Časopis za krúiko znanosti; 1992; 144/145; 133-142 133 Intervju Jacques Derrida: Odložena demokracija * - Kaj je javno mnenje dane»? Danes? Silhueta fantoma, obsedenost demokratične zavesti. Fantom ima nekatere pravice in zmožnosti. Kako zajeti protislovne zahteve? Zakaj se mora padamentarna demokracija varovati tega, kar je vendar podobno izvoru njene legitimacije? Prav imate, ko precizirate: danes, na danainji dan. Ritem, medij in na prvem mestu zgodovina javnega mnenja, to so vprašanja dneva. 1. Mnenje pripisuje "javnim mnenjem" slabosti in odlike nepredvidljivega: "gibljiva in spremenljiva", "težko obvladljiva", je trdilo že Pismo D'Alrmbertu. Kot "kocke" kljubujejo hkrati "sili in razumu". Javna mnenja se dejansko in praviloma lahko spreminjajo iz dneva t> dan. Javno mnenje je dobesedno efemerno in nima statusa, ker ni zavezano stalnosti, celo stalnosti v nestalnosti ne, saj ima včasih "dolga obdobja". Prva dvoumnost zadeva ta ritem: če bi javno mnenje imelo svoje lastno mesto (prav to pa je vprašljivo), bi bilo forum nenehne in transparentne razprave. Hkrati bi nasprotovalo nedemokratičnim silam in svoji lastni politični reprezentaciji. Le-ta ne bo nikoli skladna z javnim mnenjem, diha, sklepa in odloča v drugih ritmih. Bati se je mogoče tudi tiranije mnenjskih gibanj. Hitrost, sam "iz dneva v dan" "dolgega trajanja" včasih prizadene strogost razprave, čas "ovedenja" in povzroči paradoksalne zakasnitve mnenja glede na predstavniške instance. Zdi se nam, da glede smrtne kazni vemo (vendar predvsem prek raziskav javnega mnenja!), da naj bi danes večine ne bile iste: 1. v parlamentu, 2. v primeru referendumskega opredeljevanja, 3. ko gre za "javnomnenjske" ali sociološke raziskave. Za razhajanja ali razlike v ritmu ne manjka primerov. V kampanji za priznanje pravice do * V izvirniku L» ¿émocntu ajoumét. Integralna rulific« pogovora < Olivierjea Salvntorijea in Ntcolaaoa Wrtlkoa, ki j* bit v nkrnjiaai obliki objavljen v L* Mondt d« ta rrvolulum fnncau» il. 1 (Benečnik. janaar 1989). (Op. prev.) 134 Jacquet Derrida glasovanja priseljencev na lokalnih volitvah je SOS Racisme** moral najprej informirati in prepričati neko javnost, ki ji je zatem prisluhnila parlamentarna večina; vendar je predsednik republike, ko je bil za to mesto še kandidat, o tem vprašanju ie tedaj napovedal svoje osebno "mnenje", še več, razgrnil svoje poglede o trenutnem stanju, v resnici pa o kasnjenju javnosti in celo parlamenta, kar ni brez učinkov na oba. Zavajajoča topologija. Kako naj bi v tem primeru določili javno mnenje? Ima svoje mesta? Kje gaje moč uzreti in to kot tako? Tavanje njegovega lastnega telesa je tudi povsodnost neke prikazni. V nobenem od teh prostorov ni navzoče kot tako. Javno mnenje presega okvire volilne reprezentacije in načeloma ni niti splošna volja niti narod niti ideologija niti vsota zasebnih mnenj, razčlenjenih s pomočjo socioloških tehnik ali sodobnih ustanov za raziskavo javnega mnenja. Javno mnenje ne spregovori v prvi osebi, ni objekt niti subjekt ("mi", "ljudje"), mogoče ga je navajati, ga pripraviti, da spregovori, ga potegniti iz trebuha (ventrilokvirati) ("resnična dežela", "tiha večina", "moral majority" Nixona, "rnain-slream" Busha, itd.), vendar to "povprečje" ohranja sposobnost upi ranja sredstvom," pri memih za vodenje javnega mnenja", "veščini njegovega spreminjanja", ki ne poznajo, dodaja Rousseau, "ne razuma ne kreposti ne zakonov". 