JAMES LETT
Praktični vodnik h kritičnemu razmišljanju
Za današnjo popularnost prepričanj v nadnaravno v Združenih državah je veliko razlogov, med drugim: 1) neodgovornost javnih občil, ki izkoriščajo dovzetnost publike za nesmisle, 2) nerazumnost ameriškega pogleda na svet, ki podpira take nevzdržne trditve, kakor sta življenje po smrti in učinkovitost poligrafa, in 3) neučinkovitost javnega izobraževalnega sistema, ki študentov ne nauči nujno potrebnih veščin kritičnega razmišljanja. Kot profesorja na kolidžu me še posebno skrbi tretja težava. Večina novincev in študentov drugega letnika na mojih predavanjih kratko malo ne ve, kako priti do razumnih zaključkov iz predloženih dokazov. Največkrat jih v srednjih šolah naučijo le, kaj naj mislijo, redko pa, kako naj mislijo.
V poskusu, da bi to odpravil, sem razvil izbirni predmet, imenovan Antropologija in nadnaravno. Pri njem raziščemo celo vrsto prepričanj v nadnaravno v sodobni ameriški družbi, od intuicije in psihokineze do kanaliziranja in kriptozoologije, kakor tudi vse vmes in onkraj tega, vključno z astrologijo, NLP-ji in teorijo o božji stvaritvi sveta. Študente učim le malo o antropoloških teorijah in še manj o antropološkem izrazju. Namesto tega poskušam sporočati bistvo antropološkega vidika tako, da jih posredno učim, za kaj pravzaprav gre pri znanstveni metodi. To pa počnem tako, da jih učim, kako naj ovrednotijo dokaze. Dam jim šest preprostih pravil, ki se jih morajo držati pri obravnavi katere koli trditve, nato pa jim pokažem, kako uporabiti teh šest pravil pri raziskavi katere koli trditve o nadnaravnem.
Sodobnost 2001 I  1478
Praktični  vodnik  h  kritičnemu   razmišljanju
Šest pravil pretresanja dokazov je moja lastna destilacija in poenostavitev znanstvene metode. Da bi si študenti laže zapomnili teh pol ducata napotkov, ki so Dokazljivost neresničnosti, Logika, Razumljivost, Poštenost, Ponovljivost in Zadostnost, sem iz njih sestavil akronim, v katerem soglasniki predstavljajo njihove začetnice: DoLaR Pa PiZza. Študentom povem, naj teh šest pravil uporabijo za dokaze, ponujene za neko trditev, in nihče se nikoli ne bo mogel k njim priplaziti ter jim izmakniti njihovega prepričanja. Lahko bodo pazili na svoje dolarje in pice.
Dokazljivost neresničnosti
Dokaz, ki bi ovrgel določeno trditev, mora biti zamisljiv.
Morda zveni paradoksno, vendar če hoče biti katera koli trditev resnična, mora biti dokazljivo neresnična. Pravilo dokazljivosti neresničnosti zagotavlja, da bo dokaz trditev v primeru, če je napačna, ovrgel in da je ne bo v primeru, če je resnična (v takem primeru lahko trditev poskusno sprejemamo za resnično, vse dokler se ne pojavi dokaz, ki jo ovrže). Skratka, pravilo dokazljivosti neresničnosti pravi, daje treba dokaz upoštevati, in je zato prvo, najpomembnejše in najbolj temeljno pravilo pretresanja dokazov.
Bistveno pa je iz tega razloga: če nič zamisljivega nikoli ne bi moglo ovreči trditve, potem dokaz, ki obstaja, ne bi bil pomemben. Bilo bi brez pomena celo preverjati dokaz, saj bi bil sklep že znan - trditev je odporna proti kakršnemu koli dokazu. To pa ne bi pomenilo, da bi bila trditev resnična, marveč da je brezsmiselna. To pa zato, ker je nemogoče - logično nemogoče -, da bi bila katera koli trditev resnična v vsakem primeru. Za vsako resnično trditev si zmeraj lahko zamislite dokaz, ki jo bo ovrgel - ali z drugimi besedami, vsaka resnična trditev je dokazljivo neresnična.
