MARJAN SVETLiCiC*
Izhodišča razvojne strategije Slovenije
Konkurenčne prednosti in internacionalizacija'
Ali sploh potrebujemo novo razvojno strategijo? Ali ni dovolj le uvesti tržno gospodarstvo, ki bo samo vzpostavilo ustrezno gospodarsko strukturo ter začrtalo tudi dolgoročnejše razvojne smeri? Dilema ni niti nova niti značilna za Slovenijo. Ali začrtati razvojno strategijo ali pa se opreti bolj na industrijsko politiko?
Razprave o podobnih dilemah potekajo v mnogih državah, tudi najrazvitejših. Okoliščine nas silijo v prepričanje, da je potrebno oboje; in razvojna strategija in industrijska politika. Vprašanje pa je bolj, kakšni naj btista in ne. ali sta sploh potrebni. Zakaj?
Ves svet je v fiizi temeljnega preoblikovanja. Novi izzivi razvoja znanosti in tehnologije zahtevajo preoblikovanje položaja vseh držav in njihovih podjetij na svetovnem trgu. Hitrost sprememb in s tem velika tveganja narekujejo nenehno dograjevanje in preoblikovanje starih usmeritev. »Stare« primerjalne prednosti se zgubljajo, oblikujejo se nove ali bolje rečeno države in podjetja si ustvarjajo nove konkurenčne prednosti. Še ne toliko daleč nazaj so te slonele predvsem na naravnih bogastvih. Danes jih ustvarja predvsem človekovo znanje (to vključuje tudi informacije o znanju drugih). Zunanje okolje torej narekuje ponovno osmišljanje položaja države v mednarodnih gospodarskih odnosih.
Kaj pa notranji dejavniki? Preskok iz 23 milijonskega jugoslovanskega gospodarstva v dvomilijonsko slovensko gospodarstvo (po številu prebivalstva oziroma potrošnikov) je gotovo ogromen preskok. Gospodarski prostor države se je po številu prebivalcev zmanjšal za lO-krat, Seveda je to zmanjšanje bistveno manjše glede na večjo kupno moč slovenskega prebivalstva. Vseeno pa gre za ogromen preskok, ki ga niti prcoptimistična- prizadevanja za ohranjanje »starega« jugoslovanskega trga ne morejo bistveno zmanjšati. Infrastrukturne, energetske in druge vezi, stkane na jugoslovanskem gospodarskem prostoru, dobivajo v novih razmerah drugačen pomen in relativno težo.
Z nastankom slovenske države je torej treba ponovno osmisliti tudi položaj Slovenije v mednarodnih gospodarskih odnosih, na novo najti mesto v .mednarodni delitvi dela'. Zatečena gospodarska struktura ne sme biti glavno merilo gospodarske usmeritve. Prevrednotenju gospodarskega položaja v svetu sc ni mogoče izogniti, pa če je to še tako boleče. Hitre tehnološke spremembe, pa tudi spremembe v gospodarskem zemljevidu sveta (preoblikovanje SZ in vseh nekdanjih socialističnih držav) dodatno utemeljujejo nujnost temeljitega prevrednotenja lastnega gospodarskega položaja v svetu.
Preskok iz srednjega v majhno gospodarstvo je velik in zahteven preskok. Kot
• Di. Mji)»" Svelbiič. uicdm profesor na Fakulleli za dnithene vede
' Članek bistveno dopolnjuje idejo, ptvk obdelano v Svellidi. M . Prvine zunanje ekonomske stnlegiie Slovenije. NaSi razgledi. 212. IW2. in Naii razgledi. 20 maret 1992. ier Svetliiič. M in Buč«. M . The Siralegv of Intemaliooal Economii.-. Cooperaiion of Slovenia. tJesdopmeni A Inieraaiional Cooperaiion. Ljubljana Vol. VlII. No 14-15. June-December 1992. pp 57-7J.
' Vet \ SvellM. nav delo 1992.
kažejo dosedanje izkušnje, je izguba velikega dela jugoslovanskega trga zelo boleča, vendar pričakovana, saj vsaka nova država na novo osmišlja dosedanje gospodarske vezi, njihovo smotrnt>st ter ekonomičnost. Obenem novejše težnje v svetovnem gospodarstvu dajejo tudi majhnim gospodarstvom prednosti, ki niso zanemarljive. Sodobna tehnologija ima za posledico bistveno zmanjšanje razdalj (časovno in cenovno), kar zmanjšuje relativni pomen velikega nacionalnega trga in krepi pomen dostopa do svetovnega. Hitro spreminjajoče se razmere dajejo majhnim gospodarstvom doU>čene prednosti, ki izhajajo iz večje prilagodljivosti in fleksibilnosti, ki ju velika gospodarstva nimajo.
Te prednosti lahko izkoristijo le tista gospodarstva, ki so že dosegla visoko stopnjo internacionalizacije dejavnosti svojih podjetij, ki so že intenzivno vključene v svetovno gospodarstvo. Če tega ni, nimajo niti možnosti odzivati se na svetovne težnje, ki so za majhno gospodarstvo odločujoča determinanta razvoja. Rugma-nova kritika» znane Porterjeve analize' je lahko temelj takšni trditvi. Močno inter-nacionalizirano gospodarstvo oziroma njegova podjetja lahko namreč izkoristijo ne le prednosti Porterjevega nacionalnega diamanta.' pač pa tudi nacionalnega diamanta trgov držav, na katerih največ prodajajo.* Vsiljuje se sklep, da si država z veliko izvozno naravnanostjo ter z visoko stopnjo internacionalizacije svojih podjetij (visok delež tujih naložb) lahko bistveno razširi svoje razvojne možnosti. To je posebej pomembno za majhna gospodarstva, v katerih ni moč pričakovati zelo razvitih dobaviteljev niti visoke stopnje domače konkurence. Slabosti v enem od diamantov je mogoče nadomestiti s prednostmi v drugem. Ista struktura diamanta ne daje državam avtomatično enakih konkurenčnih prednosti.
