^'' •*r">*njy^
SPOMENIŠKI PROBLEM
ŠKOFJE LOKE
Ce tehtamo vrednost naših srednjeveških
mest po čistosti tlorisnih zasnov, ki
jim je prizanesla novejša zgodovina, in po
značilni legi, potem sodi nedvomno Skofja
Loka med prva urbana naselja v Sloveniji.
Postavljena na terasah ob sotočju
obeh Sor, zavarovana s tremi gradovi, od
katerih sta dva v razvalinah (semkaj ne
štejem obeh dolinskih gradov v okolici),
je izredno pričevalcu dokument srednjeveškega
urbanizma. Podobno kakor sorodna
mesta na vzvišenih legah v zavetju
gradov, šteje med tiste zasnove, ki jim
tudi okoliška, pogosto dovolj anarhična
razširitev v okolici ni bistveno pokvarila
glavnih pogledov na celoto. Vendar s tem
še zdaleč ni izčrpan pomen Škofje Loke.
Ce namreč naša mesta primerjamo glede
na stopnjo in relativno število dobro
ohranjenih starih meščanskih hiš iz predbaročne
dobe, potem sodi Loka na prvo
mesto v Sloveniji. Nova pozidav^ ali vsaj
temeljita rekonstrukcija mesta po znani
katastrofi v začetku 16. stoletja, relativno
gospodarsko zatišje prihodnjih stoletij, v
zadnjih desetletjih po obnovi gospodarske
moči in življenja pa muzejska in spomeniška
tradicija kraja, to so razlogi za tako
stanje. V nobenem slovenskem mestu nimamo
take množice ne le dokumentarno
v nadrobnostih, marveč v miljejski celoti
ohranjenih stavb iz 16. stoletja, zaradi česar
predstavlja Loka našo najznačilnejšo
poznogotsko — ali bolje alpskorenesančno
— pozidano mestno celoto.
Ker se po prvih posegih pripravlja v
bližnji prihodnosti sistematična regeneracija
tega starega mesta, ne bo odveč, da
skušamo na kratko opozoriti na nekatera
temeljna načela, ki bi jih kazalo pri takem
delu upoštevati.
Trgi in ulice — prometna ureditev
Promet, tako lokalni kakor zlasti tranzitni,
po vsem videzu Loke ne bo posebno
prizadel. Odločitev, da se tranzitni promet
spelje preko Spodnjega trga, je dva-
216
krat ugodna. Prvič zato, ker na tej progi
ni takih ovir, da bi mogli predvidevati
kaka pomembna rušenja zgradb, v samem
mestu ni nepreglednih krivulj in
tesni, po opustitvi Grabna kot sestavnega
dela transverzale tudi ne znatnih višinskih
razlik. Ta spodnja cesta je utrjena
z asfaltom. Drugič pa prav ta odločitev
izolira mestno jedro v glavnem za pešca
ter omogoča spoštovanje vseh starih vrednot,
dostopov. Mestnega trga in obzidave.
Zaledje Poljanske doline, kamor vodi ta
transverzala, vsaj za dolgo dobo ne bo
narekovalo sprememb, ki bi kakor koli
posegale v dobro ohranjeni mestni ornizem.
Ob tem so se še pojavljali pomisleki, ali
vendar ne bi kazalo na ustrezen način —
s podhodi za pešce ali celo s spodrezanjem
celih blokov — prometno razbremeniti
ozki dostop od Kamnitega mostu
na Mestni trg. Pobudo za taka razmišljanja
sta nedvomno dala Ljubljana in
Kranj, kjer so v ožinah Pod Trančo, deloma
na Mestnem trgu in na začetku
Prešernove ulice na tak način poskušali
olajšati prehode. Čeprav so take rešitve
ponekod nujne, se jih je treba načelno
izogibati. Zakaj s perforiranjem stavb v
obliki lokov ali odprtin na novih nosilcih
se odrekamo temeljnemu načelu naše historične
arhitekture, ki stoji s svojo maso
na tleh; izjema je pri nas Novo mesto
z arkadnim trgom, ki pa za srednji vek
ni izpričan. S predlogom za tranzit po
Spodnjem trgu in z nameravanim mostom,
ki bi zvezal avtobusno postajo z jedrom
mesta, so kajpak kakršni koli posegi, ki
bi okrnili stavbne mase v ožinah dostopov
po Blaževi ulici na Mestni trg, ali tudi
predori, odveč.