2. Temu bogu negativne politologije je potreben nek medium, da bi pri belem dnevu laliko pokazal znake življenja. Vsakodnevni ritem, ki je zanj bistven, predpostavlja množično razširjenost nečesa takšnega, kot je dnet nik. Ta tehno-ekonomska oblast mnenju omogoča, da se vzpostavi in da se prepozna kot javno mnenje. Čeprav se te kategorije danes ne zdijo primerne, velja o dnevniku mnenje, da javni vidljivosti zagotavlja mesto, ki je primerno za informiranje, formiranje, premišljevanje ali izražanje, potemtakem zn predstavitev nekega mnenja, ki naj bi v njem našlo okolje svoje svobode. Korelacija med vsakodnevnim - zapisanim ali avdiovizualnim • in zgodovino javnega mnenja obilno presega to, kar imenujejo "mnenjski tisk". Dragocene, nevarne in vse bolj "izostrene" raziskave javnega mnenja se prilagajajo ritmu, ki ne bo nikoli ritem politične ali sindikalne reprezentacije. Na dan ** SOS Racisae je in« organizacije, ki akni* idruliti vae protiraaislične aile v Franciji ia aa različne načine aeaiibiliiirali javno aienje ta vpralanja Bedraaaik odnoaov in oiajlati poloiaj priseljencev neiraacoakega porekla.(Op. pre v.) Inienju 135 pridejo v tisku, ki je pogosto njihov pobudnik in ohranja nad njimi oblast. Nenazadnje vemo - in dnevnik proizvaja novost te novice s tem, ko o njej poroča - da javno mnenje dandanes ni več to, kar je bilo včeraj in od začetkov njegove zgodovine. 3. Pojav nikoli ni bil naraven, tj. univerzalen. Nič bolj od vsakodne-vnosti kol poglavitne kategorije družbenega ritma. -Preden se vprašamo o predpostavljeni "realnosti" javnega mnenja danes kot o kinematografiji njene silhuete, je treba spomniti, da ima fantom zgodovino: evropsko, nedavno in močno skandirano. Nedvomno je govorica o mnenju stara kot svet: doxa ali "mnenje" (kar ni povsem isto) imata gotovo ekvivalente v ne/ahodnih kulturah. Vendar se zgodovina javnega mnenja zdi povezana z evropsko politično govorico. Čeprav je izročilo politične filozofije pripravilo "njegovo dobo", je javno mnenje moderni artefakt (glede tega nudijo najvidnejše zaznamke premise ameriške in francoske revolucije). Mislim, da o javnem mnenju, pod tem ali onim imenom, niso govorili in ga jemali resno, vse dokler ni bilo modela |w»rlamentarne demokracije kot a|>arata zakonov (v Franciji: od XI. člena Deklaracije o človekovih pravicah do zakona iz I. 1881 o svobodi tiska), ki je dovolil ali obljubil oblikovanje, izražanje in predvsem seveda "objavljanje" tega mnenja izven političnih ali kor-porativnih reprezentacij. Če v nekem trenutku mnenje ni volilno, je, kot to kaže njegovo ime, poklicano, da se izrazi kot presoja. Nikoli ni vednost, pač pa angažirano ocenjevanje, dejanje volje. Vedno ima obliko "sodbe" (da ali ne), ki mora na to parlamentarno demokracijo delovati kontrolno in usmerjevalno. Po drugi strani, z gledišča politične odločitve v strogem j »omenil, ostaja ta znatna moč vedno "potencialna". In znotraj nevidnih meja. Ni je ne znotraj ne zunaj. Umešča se izven statutarnega predstavljanja, vendar je kot zunanjost neodvisnega javnega mnenja ta zunanjost lahko pripoznana samo v parlamentarnih demokracijah in v reprezentacijskih strukturah: v perspektivi možnega glasovanja in posega v reprezentacijo ali nanjo. Paradigmatski moment: les Cahiers de DoUances. Kot mesto potencialnega volilstva je javno mnenje skupščina državljanov, ki so poklicani, da s pomočjo sodbe odločijo o rečeh v pristojnosti legalnih reprezentacij, vendar tudi glede reči, ki tem vsaj začasno uhajajo v območje, katerega današnje širjenje in pospešeno diferenciranje zastavlja resna vprašanja o sedanjem delovanju liberalne demokracije, če že ne o njenih načelih. Spomnite 136 Jafifuet Dtrrida se manifestacij za "zasebne šole", "koordinacij" študentov ali bolničarskega osebja, razprav o RU 486, o aidsu, o narkomaniji ali o prezervativih in celo o Scorsesejevetn filmu (tu mislim na govor, izjavo ali manifestacijo kot na elemente javnega mnenja, in ne na bombe, ki naj bi ga pokončale). Vse, kar ni reda sodbe, odločitve in predvsem reprezrntacije, uhaja hkrati sedanjim