Vsakemu je svojsko gledanje na svet in na dogajanje v njem. Ta gleda v svet kakor skozi rožnata očala: njemu se prikazuje ves svet v rožnati luči. Vse, kar je na svetu, tudi plevel in osat in grušč in kamenje, je pred njegovimi očmi kakor posuto z rdečim sijem. Drug pa si natakne črna očala: njemu je vse mračno in temho, tudi najlepše razcveteni vrt in najsvetlejši solnčni sij. Ni treba, da bi rabili ne rožnata ne črna očala; ni treba, da bi zlo in trpljenje tajili, kakor tudi ni treba, da bi ga gledali še temnejše in težavnejše kot je v dejmstvu. Saj je težko dovolj. Stara legenda pripoveduje, da je Bog Adamu na njegovo prošnjo pokazal nazorno posledice njegovega greha. Prikazal je njegovim očem morje znoja, morje solz in morje krvi ter mu rekel: »To je nasledek greha.« Svet je v resnici morje znoja, ki ga preliva človeštvo v borbi za obstoj, za ohranitev življenja, za prehrano. Je movje solz, saj je ta svet solzna dolina. Je morje krvi, ki jo prelivajo ljudje v pobojih med posamezniki in vojnah med narodi. Spričo tega so ljudje, ki bi gledali svet skozi rožnata očala, danes bolj redki. Saj bi tudi takšna očala nič ne pomagala, morje znoja, solz in krvi ne bi izginilo. V kolikih oblikah in v kakšnem obsegu se danes pokazuje zlo in trpljenje! Oče, ki ima skrbeti za družino, nima dela. Žena brez zaslužka, pa naj skrbi za bolnega moža in otroke. Mati plaka za otroki, ki počivajo v grobu. Še nesrečnejša je tista, ki plaka za živimi, pa pokvarjenimi in zato izgubljenimi otroki! Mladenka, mladenič brez službe in zaslužka. Gospodarsko vedno globlje ^e pogrezujoči kmet, delavec, obrtnik, trgovec . . . Mar naj dalje razkazujemo sodobne slike, vsakomur znane? Na lastne oči jih moremo videti vsak dan. Saj gre trpljenje z ljudmi na ulice ceste, na polje in v tovarne, v prodajalne in pisarne, na delo in k božji službi; spremlja jih delavnik in praznik; za vsakterim gre kakor senca. Nobene duri niso tako trdno zaprte, da bi trpljenje ne moglo skozi. Skozi slabo zapirajoča vrata uboge bajte gre prav tako lahko, kot skozi močno zaklenjene železni duri imenitne palače. Odkod ta vsesplošni pojav? Zakaj? čemu? Na ta vprašanja poganstvo ni znalo odgovora. Zanj je bilo trpljenje nerešena uganka. Rimski poganski učenjak Seneka (učitelj cesarja Nerona) je zapisal te-le besede: »Tudi najsrečnejše življenje je žaloigra, ker se konča z boleznijo, s strahom in smrtjo.« Poganstvo, žal, še ni pokopano; nad 1000 milijonov ljudi je še danes, ki pravega Boga ne poznajo. še bolj žalostno je, da padajo ljudi v krščanskih deželah nazaj v poganstvo, v njegovo strast, njegovo zmoto, v njegov obup. Vprašanje o trpljenju je rešljivo le v luči, ki sije s Kristusovega križa vrh Kalvarije. V tej luči razpoznamo na križu kakor z nevidnimi pismenkami zapisane Zveličarjeve besede: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan. 3, 16). V tej luči beremo na križu svojo krivdo: »On je bil ranjen zavoljo naših grehov, potrt zavoljo naših hudobij« (Iz. 53, 5). Križ je, kakor je rekel sv. Dominik, naša dolžna knjiga. V njej beremo, kako smo se z grehi pri Bogu zadolžili in kako neskončno veliko je Zveličar moral plačati za nas. Luč, ki sije s križa, nas pokrepčuje s pravo tolažbo. Vse to, kar trpijo posamezniki in kar je trpelo človeštvo, vse to in še več je pretrpel naš Zveličar. Zato pa hodimo po njegovih stopinjah: »Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.« (I. Petr. 2, 21.) Tako nam luč, sevajoča s križa, razsvetljuje življenjsko pot ter nam kaže, kam in kako moramo hoditi: po Gospodovih stopinjah. Drugače nismo pravi kristjani: »Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mat. 10, 38). Sv. Janez Vianney, arški župnik (f 1859) je rekel: »Strah pred križem je največji križ.« Pomnimo tudi zlasti v tem času ono veliko resnico, ki nam jo klice v spomin Velika noč: Luč, ki je kot božanski žarek sijala s križa na Kalvariji, se je zgostila velikonočno jutro v nebeško svetlobo, ki je v njej Gospod vstal iz groba poveličan in neumrljiv.