Posebno poglavje je površinska obdelava
Mestnega trga kot loškega središča.
Tudi zanj je bilo slišati predloge po bistvenih
spremembah: trg naj bi izravnali,
povečane višinske razlike ob izteku pri
znameniti Homanovi hiši premostili z diferenčnimi
stopnicami v vsej širini prehoda
na Spodnji trg, na podoben način
pa tudi premagali razlike ob hišah v severni
gradbeni črti. S tako obravnavo bi
lle v izgubo nenadomestljive vrednote:
uničena bi bila napetost trga, ki dobro
odraža naravno strukturo pobočja in s
tem dokumentira prilagodljivost srednjeveškega
urbanizma terenu, severne hiše
bi po nepotrebnem pokazale del temeljev,
zlasti Homanova hiša pa bi se za poglede
s trga pogreznila v tla. Resnica je, da bi
bilo mogoče pri taki izravnavi trga misliti
na kako reprezentačno tlakovanje, ki naj
bi nadomestilo sedanji nagubani asfalt.
da bi torej mogli govoriti o poplemenitenju
trga v talni površini. Tendence v
podobnih smereh smo doživeli v več krajih
pri nas (na primer Plečnikovo stopnišče
na Roženvenskem klancu v Kranju),
a povsod s pogubnim rezultatom: poplemenitenje,
ki so ga v prvih povojnih letih
nekateri pri nas zagovarjali, je načelno
nedopustna stvar, posebej če gre pri tem
za zabrisovanje ali celo uničevanje spomeniških
vrednot. Imamo pa v Sloveniji
dva primera, ki dobro nakazujeta tudi
rešitev loškega trga: Ptujski trg ob »prangerju
« je ob tlakovanju s kockami, ki
pomenijo v sodobnih prometnih pogojih
logično nadomestilo za prvotne >mačje
glave«, ohranil svoje prvotne krivine, podobno
pa je bilo cestišče obravnavano v
stari Ljubljani, kjer so vrh tega pravilno
odpravili Pod Trančo tudi pločnike, obdržali
pa »mulde«. Takšno obravnavanje,
ki bi upoštevalo vzdolžno s.muldo« (ta
deli vozni del trga od tržnega), bi bilo
za loški trg edino sprejemljivo; poleg
tega, da spoštuje vse bistvene lastnosti
trga, zagotavlja dobro čiščenje in trajnost
površine. Neposredna okolica Romanove
hiše, ki ji je-treba dati nujen življenjski
okvir, bo seveda težko prebila
brez primerne terasne ureditve; ta bi
lahko zagotovila tudi izluščenje dragocene
stavbe iz tal.
Na koncu bi veljalo omeniti, da bi bilo
treba poleg neznatnih korektur v višinah
zlasti paziti na enotno sporočeno kritino,
saj pasovi zarezne opeke na nekaterih
hišah skladnost močno kvarijo.
Fasade (korekture, toniranje) in
razsvetljava
Čeprav bodo potrebne nekatere korekture
zlasti izložbenih odprtin tudi v stranskih
ulicah, je jedro problema v ureditvi
obeh trgov. Od prvotnega tipa izložbenih
odprtin in vhodov (na koleno) je trenutno
v Loki ohranjen oziroma viden en sam
primer na Spodnjem trgu; gre za znani
tip odprtine z ločnim zaključkom in kamnitnim
okvirom, kakršnega poznamo v
mlajši varianti v Kropi, kakršen je znan
iz Valvasorjevih vedut in drugega grafičnega
gradiva v Ljubljani in ki živi v
dalmatinskih mestih. Poleg tega pa imamo
v Loki celo vrsto portalov iz 16. stoletja
in mlajših dob, nekaj baročnih, a največ
klasicističnih. Deloma so se ohranile celo
železne lopute, ki so se obdržale v mlajših
variantah vse do prve svetovne vojne.
Največja znamenitost Loke pa so gotovo
številne hiše s konzolnimi pomoli, največkrat
v vsej hišni fronti. Te fasade se
217
izražajo zgolj s svojo plastično maso, ki
jo predirajo razmeroma majhne odprtine.
Barok je dal poleg cerkva eno samo pomembno
fasado — na starem župnišču.
Novejše fasade niso nikjer oblikovane s
tisto načičkano vsiljivostjo, da bi klicale
po znatnejših korekturah.
