Pere,  Fils, Esprit?  Moi,  ce pecheur-ci,  ce lache,
Ce  superbe,  qui fait le mal comme sa tache
Et n'a dans tous ses sens,  odorat, toucher,  gout,
Vue,  ouie,  et dans tout son etre — helas!   dans tout Son  espoir  al  dans  tout  son remords  que  l'extase D'une caresse ou le seul vieil Adam s'embrase?l
Vendar so to le posamezni klici srca, ki je v stiski; sicer v simbolistih ni religioznosti. Pomanjkanje verskega čuta pa je vodilo tudi k zablodam okusa. Tipaje po novih, nenavadnih čuv-stvih, razjedani od strasti in dvomov, užitka siti do gnusa in kjubtemu nemirni in neupokojeni, brez direktive in moralne opore so marsikateri posegli po nenavadnem, izjemnem, grozotnem, odurnem.
Tako novo čuvstvo je rodilo pri simbolistu kult roke, ki ga stari niso poznali. Simbolistu je roka simbol osebe in značaja; ozka, bleda dlan z dolgimi, nervoznimi prsti razodeva dekadentu vso dušo in mu je vedno nov predmet pesmi.
Maeterlinck časti na podoben način v svoji drami „Pelleas et Melisande" — lase. Tuja princesa Melisande ima dolge, dolge lase, V grajskem stolpu si zvečer pri oknu spleta bogate kite, ki vise ob zidu. Spodaj prihaja njen ljubimec Pelleas.
Pelleas: Hola! Hola! ho! Melisande: Kdo je tam ? P.: Jaz, jaz, jaz! . . .   Kaj    delaš   tam   ob   oknu  pre-
pevaje  kot ptica,  ki ni  od  tukaj. M.: Spletam si lase za noč. P.: To  sem torej  videl na zidu! . . .   Menil   sem,   da
je  žarek luči. M.: Odprla sem okno.   V  stolpu   je prevroče;   nocoj
je lepa noč
P.: Ah! Melisande! ... Ah! ti si lepa ... ti si tako lepa . . .   skloni se . . .    skloni se ! . . .
M.: Ne morem se več skloniti . . . Saj sem že na tem, da padem . .. Ah, ah! moji lasje so zdrknili s stolpa. Njeni lasje se usujejo, ko se sklanja, in poplavijo Pelleasa.
1 Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ?
Tebe? Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna čistih vetrov Ljubezni, o Ti,
srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik
Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le
na polodprtem cvetu nedolžnosti,
kaj,   jaz, jaz,   da bi Tebe mogel ljubiti?   Ali blazniš ?
Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec
ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo
in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu,
posluhu,   vidu in v vsem svojem bitju — ah,  v vsem svojem   upanju   in vsem svojem kesanju le ekstazo naslade, v kateri se stari Adam razgreva.
—    179
P.: Ah, ah! Kaj je to ! , . . Tvoji lasje, tvoji lasje gredo k meni! . . . Vsi tvoji lasje, Melisande, vsi tvoji lasje so padli s stolpa ! . . . Držim jih v pesteh, držim jih v ustih . . . Držim jih v rokah in si jih ovijam krog vratu . . . Nič več ne bom odprl rok nocoj . . .
M.: Pusti me, pusti me ! . . .  Padla bom ! . . .
P.: Ne, ne, ne! . . . Nikdar nisem videl las, kot so tvoji, Melisande! . . . Glej, glej, glej, oni prihajajo iz take višine in me poplavljajo prav do srca . . . Poplavljajo me prav do kolen. Tako so mehki, tako so mehki, kot bi padali z neba! . . . Nič več ne vidim neba skoz tvoje lase. Vidiš, vidiš, moje roke jih ne morejo nič več držati ... Živijo mi v rokah kakot ptiči ... in me ljubijo, me ljubijo tisočkrat bolj kot ti. Itd.  itd.
Toda to je samo novo in malo nenavadno, a ni slabo. Drugi simbolisti — deloma tudi Maeterlinck sam — pa kažejo neko nezdravo nagnjenje do izjemnih predmetov, do perverznosti in gro-zotnosti. V življenju otopela srca potrebujejo močnih mikov, da se zganejo, in domišljija nekaj izrednega, da se razgreje, Baudelaire, ki je šele predhodnik simbolistične šole, je v tem oziru gotovo dosegel rekord. On opeva »Mrtvega psa" takole:
Regarde,  dis je  alors,  comme  en  cette  carcasse,
En ce  chien mort liquefie, Un monde  tout  entier va,  vient,  passe  et  repasse,
Multicolore  et varie!
Dans  ces  orbites  creux,   entre  ces  crocs  fetides,
Vois,  par ce printemps radieux, Les rendez vous  d'amour  des  cloportes  avides
Et des  charancons noirs et bleus.
Les mouches  a charbon,   lustrant leurs fines  ailes.
Pompent  a  deux les boyaux  mous, Regarde, les vois-tu, males  avec femelles? Cest partout 1'amour;  aimons-nous! 1
To ni ironija. To je hlepenje po vedno močnejših afektih, žeja zalkoholizirane duše po vednem krepkejšem strupu.
1 Poglej, sem dejal, kako v tem okostju, v tem zvodenelem psu
hodi, prihaja, odhaja in se vrača cel svet zase, pisan in raznovrsten.
V teh globoko vdrtih očeh, med smrdljivimi zobmi — glej, sredi te žarke pomladi, ljubavne sestanke požrešnih žuželk in črnih in plavih črvov.
Muhe v lesketu  svojih finih peruti srkajo v parih mehko črevesje; poglej, ali vidiš samice in samce? Povsod ljubezen; ljubiva se!
23*