Ittli in tlilij! Če si skušamo razjasniti razvoj vsega našega stanoviakega g.ibanja, posebno še v zadnjih letih, moramo ugotoviti za učiteljstvo dovolj žalostno dejstvo, da ni menda stanu, ki bi bil tako raz!klan kakor je prav naš. In če se vprašamo, zakaj jc razklan, najdemo edini odgovor: zato, ker drugi tako hočejo! Z drugo besedo. učiteljstvo je tigrača v rokah onih, ki ga hočejo imeti na vsak način vpreženega v syoj voz. Glavni vzrok razdva* janju med iučiteljstvoim je imelo svoj začes tek v vrvežu in v barbi političniih strank pri nas. Načelo »razdeli in vladaj« se ni na no* benem stanu v Sloveniji izvajalo tako do= sledno, kakor nad učiteljstvom. Danes so eni skupini mcd nami vrgli drobtinico, da se je tepla zanjo, jutri drugi. Kakor dvoje živali smo se trgali mcd seboj v korist in v zabavo tistega, ki se je z nami poigrava!. Nismo se trgali za silne dobiflke, marveč za ono troto-ioo pravice, ki nam je že itak pri= padala po božjih in človcških pravicah ki pa jo je znal politični lisjak vreči Ikot spor« no kost med nas. Žongler ni bil duhovit, zato pa je bil učitelj toliko kratkoviden, da ni spregledal zlobne igre. Danes gre skozi naše vrste klic, da jc novi kurz organizacije — kurz, ki hoče ods tegniti učitelja vsemu nekdanjemu izigrava« nju — kriv zasledovanju poedinih uoitcljev. Posebno glasno vpijejo proti našim članom Slomškarjem, čoš, da so povsod favorizirani, da jih favorizira celo vodstvo organizaoije same na šT<odo »naprednih« učiteljev. Še več, z mučeniško gesto hočejo dokazati, ka= ko so Slomškarji zavojevali napredno uči*  teljsko organizacijo ter jii zdaj svirajo pri obsku.rnem plesu, ka'kor svira kopitonogi Konkordat dolini šentflorjanski. Iz vsega grla grmi srdito ogorčeni krilk. In vendar ni ta krik nič drugega kot noiva obOka naše stare sramote, da se je namreč od vnanjih sil ena skupina učiteljstva pustila izigravati proti drugi, včasi za skromno drofotinico, včasi za — načelo, za prepričas nje, ki ga je bil Cankar primerjal — obno« šenim suknjam. Tega krika se ne bojimo! Ne bojdmo se priznati. da imamo med Slomškarji do* bre, sposobne delavce, ddbre tovarSše -v naši uoiteljsiki rodbini. Bratje in stanovski tovariši so nam po krvi in po delu, četudi imajo svoj svetovni Tiazor. Tudi oni imajo dobrobit stanu in šole dobrohit slovenske* ga ljudstva pred očmi in dokler ga imajo in dokler priznavajo organteacijo *kot eno* ten izraz naših sbupnih stremljenj, zakaj ne bi šli ž njimi roko v ;roki po skupni poti? Ali je potrebno po poštenem sporaziurn« ljenju in obojestranskem spoznanju brez« plodnosti medsebojnih bojev, da napredno učiteljstvo Slomškarje smatra kot slabše tovariše od sebe? Ali je potrebno, da bi se učiteljstvo med seboj še sramotilo in poni« ževalo? AU je potrebno, da bi se med ses boj družaibno bojlkotiralo in se izogibalo kot garjevim ovcam? Ako so se dobili med enimi kruhoborci, ki so se prelevljali, ali nd bilo takih tudi med naprednimi učitelji? Neznačaji so bil na obeh straneh. Toda proti takim ni bila naperjena gonja, taki so jo znali v resnici še^ najbolj podžigati, da so skrili svojo ničvrednost. Zato se ne bojimo dvigati danes glasu proti preteklosti, proti razmeram ki so vlas dale med učiteljstvom. Smo v smislu skle« njenega tovarištva za enotnost vsega stanu in predvsem smo odločni nasprotniki tega, da bi se še nadal.je ena naša skupina izigra= vala proti drugi. Ni treba, da bi zaradi tega prodali svoje prepričanje. Naša