S te strani, zlasti glede pritličnih odprtin,
torej v Loki ne bo posebnih težav.
Razen nekaj primerov namreč Loka ni
uvedla tiste nadležne obloge lesenih vitrin,
ki je skoraj popolnoma prekrila
ljubljanske ulice, skorajda tudi ni pretiranih
odprtin, ki bi jemale hiši podstavek,
zadostno oporno maso. Razen tega hrani
loški muzej celo vrsto dokumentov o starejši
podobi ulic in trgov, tako da tudi
morebitnih rekonstrukcij posameznih delov
ne bo treba oslanjati zgolj na analogije.
Ni dvoma, da se bo Loka na ta način
lahko izognila poskusom in celo napačnim
potem, ki so bile nujne v drugih
naših mestih pri regeneraciji ulične podobe.
Ne bo treba posnemati neustreznih
modernističnih izložbenih odprtin in celo
vrat z aluminijastimi okviri (ti sodijo v
nove stavbe in v nove mestne predele),
prav tako pa ne bo nobene potrebe po
historiziranju, ki brez dokumentacije, po
slabotnih in neprepričljivih analogijah na
silo ustvarja »zgodovinsko« podobo ulice.
Niso pa za historično verno podobo
uličnega in tržnega prostora odločilna
samo razmerja med maso in odprtino, niso
zanj pomembni le stavbni členi, marveč
je treba upoštevati tudi strukturo ulične
meje glede na gradivo. Tudi v tej smeri
so v Loki osamljeni primeri »poplemenitenja
«: eno izmed hiš so v pritličju obložili
z žaganim peščencem, pri drugi
opazimo ponaredek rustike ometa in profilov
v hotaveljčanu. So primeri, ko je
mogoče opravičiti, denimo, zamenjavo
ometanega okenskega okvira ali portala
z ustreznim kamnom, vendar to ne sme
postati pravilo; v nobenem primeru pa ni
na mestu zamenjava ometane stene s kamnitno
oblogo, ki jo najdemo v naših krajih
zgolj v spodnjem varovalnem pasu.
Pri nas so kamen uporabljali za vidnejše
stavbne člene, zlasti za portale in deloma
za okenske okvire, skoraj nikjer za vence
in nikoli za stensko oblogo. Za razloček
od takega »italijanskega« pojmovanja pa
se naša arhitektura odlikuje po visoki
kulturi ometa in tonske obravnave. S sporočeno
strukturo stavbnega ostenja vrednost,
mikavnost in zgodovinska pričevalnost
naše arhitekture stoji in pade.
In še barvna podoba. Ne da se tajiti,
da je to vprašanje vzbudilo v zadnjih
letih precej večjo pozornost kakor pred
vojno ali kdaj koli doslej v zgodovini
spomeniških prizadevanj. Toda pogosto je
ta pozornost še zmerom premajhna. Se so
primeri, ko arhitekti menijo, da je barvna
podoba nevtralen element in da so zato
upravičeni v tej smeri čisto subjektivni
kriteriji. Vendar je znano, da toniranje
stavbe (v splošnem torej barvna struktura)
ni nevtralno vprašanje, marveč je
njena bistvena sestavina, ki lahko arhitekturo
nevtralizira, jo uniči ali interpretira.
Zato je treba skrbno zbrati dokumente
o vseh dosegljivih barvnih plasteh.
Tak elaborat, na katerega se edino lahko
naslanja študija barvne skale, mora biti
sestavni del načrta o obnovi ulične podobe.
V Loki se bo ta seveda morala
ozirati na skalo 16. stoletja, ki po spomenikih
v odločilnih odsekih prevladuje (kakor
v stari Ljubljani barok, v Kamniku
klasicizem). Tedaj se bo pokazalo, da
poznogotska barvna tradicija, ki je podala
roko baročni v 18. stoletju, ne bo brez
odločilnega deleža pri razlagi ljudskega
rekla o »pisani« Loki.