Na primer resnična trditev, da je življenjska doba ljudi krajša od dvestotih let, je dokazljivo neresnična; kot taka bi se izkazala, če bi le eno samcato človeško bitje živelo toliko časa. Na podoben način je resnična trditev, da voda zmrzne pri 0° C, dokazljivo neresnična, saj bi se kot taka izkazala, če bi voda zmrznila pri, recimo, 2° C. Obe trditvi sta trdni znanstveni "dejstvi" in ne pričakujemo, da bosta kdaj koli dokazljivo neresnični, vendar je bistvo v tem, da bi taki lahko bili. Vsaka trditev, ki ne bi mogla biti dokazljivo neresnična, bi bila brez vsake podmenske vsebine, torej ne bi navajala nekaj dejanskega -namesto tega bi navajala nekaj emocionalnega, bila bi izjava načina občutenja sveta tistega, ki bi jo izrekel. Trditve, ki niso dokazljivo neresnične, nekaj sporočajo, vendar je to, kar opisujejo, vrednostna usmeritev tistega, ki jih izreka. Ničesar ne sporočajo o dejanskosti narave in zato niso ne resnične ne neresnične. Nedokazljivo neresnične trditve so podmensko brez vsebine.
Sodobnost 2001 I 1479
Praktični  vodnik  h  kritičnemu  razmišljanju
Pravilo dokazljivosti neresničnosti se da kršiti na dva temeljna načina - obstajata torej dva načina, kako postaviti nedokazljivo neresnične trditve. Prva različica nedokazljivo neresničnih trditev je neopredeljiva trditev: izjava, kije tako splošna ali nedoločna, da nima kakršne koli podmenske vsebine. Neopredeljiva trditev je v svojih temeljih nerazumljiva in posledično brezpomenska. Zamislite si na primer trditev, da zdravilci s kristali lahko uporabijo koščke kremenčevega stekla za ponovno vzpostavitev ravnovesja in harmonije v duhovni energiji osebe? Kaj pomeni imeti neuravnovešeno duhovno energijo? Kako tako stanje prepoznati in ga diagno-sticirati? Kateri dokaz bi potrdil, da je - ah pa ni - bila neuravnovešena duhovna energija uravnovešena z uporabo kristalne terapije? Večina newageevskih Čudežev je pravzaprav sestavljenih iz podobno neopredeljivih trditev, ki se docela raztopijo, ko so izpostavljene razumskemu topilu.
Neopredeljiva trditev ima to prednost, da bi si lahko skorajda vsak dokaz, ki bi ga lahko navedli, razložili kot skladnega s trditvijo, in je zato še posebno priljubljen med tistimi, ki trdijo, da imajo sposobnost jasnovidnosti. Jeane Dixon je na primer napovedala, da bo leto 1987 "polno sprememb" za Carolino Kennedv. Ravno tako je napovedala, da lahko istega leta 1987 Jack Kemp "naleti na velika nesoglasja z drugimi v svoji stranki" in da bodo prav tega leta "vsesvetovno mamilarsko pošast narkomogotci spustili z verig". Nadalje je razkrila, da bo leta 1988 Don Houston "morda (ali pa morebiti ne) moral v bolnišnico" in da bo leta 1986 največja težava Whitney Houston "uravnovešanje njenega osebnega življenja s kariero". Neopredeljiva trditev se raztopi v izjavo, ki jo lahko prevedemo v "Kar koli že bo, pač bo".
