a ština ba enbmta ./ Sda e I.nkn raba e inlpo Marko Smole je K rno Stavbna dediš ina i zg lin v dolini zgornje Kolpe in o d abranke, I. nadaljevanje Ogranak Matice hrvatske u abru va ISBN 978-953-7541-41-5 in Stambena baština iš ed d u dolini gornje Kupe anbv i abranke, I. nastavak taS Stavbna dediščina v dolini zgornje Kolpe in Čabranke I. nadaljevanje Stambena baština u dolini gornje Kupe i Čabranke I. nastavak Marko Smole Plešce, december 2014 Nakladnik / Založnik: Matica hrvatska Ogranak u Čabru Za nakladnika / Za založnika: Ivan Janeš Autor knjige / Avtor knjige: Marko Smole Lektura slovenskog i engleskog dijela / Lektura slovenskega in angleškega dela: Sonja Smole Možina Prijevod hrvatskog teksta / Prevod hrvaškega besedila: Slavko Malnar Stručno mišljenje o knjizi / Strokovno mnenje: Anja Moric Fotografije: Marko Smole, Sonja Smole Možina, Igor Kastelic, Mirjana Žagar, Tanja Kovačič, arhiv Palčave šiše, arhiv Šafar Fotografija na naslovnoj stranici / Fotografija na naslovnici: Marko Smole Tiskanje omogućio / Tiskanje omogočil: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Tisak / Tisk: Tiskarna Pleško, Medvode, Slovenija Naklada : 310 CIP zapis dostup an u računalnom katalogu Sveučilišne knjižnice Rijeka pod brojem: 130527083 ISBN 978-953-7541-41-5 Matica hrvatska Ogranak u Čabru Vsebina Sadržaj hrvatskog teksta Predgovor ............................................. 5 Predgovor ............................................. 8 Uvod……………………………..…... 16 Uvod…………………………...…...... 11 Kostel………………………………... 18 Uz zaključak uvodnog dijela…..….... 12 Ob zaključku uvodnega dela..…...… 27 Uz knjigu …..………………………. 137 HIŠA IN SKEDENJ PODLIPARSKIH PRI FARI………...……………..….....30 HIŠICA OSEBENIKA OB PRIFARSKEM JARKU ………….... 49 SROBOTNIK OB KOLPI IN NJEGOVI DVE HIŠI NA KLJUČ.... 55 HIŠA FOTOGRAFA IVANA ŠAFARJA V GAŠPARCIH ….……. 71 Etnološka zbirka Palčava šiša, Plešce HIŠA ZAJSKIH V BEZGOVICI NAD za Marko Smole OSILNICO ……………………........ 82 Ulica A. Muhvića 28, 51303 Plešce - HR smole.marko@gmail.com PETRIČKAVA HIŠA V PADOVEM tel. +385 51 825 124 NAD OSILNICO ………….….…….. 95 ali/ili +386 41 744 828 GRGEČAVA - ŠERCERJEVA HIŠA V PADOVEM NAD OSILNICO…. 101 KLUKAVČAVA HIŠA V ČRNEM POTOKU...…….…..….................... 106 PINTARJAVA HIŠA V KRIŽEVI DRAGI NAD ČABROM .…….….. 113 BRENČKAVA HIŠA V VRHIH NAD TRSTJEM (TRŠĆE) ……….......…. 121 Literatura …………………….…… 130 Knjigi na pot ………………..……... 131 English abstract ............................... 132 nekaterimi drugimi študenti in dijaki, PREDGOVOR dokončali posnetke objektov, obiskali Vrhe, V lanskem letu je bil izdan prvi del knjige, v Križevo Drago in Gašparce. kateri smo opisali in predstavili stanovanjsko Tako tudi letos lahko v knjigi spoznavamo kulturo in del bolj ali manj ohranjene stavbne stavbe in njihove zgodbe iz različnih socialnih dediščine stanovanjskih hiš iz obdobja zadnjih okolij, ne samo v čebranskem delu, temveč še dvesto let na območju doline zgornje Kolpe in na Kostevskem, Osilniškem in Brodskem Čabranke. Tudi v letošnjem letu nadaljujemo s koncu. pregledom nekaterih dodatno raziskanih stavb. Pri tem se nočemo omejiti zgolj na najstarejše Pri letošnjem delu smo znanje, informacije in ali najbolj značilne, temveč bi želeli prikazati voljo združili: tudi tiste redke stavbe, ki so nastajale na • doktorski študentki etnologije Tanja obrobju, ali pa so njihovi lastniki želeli z Kovačič iz Tolmina in Anja Moric iz Stare Cerkve pri Kočevju, ki sta kot gradnjo zadostiti malce drugačne potrebe. Teh mentorici etnološkega dela sodelovali pri je bilo v dolini najmanj. urejanju zbirke in raziskovanjih v Bezgovici, pri Fari in v Srobotniku. Tanja Tudi v letošnjem letu nas je pri raziskovanju je napisala o delavnici članek za Glasnik SED, Anja je besedilo lanskoletne stavb in okolja, v katerem so te nastajale in knjižice o stavbni dediščini strokovno živele, sodelovalo veliko. Z delom smo pričeli pregledala in za isto glasilo napisala recenzijo. Njuno besedilo, napisano med spomladi, kmalu po prvomajskih praznikih, ga delavnico, je bilo osnova za poglavje o hiši intenzivno nadaljevali čez poletje - vrhunec Zajskih, dejavnosti že skoraj desetletje predstavlja • arheologinji Ana Inkret in Ana Krašna, ter etnologinja Saša Jontez iz Ljubljane, poletna raziskovalna delavnica Etnološke ki so na poletni delavnici sodelovale pri zbirke Palčava šiša iz Plešc. Tudi letos smo v urejanju zbirke in raziskovanju stavb v Bezgovici, pri Fari in v Srobotniku. Obe sodelovanju s Slovenskim etnološkim Ani sta kot mentorici vodili arheološko društvom uredili eno od etnografskih