DRUŠTVEN IK LETO 1932 — ŠTEVILKA 5 —■■ — —— Vzgoja značaja Krščanska moralna izobrazba se mora, kakor smo pokazali v prejšnjih izvajanjih, graditi na podlagi domovinske ljubezni, na narodovi zgodovini in na naravnih vrlinah in osobinah ljudstva. To je zakon vesoljstva, da višje temelji na nižjem. Tako more tudi krščansko-nravstveno življenje vzrasti samo iz naravno zdravega značaja, iz srca, ki bije skupaj z narodom in živi od njegovih tradicij. To potrjuje izkušnja brez izjeme vselej in povsod. Naravno zdravo ljudstvo rodi značajne, dočim so neznačajneži izjeme; iz nezdrave srede »inteligence«, ki nima z narodom več pravega stika, pa bohotno rastejo neznačaji kot strupene gobe. Vzrok je, ker takemu laži-izobražencu manjka naravne podlage značaja: namreč tiste preprostosti, odkritosrčnosti in skromnosti, ki klije samo v ljudski duši in se stoletja in stoletja 9krbno goji in neguje v svetišču družine. Življenje ljudstva je resnično. >Tak sem, kakršen sem,« pravi naš preprosti človek, ki mrzi videz, za katerim se skriva laž in prevara. Samo človek je, ki je, kakršen je, ki se mu tudi nazunaj kaže takšnega, kakršen je i svojem srcu, kojega dejanja so v skladu z njegovo miselnostjo in srčnimi čuv-stvi, ki si ne nadeva nobene krinke — samo tak človek se more imenovati značaj. Bistveni znak značaja* je doslednost in jasnost; značaje n človek je kakor glo-poko, a prozorno jezero, kateremu se vidi dno. »Človek, ki nima značaja,« pravi neki francoski mislec, »sploh ni človek, ampak gola stvar.« Samo po značaju se presoja vrednost človeka. >Če bi obvladal vse znanosti in spoznal vse stvari do dna na svetu, pa prodrl do zadnje tajne vesoljstva, značaj pa ne bi bil, potem sem brez cene,« tako lahko rečemo z besedami nekega velikega svetnika. Pa tudi, če bi bil kdo najimenitnejši državnik ali javni delavec, značaja pa ne bi imel, bi kot človek bil jako malo vreden. In naj kdo še toliko stori za kulturo naroda, piše najlepše romane, govori po shodih in predava po društvenih dvoranah, če ni mož, ampak vetrnica, ki se obrača, kakor veter piha, ga nihče ne bo resnično spoštoval in tudi njegove besede, govorjene ali napisane, bodo kakor seme, ki je po večini padlo na suho skalo in zamrlo. Lahko ga narod obsipa z zunanjimi častmi, mu pomaga do najvišjih mest in mu po smrti lahko postavi ne-botičen spomenik, prave veljave pa mu v svojem srcu le ne priznava. Dela ne-značajnega človeka, naj se zdijo še tako velika, nimajo resnične trajne vrednosti; nekdo je čisto prav rekel, da »človek brez karakterja ne more nič resnično velikega ustvariti.« Vsako delo nosi pečat svojega avtorja. Pa tudi v slučaju, če človek, ki ima velik talent in sijajne zmožnosti, pa nobenega značaja, kaj dobrega za narod naredi, pa veliko več pokvari po slabem zgledu svoje brez načelnosti, nedoslednosti in nemožatosti. Na take ljudi je mislil Jezus, ko je žigosal »pobeljene grobove«. Od svojih dedov srno podedovali možato značajnost; tega kapitala ne smemo zapraviti, ker je edini, pa tudi najdragocenejši, ki ga naš narod ima. Če slovenski očetje in matere ne bi bili zna-čajmi, bi nam ne bili ohranili slovenskega jezika in slovenske katoliške kul- L ture. Bili bi se deloma ponemčili in po-lašili, deloma poturčili in zavrgli svoje rodne nravi, tako da bi ne bilo več niti sledu poštenega in značajnega -oda it. tem koščku zemlje. Četudi se slovenski človek, izvzemši kmečki punt, ko so mu tuji graščaki že preveč stiskali krvi ;n znoja iz izmučenega telesa pa zadnji groš iz žepa, ni s silo upiral