Slovensko gospodarstvo je že relativno intenzivno izvozno naravnano. Raziskave v prostoru Alpe-Jadran so pokazale, da je stopnja internacionalizacije slovenskih podjetij podobna kot sorodnih pt)djetij članic Skupnosti Alpe-Jadran iz EGS. Slovenija se po izvozu na prebivalca uvršča na 21. mesto v svetu" (pred Španijo, Portugalsko. Grčijo; slovenski izvoz na prebivalca je le za 266 dolarjev manjši od japonskega).' Po absolutnem znesku izvoza smo na 59. mestu, po GDP na prcbivalca pa šestindvajseti. Visoko kakovost življenja kaže podatek, da smo po pričakovanem trajanju življenja na 23. mestu, če bi upoštevali le ženske, pa skupaj s še tremi državami celo na petem mestu. Čeprav vseh teh številk ni treba jemati kot suho zlato tudi zato, ker so nekatere druge veliko manj ohrabrujoče, pa vseeno kažejo, da po nekaterih kazalnikih le nismo tako majhni, kot se to običajno misli. Poznavanje tega stanja je potrebno ne le zaradi ugotovitve začetnega stanja.
' Alan M Rugnun. Diamond in (hc	Bumhos Ouartetlv. Canada Management Maguinc. Ontario. Winter
IWl
' M F. Potter. The Compelitn* Advantage ol Nation». Ne» York. Free Pre«. 199«
* M Piwtel udi. da je naaonalni konkurenfni polotaj odvivn od ttinh nacjonalnospeririinih determinanl ter dveh /tinanjih vpremenljivk: pnlo^nosti m vladne potnike. Slin dcierminante ali. po Ponerju nacionalni diamant, vo: taktofvki pogoii (naravna iHigavtva itd.), vnta povpraševanja (zahtevni ali nezahtevni kupci), povezane in podporne industrije (ol>s4i3j ah ncolMoi ter kakovost dobaviteljev) ter stralegije pod)eti) in tip konkurence Od vrste in kakovosti ntedseho|nega vplivanja teh itinh dejavmkm ter akorit^anja ah ne priložnosti, ki se ponu)j|o. tet uvpeinosti vladne politike je odvisen konkurenčen poloj*a| nacionalnega gospodarstva nj svetov-ncm tigu.
' Rugman pravi -lahko irdinio. da je ZDA diamant pomembnci« za kanadska industrijska multinacionalna podjetja kot pa lasten kanadski, saj je v povpres^u 70% njihovih prodaj naravnanih na ameriUi ug.> Pri tem je treba opozoriti, da je 70% te trgovme v rokah 50 muhinacionalk. od katerih je polovica v luji lasti
' Treba je sicer upoitesali -naiavni zakon-, da imajo majhne države po pravilu ve<ji izvoz na prcbivalca kot velike in zato Ich prunerjav nc velja absolutiziratl Kl|ub temu pa so le lahko eden od kazalcev stopnje intemacwHulizaaje določenega gospodarstva
" Podatki so IZ World Development Rcpon 1992, ki obsega podatke za 125 drtov Zj nekatere drtave le ti niso bdi dani Podatki za Slovenijo temelje na podatkih Zavoda za statistiko m zato niso ptisvrm pnmerljivi s podatki
pač pa tudi iz psiholoških razlogov, ki so tudi pomembno izhodišče vsake strategije.
Vendar pa ta internacionalizacija Se ni dosegla ravni, ko bi lahko intenzivno izkoristili prednosti diamantov držav, kamor se izvaža. Obenem velja, da izvoz ni najboljši način, s pomočjo katerega se lahko učinkovito prenaSa medsebojno delovanje med vsemi Štirimi elementi diamanta. Tuje naložbe so boljše sredstvo. Imperativ izboljšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva je torej tudi s tega vidika pospešiti tuje neposredne naložbe. Zelo visoko kakovost življenja kaže podatek. da smo po pričakovanem trajanju življenja skupaj z vrsto držav cclo na petem mestu.
Kakšna razvojna strategija?
Glede na majhnost gospodarstva, glede na že sedaj visok delež izvoza v GDP, zlasti čc upoštevamo tudi izvoz v nekdanje jugoslovanske republike,* se zdi upravičeno trditi, da kakšne bistvene meje med razvojno strategijo in strategijo mednarodnih gospodarskih odnosov nc bi smelo biti. Slovenija bo morala v tujino izvažati bistveno več kot 50% proizvodnje in storitev. Da bi bila uspešna, bo verjetno kaj kmalu morala doseči od 60 do 70% delež. To utrjuje prepričanje, da bistvene razlike med »domačo« in zunanjegospodarsko strategijo pravzaprav ne bi smelo biti. Izhodiščni trg za Slovenijo bi že na začetku moral biti svetovni.