zbirk v neinvazivno raziskovanje (domnevnega) območja železarskih peči na Matuzlavi naši neposredni okolici. Tokrat v Bezgovici - ograji na Geštincu nad Plešci, zbirko orodja v skednju Zajskih. Pri tem delu • etnolog Tomaž Simetiger iz Koroške, ki nam je poleg lastnika in njegove družine nas je tudi letos razveselil z nekajdnevnim obiskom ter pomagal pri terenskih pomagal Pokrajinski muzej Kočevje s svojimi razgovorih z informatorji v Bezgovici, strokovnjaki in Občina Osilnica. Preko Bosljivi Loki in na Padovem, ter kot umetniški vodja Folklorne skupine France projekta Urada Republike Slovenije za Marolt tudi pri plesni delavnici na Slovence v zamejstvu in po svetu pa tudi Palčavem skednju, Slovensko kulturno društvo Gorski Kotar, ki je • Mirjana Žagar, študentka iz Trstja, je pomagala pri arhitekturnih meritvah in finančno podprlo sodelujoče študentke. Med raziskovanju hiš pri Fari in v Gašparcih, delavnico smo spoznavali življenje ljudi v razkazala njihovo staro hišo na Vrhih pri Trstju (Tršću) in pomagala pri opisih s vaseh nad Osilnico, pregledovali okolico Plešc svojo maturitetno nalogo. Omenjeni hiši in raziskovali Kostel. V jeseni smo s še sta bili dom fotografov Ivana Šafar in Franja Žagar, 5 • Roman Janeš iz Bezgovice, pri katerem dolinici Križeve Drage nad Čabrom in smo v sklopu etnološko-muzeološke tolmačila zgodovino njihove družine, delavnice uredili etnografsko zbirko • Roman Vesel iz Črnega Potoka, ki nam Zajskih in raziskali njihovo domačijo. Pri je ponovno odprl njihovo staro hišico in tolmačenju družinske zgodovine in načina omogočil detajlen vpogled v gradbene življenja na domačiji sta pomagali še konstrukcije izpred skoraj dvestotih let, njegova mama in teta iz Gerova, • • sine Aljaž, ki me je spremljal in asistiral naši ljubi Padovci, ki so nas prijazno pri merjenjih v Črnem Potoku, sprejemali, pokazali in povedali marsikaj o življenju in delu v vaseh nad Osilnico, • številni domačini iz Plešc, Osilnice in tolmačili narečno poimenovanje ter okolice, ki sodelujejo pri projektih in uporabo predmetov iz etnografske zbirke prireditvah, na katerih predstavljamo našo pri Zajskih. Posebna zahvala Jožetu Poje - skupno dediščino. Jožiju, ki je pomagal pri odkrivanju vasi in petričkovega kujdra - kleti, ki ga je z Ponovno najlepša hvala Slavku Malnarju iz marljivim delom ob Sv. Martinu 2014 Ravnic za pomoč pri urejanju hrvaškega odprl tudi ostalim obiskovalcem, ter gospe Ančki Šercer, njegovi sosedi, ki nam je besedila, Matici Hrvatski ogranak Čabar ter prijazno razkazala G rgačevo domačijo in prof. Ivanu Janešu iz Makovega Hriba za povedala mnogo zanimivosti o vasi in njenih prebivalcih, založništvo, uredniško delo in pomoč. Hvala • Ljuba in Valentin Južnič iz Fare, ki sta vsem, ki so se nas sprejemali na terenu ter nam nas prijazno sprejela na kostevskem, podarili svoj čas in spomine. razkazala okolico, nas vpeljala v energijski svet Kolpe ter nam omogočila, da smo raziskali Podliparsko hišo, verjetno eno od Hvala mojim domačim, ki me vedno in povsod najstarejših stavb v Fari; hvala tudi podpirajo. domačinoma, ki sta pri tem sodelovala: botri Ivanki - A ndrejčkovi in mlademu Kot vsako leto do sedaj je bilo delo poletne Matiji - Liščevemu, etnološke raziskovalne delavnice, ki je tokrat • Marica Poštenik iz Gašparcev, oziroma iz Zagreba, ki je bila pripravljena trajala sedem delovnih dni, predstavljeno na posredovati podatke in dokumente o prireditvi v Plešcih po pohodu na Sveto Goro. njihovi hiši v Gašparcih, domu verjetno prvega fotografa v zgornje kolpski dolini – Prireditev se je letos zaradi deževnega njenega starega ata Ivana Šafar in rojstno popoldneva odvijala kar na obnovljenem hišo zadnje poklicne fotografinje, njegove hčerke Francike, poročene Rugole. Hvala Palčavem skednju. Na skednju so bile v tem tudi Peskarjevim, času na ogled tri spremljajoče razstave - o • Janez Kovač in njegova družina s urmoharjih, panoje o njih je prispeval Muzej katerimi smo merili in odkrivali razvoj njihove Matijeve hiše v Srobotniku in se Kočevje, razstava pindekelnov - krstnih oblačil pogovarjali o življenju v tej vasi, kot so o iz Dragarske doline in Kotarskega podolja, njem pripovedovali njihovi predniki, (prispevek njihovega Društva upokojencev), • družina Gec – Andlar, ki nam je razkazala in omogočila posnetek njihove ter stalna razstava o tradicionalnih obrteh v »nove« hiše – Štamflove, na drugem dolini. V tednu delavnice smo organizirali tudi bregu jarka v Srobotniku, devet spremljevalnih prireditev: predavanje • Anita in Branko Pintar iz Tropetov nad Čabrom, ki sta pomagala pri raziskovanju