ubljai\sKis
I___t      t  ..i___L
Leposloven in znanstven list!
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Leto III.
y Ljubljani,  i. julija  1883.
Ltev. 7.
Stari Grad.
Balada.
jam gori na strmili pečinah Zapuščen mi dviga se grad; Bršlin mu tovariš j edin je, A sove so v njem gospodinje, Gospod mu je pisani gad.
Že večkrat jaz stal sem na vrhu 0 divnem razgledu zavzet . . . A kadar v temine pa črne Zidovje se staro zagrne, Ne hodil bi gor za ves svet!
Na vasi zvon jedva naznani Noči polovico na glas: In sobe gradii razsvetle se, Vse v čarobnem blesku žare se, Dnij davnih povrne se kras.
S prijatelji v svetli dvorani Grof bledi za mizo sedi, Sedi poleg njega devica, Objemlje jo vela levica, Desnica mu čašo drži.
„Ne boj se," tolaži grof devo, „Ne boj se me, zalo dekle! Oh, koj se ti duša privadi   . Na mojem veselem tu gradi, Glej, ljubi te moje srce!"
In glasna zdravijca zaori Zdaj grofu od gostov mu vseh; In divje druhal se grohoče, Med njimi pa deva se joče, Se joče in — sili jo smeh ...
Hu! kdo pa tam doli pod gradom Razsaja in kliče tako? Orožje mu v rokah se sveti, Nazaj pak jo hoče imeti — Oj hčerko ujeto, mlado!
A kmalu potihne tam doli Pred vrati ta kmetičev krik: In v roci glavo krvavečo Tam gori pred družbo šumečo Pokorni prinese krvnik . . .
In vaški petelin zapoje,
Da zora pripelje že dan!
In mahoma blesk ves ugasne,
Prikazni izginejo jasne —
In grad je spet pust in teman.
Gorazd.

28