Odprta, navzven zazrta razvojna strategija jc zato edina mogoča usmeritev. Vsaka drugačna usmeritev bi bila lahko zelo nevarna. Podaljševala bi v nedogled visoko zaščito domače industrije in ohranjala dosedanjo (ne dovolj učinkovito proizvodnjo) ter ustvarjala monopolne proizvajalce na majhnem preveč zaščitenem lokalnem trgu. Edina rešitev iz zanke monopolizacije gospodarstva za majhno gospodarstvo je odprt razvojni koncept, ki se proti domačim monopolom bojuje s tujo konkurcnco. To pa ne pomeni odpreti vrat tako, da sc ustvari tak .prepih', ki lahko .odpihne' obetavne domače proizvajalce. Določeni .vetrolovi' so potrebni. vendar le toliko, da blažijo .loputanje vrat" in .prehlade', ki jih povzroča tak prepih, čc ljudje nimajo časa, da se nanj navadijo.
Zavzemanje za gospodarsko strategijo ne pomeni zavzemanja za oblikovanje nekega dokumenta, pač pa za oblikovanje spleta ciljev in sredstev za njihovo uresničitev. Skratka, gre za ustvarjanje ustreznega vzdušja in temeljnih pogojev za delovanje gospodarskih subjektov. Preteklost nas je prevečkrat izučila, da se z dokumenti ne da reševati vsakdanja praksa, da kolikor bolj kot so ti papirji ,dognani', bolj gre življenje po svoje in mimo dokumentov. Vendar pa je treba začrtati temeljne dolgoročne vsebinske cilje, ki sc želijo doseči, da bi na teh temeljih podjetja lažje začrtovala svoje mikrogospodarsko delovanje. Skratka, gre za splošen okvir, za razvojno vizijo, za ustvarjanje razmer ter identifikacijo zatečenih in pričakovanih ter želenih konkurenčnih prednosti domačega gospodarstva v primerjavi z drugimi v hitro spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu.
* v letu 1991 (C sioveiuiauinnidla 23.5% vKhpiodiiiu tujih trgih (18%!. 1990) Prodaje na ckliugoslovantki trg su padle na 17% 1. 1991 ter celo 6% v prvih ievtih mesecih I. 1992.
Temeljne vsebine razvojne usmeritve
Globalizadja mednarodnega poslovanja, rcgionalizacija, izjemno hitre in globoke tehnološke spremembe, gospodarsko povezovanje in politična dezintegracija povzročajo v svetovnem gospodarstvu visoko stopnjo nepredvidljivosti in tveganj. Edino racionalni temelj ekonomske strategije majhne države v takih razmerah je fleksibilna strategijia, visoka stopnja prilagodljivosti zunanjim determinantam, ki so za majhno gospodarstvo danost.
Poznavanje in stalno spremljanje gibanj v svetu sta zato nujni pogoj uspešne gospodarske strategije graditve lastnih konkurenčnih prednosti. Pri tem ne gre za pasivno spremljanje dogajanj v zunanjem okolju, pač pa za aktivno politiko identifikacije dolgoročnih trendov ter iskanje priložnosti v njih. Skratka, gre za ustvarjalno odzivanje na zunanje razmere. Strategija mora temeljiti na realni presoji sedanjega položaja Slovenije v svetu, vendar mora imeti hkrati vizijo prihodnjega želenega položaja. Mora biti pragmatična in se izogibati nerealnim željam. Obenem pa mora biti dovolj ambiciozna, da spodbuja izvajalce strategije (vlado, podjetja, posameznike) k doseganju zahtevnejših ciljev.
Okostje takšne razvojne strategije je:
1.	indentifikacija obstoječih ter želenih konkurenčnih prednosti,
2.	prilagajanje globalnim svetovnim spremembam,
3.	ugotavljanje priložnosti (iskanje tržnih niš), ki jih daje spreminjajoče se svetovno gospodarstvo.
4.	realizem in pragmatična ambicioznost.
Če bi želeli med štirimi Porterjevimi strategijami: faktorsko poganjani. naložbeno poganjani, inovacijski ter premoženjsko poganjani strategiji ugotoviti, katera bi bila najprimernejša za Slovenijo, bi hitro ugotovili, da to nikakor ne morejo biti niti premoženjska niti faktorska poganjanja, saj je Slovenija, razen sposobne delovne sile. faktorsko revna. Ovira na poti inovacijsko poganjane strategije, ki omogoča dosegati in vzdrževati konkurenčne prednosti, so skromne možnosti vlaganj v raziskave in razvoj. Preostane edino naložbeno poganjana strategija,'" katere domet pa ravno tako omejuje pomanjkanje sredstev za vlaganje v prenovo gospodarstva. Tuje naložbe lahko zapolnjujejo vsaj del te naložbene praznine in tako skfajšajo čas. v katerem je mogoče začeti uresničevati elemente te strategije. Bistvo te strategije je stalno vzdrževati visoko naložbeno raven, ker le tako je gospodarstvo lahko konkurenčno na svetovnem trgu. To pa omogoča le visoko učinkovito gospodarstvo.
Navedene sestavine razvojne strategije nazorno kažejo, da v bistvu ne gre za enovito, edino zveličavno strategijo, pač pa bolj za medsebojno prepletene strategije, katerih sestavni elementi imajo v različnih primerih različno težo. Bistveno pa je, da se znotraj predloženega modelskega pristopa poskušJi analizirati lasten položaj in najti temeljne smeri prihodnjega delovanja.