prof. Jožeta Ožure o priimkih v dolini v 18. hiše Brankovih prednikov v romantični stoletju, ki so bili vpisani v knjigi Osilniškega župnika, predavanje Marka Smoleta o stavbni 6 dediščini doline, Tanja Kovačič je predstavila smo morali preusmeriti na vozno pot preko etične vidike etnološkega raziskovalnega dela, Volčje jame. Tudi letos so Pleščani popoldne Anja Moric naše nekdanje sosede Kočevarje, po prihodu iz Svete Gore s pomočjo Živa Ogorelec iz Muzeja Kočevje Metalpresa Plešce pripravili pojedino z urmoharstvo, Slavko Malnar domoznanske domačim, dobro zabeljenim krompirjem na izdaje Matice Hrvatske ogranak Čabar. Tem župo. Prireditev, katere del je tudi ponudba sta se pridružili dve delavnici: pekovska pod domačih rokodelskih in prehrambenih vodstvom Jelke Kastelic in plesna z Janezom proizvodov, izdelanih v dolini, je tokrat pričel in Meto Ožura, svoje je dodal še Tomaž pevski zbor upokojencev iz Sodražice, ki je z Simetiger. Na novem podu Palčavega skednja občutkom zapel kar nekaj starih slovenskih smo s kakimi dvajsetimi pari obujali in vadili ljudskih pesmi, še pred nekaj desetletji nekdaj domače plese – od zibenšrita, preko domačih tudi v krajih na hrvaški strani. potrkane polke, do oberštajeriša. Na posebnem Nadaljevali so jo vse do večera domači večeru so se predstavile mlade udeleženke harmonikarji iz Plešc, Mandlov in Podvrha. delavnice, pod mentorstvom mojstric iz Veseli nas, da nas je vsako leto več na Bosljive Loke smo izdelovali cvetje iz papirja, prireditvah in da avgustovska dogajanja v teden smo zaključili z literarnim večerom dolini spremljajo že daleč naokoli. K temu našega odličnega narečnega pesnika in pripomorejo tudi novinarji iz Delnic, Reke (z pisatelja Zlatka Pochobratsky-ega v dopisnikom iz Ravnic), Kočevja in Ljubljane. reprezentančnem salonu hiše. Prireditve v In nazaj h knjižici - zaradi omejenih sredstev Palčavi šiši in na njenem skednju niso žal tudi tokrat ni bilo mogoče celotnega obiskovali le domačini, temveč tudi ljudje iz besedila knjižice prevesti v hrvaščino, bolj oddaljenih krajev: od Kočevja, do Loške objavljamo jo v podobni obliki kot lansko leto. in Dragarske doline, Kostela, delniškega Zato se tistim, ki slabše obvladate slovenski konca, Turkov in drugod. književni jezik, opravičujem. Nekoč, ko Predzadnja avgustovska sobota, tokrat 16. zberemo dovolj materiala za obširnejši avgusta, je že od leta 2006 rezervirana za pregled, pripravimo celoten prevod v pohod na Sveto Goro iz Plešc in Zamosta, s hrvaškem jeziku in uredimo material v katerim obujamo romanje za Marijine praznike oblikovno privlačnejši obliki. – Veliko in Malo mašo. Tokrat sta mašo na Knjižica je natisnjena s pomočjo sredstev Sveti Gori darovala nova pleška duhovnika. Urada vlade Republike Slovenje za Slovence v Vsako leto nam lepo služi vreme, ne manjka pa zamejstvu in po svetu iz projekta Palčave šiše niti harmonik. Letos je hudo zagodel edino za leto 2014, za kar se lepo zahvaljujemo. februarski žledolom v gozdovih nad dolino. Marko Smole Spodnji del poti smo z domačini družno očistili, zgornji del od Požarnice navzgor pa nas bo počakal do naslednjega leta – pohod 7 naseljima iznad Osilnice, razgledavali okolicu PREDGOVOR Plešci i istraživali Kostel. Najesen smo s još Prošle je godine bio tiskan prvi dio knjige u nekoliko drugih studenata i učenika završili kojoj je opisana i predstavljena stambena snimanje objekata, te posjetili naselja Vrhi, kultura i više ili manje očuvano stambeno križeva Draga i Gašparci. nasljeđe, u prvom redu stambenih kuća iz Tako ove godine imamo priliku u knjizi posljednja dva stoljeća na području doline upoznati nastambe i njihove priče iz različitih Čabranke i gornjeg toka Kupe. I ove godine socijalnih okruženja, ne samo na čabarskom nastavljamo s pregledom dodatno istraženih dijelu nego i u kostelskom, osilničkom i nastambi. Pritom se nećemo ograničiti na brodskom kraju. najstarije i najznačajnije, nego bismo željeli prikazati i one rijetke nastambe koje su Na ovogodišnjem radu smo znanje, nastajale kao posebne, odnosno kojih su informacije i entuzijazam udružili: vlasnici željeli udovoljiti malo drukčijim • postdiplomske studentice etnologije Tanja potrebama. Takvih je u dolini bilo i najmanje. Kovačič iz Tolmina i Anja Moric iz Stare Cerkve pri Kočevju, koje su kao I ove je godine nas je pri istraživanju mentorice etnološkog dijela surađivale na uređivanju zbirke i na istraživanjima u stambenih objekata i okoline u kojoj su Bezgovici kao i u Fari i Srobotniku. Tanja nastajali i živjeli, sudjelovao priličan broj. S je o radionici napisala članak za