demokratičnim ustanovam in javnemu mnenju kot takemu. Ta par povezuje zmožnost ovrednotenja v obliki sodbe, ki odloča (da ali ne) in ki se proizvede v reprezentaciji. Raziskave javnega mnenja se temu zakonu skušajo izogniti tako, da po eni strani presegajo okvir volilnih in neposredno političnih vprašanj, po drugi strani pa tako, da pomnožijo ovrednotenja v odstotna (več ali manj) glede na alternativna (da ali ne). Vendar nek diskurz zadeva javno mnenje kot tako samo, če anticipira zakonodajno razpravo in če "bolj ali manj" napoveduje nek "da ali ne". Kaj postane tedaj zaloga izkušnje, vrednotenja in celo določitve ("načini", "okusi", "običaji"), ki ni odvisna od sodbe (da ali ne) in reprezentacije, v vseh pomenih te besede? Šele na tem mestu je mogoče mnenju samemu zastaviti vprašanje njegove avtoritete - ne glede njegovih vsebin, pač jm glede njegove oblike predvolilne sodbe - in celo vprašanje razločka javno/zasebno, katerega strogost bo vedno ogrožala govorica Kakšno mesto nameniti tovrstnim vprašanjem v javnosti in potemtakem tudi v politiki? "Mnenjska vlada" na mnenje lahko stavi, lahko ga ustvari ali se nanj sklicuje proti institucionalnim reprezentacijam. Vendar je to mogoče narediti in reči sarno v demokracijah, ki so vsaj formalne. Ljudska diktatura ali totalitaren režim nista mnenjski vladi (kar danes prihaja rut dan v ZSSR, je morda preprosto javno mnenje). Nova sredstva ažuriranja, ki mnenju jemljejo utrip v skoraj dnevnem ritmu, neko oblast (na primer, predsednika države ali celo oblast demokratične vlade) avtorizirajo in zavezujejo k vračunavanju razvoja, preden in potem ko se izrazi v skupščini, v strankah in v sindikatih, k odkrivanju premikov večine pred volitvami in pred referendumi. Kar ne pomeni, daje mnenje brezobličen zbiralnik divje spontanosti, ki bi prestopala okvire organizacij (strank, sindikatov itd.). Nedavne "koordinacije" študentov ali bolničarskega osebja, niti pasivne niti aktivne, so bile v enaki meri "zmanipulirane", kot so na drugi strani nastajale iz spontane neorganiziranosti. Da bi analizo - in politično dejavnost - privedli onstran te površne alternative, so torej potrebne druge kategorije. Enako velja tudi za odnose z ustanovami in predvsem s tiskom: javno mnenje Inlenju 137 se ne izraža, če s It-m razumemo, da obstaja v nekakšni notranjosti, preden se, kot tako, v svoji fenomenalnosli ne izrazi pri belem dnevu. Javno mnenjey« fertomenalno. Tisk pa ne proizvaja ali oblikuje, oziroma nanj ipltva ali pa preusmerja nič bolj, kot pa preprosto zrcali ali reprezen-tira. Te naivne ali robate interpretacije imajo svoje korenine v mogočni filozofski govorici. Mar dokazati svojo odgovornost ne pomeni v prvi vrsti skušati jih ponovno premisliti? Naloga je filozofska in politična, teoretska in praktična, težavna in nevarna, saj tvega, da zadene na sam pojem reprezentacije, na "idejo reprezentantov", ki je bi la za Rousseauja "moderna". Mar ni odgovornost demokrata, da misli aksiome ali temelje demokracije? Da neprestano razčlenja njene zgodovinske dolčitve, tiste, ki jih je I. 19119 mogoče, in liste, ki jih ni mogoče zamejiti? Saj gre vendar za prihodnost demokracije. Razsežnost "javnega" prostora vstopi v filozofsko moderno z razsvetljenstvom, s francosko in ameriško revolucijo in z govoricami, kot je Kantova, ki Aujklarung -napredek razsvetljenstva in luči dneva - povezuje s svobodo javne uporabe razuma na vseh področjih (čeprav se razum ne reducira na "mnenje" in ga mora tudi kritizirali). Tehno-ekonomska sprememba medijev zaznamuje novo premestitev poudarka v tej po revolucionarni moderni. Od konca prve svetovne vojne sem, predvsem v Nemčiji, so krize, ki jih je radio zmogel vnesli v tradicionalni prostor parlamentarne demokracije, sprožale