čeprav Poncr dela kar pomembno ločnico med invcstid|«ka in inovaci)vko «raicgiro, pa je Cray mnenja, da pravzaprav lako osire me|e ne bi vmeli začrtovali (H, Peter Gray. Intemalional competitivneu: A review Article. The International Trade Journal. Vol V. Summer I9»l. «r. 509)
Elemenii razvojne strategije Slovenije
Izkoristiti PRILOŽNOSTI, kol so:
majhno, hitro prilagajuCe se gospodarstvu.
iskanje iržnih niš.
globalizacija in evrpska integracija.
izhodišče za NIC za Evropo.
nekdanji jugoslovanski in vzhodnoevropski trgi
V čim krajScm času odgovorni GLOBALNIM IZZIVOM, kot so:
lurbulenlncmu zunanjemu okolju.
tehnološki revoluciji.
liberalizaciji trgovine in slon lev.
globalizaciji poslovanja
SLOVENUA mora oblikovali NAVZVEN NARAVNANO FLEKSIBILNO R,\ZVOJNO STRATEGUO. ki:
naj temelji na:		mora bili rcali.stifna
KONKURENČNIH		PRAGMATIČNA
PREDNOSTIH		in se izogibati:
srednjeevropski usmeritvi, gospodarstvu proizv. kombinacij.		kruti panožni specializaciji oz. zacemcntiranim recepturam.
odličnosti podjetij, visoki stopnji internacionalizacije podjeiij.		prehitrim spremembam (sistemskim itd.).
kakovosti Uvljenja. izobraženi delovni sili.		preambiciozni inovacijski strategiji.
necenovni konkurcnfnosii oz. diferenciaciji izdelkov		previsoki zaViti
Konkurenčne prednosti
Čeprav ne smemo zanemariti zemljepisnih prednosti oziroma lokacijskih prednosti Slovenije, ki jih uživa na prostoru med Zahodom in Vzhodom ter Srednjo in Južno Evropo, pa vseeno ta položaj v danaSnjih razmerah na svetovnem trgu ne more igrati odločilne vloge, kot se to pogosto pričakuje. Ugodne prometne povezave s Srednjo Evropo, perspektivno zelo dinamičnega dela razvoja, so prednosti samo. če so nadzidane z drugimi firmsko ali lastniško specifičnimi konkurenčnimi (ne primerjalnimi) prednostmi. Zemljepisni dejavnik pri danaSnjem razvoju znanosti in tehnologije igra \se manjšo vlogo. Človek je tisti, ki danes ustvarja prednosti. Razvoj mnogih gospodarstev, ki imajo malo naravnih bogastev in slab zemljepisni položaj, dokazuje, da človeški dejavnik vse to lahko v veliki meri nadomesti.
Geostrateški položaj države, ki se pogosto opredeljuje kot izjemno pomemben za Slovenijo, je sicer fKimemben, vendar pa je konkurenčnost na svetovnem trgu danes bolj odvisna od položaja, ki ga je ustvaril človek, in ne od zemljepisno danega. Tega si država izbori z ustvarjalnim delom. Gospodarska razsežnost strateškega položaja je danes mnogo pomembnejša od zemljepisne.
To velja tudi za regionalno usmeritev mednarodnih gospodarskih odnosov Slovenije. Čeprav je evropska usmeritev za Slovenijo nedvomno prednostna (tradicionalne gosptidarske zveze, bližina itd.), pa to ne sme pomeniti zapuščanja drugih trgov, še manj nekritičnega posnemanja Evrope povsod, tudi tam. kjer Evropa ni vodilna v svetu. Razvojna strategija bi morala izhajati iz usmeritve k prednostnemu razvijanju gospodarskega sodelovanja po vsebinskih in ne regionalnih merilih. To pomeni .družiti" se z vodilnimi na prednostnih pt)dročjih našega lastnega gospodarskega razvoja, ne glede na to od kod so ti .voditelji". Na to opozarjam, ker smo zadnja tri leta priče zakasnele, kampanjske, skoraj izključujoče usmeritve k Evropi." Vedeti je treba, da je v projektu Evropa 1992 mnogo obrambnega, da Evropska skupnost z njim skuša loviti svoje konkurente. Japonsko in ZDA, in da zato uveljavlja mnoge protekcionistične ukrepe. Slepo posnemanje lahko da napačne dolgoročne signale gospodarstvu, če se ne primerjajo s signali drugih (vodilnih) proizvajalcev v svetu. Kljub majhnosti ali pa prav zaradi nje je pomembno evropsko usmeritev nadgrajevati z globalnejšo, ki krepi pogajalski položaj tudi v pogajanjih z evropskimi partnerji. Tako se lahko doseže tudi zaželena diverzifikacija gospodarskih odnosov s tujino in zmanjša prevelika osredotočenost na enega partnerja. Ne nazadnje se najdinamičnejši razvoj v svetu v prihodnjem desetletju pričakuje v Aziji.
Odločilne so torej specifične prednosti podjetij, ki pa so različne od podjetja do podjetja. Kljub temu ima slovensko gospodarstvo nekaj takih prednosti, ki so lahko splošni temelj graditve firmsko ali lastniško specifičnih konkurenčnih prednosti. Ena izmed njih je gotovo dolga industrijska tradicija, izobražena in dela voljna delovna sila. V primerjavi z nekdanjimi socialističnimi državami je to tudi dolga tradicija poslovanja z Zahodom in s tem tudi poznavanje svetovnega trga.