Glasnik SED, a Anja stručno pregledala tekst za radom smo počeli u proljeće, ubrzo iza prošlogodišnju knjižicu. Za isto glasilo prvosvibanjskog praznika i nastavili preko napisala je recenziju o knjižici. Njen tekst, napisan za vrijeme radionice bio je osnova cijelog ljeta. Vrhunac djelovanja već gotovo za poglavlje o kući Zajskih. jedno desetljeće predstavlja ljetna istraživačka • arheologinje Ana Inkret i Ana Krašna te radionica Etnološke zbirke Palčava šiša iz etnologinja Saša Jontez iz Ljubljane na ljetnoj su radionici surađivale na Plešci. I ove smo godine u sudjelovanju sa uređivanju zbirke i istraživanju nastambi u Slovenskim etnološkim društvom uredili jednu Bezgovici, u Fari i Srobotniku. Obje Ane su kao mentorice vodile arheološko od etnoloških zborki u našoj neposrednoj invazivno istraživanje (tobožnjeg) okolici. Ovaj put u Bezgovici – zbirku alata i područja željezarskih peći na Matuzlavi ograji na Geštincu iznad Plešci, pribora u gospodarskoj zgradi Zajskih. Na tom • etnolog Tomaž Simetiger iz Koruške koji poslu njam je osim vlasnika i njegove obitelji nas je i ljetos počastio višednevnim pomagao Pokrajinski muzej Kočevje sa svojim posjetom, pomagao nam je na terenskim razgovorima s informatorima u Bezgovici, stručnjacima u sklopu projekta Urada Boljivoj Loki i u Padovu, a kao umjetnički Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu vođa Folklorne skupine 'France Marolt' sudjelovao je u plesnoj radionici na in po svetu, a također i Slovensko kulturno Palčavom skednu, društvo Gorski kotar i Občina Osilnica . SKD • Mirjana Žagar, studentica iz Tršća Gorski kotar je financijski poduprlo pomagala je kod arhitekturnih mjerenja i istraživanju kuća u Fari i Gašparcima. sudjelujuće studentice. Za vrijeme rada Pomogla je kod snimanja njihove stare radionice upoznavali smo život ljudi u kuće u Vrhovcima kod Tršća i dala na raspolaganje svoj maturitetni rad. Zadnje 8 dvije kuće bile su dom fotografa Ivana • Anita i Branko Pintar iz Tropeti iznad Šafara i Franje Žagara, Čabra koji su pomagali kod istraživanja • kuće Brankovih predaka u romantičnoj Roman Janeš iz Bezgovice, kod kojeg dolini Križeve Drage iznad Čabra. smo u sklopu etnološko – muzeološke Tumačili su nam povijest njihove obitelji, radionice uredili etnografsku zbirku Zajskih i istražili njihovo domaćinstvo, pri • Roman Vesel iz Črnog Potoka koji nam tumačenju obiteljske prošlosti i povijesti te je ponovo otvorio njegovu staru kuću i načina života na seoskom domaćinstvu, omogućio detaljan pregled građevne pomagale su njegova majka i teta iz konstrukcije stare sko dva stoljeća, Gerova, • sin Aljaž koji me je pratio i asistirao kod • naši dragi mještani Padova, koji su nas mjerenja u Črnom Potoku, lijepo primali i prihvaćali, pokazali i • brojni domaćini iz Plešci, Osilnice i ispričali mnogo o životu i i radu u okolice koji sudjeluju na projektima i naseljima iznad Osilnice. Tumačili su nam priredbama na kojima predstavljamo našu nazive predmeta na domaćem govoru i zajedničku baštinu. uporabu onih iz etnografske zborke zajskih. Posebna zahvala Jožetu Poje – Ponovo najljepša hvala Slavku Malnaru iz Jožiju koji je pomagao u otkrivanju sela i Ravnica za pomoć kod uređenja teksta na Petričkavega kujdra (podruma) kojeg je hrvatskom jeziku, Matici hrvatskoj Ogranak uredio marljivim radom, a na dam sv. Čabar i njenom predsjedniku Ivanu Janešu iz Martina 2014. god. otvorio ga je i za ostale Makovog Hriba za izdavaštvo, uredništvo i posjetitelje. Hvala i gospođi Ančki Šercer pomoć. Hvala svima koji su nam pokazali Jožijevoj susjedi koja nam je drage volje dobrodošlicu na terenu te nam poklonili svoje pokazala Grgečavo domaćinstvo i ispričala vrijeme i uspomene. mnoge zanimljivosti o selu i njegovim Hvala mojima, mojoj obitelji, što me uvijek i stanovnicima, posvuda podržavaju. • Ljuba i Valentin Južnič iz Fare koji su Kao i svake godine, rad ljetne istraživačke nas lijepo primili u kostelskom kraju, pokazali nam okolicu, odveli nas u radionice, koja je ovaj put trajala sedam radnih energijski svijet Kupe te nam omogućili da dana, bio je predstavljen na priredbama u smo istražili Podliparsku kuću, vjerojatno jednu od najstarijih u Fari; hvala i Plešcima nakon pohoda na Svetu Goru. Zbog domaćinima koji su sudjelovali pri tome: kišovitog vremena, ove se je godine priredba kumi Ivanki – Andrejčkovi i mladome Matiji - Liščefom, odvijala nu prostorijama obnovljenog Palčavog • Marica Poštenik iz Gašparci odnosno iz skedna. Na skednu su u to vrijeme bile tri Zagreba koja je bila spremna dati nam na izložbe – o urarima (panoi su iz Pokrajinskega uvid