resne debate (prim. Kritiko javnega mnenja Tonniesa iz I. 1922 in dela C. Schmitta, njegov vpliv je še živ tako na desnici kol na levici, |>a naj ga navajajo ali ne, v vseh analizah javnega prostora, na primer pri I laheramasu. Vanje se na tem mestu ni mogoče spustiti. In ne pozabite na omejitve tiska: omejitve niso samo količinske, vsiljujejo tudi modele berljivosti. Vsi zastavki, o katerih ta hip razpravljamo, se zgoščajo v tem, kar moram tu zau|iati elipsi telegrama. Ali v tisku lahko resno govorimo o tisku? Da in ne, tihotapsko). Te razprave niso zamrle: pomislite na neposredno mednarodne učinke jutrišnje televizije na javno mnenje, ki je spočetka veljalo za nacional no. Pomisl i te na spremembe, kijih vpeljujejo lehni ke raziskav javnega mnenja in ki lahko dobesedno pospremijo, bolje, proizvedejo televizijski dogodek ("L'heure de vérité"]). Tako kot tisk lahko tudi ta tehnika pripusti k besedi manjšine oropane institucionalne reprezentacije, lahko popravi naftake in krivice - o tem ni dvoma; vendar, ponovimo to, ta "demokratizacija" nikoli ne reprezen-tira, legitimno in brez filtriranj, nekega "javnega mnenja". ".Svoboda 138 Jaftjufs Drrruia tiska" je najdragocenejša dobrina demokracije, vendar, vsaj kolikor vprašanjem, ki smo jib zastavili, dejansko, v zakonih in običajih ni zadoščeno, ostaja ta temeljna "svoboščina" nekaj, kar je potrebno iznajti. Vsak dan. Vsaj. In z njo vred tudi demokracijo. - Kuklen »istem ti mortimo potemtakem izmisliti, da formalno svoboden tisk ne bi deloval kol cenzura? 0 tej "vrsti zakona", ki je "sodba" javnega mnenja, govori (Rousseaujeva - op. prev.) Družbena pogodba prav v poglavju "0 cenzuri". Ali se lahko zanesemo na na.s\>rostale: nedostopne. Cikel se pospešuje. Karkoli že pravijo o kakovosti naših "kulturnih" medijev, je mar naključje, da je naša dežela v Evropi med tistimi, kjer najmanj berejo? če so naše knjižnice v poraznem stanju, ki se ga skoraj ne da priznati? in če, nerazdružljiv problem, šola in univerza, prednostna mesta "oblikovanja presoje", dopuščata takšne muke? Toda tudi tu ne smemo poenostavljati. Morda je treba računati tudi z drugimi ritmi in drugimi potmi. Morda se ne smemo prepustiti čarom količinske neposrednosti. Tako kol šola tudi tisk prispeva h kakovosti demokratizacije. Vstop v poprečje je pogosto napredek. Odvisno od 140 Jacquei Drrnda primera lahko dnevniki, v najboljšem ali v najslabšem primeru, poudarijo ali denuncirajo uradne ocene {npr. ocene akademskega telesa). In nazadnje, je mar medijska moč neomejena? Tudi njo iz dneva v dan ocenjuje občinstvo, ki ne molči vedno. V svoji heterogenosti lahko včasih iz enega mesta svojega velikega telesa kritizira samo sebe na drugem mestu. Ali ji konec koncev ne sodijo na daljšo dobo in po merilih, ki ostajajo zanjo nujno nepojasnljiva? Če prispeva k uspehom množičnosti, ki so naslednji mesec pozabljeni, mar s tem ne drvi tudi sama v pozabo? Nepravočasni prodori, ki ubežijo mreži njene berljivosti, se lahko nekega dne uveljavijo na način, ki se mu ne bo mogoče upirati. Znano je, daje včasih za prihodnjo usodo nekega dela kakovost desetih branj odločilnejša od dejanskosti desettisočih kupcev. Kaj bi naši veliki medijski stroji naredili iz Rimbauda ali Lautremonta, iz Nietzscheja ali Prousla, iz Kafke ali Joycea iz leta 1989? Sprva jih je rešila peščica bralcev (minimalna stopnja poslušanosti), vendar kakšnih! Morda ta analogija že boleha za anahronizrnom; žal. kajti notranja zgodovina teh pustolovščin je bila brez dvoma povezana s svojo zunanjostjo in, če to zanikamo ali ne, z že propadlo strukturo "javnega prostora". Kljub ternu ima nizka naklada eno možnost: malone zasebna, irna kljub temu dostop do javnosti. Med obema je samizdal. Upoštevajoč te ritme in kakovostne