Druga različica nedokazljivo neresničnih trditev, ki je med "nadnaravneži" celo še bolj priljubljena, vključuje uporabo mnogovrstnega izhoda, torej neizčrpne vrste izgovorov, katerih namen je z razlago odvrniti dokaz, ki bi lahko dokazal neresničnost trditve. Kreacionisti na primer trdijo, da vesolje ni starejše od desetih tisočev let. To počno navkljub temu, da lahko opazujemo zvezde, ki so milijarde svetlobnih let oddaljene od Zemlje, to pa pomeni, da je morala njihova svetloba potovati na milijarde let do nas, kar dokazuje, da mora biti vesolje staro na milijarde let. Kako se kreacionisti odzivajo na to dokazano neresničnost njihove trditve? S trditvijo, da je Bog zagotovo ustvaril tisto svetlobo že na poti od tistih oddaljenih zvezd v trenutku kreacije pred deset tisoč leti. Noben zamisljiv dokaz kajpada ne more ovreči te trditve.
Navedel bom še nekaj primerov mnogovrstnih izhodov, ki jih na področju nadnaravnega kar mrgoli. Zagovorniki NLP-jev spričo pomanjkanja zanesljivih snovnih ali pa fotografskih dokazov, ki bi podprli njihove trditve, poudarjajo skrivno "vladno zaroto", ki domnevno preprečuje objavo njihovim zamislim naklonjenih dokazov. Zdravilci, ki zdravijo s psihično energijo, pravijo, da vas lahko pozdravijo, če dovolj verjamete v njihove psihične moči. Psihokinetiki pravijo, da lahko krivijo žlice z močjo svojega uma, če niso izpostavljeni negativnim vibracijam skeptičnih opazovalcev. Vedeževalci lahko napovedo vašo prihodnost, če imate iskreno željo, da bi jo spoznali. Mnogovrstni izhod pravzaprav pomeni "Če bo cifra, zmagam jaz, če mož, pa ti izgubiš".
Sodobnost 2001 | 1480
Praktični  vodnik  h  kritičnemu   razmišljanju
Logika
Kateri koli dokaz, ponujen kot dokazno gradivo, ki podpira neko trditev, mora biti tehten.
Rečeno je, da je dokaz "veljaven", če njegovi sklepi neizogibno izhajajo iz njegovih premis, "tehten" pa je, če je veljaven in če so vse njegove premise resnične. Pravilo logike vlada potemtakem nad veljavnostjo sklepov. Četudi so filozofi kodificirali in poimenovali različne oblike veljavnih dokazov, ni nujno biti mojster formalne logike, če hočemo dosledno in pravilno uporabiti pravila sklepanja. Neveljaven dokaz lahko prepoznamo s preprosto metodo protipri-mera: če si lahko zamislite le en sam samcat zamisljiv primer, pri katerem sklep ne bi nujno izhajal iz premis, četudi bi bile te resnične, potem je dokaz neveljaven. Upoštevajte na primer ta silogizem: Vsi psi imajo bolhe; Xavier ima bolhe; torej je Xavier pes. Ta trditev je neveljavna, saj bi^ ena sama bolhasta mačka z imenom Xavier zagotovila učinkovit protiprimer. Če je trditev neveljavna, potem je po definiciji zmotna. Vendar pa tudi vse veljavne trditve niso utemeljene. Oglejte si primer: Vsi psi imajo bolhe; Xavier je pes; torej ima Xavier bolhe. Ta trditev je neutemeljena, čeprav je veljavna, ker je prva premisa napačna: vsi psi namreč nimajo bolh.
Ugotavljanje, ah je veljavna trditev utemeljena, je pogosto težavno. Spoznanje, ah je dana premisa resnična ah napačna, pogosto zahteva dodatno poznavanje trditve, ki lahko zahteva empirično raziskavo. Če trditev prestane ta preizkusa, torej če je veljavna in obenem utemeljena, potem lahko zaupamo sklepu.