podatke i dokumente o njihovoj kući u Gašparcima, domu vjerojatno prvog muzeja Kočevje), izložba „ pindekla“ – dječje profesionalnog fotografa u gornjoj kupskoj odjeće na krštenju iz Dragarske doline i dolini – njenog djeda Ivana Šafara i rodnu kuću zadnje fotografkinje Ivanove kćerke Kotarskog podolja (doprinos njihovog društva Francike udate Rugole. Hvala i umirovljenika), te stalna izložba o Peskarjevima, • tradicionalnim obrtima u dolini. U tjednu Janez Kovač i njegova obitelj s kojim smo mjerili i otkrivali razvoj njihove radionica organizirali smo deset popratnih Matijove kuće u Srobotniku i razgovarali o priredbi: predavanje prof. Jožeta Ožure o životu u tom selu kako su nekada pripovijedali janezovi preci, prezimenima u dolini u 18. stoljeću koja su • obitelj Gec – Andlar koja nam je bila upisana u matičnim knjigama osilničkog omogućila razgledanje njihove 'nove' kuće župnika, predavanje Marka Smoleta o – Štamflove na suprotnoj obali jarka u Srobotniku, stambenoj baštini doline, Tanja Kovačič je 9 predstavila etične vidike etnološkog gore, počekat će do iduće godine – pohod smo istraživačkog rada, Anja Moric naše morali preusmjeriti na prijevozni put preko nekadašnje susjede Kočevare (Kočevske Voučje jame. I ljetos su Pleščani poslije podne, Nijemce), Živa Ogorelec iz Pokrajinskega nakon povratka sa Svete Gore, uz pomoć muzeja Kočevje urmoharstvo (urarstvo), Metalpresa Plešce, pripremili jelo od dobro Slavko Malnar o izdavaštvu Ogranka matice zamašćenog krumpira na župo. Priredba, dio hrvatske Čabar. Održane su još dvije radionice: koje je i ponuda domaćih rukotvorina i pekarska pod vodstvom Jelke Kastelic i plesna prehrambenih proizvoda izrađenih u dolini, s Janezom i Metom Ožura uz plesni dodatak ovaj put je počela nastupom pjevačkog zbora Tomaža Simetigera. Na novom podu Palčavog umirovljenika iz Sodražice. S osjećajem je skedna dvadesetak je parova učilo odnosno zapjevao nekoliko starih slovenskih narodnih obnavljalo domaće plesove iz prošlosti – od pjesama, koje su do pred koje desetljeće bile zibenšrita preko potrkane polke do domaće i na hrvatskoj strani. S glazbom su sve oberštajeriša. Posebna večer bila je kad su se do večeri nastavili domaći harmonikaši iz predstavile mlade sudionice radionice, pod Plešci, Mandli i Podvrha. Raduje nas da nas je mentorstvom majstorica iz Bosljive Loke na priredbama svake godine sve više i da izrađivali smo cvijeće iz papira. Tjedan smo događanja u kolovozu već prate daleko zaključili literalnom večeri našeg odličnog naokolo. Tome pripomognu i novinari iz dijalektalnog pjesnika Zlatka Pochobradskog Delnica, Rijeke, Kočevja i Ljubljane. u reprezentativnom salonu kuće. Priredbe u Da se vratimo knjižici. – nažalost, zbog Palčavoj šiši i na njenom skednu nisu ograničenih sredstava i ovaj put nije bilo posjećivali samo domaći posjetitelji nego i moguće cijelog teksta knjižice moguće prevesti ljudi iz udaljenijih krajeva: od Kočevja do na hrvatski jezik, pa je objavljujemo u istom Loške doline i Dragarske doline, Kostela, obliku kao prošle godine. Zato se ispričavam delničkog kraja, Turka i od drugdje. onima koji slabije vladaju slovenskim Pretposljednja subota u kolovozu, ovaj put 16. književnim jezikom. Jednom, kad prikupimo kolovoza, je od 2006. godine stalno dovoljno materijala za opširniji pregled, rezervirana za pohod na Svetu Goru iz Plešci i pripremit ćemo cjelokupan prijevod na Zamosta s kojim potičemo hodočašća za hrvatskom jeziku te urediti i oblikovati Marijine blagdane – Veliku i Malu Gospu. materijal u privlačnijem obliku. Ovaj put su svetu misu na Svetoj Gori služili Knjižica je tiskana uz pomoć sredstava Urada novi pleški svećenici velečasni Mato Berišić i Vlade Republike slovenije za Slovence v Marijan Žderić. Svake godine nas prati lijepo zamejstvu in po svetu iz projekta Palčave šiše vrijeme, a ne nedostaje nit harmonika. Zimi je za godinu 2014. na čemu se najljepše jedino ledolom učinio svoje na brdima iznad zahvaljujemo. doline. Donji dio uz cesto smo zajedno s Marko Smole domaćinima očistili, a gornji dio, od Požarnice 10 reprezentativnim ulaznim vratima na prvoj STAMBENA BAŠTINA U DOLINI i uglavnom funkcionalnima na drugoj, GORNJE KUPE I ČABRANKE stražnjoj strani uzdužne fasade kuće, s I. nastavak hodnikom koji je po sredini presijecao nastambu i prostorije na obje strane UVOD hodnika. Samo rijetke, najstarije kuće su s Već smo u prvom dijelu knjige prilično kombiniranom fasadom vidnog drvenog napisali o načinu bivanja u stambenim stambenog i obično zidanog gospodarskog kućama u dolini i bližoj okolici. Istražili dijela izvana