Necenovna konkurenca je tista smer, v katero bi kazalo postopno usmerjati slovensko gospodarstvo. Treba je graditi prednosti na diferenciaciji izdelkov in ne
'' Tako kol \ F\Top« pred MaaMrKhiom jcludi pri nas evropska usmeritev poslala skoraj ideologija uj ni dopuščala niti najmanjtih mansiranj Referendum na Danskem in kalKiKje v Franciji pa izstop britanskega funta 12 hMS je l Birming-haraskim sestankom pomenil konec EsTopske unije kot idec^ogije in njeno vratanje rcalncjtim m solidnejtim korakom k uspetni mtegradji Maastncht je očitno jiamenil prevelik supranacionaliu zalogaj, ki se je začel .zatikati v grlu' najprej IHncem. vse bolj pa tudi drugim.
na velikoserijski proizvi>dnji. ki nima možnosti v majhnem gospodarstvu. Zavedati pa se je treba, da jc ludi ob usmeritvi na strategijo diferenciacije izdelkov treba konkurirati tudi s ceno, če gre za izdelke, kjer je izrazito huda konkurenca ,posne-movalnih" izdelkov. Takšna konkurenčnost je tudi veliko manj ranljiva kot pa konkurenčnost pri osnovnih izdelkih, ki temelji na faktorskih prednostih. Moderna fleksibilna tehnologija omogoča majhnim gospodarstvom dosegati ekonomijo proizvodnih kombinacij (economies of scope), ne pa gospodarstev obsega. To pomeni tudi usmeritev k pmlpiranju razvoja ,povezanih' industrij (,related" po Porterju), ki so ena od štirih temeljev nacionalnega diamanta prednosti.'"
Temeljno vprašanje pa je, na čem naj temelji ta necenovna konkurenčnost. Ali so to lahko novi izdelki in storitve, ali so to nove tehnologije ali kaj drugega. Gospodarski subjekti morajo odgovore poiskati sami. Po Porterju, ki. mimogrede, preveliko težo daje nacionalnemu trgu" in ne upošteva dejavnika internacionalizacije dejavnosti podjetij, je izbor slovenskega diamanta precej zožen. .Med dejavniki ostanejo v igri še najbolj specifične prednosti podjetij. Pri tem je omejitev skromen obseg sredstev, ki jih lahko vlagamo v raziskovalno-razvojno delo, ki je podlaga za razvijanje teh prednosti. Ustreznejša usmeritev je zato specializacija na z znanjem intenzivne izdelke (skill intensive) z relativno nižjo raziskovalno sestavino, kombinirano s strategijo čim hitrejšega posnemanja inovatorja oz. diferenciacije novih izdelkov na trgu. Slovenska konkurenčna prednost je torej lahko človeški kapital. Pri tem pa se je treba zavedati, da jc ta prednost ,pok varljiva', če se stalno ne oplaja, če se ne vzdržuje na sodobni ravni. Če kje. potem je treba v sedanji gospodarski krizi preprečiti erozijo (ali odliv) te (redke) konkurenčne prednosti Slovenije.
Glede na skromnost naravnih prednosti (razen lepega okolja) in na omejen trg lahko slovenska konkurenčnost temelji le na znanju. Optimalna narodnogospodarska usmeritev je zato poiskati tako imenovano središčno kompetentnost (C. K. Prahalad)," to je tisto, v čemer je podjetje (gospodarstvo) najboljše. Ta odličnost pa je riizlična od podjetja do podjetja. Tudi zato panožne recepture niso ustrezne. Na tej središčni točki naj se potem kot grozdi nizajo izdelki in storitve. Ti se lahko spreminjajo glede na tehnološke in potrošniške zahteve, medtem ko središčna kompetentnost in konkurenčnost lahko ostajata. Dolgoročno pa se tudi ti dve dinamično spreminjata glede na notranji razvoj podjetja (nacionalnega gospodarstva) in razvoj v svetu.
Brez dvoma pa je smer prihodnosti prilagajanje izdelkov ter storitev potrošniku (customization) t. i. »unikatna« proizvodnja. Takšna usmeritev jc primerna zlasti za majhna gospt>darstva, ki si le težko »privoščijo« velikoserijsko proizvodnjo standardiziranih izdelkov. Proizvajalci, ki potrošniku izdelka ne le prodajajo, pač pa mu rešijo problem v celoti, imajo večje možnosti. Splošni porast pomena storitev, ki iz tega izhaja, narekuje, da bi morale imeti storitve v prihodnje odločujoč pomen v našem razvoju.
Konkurenčnost Slovenije ne more dolgoročno temeljiti na nizki ceni delovne sile. Dva razloga govorita v prid tej tezi. Prvič je ta dejansko poceni le še v primerjavi z razv itimi državami in drugič je strategija, ki temelji na nizki ceni delovne sile. le kratkega daha. Z njeno pomočjo je možno »kupovati čas«, potreben za globoke
Glci vei o implikantah Poncncve anali/c na Stovrnljo v SvTtllčič. op. cil. 1992.
To )c razumljivo. u) koi Amcrič.in i/haja i/ vclikcjta nacnoalncga irfa Tc|m. kol ka>c. niso spremenile niti itcviliK Itudijc primerov drugih dr^av, na kalerih lemelji njegova analiza
" To je razumljiva, saj kol Američan izhaja iz velikega nacionalnega Irga Tega kot kali niso spremenile nill Itesilne Rudije primerov drugih drŽav, na katenh temelji njegova analiza
strukturne spremembe, ne more pa v naših razmerah biti temeljna usmeritev. Srednjeročno, dokler ne prestrukturiramo gospodarstva, pa je nizka cena dela'» ena redkih prednosti in mi jo imamo pred razvitimi gospodarstvi. Predolgo opiranje na to pa lahko z destimuliranjem visoko kvalificiranega dela, tudi raziskoval-no-razvojnega, zavre procese gospodarske prenove.
Zato namenoma ne poudarjamo prednosti nizke cene delovne sile, pač pa izobražene delovne sile. Slovenija ne more srednjeročno ali dolgoročno konkurirati z drugimi nekdanjimi socialističnimi državami niti z vrsto sredozemskih držav s cenenim delom. Tukaj je bitka vnaprej izgubljena. Začetne korake prestrukturiranja gospodarstva lahko dosežemo le z relativno nizko bruto ceno dela."