šlkoda. ško? da vsega slovenskega uoiteljstva je bila, če se je to godilo. Naša sramota je bila, če smo se dali speljati na spretno nastavljene Iimanice ter se puščali rabiti 'kot orodje prevejanih Ijudi, ki učiteljskega stanu ndso marali, ki so videli v nas »šomaštre«, be= rače, !ki so nas smatrali za manj vredne in za podajače pri svojih profitarskih poslih. Če takih razmer še vedno ni konec povsod, ni kriv nihče drugi kot oni, ki je imel de= setletja v rokah ogron\no večino sloveru sikega učiteljstva, ki pa ga ne pusti še sedaj vzgojiti k samozavesti in 'ki ga pomaga slepifci in zavajati po znanem: Divide et impera! Uoiteljstvo, ki še kaj da na svojo neodvis* nost, ne bo odpustilo tega zlepa. Na posledicah starega greha trpimo še danes. Učiteljstvo je postalo polnoletno, ti« sti pa, ki so vedno smatrali učitelja za strankarskega podajača in za nobeno. ceno nečejo priznati kvarnosti tega stališča, me= nijo, da ga bodo vedno uporabljali in iz» rabljali po nekdanjih metodah. Ako se da= nes gode stvari, ki jih vodstvo organizaoije ne odobrava in proti katerim je nastopilo, nosijo krivdo oni tamed učiteljstva, ki so sfcozi desetletja tako postopanje gojili in ga podpirali. Kdor še danes take metode uvaja, je tudi danes še odgovoren, ako gre* do stvari, kakor ne hi smele iti, če jih p.re* sojamo s stališča interesov šole in učitelj« stva. Te odgovornosti ga abtožujemo, ko sc borimo proti zlim posledicam nekdanje^ ga tutorstva nad učiteljstvom. Odločno smo proti temu, da se na šol* skoupravnih mestih nastavlja in odstavlja po politični pripadnosti. Ce se tudi danes še vedno tako godi, se godi proti volji or? ganizacije, zato odklanjamo za to vsakršno odgovornost. Padla je na nas žalostna dcdšana iz časov, ko so .učiteljstvo straho« vali z ene in druge strani in je učitelj na obeh pomagal tepstd samega sebe. Ako bi že davno bile naše vrste strnjene, bi taike stvari ne bile mogoče, kakor je res, da ne bodo razmere boljše vse dotlej, da se učis teljstvo spametuje in z eno edino, močno organizacijo varuje svoje pravice. Kaj pa načela? Ali nimate več nikakih načel? čujemo ugovore. Kar se načel tiče, ni odgovor težak! »Načela« so tiste lima* nice, na katere je spretn.i ptičar še najlaže in najceneje ujel ddealizem slovenskega uči* telja. V večini slučajev! Niti drcbtiroic ni bilo treba, k.i bi sicer lovca ne stale mnogo! Z načeli ki nlso bila stanovska, so nas kr= mdli, z načeli brcz vsebine, z načeli, ki so nas odtujevala poklicncmu delu, z načeli, ki so nas odtujevala narodu. Zato pustemo raje načela, ki nimajo tes-nih intersov s stanom in šolo, ker (bo tc stvari uoiteljstvo samo med seboj uredilo, kakor bo uredilo tudi vse, Ikar zadeva ves stan. Mislimo, da ima to pravico, saj sc v nikak drug stan toliko ne vmešujejo nepos klicani da bi se mu ponujali kot varuhd in prijatelji. Proti geslu »Divide et impera!« mora imeti učiteljstvo svoje stališče, da se raz= dvajati ne pusti in da svoja življenska vpra= šanja samo rešuje in ureja. Dokler se to= liko ne bo iztreznilo, dokler bo sarri'0 po= magalo plesti bič, ki ga tepe, se nam vre* mena ne bodo zjasnila. Tovariši hočemo biti, tovariši, ki se za* radi drugačnega političnega preppičanja ne bomo pustili več inapadati in izigravati drug proti drugemu. Samo to stališče vodi 'k stanovskii slogi vsega učiteljstva in more dvigniti naš stan, šolo in narod. Kdor podpihuje razcep, ta ne služi stanu, ampalk je v službi — dru« gih ...