ter je rajši potlačil svoje ogorčenje, vendar ni Odnehal od tega, kar mu je bilo vedno najsvetejše: od narodnega jezika in značaja ter krščanskih načel življenja. Kd'.r se je potujčil v jeziku, šegah in nazorih, tega je naš narod vedno zaničeval; čeprav se naši preprosti možje nikoli niso trkali na narodna prša in klicali >2i-vio« ter se na svojo narodnost zakli-njali. Naše ljudstvo pač nosi svojo narodnost globoko v svojem srcu kakor se nosi najdražji iu najskrivnejši zaklad, zato pa jo je tudi vedno skrbno čuvalo in je nikoli ni izdalo, kakor so jo izdali že premnogi napihnjeni »inteligenti« in napol inteligenti, ki sicer v besedah prekipevajo narodnjaštva. Toda nezna-čajen človek sploh ne more biti naroden in ljudski, kakor samo v besedah. Naj bo še tako imeniten, še tako na zunaj čislan, pa še tako mogočen, če ni značaj, je samo lakaj. Ker med tako zvanimi »izobraženimi« krogi tako zelo in naglo ginevajo značaji, zato umira med njimi čedalje bolj idealizem. Vse tiste visoke vrednote, ob katerih so enkrat topleje in hitreje bila naša srca, ki so nas navduševale in olepšavale naše življenje, ki smo se jih navzemali iz pesmi in knjig ter iz člankov naših prvakov, danes niti premnogo mladih ljudi več ne ogrevajo. Niti ne vedo ne več, kaj je ideal! Ideal se ne vidi in ne otiplje, ideal ne nese procentov, ideal ne nuja ne bogastva, ne donosne službe, ne čutnih užitkov. Ideal zahteva skrajnih žrtev, ki se za življenja ne poplačajo. Ideal zahteva zvestobe do groDa, zahteva, da mu posvetiš vše moči svoje duše. Ideal na-vadno ne prinaša gmotne koristi posamezniku, ki ob njem lahko strada dc smrti, ampak narodu, splošnosti, človeštvu, in sicer zorijo sadovi idealnega dela zelo počasi: uživajo jih docela šele poznejši rodovi. Kdor ni mož, zmožen skrajnih žrtev; kdor ni značaj, ki se n? poti k zaželjenemu cilju ne obrača nazaj in nevzdržema koraka naprej; kdor ne ceni nevidnih, netvarnih, duhovnih dobrin, ki ne minejo, — ta ni zmožen izbrati si ideal in mu slediti, pa ga v dobro svojega naroda uresničiti. Naši predniki so bili idealni, ker niso delali za sebe, ker so imeli odprta ušesa in srce za idealne zahteve krščanskega nravstvenega zakona, ker jim je bila božja beseda o kraljestvu miru, pravičnosti in bratske vzajemnosti na zemlji živa resnica, ker so srečo in srečno bodočnost svojih potomcev, svojega naroda predpostavljali lastnemu blagopo-čutju. Ljudstvo, občestvo, srenja, občina, fara, to so jim bile prve vrednote; poštenost je bila dobrina sama na sebi. brez ozira na to, ali nese neposredno t varno korist; čednost srca je veljala več ko največja tehnična iznajdba; večna sreča je bila pred časno: neoskrunjeno ime, č.vt naroda, brezpogojno res-nicoljubje in stroga dolžnost ljubezni napram pomoči potrebnim več kot vse bogastvo. Naša zgodovina je zgodovini, neštetih nepozabnih idealnih značajem iz ljudske sredine, ki so po teh smer-nicah živeli in svojo deeo živeti učili. Narod, v katerem pa bi materiaJrzem neznačajnih koristolovcev zadušil te vrline, je zapisan smrti. Delo na naši moralni izomiki morf zato imeti za svoj cilj, da se ohranijo in krepijo značaji/celi možje trdnih načel, ki jih ne bodo omajali ne zunanji sovražniki naše šlevensKe krščanska kulture p.e notranji. F. T. O našem igranju (Nadaljevanje.) Marsikdo bo z ogorčenjem odvrnil od sebe in svojega odra to obsodbo. Če more to z mirno vestjo, naj ve, da nanj to ni letelo. Nič manj pa ni kriv, če vendarle dopušča igre, ki se hočejo laskati množici ali pa napuhu igralcev, ki ga je že