Ne nazadnje sta pomembna obstoječa in potencialna prednost Slovenije lepa narava ter v primerjavi z razvitimi državami še relativno dobro ohranjeno okolje. To zasluži veliko pozornost zlasti z vidika privabljanja tujih vlagateljev, za katere je zdravo in lepo življenjsko okolje vse pomembnejše. Če to ni toliko pomembno za največja, transnacionalna podjetja, pa je to izjemno pomemben dejavnik za manjše vlagatelje." To je tudi sestavni del usmeritve na tako imenovani »sustaina-ble« (samovzdržujoči) razvoj, ki ohranja okolje tudi za prihodnje generacije. Dolgoročno je to gotovo usmeritev, ki bo postala prevladujoča v svetu, nc le v razvitih državah.
Vplivi globalnih sprememb i' okolju
Statična analiza trenutnih konkurenčnih prednosti ni zadostna. Te je treba stalno preverjati in ustvarjati glede na gibanja v svetu. Ni pomembno samo zagotoviti si te prednosti, pač pa jih ohranjati in stalno oplajati. Hitre tehnološke spremembe namreč lahko še včerajšnjo slabost spremenijo v prednost in nasprotno.
Svet zaradi hitrosti in obsežnosti sprememb postaja izjemno zapleten in nepredvidljiv. Ne gre le za revolucionarne tehnološke spremembe. Spreminja se tudi sistem. Priče smo liberalizaciji obstoječega sistema urejanja mednarodne trgovine (carine kot temelj trgovinskega sistema GATT) ob sočasni intenzifikaciji necarinskih omejitev ali neoprotekcionizma. Po zasnovi urugvajske runde naj bi prišlo tudi do GATF-u podobnega sistema urejanja na področju storitev. Usmeritev k storitvam zato mora računati na večjo konkurenco, ki bo posledica pričakovane liberalizacije. Obenem pa tistim, ki na tem področju dosežejo določene prednosti, novi sistem omogoča zanesljivejše zaslužke na tej podlagi tako kot v preteklosti.
S tehnološkim razvojem zgubljajo pomen materialni dejavniki v proizvodnji in pridobivajo pomen znanje ter informacije. Na tem temelji necenovna konkurenca, ki je podlaga konkurenčnega boja. boja med razvitimi državami. Manj razviti pa se medsebojno spopadajo s pomočjo cenovne konkurence na vse manjšem delu svetovnega trga in za vse manjši del svetovnega kolača.
Ker majhno gospodarstvo nima možnosti vplivanja na te globalne težnje, postaneta ključnega pomena obseg in hitrost prilagajanja tem izzivom zunanjega okolja. Hitrost prilagajanja je za majhna gospodarstva ključni element njihove
'* Dvig konkurcnifno«! je niogoO« dox^i i zmtcvantcm fciiie. ki )c v Slovcniji <c vcttoo prcvisoka.
Okr) J Tiihoncn and M Vitlancn. Location dcasion of fiin» using new technology in eastern Finland. Helsinki SdMol of Economics. June I4VI. p. S in 6.
razvojne strategije. Omejene materialne možnosti jim namreč zožujejo prostor za lasten, na inovacijah temelječ razvoj, čeprav daleč od tega, da bi se morale omejeni implementaciji tudi take strategije odpovedati. Ne more pa biti temeljna usmeritev.
Ce si sposodimo izraz iz ekonomike mednarodnega poslovanja, bi lahko rekli, da je treba razvijati strategijo »follow the leader« oz. strategijo posnemanja tehnoloških voditeljev v svetu, če sam nisi ta voditelj. Ustrezno prilagojena je ta smer dobila domovinsko pravico tudi v sodobnem menedžmentu. G. Stalk jc razvil paradigmo »časovno utemeljene konkurenčnosti« (time based competition) kot temelja podjetniške uspešnosti v sodobnem hitrospreminjajočem se svetu." To velja seveda tudi za nacionalna gospodarstva, zlasti majhna. V bistvu gre za doseganje čim višje stopnje odzivnosti na impulze v svetu ter za zmanjšanje časa uvajanja teh sprememb, ki se pojavijo, v lastno poslovanje.
Visoka stopnja nepredvidljivosti ter tveganj narekuje tudi intenzivno mednarodno povezovanje s ciljcm zmanjševanja teh tveganj. Tudi največja podjetja vstopajo v strateške zveze (odnos ljubezni in sovraštva/konkurence). Majhna lahko s takim povezovanjem tudi zmanjšajo tveganja in sledijo sodobnemu razvoju.
Tveganja v poslovanju s svetom se večajo z nepoznavanjem teh tokov ali šibkim odzivanjem na izzive, ki prihajajo iz sveta. Prvi pogoj takšne prilagodljive strategije je razpolaganje z ustrezno tehnično in kadrovsko podlago. Tovrstna domača infrastruktura mora povezati gospodarstvo z oblikovanimi in nastajajočimi mrežami v svetu; t. i. infostrukturami. V odsotnosti takšne infrastrukture se majhno gospodarstvo kaj kmalu lahko znajde na obrobju svetovnega dogajanja, vsaj dogajanja tehnološko in gospodarsko vodilnih držav. Naloga države je zato zgraditi tovrstno infrastrukturo, da bi podjetjem omogočila priključek s svetom. Ponazoritev: če letalska družba ni vključena v .svetovno mrežo rezervacij, ali če hoteli niso vključeni v podobne svetovne hotelske mreže, ne morejo računati na rezervacije, na potnike, ne morejo torej prodajati svojih storitev. Vse bolj sc to dogaja tudi v industriji nasploh.