pokazivale podjelu čistoga (u smo područja preko kojih su u određenim pravilu iz tesanih brvna) stambenog dijela razdobljima dolazili kulturni utjecaji, i od ostava, smočnica, kuhinje ili drugih konačno također tlorisnu organizaciju sadržaja, u većinom, kamenom zidu. I te nastambi. fasade je vjerojatno kasnije pribijanje Već tada smo konstatirali da su se kuće i letvica s vanjske strane i žbukanje njihova organizacija razvojem tehnike i vapnenom žbukom načinilo identične s gospodarskih prilika s vremenom dijelom fasade na kamenom zidu. Cijelo preoblikovale, ali unatoč svemu su se opće razdoblje su se očuvali dvovodni krovovi s karakteristike naslijeđene od prijašnjih kapićima, a tek kad su se krovovi počeli generacija očuvale skoro sto pedeset pokrivati crijepom prije II. svjetskog rata godina. Usprkos funkcionalnim ili nakon njega, došlo je do promjenama u načinu života, sheme pojednostavnjenja oblika krovova tako što tlocrtne organizacije stambenih objekata su napušteni kapići. Fasade su ukrašavali čak od uvođenja crne kuhinje u naše samo rijetki ukrasni elementi – sa žbukom krajeve, sudeći po ostacima to se događalo plastično oblikovani okviri koncem 19. negdje do sredine 19. stoljeća, ostajale su stoljeća povećanih prozora, ili stolarsko većinom do II. svjetskog rata skoro ukrašena ulazna vrata kasetne konstrukcije, jednake. K tom nasljeđu su se uglavnom s bijelom bojom ili žbukom oblikovani dodavali poticaji što su ih vlasnici i razni uglovi odnosno uglovnici, i možda još majstori donosili iz krajeva u koje su, ili poneki profiliran zidić između etaža. kroz koje su, putovali na sezonski posao U unutrašnjosti su postupno više ormare radi zarađivanja kruha u stranim zamijenile škrinje, zbog čega je bilo zemljama, ili radi trgovačkih i drugih ponegdje potrebno zazidati prozorske poslova. Cijelo 19. stoljeće i prva polovica otvore. S vremenom je ognjište u crnoj 20. očuvale su se simetrične fasade s kuhinji zamijenio limeni štednjak – kozu 11 (jarac), a u imućnijim domaćinstvima kočevskim vlastelinstvom. To su bila štednjak je bio zidan. Štednjak je vlastelinstva sa sjedištem u Kostelu na omogućavao postupno preoblikovanje lijevoj obali Kupe, a na suprotnoj obali proširene kuhinje u boravišni prostor cijele vlastelinstvo sa sjedištem u Brodu na Kupi. obitelji. Otvorene police za posuđe tzv. Ovom prilikom je u pregled uključen skledniki i niži kuhinjski ormarići s kostelski dio, a brodskoga područja smo se pretincima i vratašcima su nestali pred dotakli jedino u Gašparcima s nastambom kuhinjskim ormarima – kredencama. fotografa Ivana Šafara. Brodsko područje će biti potrebno podrobnije obraditi Uglavnom poslije Prvog svjetskog rata su slijedećom prilikom. Nadamo se da će to se i u slabije stojećim domaćinstvima biti već tada kad će bez graničnih zapreka počele pojavljivati bračne spavaonice, s biti moguće prelaziti most između namještajem izrađenim kod domaćih Mirtoviča i Gašparci – stoljećima most na majstora stolara prema pojednostavljenim glavnoj cesti koja vodi dolinom, a za sve konjunkturnim uzorcima iz gradova nas, čiji su preci bez zapreka prelazili odnosno njihovih predgrađa. Smeštene su Kupu, već dulje od jednog desetljeća u sobu zvanu hiša koja je seobom dijela praktično hermetički zatvoren i pribora u kuhinju izgubila funkciju prepriječen rampom. dnevnog boravka. U drugom dijelu knjige nastavljamo po U obrađivanim razdobljima opaža se težnja istoj shemi kao u prošlogodišnjem izdanju, za skladnim uklapanjem nastambi u s opisom pojedinačnih nastambi po kompleks naselja. Jedino kod uspješnijih predjelima i životu njihovih stanovnika. pojedinaca primjećuju se i u arhitekturi tragovi međusobnog natjecanja koji su bili, osim pojedinačnih iznimaka, slabije uočljivi nego što je to danas, jer su unatoč UZ ZAKLJUČAK UVODNOG DIJELA svemu, ostajali pojednostavljeni stalni Kao zaključak ovogodišnjeg uvoda ponovo elementi – barem u 19. stoljeću mekanijih ćemo napisati sažetak dodatnih zaključaka bidermajerskih oblika, kao i baštinjena o glavnim oblicima i značajkama tlocrtna osnova koja je skoro kod svih stambenih objekata u dolini, kao što ćemo slojeva ostala jednaka. ih upoznati iz opisa u nastavku. Pri pregledu naselja u prvom smo dijelu Kod nastambi pregledanih u gornjim knjige malo manje rekli o donjem dijelu krajevima doline iznad Osilnice možemo doline Kupe, gdje je bila granica s konstatirati slično kao što smo zapisali u 12 prvom dijelu knjige. Radi se o prilično jedinstvenim nastambama dvokratne arhitekture alpskog kulturnog kruga, s hodnikom u sredini i crnom kuhinjom na njegovu kraju, kombinirane