Pravilo logike pogosto kršijo psevdoznanstveniki. Erich von Daniken, ki je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja populariziral mitologijo starodavnih astronavtov, je napisal veliko knjig, v katerih je ponujal neveljavne in neutemeljene trditve z neverjetno prepričanostjo. V knjigi Kočije Bogov? ni bil nad trditvami, ki bi bile hkrati logično neveljavne in dejansko zmotne - z drugimi besedami, nad trditvami, ki bi bile dvojno neutemeljene. Von Daniken na primer trdi, daje zemljevid sveta, ki ga je v šestnajstem stoletju izdelal turški admiral Piri Reis, tako "osupljivo natančen", da bi ga lahko izrisal le na podlagi satelitskih fotografij. Ne le, daje trditev neveljavna (poleg satelitskih fotografij bi lahko veliko število drugih zamisljivih tehnik botrovalo izdelavi "osupljivo natančnega" zemljevida), marveč je tudi premisa kratko malo napačna - na zemljevidu Piri Reisa je v resnici vrsta velikih nepravilnosti.
Razumljivost
Dokaz, ki podpira katero koli trditev, mora biti izčrpen - potemtakem je treba upoštevati vse razpoložljive dokaze.
Zavoljo očitnih razlogov ni nikoli razumno upoštevati le dokaz, ki podpira teorijo, in izločiti dokaz, ki ji nasprotuje. To pravilo je pošteno in samo po sebi
Sodobnost 2001 I 1481
Praktični   vodnik   h   kritičnemu   razmišljanju
*
očitno, in potrebuje le malo pojasnjevanja in upravičevanja. Kljub temu pa to pravilo pogosto kršijo zagovorniki trditev o nadnaravnem in tisti, ki so zvesti prepričanjem v nadnaravno.
Zagovorniki teorije o bioritmu na primer radi kažejo na letalske nesreče, do katerih pride ob dnevih, ko so pilot, kopilot in/ali navigator na najnižjih točkah v svojih intelektualnih, emocionalnih in/ali fizičnih ciklih. Dokaz, ki ga upoštevajo zagovorniki bioritma, pa ne vključuje še veliko večjega števila letalskih nesreč, ki se pripetijo, ko so posadke na visoki ali normalni ravni svojih bioritemskih ciklov. Na podoben način ljudje verjamejo, da ima Jeane Dixon jasnovidne sposobnosti, ker je napovedala, da bo leta 1988 izvoljen George Bush (to je napovedala dva meseca pred njegovo izvolitvijo, ko so to napovedovali že vsi politologi, javna občila in navadni državljani), in po navadi spregledajo tisoče njenih napovedi, ki se niso uresničile (na primer, da John F. Kennedv leta 1960 ne bo zmagal na volitvah, da se bo tretja svetovna vojna začela leta 1958 in da bo Fidel Castro umrl leta 1969). Če ste pripravljeni biti selektivni pri dokazih, kijih upoštevate, lahko povsem logično razumsko pridete do ugotovitve, daje Zemlja ravna.
Poštenost
Dokaz, ki podpira katero koli trditev, mora biti vrednoten brez samoprevare.
Pravilo poštenosti je posledica pravila razumljivosti. Ko ste preverili vse dokaze, je nujno, da ste pošteni v zvezi z rezultati, ki ste jih dobili. Ce teža dokaza ovrže trditev, potem morate opustiti prepričanje v to trditev in nasprotno.
Pravilo poštenosti tako kakor pravilo razumljivosti pogostoma kršijo zagovorniki in pristaši trditev o nadnaravnem. Parapsihologi so ga kršili - potem ko vrsta poznejših poizkusov ponovitve v začetku pozitivnih psi rezultatov ni uspela -, ker so prišli do sklepa, da mora biti psi težko opredeljiv pojav. (Če uporabimo Ockhamovo britev, bi bil poštenejši zaključek ta, da je moral biti začetni pozitivni rezultat le naključje.) Tisti, ki verjamejo v nadnaravno, kršijo to pravilo, ko po opazovanju nekoga s posebno "psihično" močjo, ki sleparsko zvije žlico s svojimi rokami, pridejo do sklepa, da ta oseba goljufa le včasih.