Prilotnosti
Hitro spreminjajoče sc razmere niso samo ovira, ampak dajejo tudi nove priložnosti. Majhno gospodarstvo se po definiciji lažje prilagodi spremembam v svetu, je fleksibilnejše. Globalizacija poslovanja, ki je seveda velika priložnost za velika pt)djetja, pušča za sabo seveda ogromno niš, ki za velike niso zanimive, ki pa jih lahko uspešno in učinkovito zapolnijo majhna podjetja.
Prednosti nacionalnega trga relativno zgubljajo pomen, pomembnejši pa postaja dostop do svetovnega trga. Tudi to je priložnost za majhne, ki je prej ni bilo.
Evropski enotni trg postaja dinamično (vendar ne najbolj dinamično) področje svetovnega razvoja. Čeprav daje mnogo več priložnosti neposrednim udeleženkam tega procesa, pa tudi tretje države ob predpostavki ustrezne funkcionalne ali pa formalne integracije niso brez priložnosti. Slovenija bo tako ali drugače prej ali slej tesno povezana z EGS. To nam daje prednost pred tistimi državami, na primer azijskimi, ki na to nc morejo računati.
Dolgoročno pa so največja priložnost popolnoma nerazviti vzhodni trgi, lačni
" Glej Buanc« Week. Augmi 31. \992. m 42-SO
poIrošniSkega blaga. Majhna gospodarstva sicer nimajo možnosti predolgo čakati ali sprejemati tvegane p<isle. Izkušnje slovenskega gospodarstva v poslovanju z nekdanjimi socialističnimi državami pa jim dajejo vrsto konkurenčnih prednosti vsaj kot tretjega partnerja skupaj z zahodnimi podjetji. Prodaja know-howa, kako poslovati na Vzhodu, je skupaj z utečenimi zvezami in včasih tudi poslovnimi mrežami velik konkurenčni kapital, ki utrjuje tudi začrtano smer razvoja gospodarstva.
Ugodna zemljepisna lega, najbližji dostop do Srednje Evrope iz Azije dajeta Sloveniji priložnost krepitve sodelovanja s pričakovano najhitreje razvijajočim se delom sveta v prihodnjem desetletju; Japonsko in .azijskimi tigri". Čeprav se zdi ta možnost dokaj odmaknjena, še zdaleč ni nerealna. Zahteva dolgoročnost ter večjo agresivnost v ponujanju sodelovanja na dolgoročnih osnovah. Ne gre čakati na njihove ponudbe, pač pa iskati priložnosti v njihovih razvojnih načrtih in jim ponuditi s(xielovanje. ki bi krepilo njihov konkurenčen položaj. Priložnost jc tudi v dolgoročni usmeritvi Japonske h krepitvi sodelovanja z nekdanjimi scKialistični-mi državami. Japonska podjetja" v Nemčiji bodo pri tem odskočna deska. Intenzivno sodelovanje slovenskih z nemškimi podjetji je dobra podlaga za triangulame posle na temelju japonske tehnologije in kapitala ter našega poznavanja vhodnih trgov. Tako bi dosegli tudi potrebno diverzifikacijo našega mednarodnega gospodarskega sodelovanja.
Srednjeročno in dolgoročno, to je po koncu vojne, jc priložnost Slovenije tudi v sodelovanju z drugimi državami, nastalimi na tleh nekdanje Jugoslavije. Vendar pa s tem nc kaže pretiravati, saj bodo tudi konkurenti in ne le te države same skušale sodelovati neposredno. Kratkoročno pa je treba pri tem biti realističen.
Realizem in pragmatičnost
Zapletene razmere v svetu ne zahtevajo le visoke stopnje fleksibilnosti in prilagodljivosti, pač pa tudi veliko pragmatičnost. Nerealno postavljeni cilji ali pa odsotnost sredstev za njihovo uresničevanje niso dobra podlaga uspešne strategije.* Izbrani cilji morajo biti dovolj jasni, da jih subjekti razumejo in se lahko zavzemajo za njihovo uresničevanje. Za njihovo uresničitev morajo biti zagotovljeni tudi ustrezni načini. Nerealno postavljeni cilji ali pa odsotnost načinov za njihovo uresničevanje niso dobra podlaga uspešne strategije. Vloga vlade jc po Grayu,^' potem ko se oblikuje nacionalni diamant, bolj ptispešcvalna kot pa preveč aktivna, vendar ostaja pomembna.
Eno temeljnih vprašanj vsake strategije je, kaj naj sc promovira v svetu, čemu (kateri panogi, sektorju, delu, podjetju, inštitutu) naj se predvsem pomaga. Z drugimi besedami, ali naj pospešuje uveljavljanje zatečene gospodarske strukture ali naj skuša predvsem poiskati novo mesto države v svetovnem gospodarstvu.
Čeprav je treba, preden se lotiš »kuhanja«, imeti pred seboj določen recept, vseeno trdim, da se je treba izogibati dajanju poenostavljenih panožnih prioritet. V današnjih turbulentnih razmerah na svetovnem trgu so lahko takšne usmeritve za majhno gospodarstvo usodne. Primer Finske je dovolj zgovoren. V krizo ni
" Ote) T Ouwn. Jaruncsc MNC"» a Polcnliil Pinncn m Fj«cra hutopc i Economic Rccoiuinictjan. WP 2-92. Copenhaitcn. Inaiiulc ot Inicrnaiional tUMnomi« and Manajcmcni. 1992.
