82
Pisma mlademu prijatelju.
V. ^J^                Dragi  Bogdan!
"liFoleg Voduika iiajznamonitejši v čistihiej dobi jo Jernej Kopitar, Ji|pp ki se je porodil 1780. 1. v Repnjak in je umrl 1844. 1. na Dunaji kot dvorni knjižničar. — Dovršivšega gimnazijo v Ljubljani vzprejel ga je baron Žiga Zois za vzgojitelja v svojo liišo. Kakor na Vodnika, vplival je tudi na Kopitarja ter ga vzbujal, da se je poprijel temeJjitih poukov ter se seznanil s slovanskimi in drugimi jeziki. Kopitar je bil silno učen iu izobražen mož ter ga ne nazivajo zaman nvelikana učenosti." Dopisaval si je z vsemi tedanjimi slovanskiml in neslovanskiini ueenjaki ter je prepotoval vsa vecsja evropska uiesta. Kopitar je poleg oeskega jezikoznauca Dobrovskega prvi slo-vansti jezikoslovec, ki mu v resnici pristoji to ime. Za novoslovenščino inia sosebno te-le zasluge: a) opozoril je najprvi na glagole dovršne in nedovršne, katerih Vodnik ,še ni razlikoval; h) udrihal je po uepotrebuih nemških besedah in izrazih v slovenščini, kakeršne je zanesel va-njo vzlasti Pohlin, ter odpravil slovcnščini ne lastni elen; c) učil je, da se niora pisati tako, kakor govori nepokvarjeni narod, a ne po izmišljenih pravilih slovuiearjev, kakor je delal Pohlin; č) pisal je, da ima latinica premalo črk za slovenski jozik iu da raora imeti slovenščina toliko črk kolikor glasov. Želel je, da bi se našel nov CiriL ki bi pomnožil latinico tako, da bi se prilegala slovenš6ini. In tak nov Ciril je bil Fr. Metelko, ki je iznašel svojo nmetelčico." Ali o tem drugod. d) Kopitar je dokazal, da je ,,glagolica" vsaj toliko stara kolikor ,,cirilica", ako ni še starejša. Kakor ti je vže uiorda znano, imaino v spomenikih sta-roslovenščine dvojno pisavo ali črkopis. Jeden se zove ,,glagoliea" (glagol, črka, govor), drugi pa ,,cirilica" (po Oirilu). Mislilo se je. da je sv. Oiril izumel cirilico in da je glagolica mlajša od nje. Kopitar pa je ovrgel to misel in novejši u&enjaci so dokazali s tehtnimi dokazi. da je glagolica starejša od eirilice. Sv. Ciril je izumel torej glagolico, eirilieo pa baje Metodijev učenec sv. Klemen, vladika na Bolgarskera.
Eazven mnogo drugih učenih nemških in latinskih razprav in spisov je najvažnejša njegova nemški pisana slovniea ,,Grammatik der slavischen Sprache," ki je prišla v dežel 1808. 1. v Ljubljani, ter dela novo dobo v slovenskem jezikoslovji. V prvem delu govori o Slovanih. njihovih narežjih, in kratko a jedernato o slovenskej književnosti. V drugem delu obravnava temeljito in učeno o slovuici samej, v tretjem pa navaja razne slovenske knjige, ki je je našel v dvornej knjižnici na Dunaji. Ta slovniea je prva, ki je res slovnično dobro urejena, ki podaja temeljitih poukov ob osnovnem pravopisji slovenskem, ki ni ustrojena po nemškem in latinskem, ampak na podlagi staroslovenščine ter je pisaaa v pravem duhu slovanskem. Ž njo je vzbudil Kopitar tudi primerjajočo slovnico slovansko, kar je vže poskušal Kumerdej, a ne na podlagi staroslovenščine, ampak iiove, Z njo je pokazal pravi pot drugim, kako jc treba pisati slovnice.