V praksi se pravilo poštenosti po navadi prevede v prepoved kršenja pravila dokazljivosti neresničnosti s tem, da uporabi mnogovrsten izhod. To pravilo pa je vendarle še obsežnejše: pravilo poštenosti pomeni, da morate sprejeti obveznost, da boste potem, ko boste preverili vse dokaze, prišli do razumnega sklepa. Če teža dokazov izpodbija vaše prepričanje, potem morate sklepati, daje prepričanje napačno, in odkritosrčno se morate sprijazniti s posledicami take ugotovitve. Ob posebno neugodnih dokazih nista nevtralnost in agnosticizem nič boljša od lahkovernosti in vere. Zanikanje, izogibanje, razumsko razmišljanje in vsi drugi poznani mehanizmi samoprevare so kršitve pravila poštenosti.
Po mojem mnenju bi to pravilo že samo po sebi ovrglo celotno področje parapsihologije. Po več kot stoletju sistematičnega, znanstvenega raziskovanja
Sodobnost 2001 I 1482
Praktični  vodnik  h  kritičnemu  razmišljanju
ostaja psi hipoteza docela nestvarna in nič je ne podpira. Ray Hyman je opazil, da parapsihologom ni uspelo najti "niti enega samega trdnega dokaza za nadnaravno, ki bi lahko prestal sprejemljivo znanstveno preverjanje". Število parapsihologov, ki upoštevajo pravilo poštenosti, po vseh kazalcih kar zbledi ob primerjavi s številom tistih, ki slepijo sami sebe. Eden od veteranov raziskovanja nadnaravnih pojavov Eric Dingwall je svoje obširne izkušnje s področja parapsiholoških raziskav takole strnil: "Po šestdesetih letih izkušenj in osebnih srečanj z večino vodilnih parapsihologov tistega časa se mi zdi, da ne morem navesti pol ducata takih, ki bi jih lahko poimenoval objektivni študenti, ki si zares želijo odkriti resnico."
Ponovljivost
Če dokaz za katero koli trditev temelji na eksperimentalnem rezultatu ali če lahko dokaz, ki podpira katero koli trditev, logično pojasnimo kot naključnega, potem je treba dokazovanje nujno ponoviti z nadaljnjimi poizkusi ali preverjanji.
Pravilo ponovljivosti varuje pred možnostjo napake, prevare ali naključnosti. Zgolj en eksperimentalni rezultat ni nikoli zadosten sam po sebi, pa naj gre za poizkus v zvezi z atomsko fuzijo ali pa obstojem telepatskih sposobnosti. Ne glede na to, kako je kateri koli poizkus skrbno načrtovan in izveden, je zmerom podvržen možnosti implicirane pristranosti ali neopažene napake. Pravilo ponovljivosti, ki zahteva, da neodvisni opazovalci ponovijo postopke poizkusa in pridejo do enakih rezultatov, je učinkovit način odpravljanja pristranosti ali pa napake, pa četudi ti dve ostajata vseskozi neopaženi. Če so eksperimentalni rezultati posledica namerne prevare, potem pravilo ponovljivosti zagotavlja, da bodo poizkus sčasoma izvedli tudi pošteni raziskovalci.
Če bi bil obravnavani pojav lahko zamisljivo posledica naključja, gaje treba ponoviti, preden zavržemo hipotezo o naključnosti. Če pa je naključje dejansko razlaga pojava, potem pojava ne ponavljamo v nadaljnjih preverjanjih in hipotezo o naključnosti bomo potrdili; če pa naključje ni razlaga, potem pojav lahko ponovimo, pri tem pa bomo morali najti drugačno razlago od naključnosti. Če pravilno napovem število pik pri naslednjem metu kocke, potem morate od mene zahtevati ponovitev napovedi, preden jo boste ocenili za kaj drugega razen golega naključja.