razlike, se zdi luknjičavost meje med "zasebnim" in "javnim" bolj neizračunljiva kot kdajkoli. Vsak dogodek se pogaja z zakonom, kot to počnejo tihotapci in uporniki. Prehod ni nikoli zagotovljen. Javno mnenje morila res ni neizračunljiv popreček, vendar je morda v njem nekaj neizračunljivega. Če obstaja, neizračuriljivo nikoli ne nastopi, ni ga, nikoli ni predmet znanstvene ali filozofske objektivacije. Koncentracija ali razpršitev torej ni edina izbira. Alternativa bi v odnosih medijev do "občinstva", do "občinstev" tako bila bolj med enostranskim in mnogostranskim. Odgovornost, tj. svoboda tiska in svoboda pred tiskom, bo vedno odvisna od učinkovitosti neke "pravice do odgovora", ki državljanu omogoča, da je več kot le drobec (skratka zasebnik in to čedalje bolj) pasivnega in potrošniškega občinstva, ki je s tem nujno oškodovano. Obstaja demokracija brez vzajemnosti? liUrrtju 141 - Kako pravici Ho odgovora dali takien obteg? Francija je ena od redkih držav, ki priznava pravico do popravka (s strani javnih oblasti, na katere se omejuje) in širše, pravico do odgmora. To je temeljna pravica. Vendar jo je moč uveljavljati le v zelo ozkih okvirih (lu mislim na pravo v strogem pomenu in ne na moralo ali politiko). Napitka ali ponaredek, izpust, interpretativno tutsilje, napačno poenostavljanje, retorika namigovanja, tudi podlost ostanejo na radiu, televiziji ali v dnevnikih največkrat brez javnega in takojšnjega odgovora. In seveda množično v knjigah. Celo v primerih, ko odgovora že vnaprej ne otežujejo tehnične ali pravne ovire, ga v splošnem nevtralizirajo mesto, okvir in zamik. Kolikor pravica do odgovora ne bo dobila svojega celotnega obsega in dejanskosti (ponovno neskončna naloga), bo demokracija omejena. Samo v tisku? Da, vendar je dana tisk povsod: izdaja (se) vedno (za) dan sam. Javnemu prostoru, njegovi javnosti dela dan. Dan naredi samemu dnevu Torejprat ica do odgotora komaj obstaja. Zakaj je spreneverlarije (fikcija demokracije) o nasilju te nosimelrije in tega, kar se v njej lahko ali ne sme pustiti reducirati tako pogosto? Zakaj licernerstvo, utaja ali zaslepljenost vpričo tega presežka razvidnosti? Zakaj je ta presežek razvidnosti hkrati jasen kot beli dan in najbolj nočno obličje demokracij, takšnih, kot so ta hip? Spričo lega, da (neogibna) dobra volja ne bo spremenila reči, ki niso več odvisne od logike enostavne "zavesti" in juridičnega - to se pravi neustreznega - koncepta odgovornosti, spričo lega, da (neogibni in perfektibilni) tehnični dispozitivi in formalna zakonitost ne bodo nikoli prišli do konca temu nesorazmerju, spričo tega, da gre za odgovor in za odgovornost, za naslovitev in za naslovljenost itn., filozofski pojmi, ki smo jih nasledili, niso nikoli zadostovali, francoska revolucija bo pri klicana v spomin samo, če se bo sklicevala na druge. Ta klic, spomin na obljubo, išče nov ton. Brez dvoma ne bo več "revolucionaren" in si mora vzeli svoj čas, več kot "revolucionarni dan". Nič mu tega ne zagotavlja in več o tem na eni strani ne morem reči. "Še en napor" In še eno besedo, če dovolile, prav tisto, ki ste mi jo dali za iztočnico, danes. Dnevi so že šteti: v drugi hitrosti se že napoveduje dan, ko bo dneva konec. Napoveduje sc dan, ko dan (vidnost podobe in javnost publike, vendar tudi enotnost vsakodnevnega ritma, pa tudi fenomenal- 142 Jact/uet Derrtda nosli politike, pa morda tudi in hkrati s tem njenega bistva samega) ne bo več ratio tssendi, razlog ali dnevni obrok (la raison ou la ration) telemelateoretskih učinkov, o katerih smo govorili. Je bil dan vedno merilo vseh stvari, kot se pretvarjamo, «la verjamemo? V svoji prvi izdaji ostaja to mnenje, komaj si upam reči ta umislek, najbolje porazdeljena reč na svetu. Prevedel Igor Pnbac