tako preveč, — ali pa igre, ki bi z njimi rad posuemal poklicno gledališče. Eno je kratkovidnost, drugo je naivnost. Dobro poznani ugovor, ki je bržčas že padel: Ljudje hočejo nekaj »takega«! Pa nam kaj boljšega dajte! Na drugo bom odgovoril v prihodnjem članku. Na prvo pa takoj. Vi, ki pravite, da se ljudem hoče plitvosti, lahkotne zabave ali pa nesmiselnih sentimentalnih zgodb, ste morda dober poznavalec ljudstva, množice, — da pa ste res prosveten delavec, to ospora-vam. Kaj pa je naloga prosvete ? Mar ne, da ljudstvo dviga, ga očiščuje? Mar naj po Vaše prosvetno delo obstaja iz koncesij publiki? Ali ni, nasprotno, naloga prosvetnega dela, da ljudstvo vzgaja in dvigne? Niste iskreni, če kaj takega trdite: uikdar še niste poskusili dati ljudstvu kaj zares dobrega ali pa se bojite poskusa, ker bi le radi imeli polno dvorano ... Da, tudi tu tiči za vsem bržčas le strah za polno dvorano! Nimate prav: ljudstvo »hoče« nekaj »takega« pač zato, ker mu nihče nikdar ni dal kaj >drugega«. Pa recite, da je ljudstvo razvajeno, skvarjeno. Ali upate to trditev izvesti do konca? Konec je namreč ta, da je vsako naše prosvetno delo brezsuiiselno in brezupno početje! Moje prepričanje pa je drugačno: in — če dovolite — opiram se na skušnje, ker ne maram navajati tujih zares velikih prosvetnih delavcev, ki so šli pred nami. Ob docela novem, seveda skrbno izbranem in pretehtanem repertoarju, sem gledal letos vso sezijo od predstave do predstave kljub krizi polno dvorano!! In je šel ta repertoar v okolico in doživel isto. O, ljudstvo bi že »hotelo« kaj drugega, ko bi mu kaj drugega dali. In velika naloga, ki jo imamo, je vredna tudi poskusov, je vredna žrtev, tudi gmotnih. Kaj pravite, ali ni nekaj čudovitega tako hvaležno, vzgojeno gledalstvo, ki mu postane poset rednih predstav — pa čeprav se vrše le ob večjih praznikih — prav taka potreba kakor tednik in Mohorjeve knjige? In to ni utopija. Samo resnosti in čistega idealizma je treba. Materializma je že drugod preveč. In za dobro stvar tudi Bog skrbi. Godi pa se spet ponekod, da igrajo, ko da so filiala Narodnega gledališča v Ljubljani. Brž ko je kak uspeh v ljubljanski drami, je treba dobiti igro in jo spraviti na oder. Pa ne samo to. Pri izbiranju iger zaidejo ponekod v najbolj neverjetne pokrajine dramatske književ-ževnosti: niti Sofokles niti Shakespeare niti Grillparzer niso varni pred njimi. In gorje jim! Tako jih zmrcvarijo na odra, da niti podobe ni več o delu, — publika pa gleda, posluša, se smeje, kadar bi bilo treba jokati — ta nevzgoje-na masa! — in odide domov, ne da bi vedela, za kaj je prav za prav šlo. Igralci so izčrpani: nenavadni tekst, verzi, ki skrivajo temno modrost, kateri niso mogli do dna, so jih spravili iz ravnotežja. Ob podobni priliki sem govoril z nekim inteligentnim igralcem nekega ljudskega odra, ki mi je dejal: »Čudim se, da ne obstojajo nikaki paragrafi glede izvajanja takih iger. Igralce bi dal aretirati, režiserja pa obesiti!« Odpustimo mu srd, v katerem je izgovoril te besede. Je pa velika in bridka resnica v njih ... To sta torej dve skrajnosti našega igranja v naši dobi. In dve značilni potezi našega časa predstavljata: materia-lizem in — napuh. Zašli sta na naše odre m se skrivata za vse mogoče krilatice in krinke. So pa odi i in igralske družine, ki zares čutijo revščino našega repertoarja, ki bi hoteli kako drugače. Imeti bi morali pri na.,'- skoraj posebnega tajnika, da bi odgovarjal na dopise, svetoval in razpošiljal igre iz našega novega repertoarja. Težko že vsem ustrezamo. In vendar nas od srca veseli, če moremo ustreči. Razposodili smo letos že nad dvajsetim odrom svoje igre. Dvoje bo moralo posihmal iti vzporedno: vzgajanje (oprostite izrazu) naših vodij ljudskih odrov in pa skrb za izdajo novega repertoarja. Ni pravo mesto, da bi o prvem govorili tukaj. 