drvene i kamene izgradnje. Jednaka shema je bila još 1920-tih godina poznata kao tradicionalna na primjeru kuće 2. stambenu kuću doguljastog tipa sa profesionalnog fotografa Ivana Šafara. srednjim hodnikom i ognjištem na Primjer kuće drugog (doduše kraju – kuhinja u hodniku, ne jednoj neprofesionalnog) fotografa Franje Žagara strani hodnika s hišom (soba) koja za iz Vrhovci pripada shemi kuća s razliku od gornjih područja ima prostorijama raspoređenim oko prozore na trima stranama. Na drugoj središnjega dimnjaka (ili peći) , kao što je strani hodnika su prostorije dvotraktno bila udomaćena na bajtarskom području. raspoređene. Kuća je visoka Opisanim tipovima iz prošle knjige prizemnica s podrumom i štalom u možemo dodati još tri s kostelskog dijela prizemlju. Na uzdužnoj strani doline i podrum dimnice: okrenutoj prema dvorištu i jugu nalazi se gank. Vjerojatno je imala nisko 1. kućicu osebenjka koja je bila istražena ognjište prislonjeno uz vanjski kameni u Fari. Radi se o iznimno jednostavnoj zid. i građevno skromnoj dvočelijskoj (ili čak jednočelijskoj) osnovi nastambe, osnova stambenog objekta visoke prizemnice bez dimnjaka, koja se je uvođenjem štednjaka malo modificirala. Nažalost, uzvodno dolinom još nismo našli slične nastambe iz nižeg socijalnog sloja koju bi mogli uspoređivati. Starije su imale 3. kuća duguljastog tipa u ključ s nisko ognjište prislonjeno uz vanjski pravokutno dograđenim dijelom, dvije kameni zid. takve smo istražili u Srobotniku. Postojala je i treća. Dio u L – u ključ bio je dodan k prije opisanom 13 duguljastom tipu nastambe oba puta nastambi na području doline i u okolici kao kasnije i dodatno je zatvarao dvorište i i proučavanjem događaja stanovništva o dodavao stambenoj kući gospodarske životu u dolini. Zato ćemo i ubuduće prostore. nastavljati pregled novim primjerima i konstatacijama. U 2014. godini smo se potrudili da su rezultati istraživanja bili predstavljeni u različitim krajevima Slovenije i Hrvatske. Tijekom ljeta s predavanjima u Muzeju Kočevje, u Turistično informativnom centru u Loškom potoku, u Ložu, na Plešcima, u Gradskoj knjižnici Delnice, 4. podrum višeprostorne dimnične dva puta u Zagrebu – u Društvu Gorana i u kuće, za kojeg sada znamo zašto ima Muzejskom dokumentacijskom centru, na babu toliko jake konstrukcije. U tu stručnom susretu slovenskih i hrvatskih grupu bi mogli brojiti i neke od u etnologa – 13. etnološkim paralelama, u prošloj godini opisanih zgrada iz Dolenjskim Toplicama i u Tinjama u početka 19. stoljeća, koje su bile austrijskoj Koruškoj gdje smo projekte najprije prerađene u kuće sa crnom predstavili prekograničnim Slovencima iz kuhinjom a nakon toga u kuće sa svih četiriju država. štednjakom i dimnjacima. I u narednim godinama namjeravamo u okviru ljetnih radionica Etnološke zbirke Palčava šiša iz Plešci sa studentima i istraživačima s obje strane granice nastavljati sa istraživanjem zanimljivih 14 Slika 1: V kjnižici obravnavano območje doline zgornje Kolpe in Čabranke z okolico, tokrat tudi s pokrajino okoli Kostela. Izsek zemljevida iz knjige (Žagar, 1981, str.48). Slika 2, na naslednji strani: skupina raziskovalk - etnologinj, arheologinj, geografinj in zgodovinark s poletne etnološko-muzeološke delavnice Palčave šiše z domačini na Padovem, 10. avgusta 2014, ob praktičnih vajah iz spravila otave z doma izdelanimi orodji. Stavbna dediščina v dolini zgornje Kolpe in Čabranke, I. nadaljevanje generacij. Kljub funkcionalnim UVOD spremembam v načinu življenja so sheme Že v prvem delu knjige smo precej napisali talne organizacije stanovanjskih stavb vse o načinu bivanja v stanovanjskih hišah v od uvedbe črne kuhinje v naše kraje, po dolini ter bližnji okolici. Pregledali smo ostankih sodeč se je to dogajalo nekje do območja, preko katerih so v določenih sredine 19. stoletja, ostajale večinoma vse obdobjih prihajali kulturni vplivi in končno do druge svetovne vojne skoraj enake. K tudi tlorisno organizacijo stavb. temu izročilu so se zgolj dodajale pobude, Že takrat smo ugotavljali, da so se hiše in ki so jih lastniki ali različni mojstri njihova organizacija z razvojem tehnike in prinašali iz mest v katera, ali skozi katera, gospodarskih priložnosti z leti so potovali zaradi sezonskega dela, preoblikovale, a kljub vsemu skoraj služenja kruha v tujih deželah ali zaradi stopetdeset let ohranjale splošne trgovskih in drugačnih poslov. Vse značilnosti, podedovane od prejšnjih obdobje 19. in prve polovice 20. stoletja so se ohranjale somerne, simetrične fasade z premožnejših domačijah je bil štedilnik vhodnimi reprezentančnimi vrati