" Ve< n icm Svttlifii. Bufaf. op. cil 1992 " H PcIcrGrav. op. cit I99l.ut 509
zabredla le zaradi velikanske navezanosti na sovjetski trg, pač pa tudi zaradi ozke specializacije na lesno in z njo povezano strojno industrijo. Ker je ta zašla v krizo, je z njo zašla v krizo tudi Finska. Bolje bi bilo poskušati ugotovili proizvodno storitvene ,grozde' (clustre), ki jih sodoben razvoj v svetu postavlja v središče razvojnih prizadevanj in ki bi lahko obetali tudi v Sloveniji.--
Razmere se v svetu tako hitro spreminjajo, da tisti, ki nimajo možnosti oblikovati ponudbe in povpraševanja, okusa potrošnikov, nimajo nikakršne možnosti za panožne specializacije. Varnejša je že omenjena specializacija na središčno konkurenčno prednost, s katero se lahko proizvaja en ali pa drug izdelek, pač glede na tržne zahteve.
Optimalno izhodišče slovenske razvojne strategije je torej usmeritev k strategiji niš in ne k maksimiranju svetovnega tržnega deleža. Ker nobena država ne more biti konkurenčna v vsem, je nujno razporejati sile na že omenjene središčne temelje konkurenčnih prednosti, na tisto, v čemer je slovensko gospodarstvo ali posamezno podjetje najboljše. To ne pomeni vnaprejšnje marginalizacije razvojnih ambicij, ker so te niše lahko ogromne in razvojno zelo zanimive. Pomeni pa iskanje priložnosti v razvoju tistih, ki vodijo ,ples tehnološkega napredka v svetu'. Obenem niša strategije lahko v perspektivi pomeni tudi, da se take niše z lastno dejavnostjo ustvarjajo, da se poskuša za dane izdelke oblikovati ponudba."
Nevarnost majhnega gospodarstva je tudi preambiciozna inovativna strategija. Ogromna sredstva, potrebna za temeljne znanstvene in tehnološke dosežke, in ogromna s tem povezana tveganja še največje države/podjetja potiskajo v strateško sodelovanje, v strateško povezovanje. Logika je bolje zadržati status quo, kot pa tvegati ter vse dobiti ali pa vse izgubiti.
Novej.še raziskave (Porter) kažejo, da je nacionalno go.spodarslvo konkurenčno, če so konkurenčna njegova podjetja. Sklep: razvojna strategija naj selektivno, torej ne kar ,počez', podpira tiste dejavnosti in podjetja, ki jih razvijajo, ki so svetovno konkurenčna. Strategija podjetij postaja po Porterju eden od temeljnih nacionalnih diamantov. To pa ne pomeni izbiranja nacionalnih ,podjetij šampi-onoV, pač pa ustvarjanje razmer, da vsa uspešna podjetja lahko postanejo še uspešnejša, da se jim pomaga okrepiti konkurenčni položaj v tekmovanju na svetovnem trgu.
Eden bistvenih p<jgojev vsake razvojne usmeritve pa je stabilnost domačih pogojev gospodarjenja, če so že zunanji pogoji tako spremenljivi in vse bolj nepredvidljivi. To je pomembno za domače subjekte kot tudi za sodelovanje s tujimi vlagatelji. Le stabilni (sistemski) pogoji dajejo potrebno zaupanje v nacionalno gospodarstvo in so prvi pogoj, da se stkejo dolgoročne vezi s svetovno zjianimi proizvajalci in tako omogoči funkcionalno poslovno vključevanje v svetovno gospodarstvo.
Ne nazadnje pa je temeljnega pomena izogibati se previsoki zaščiti domačega gospodarstva. V majhnem gospodarstvu visoka zaščita avtomatično pomeni ustvarjanje monopolov. Nobena še tako učinkovita protimonopolna zakonodaja tega ne more preprečiti. Edino zdravilo je tuja konkurenca.
^ Phmct ukbicga v strtu dinimičncga .ficuda' jc kompleks Sponi m rckrcacijc BUj^nna znamka lUan bi lahko bila pavitaci|ska toCka takega grozda, teprav je njena .ic»a' danes tal le bistveno man({a. kor je bila. " Ve< v Sverlifti. Bučar, nav deto. 1992. str 65
LITERATURAr
Gray. H Pctcr. InicriMUCMMl Compciiiivnets: A rcvicw Anklc. ih« Inicnuiioiul Ttid« Jounul. Vol. V. Summ« IWI..U 502
Oawt. T. Japanne MNC» a> Pnuniial Pannen in Ea«cm Europe i Economic Rcconsiruction. WP 20-92. Copcn-bagen. Inniiuic of Iniernalional Economic« ami Manafcmen«, 1992
Pofier. M E-. Ttic CompciHivc Aihantagc of Nation«. New York. Free Pre«. 1990
Rugman. Alan M . Diamond u ihe Rough. Buune» Quancrly. Canada Managcmeni Maganne. Onlano. Winter
1991
SvelliM. M . Prvine runanie ekimomike uratcgijc Sk>vcni)e. Naü raigledi. 21. 2.1992 in NaSi razgledi. 20 maiec 1992 SvetliM. M in Buiar. M . The Siratcgy of Inicmaiionbal Economic CooperatKia of Sknenia. Dn-elopment & International Cooperation. L|ubl|ana Vol. VIII. No. 14-15, June-Dcccmber 1992. pp 57-73
J. Tiihuncn and M. Virtanen. Lociation deciMon of firm» uting ne» rcchnolagy in eatiem Finland. Helsuiki School of Economic«. June I99I. p. 5 in 6