Pravilo ponovljivosti redno kršijo parapsihologi, ki so še posebno nagnjeni k napačni razlagi naključij. Slavni "jasnovidni detektiv" Gerard Croiset je na primer domnevno razrešil številne begajoče zločine in odkril na stotine pogrešanih oseb v petih desetletjih svojega dela, od štiridesetih let dvajsetega stoletja do svoje smrti leta 1980. Resnica pa je ta, daje bila velika večina njegovih videnj in napovedi nedoločnih, nedokazljivo neresničnih ali pa kratko malo napačnih. Glede na to, da je Croiset v svojem življenju dal na tisoče napovedi, ni nič osupljivega, da je po naključju od časa do časa tudi zadel. Pokojni nizozemski
Sodobnost 2001 I 1483
Praktični  vodnik  h  kritičnemu  razmišljanju
parapsiholog Wilhelm Tenhaeff pa je pograbil teh nekaj zadetkov in zgolj na njihovi podlagi trdil, daje Croiset posedoval dokazane psi moči. V tem primeru je šlo za očitno kršitev pravila ponovljivosti, in Četudi bi bilo tistih nekaj zadetkov resničnih, jih ne bi mogli imeti za dokaz Croisetovih psi sposobnosti. (Pravzaprav je bila večina Tenhaeffovih podatkov lažnih.)
Zadostnost
Dokaz, ki podpira katero koli trditev, mora ugotoviti resnico o njej pri naslednjih dogovorih: 1) teža dokazovanja za katero koli trditev počiva na ramenih tistega, ki postavi trditev, 2) nenavadne trditve terjajo nenavadne dokaze in 3) dokaz, ki temelji le na avtoriteti in I ali na pričevanju, nikoli ni zadosten za katero koli trditev o nadnaravnem.
Teža dokaza zmeraj počiva na tistem, ki trditev postavi, iz preprostega razloga, da odsotnost izpodbijajočega dokaza ni isto kakor prisotnost podpornega dokaza. To pravilo pogosto kršijo tisti zagovorniki trditev o nadnaravnem, ki menijo, da so njihove trditve pravilne zato, ker jih nihče ni ovrgel. (Zagovorniki teorije o NLP-jih na primer trdijo, da je zato, ker skeptiki niso razjasnili vsakega videnja NLP-jev, nekaj teh videnj resničnih.) Zamislite si uporabo takega načina razmišljanj: Če trdim, da je Hitler živ in zdrav in da živi v Argentini, kako boste to trditev ovrgli? Ker je logično možna, je največ, kar boste lahko storili (v odsotnosti nedvoumnih forenzičnih dokazov), to, da boste dokazali, da je trditev le malo verjetna - kar pa je ne bo ovrglo. Dejstvo, da ne morete dokazati, da Hitler v resnici ne živi v Argentini, pa ne pomeni, da sem dokazal, da tam je. Pomeni le to, da sem dokazal, daje morebiti tam - kar pa bi imelo le majhen pomen. Logična možnost pač ni isto kot ugotovljena stvarnost. Če bi bila odsotnost izpodbijajočega dokaza dovoljšnja za potrditev trditve, potem bi lahko "dokazali" vse, česar bi se spomnili. Prepričanje mora temeljiti ne le na odsotnosti izpodbijajočega dokaza, marveč tudi na prisotnosti podpornega dokaza. Na tistem, ki postavi katero koli trditev, je, da priskrbi takšen dokaz.
Nenavadne trditve terjajo nenavadne dokaze iz očitnega razloga ravnovesja. Če trdim, da je prejšnjega torka na poti v službo deževalo deset minut, bi bili upravičeni sprejeti to trditev kot resnično na podlagi mojega poročila. Če pa trdim, da so me ugrabili vesoljčki, me odpeljali na drugo stran meseca in na meni izvajali bizarne medicinske poizkuse, bi bili upravičeni zahtevati trdnejše dokaze. Pričevanje kot navaden dokaz, ki je zadosten za običajne trditve, ni zadovoljiv za nenavadne.