83                              ^^^^^^J
Poleg slovnice najvažnejša knjiga Kopitarjeva je latinski pisana HGla^ golita Glozianus." Tako sc zove staroslovenski glagolski spomenik iz 9. ali k večemu 11. stoletja, obsezajofi 14 pergamentnih listov, na katerih sta dva govora Ivana Zlatousta, jeden sv. Atanazija in jeden sv. Epifauija. Ta spomenik je izdal Kopitar 1836. 1. ter zaslovel z njim po vsem učenem svetu. V prvem delu govori o glagolskih spomcnikih, v drugem priobčuje spomenik sam, v tretjem pa kratko staroslovensko slovnico in slovar. Ta knjiga je poleg Miklošičevega staroslovenskega slovarja najznainenitejša za slovansko jezikoslovje in po njej so je začela nova doba v slovauskem jozikoslovnem raziskavanji. — Na Kopitaijevej podlagi je nadaljoval tudi naš Pr. Miklošič, največji slovanski jezikoslovee. Kopitar se je udeležil tudi znamenito ,,abecedne vojne," o katerej ti pišem pozneje obširneje.
Poleg Vodnika in Kopitarja, ki ni pisal nieesar v slovenskem jezici, najzaslužnejši za čiščenje slovenskega jezika jo Matej Eavnikar, ki mu je tekla zibelka v Vaeah pri Savi 1776. 1. in je končal svoje zaslužno živ-ljenje kot tržaški vladika 1845. leta.
,           Glavni njegov namen jo bil, očistiti slovenski jezik.   Ueil je, da se mora
pisati tako, kakor govori neizprijeni narod. Njegova pisava razločuje se od 1 pMsave vseh drugih prejšnjih slovcnskih pisateljev in zlog rou jo kratek, krepek in jedernat, kar še pri njegovili vrštnikih pogrešamo. Zajemal je iz naroda slovensko besedo, pobiral vže malo ne pozabljene besede in izraze, poslušal natanko, kako narod izgovarja in zavija besede ter se je popolnein otresel inočno vgnezdenega nemškega duha pri prejšnjih pisateljih. Eavnikar je tudi vzel v slovenščino deležnik preteklega časa na: -ši -vši pri dovršnih glagolih, trdee, da ga je še sam slišal v narodu. Kar je učil Kopitar po učenih knji-gah, to je spolnil Eavnikar dejanski. Zato imenujemo Eavnikarja pravično ^stvarnika slovcnske proze (nevezane besede.") Izmej njegovili knjig so naj-znameuitejše ^Zgodbe svetiga pisraa za mlade ljudi" (1815), kder pripoveduje v predgovoru prav po domače, kako bode vže konee jedenkrat tistej spačenej ,,kranjščini" prejšnjega veka ter pišimo čisto in lepo slovenski, kakor se govori mej kmeti in pastirji, katerik Se ni oblizala popačena iu namešana mestna govoriea, ter se tako približujemo ostalim Slovanom.            I
Eavnikar je tudi mnogo vplival kot vodja semeniški na bogoslovce, da se priueo lepej slovenščini in kot vladika tržaški je skrbel, da se je tudi slo-venski propovedovalo ter je celo sam poiižaval kršSanski nauk v milej ma-terinščini.
Zasluga Eavnikarjeva jc tudi, da se je napravila za njegovega vodstva v ljuMjanskem semenišči stolica sJovenskega jezika. Vže Ivan Debelec, katehet nunski v Ljubljani, ki je spisal tudi slovensko slovnieo, katera je ostala v rokopisu, učil je bogoslovce slovenskega jezika, a žal, samo dve leti (1795 do 1797). Za francoske vlade na Slorenskem (1809—1813) uvela se je sloven-ščina celo v šole kot obvezen predmet, a po odhodu Francozov je zopet izginila slovenščina iz šolc. Po delovanji Kopitarja, Oojza in sosebno Eavni-karja posrečilo se je 1817. 1. napraviti v Ljubljani učilišče slovenskega jezika v desetej šoli (drugem letu bogoslovja), kamor so smeli hoditi poslušat razven bogoslovcev tudi vnanji ljudje, vzlasti dijaki. prcdavanja slovenščiae. Predaval pa je slovenščino prof. Fr. Metelko, slavni slovničar slovenski, do 1848. 1,
Tega leta se je uvela sloveuština tudi v gimnazijo, kjer jo je poučeval še nadalje Metelko do 1857. leta dopohiivsi štiridesetlctnico svojega učiteJjevanja iz slovenščine.
Vodnik, Kopitar in Eavnikar so tista trojica, ki je vzdignila slo-venščino iz stoletnega spauja, otresla jo ptujega, nepravega duha, očistila in izlikala, da je pokazala zopet svoje zalo Jice ter se jej ni treba srainovati drugih, ponosnejših sestric slovanskih.
Pozdravlja Te                                                     Tvoj                    P. B.
¦-¦¦¦     a-----------—