0 drugem pa bo govora prihodnjič. Kaj naj igramo? Siva je teorija in ceneno je kritiziranje. Upravičen je bil tisti medklic: »Kaj bi z vsem tem! Kaj boljšega nam dajte!« In vendar je nekoliko krivično-sti v njem. Za tisto »boljše« je vendar potrebno merilo. Vse, kar sem napisal doslej, je hotelo pripomoči k pravemu merilu, ki naj nas vodi pri izbiranju, da bomo premišljeno in prav izbrali. Iz bistva ljudskega igranja je razvidno, da mora biti igra ljudem spremljevalka življenja. V njej namreč dobi r najširši umetniški obliki izraza doživljanje notranjega in zunanjega sveta 1 Ljudski oder v Kranju. človekovega: krogotek praznikov, spominskih dni, letnih časov. To je zakon ljudskega igranja, ki se ga pri nas skoraj nihče ne zaveda. Ne malo krivde ima pri tem mnenje, da nam bodi Narodno gledališče, torej naš osrednji gledališki zavod, vodilo in merilo. Popolnoma napak: Narodno in sploh poklicno strogo umetniško gledališče v tem oziru sploh ne more biti ne merilo in še manj vodilo, ker ne spada v zakonitost ljudskega igranja. Naše igranje mora torej biti v skladu z življenjem Cerkve v cerkvenem letu. Saj je bilo, kakor smo videli, igranje včasih sploh samo to: igraje vz ras ti a iz bogoslužja posameznih praznikov, se uvrščala kot sestaven, del v bogoslužje ali je kesneje vsaj služila doživljanju praznikove skrivnosti. Tu je korenina vsega ljudskega igranja in tu moramo spet začeti, ako mislimo resno s svojim delom. Vprav cerkveno leto nam daje in nalaga nešteto prilik, da svojemu življenju s Cerkvijo damo izraza v igri in s tem služimo vsemu občestvu vernikov, ki so naši gledalcii Zegnanska nedelja, praznik Krista Kralja, misijonska nedelja, praznik vernik duš, resni adventni čas, praznik mladine — 8. december, božič in sveti trije kralji, Svečnica in Oznanjenje Marijino, spokorni postni čas in velika noč — polno prilik, ki hočejo iger in jrh morajo dobiti. (Dalje.) Narodno obrambno delo naših prosvetnih društvih Potrebno in hvalevredno je, da je naša Prosvetna zveza uvedla letos med svoj delokrog tudi riarodnoobrambni odsek in uvrstila med svoje referente odbornike tudi relerenta za uarodnoob-rambno delo. Naroda, ki nič ne skrbi za lastno zaščito, za lastno poglobitev, obogatitev in zdravje, gotovo ne morenm imenovati zavednega, zrelega in kulturnega. Le poglejmo okrog, vsak narod, ki je že odrastel svoji primitivnosti, se trudi in skrbi za lasten obstanek, za svojo, svobodo in moč. Bolj je. kak narod kulturen, bolj tekmuje, da si ustvari čim lepše življenje, iji očtlva svoje naravne darovitosti v kar najbolj ižčisčeni obliki svojemu potomstvu, svoji bodočnosti. Seveda ne sme bili ta skrb za podvig in dobrobit-svojega naroda pressmoljtrb-na, sebična, ampak mora sloneti na temeljih krščanskega opHmi/nia in biti prežeta z medsebojno strpljivostjo, da, ljubeznijo med narodi. Sicer zaidemo v šovinistično zapirajoči se egoistični na- cionalizem, ki baš danes z drugimi ka-pitalistično-egoističnimi zablodami grozi omajati temelje mirnega sožitja v Evropi. S krščanskega, organsko-optim (stičnega stališča pa se moremo in moramo takim sodobnim narodnostnim zablodam izogniti in ubrati povsem nova, človeštva vrednejša pota. Res je sicer, da se zdi danes, ko poka veli