Pravzaprav pričevanje nikoli ni zadovoljivo za katero koli trditev o nadnaravnem, pa naj ga poda avtoriteta ali pa navaden smrtnik, iz preprostega razloga: človeško bitje lahko laže ali pa se moti. Nobena izkušenost na nekem področju ne varuje pred človeško zmotljivostjo in izkušenost ne preprečuje laganja. Zato sama priporočila, znanje in izkušnje niso dovoljšen dokaz za
Sodobnost 2001 I 1484
Praktični  vodnik  h  kritičnemu  razmišljanju
ugotovitev resničnosti trditve. Še več kot to: iskrenost nič ne prispeva h kredibil-nosti pričevanja. Tudi če ljudje govorijo o nečem, za kar so iskreno prepričani, daje resnično, še zmerom obstaja možnost, da se motijo. Percepcija je selektivno dejanje, odvisno od prepričanj, konteksta, pričakovanj, čustvenih in biokemičnih stanj in vrste drugih spremenljivk. Spomin je zakrknjeno težaven, podvržen najrazličnejšim izkrivljanjem, izbrisom, zamenjavam in povečavam. Zato je treba pričevanje ljudi o tem, česa se spomnijo, da so videli ali slišali, zmeraj obravnavati kot le zasilno in približno natančno. Ko ljudje govorijo o nadnaravnem, njihovega pričevanja nikoli ne moremo obravnavati za zanesljiv dokaz sam po sebi. Možnost in celo dejanska verjetnost napake sta preveliki.
Zaključek
Prva tri pravila - dokazljivost neresničnosti, logika in razumljivost - so logično potrebna za pretresanje dokazov. Če naj bi imeli zaupanje v verodostojnost katere koli trditve, o naravnem ali o nadnaravnem, potem mora biti trditev podmensko pomembna, dokaz v podporo trditvi pa mora biti razumen in izčrpen.
Druga tri pravila - poštenost, ponovljivost in zadostnost - so pragmatično potrebna za pretresanje dokazov. Ker so človeška bitja pogosto motivirana k racionaliziranju in laganju samim sebi, ker so včasih motivirana k laganju drugim, ker se lahko motijo in ker sta percepcija in spomin težavna, moramo zahtevati ovrednotenje dokazov za katero koli dejansko trditev brez samo-prevare, skrben nadzor spričo možnih napak, slepil in neverodostojnosti in to, da so stvarni in enoznačni.
Nato povem svojim študentom, da lahko in tudi morajo uporabljati teh šest pravil za ovrednotenje dokazov za katero koli trditev. Če trditev ne opravi le enega izmed teh šestih izpitov, jo morajo zavrniti, če pa prestane vseh šest, potem lahko upravičeno dokaj zaupajo vanjo.
To, da je trditev uspešno prestala vseh šest izpitov, še ne zagotavlja, da je resnična (to, da ste preverili vse dokaze, ki so na voljo danes, še ne pomeni, da jutri ne bodo na voljo novi dokazi, ki lahko trditev ovržejo), zagotavlja pa zadostne razloge za prepričanost v trditev. Zagotavlja, da ste prodali svoje prepričanje za pošteno ceno in da vam ni bilo izmaknjeno.
Biti odgovorna odrasla oseba pomeni vedro sprejeti dejstvo, da je skorajda vse znanje le začasno. Nemara boste morali že jutri spremeniti svoja prepričanja, če bodo dokazi to upravičevali, in to boste morali biti pripravljeni in sposobni narediti. To pa je v svojem bistvu tudi pomen skepticizma: verjeti če in samo če to dokazi upravičujejo.
Prevedel Vasja Bratina
Sodobnost 2001 I 1485