Dalje razsvetljava. Zdaj lahko ugotavljamo,
da je minila doba nekritičnega
modnega vnašanja visečih fluorescenčnih
svetil v stare ambiente (in celo na vas);
po dobrem zgledu ljubljanskega Novega
trga, vendar s skrbnejšo obdelavo svetlobnih
teles (ki ne bi smela biti provizorna,
saj bi jih potem morali čez dan
snemati), predvideva program namestitev
konzolnih svetil, ki bi se naslanjala glede
na lokacijo na historične zglede, ko so
bile luči nameščene ob hišnih vhodih; in
če bi v najbolje ohranjenih ambientih
tudi pomnožili kakšno ohranjeno formo,
bi bil to manjši greh, kakor če bi na silo
uvajali nedomišljene novotarije. Ker je^
v Loki na Mestnem trgu precej izložbenih
oken, kjer so ohranjene železne lopute, pa
je zato ulica ponoči za naš občutek nekam
temačna, bi lahko osvetljena okna puščali
odprta ter tako trgu zagotovili sodobnejše
mestno lice.
Vprašanje notranjščin
Ce se po mikavni podobi loških zunanjščin
pomudimo pri notranjščinah, ne
bomo razočarani. Kakor na zunaj, je tudi
v notranji zasnovi Loka ohranila bistvene
črte meščanskega stavbarstva prve renesančne
dobe: obokane veže vodijo na
pogosto z arkadami oblikovana dvorišča,
v nadstropja se vzpenjamo po starinskih
stopniščih. Zlasti motivi dvorišč so doživeli
(poleg fasad in manjših adaptacij
prostorov) v redkih primerih baročno
obleko. Iz te dobe je tudi monumentalno
218
stopnišče v starem župnišču. V Loki je
prava galerija arkad od vitkih rotovških
do bahavo baročnih. Poseben odlok, ki
bo navedel železen repertoar posebej pomembnih
sestavin tudi v notranjščinah
hiš, ne bi smel povzročiti nepotrebnega
propadanja manjših, skromnejših elementov
te vrste. Aktualna pa bo tu v prvi
vrsti odstranitev novejših prezidav, ki
tesnijo prvotne zasnove in slabšajo stanovanjske
razmere. Bodo pa seveda primeri,
ko bo treba žrtvovati nekatere starinske
zasnove, da bi pridobili za sodobno
življenje potrebne javne prostore. To se
je že zgodilo z ureditvijo nove kino dvorane,
podobno se obeta še v nekaterih
primerih zlasti na Mestnem trgu. Jasno
pa je, da bi bil za take dalekosežne posege
potreben dovolj utemeljen program,
ki bi zagotavljal staremu mestu, da ohrani
značaj poslovnega in kulturnega središča.
Druga vprašanja regeneracije
Posebej velja omeniti v Loki negovanje,
čiščenje in prezentacijo obrambnih naprav.
Pozdraviti je treba namero, da se
prvotni dostop na grad obnovi in nadaljevati
začeto delo pri obnovi Grabna vse
do gradu. Tokrat brez umetnega »friziranja
«, saj Loka na tem mestu pogreša
prav pristen trdnjavski zaključek in zeleni
predah med starim in novim. Podobno
bi morali reči tudi, denimo, za
izluščenje obrambnih naprav ob obokanih
vratih onkraj Kamnitega mostu, saj
se tam v hišah dobro čutijo njihovi sledovi.
S tem in zlasti z regeneracijo notranjščin
pa je treba povezati še drugo potrebo,
ki bi bila odločilnega pomena za
neoporečnost vseh posegov v mestni organizem:
potrebo po temeljitem arhitektonskem
posnetku mesta, po topografiji, po
raziskavah nejasnih kompleksov. Ce kljub
uvidevnosti oblastnih in strokovnih krogov
to delo še ni (razen zgodovinske
osnove) moglo biti resno načeto, se mi
zdita za to odločilna dva faktorja. Prvič
tako delo ni brez stroškov, drugič pa je
dolgo veljalo prepričanje, da bi bilo koristno
zgolj za študij loške zgodovine.
Odkar pa resno trka na vrata sistematična
regeneracija, se potrebi po izčrpnem
topografskem delu ni več mogoče upirati.
Topografija, ki bo morala zabeležiti in
oceniti ne le mestno zasnovo v celoti ali
posamezne stavbe, marveč vsak zid in
vsak stavbni člen, je po splošnem prepričanju
nepogrešljiva osnova za sleherno
načrtovanje in projektiranje, vsak dan jo
bosta potrebovala konservator in gradbeni
inšpektor. Po njej bodo Ločani šele popolnoma
poučeni o pomenu in ceni svojih
prebivališč in svojega mesta, to pa more
biti njihovi skrbi za negovanje spomeniške
Loke, ki je lahko za zgled drugim
mestom, samo v spodbudo.
Nace Šumi
219