na prvi in zidan. Štedilnik je omogočal počasno zgolj funklcionalnimi na drugi, zadnji preoblikovanje razširjene kuhinje v strani vzdolžne fasade hiše, z vežo, ki je po bivanjski prostor celotne družine. Odprte sredini prečila stavbo in dvotraktno police za posodo, skledniki in tipične nižje zasnovo prostorov na obeh straneh veže. kuhinjske omarice s predali in vrati so se Le redke najstarejše hiše so z nesomerno umaknile kuhinjskim kredencam. fasado in vidno kombinacijo lesenega Predvsem po prvi svetovni vojni so se tudi bivanjskega in običajno zidanega v manj premožnih hišah, ki so imele bele gospodarskega dela še navzven kazale kuhinje, začele pojavljati zakonske razločevanje čistega (po pravilu grajenega spalnice, izdelane pri domačih mizarjih po iz tesanih brun) stanovanjskega dela od poenostavljenih modnih vzorcih iz mest shramb, kašč, kuhinje ali drugih vsebin v oziroma njihovega obrobja. Dobile so večinoma zidanem kamnitem ostenju. Tudi mesto v hiši, ki je s seljenjem delovnega te fasade je verjetno kasnejše poletvanje prostora v kuhinjo izgubila nekdanjo zunanjosti in z zidanim, kamnitim delom funkcijo dnevne sobe - delavnice. poenoten apneni omet preoblikoval v V obravnavanih obdobjih je opaziti težnjo somerne. Celotno obdobje so se ohranjale po skladnosti stavb s sosesko. Le pri dvokapne strehe s čopi, šele opečna kritina uspešnejših posameznikih je zaslediti tudi pred drugo vojno ali po njej je prinesla v arhitekturi pridih tekmovalnosti, ki pa je poenostavljanje njihove oblike z bila, razen nekaj izjem, precej manj opazna opuščanjem čopov. Fasade so krasili le kot je ponekod danes, saj so kljub vsemu redki okrasni elementi – z ometom kot oblikovna stalnica ostajale plastično oblikovani okviri konec stoletja poenostavljene klasicistične prvine - vsaj v povečanih oken ali mizarsko okrašena 19. stoletju mehkejših bidermajerskih vhodna vrata kasetne kostrukcije, z belo oblik, ter iz okolice podedovana tlorisna barvo ali ometom povdarjeni vogali ali zasnova, ki je ostajala pri vseh slojih skoraj vogalniki, mogoče še kak profiliran zidec enaka. med etažama. Pri pregledu soseščine smo v prvem delu V notranjosti so počasi višje omare knjige nekaj manj povedali o spodnjem nadomestile skrinje, zaradi česar je bilo delu doline Kolpe, na katerega je mejilo marsikje potrebno zazidati okno ali dve. kočevsko gospostvo. To sta bili gospostvi s Sčasoma je ognjišče v črni kuhinji sedežem v Kostelu na levem bregu doline zamenjal pločevinasti štedilnik - kozu, v 17 in na drugi strani gospostvo s sedežem na Območja Kostela smo se v prvem delu Brodu na Kolpi. Tokrat v pregled knjige, izdanem v lanskem letu, le malo vključujemo predvsem Kostelski del, dotaknili, saj predel ni bil del kočevskega Brodskega območja pa smo se dotaknili le gospostva, ki nas je zgodovinsko najbolj s stavbo fotografa Ivana Šafarja v zanimalo. Kljub temu je to območje, ki se Gašparcih in ga bo potrebno nekaj nahaja v naši bližnji soseščini in preko natančneje opisati ob naslednji priložnosti. katerega so ob Kolpi vodile poti iz Upamo, da bo to že takrat, ko bo ponovno spodnjega dela Pokolpja in Bele Krajine. možno svobodno prečkati most med To sta bili za gerovski in osilniški konec Mirtoviči in Gašparci - stoletja most na pomembni žitnici in vinorodni deželi. Poti glavni cesti po dolini, a za vse nas, katerih so vodile tudi iz osrednjega dela Gorskega predniki so lahko prehajali Kolpo, že več kotarja s starimi trgovskimi središči kot so kot desetletje praktično hermetično zaprt in bile Brod Moravice. V novejšem času so zagrajen z zapornico. šle tam mimo tudi moderne cestne povezave po izgradnji železnice skozi V drugem delu knjige nadaljujemo po Skrad in Delnice v 1870-ih letih, ki so enaki shemi kot je bila zastavljena v kraje na obeh bregovih Kolpe še bolje lanskoletnem tisku, z opisi posameznih povezale z osrednjim delom Gorskega stavb po območju in življenja njihovih Kotarja. prebivalcev tam, kjer smo o njem lahko kaj izvedeli. Dolina Kolpe je Kostel mejila proti Hrvaški in gospostvu s starim središčem v Brodu (na Kolpi). V starejšem obdobju je KOSTEL bil Brod s Frankopansko graščino celo središče celotnega Gorskega Kotarja, tam čez je preko Kolpe in mimo utrjenega gradu Kostel šla tudi pomembna trgovska pot od Kvarnerja proti Kočevju in Beli Krajini ter naprej. Okolica Kostela je bila močno prizadeta že ob vdorih Turkov v letu 1469 ter kasneje še večkrat v 16. stoletju. Turki so plenili domačije in odpeljali veliko število Slika 3: Zemljevid pokrajine okoli Kostela in ljudi v sužnost. Kljub temu, da je bil grad krajev na hrvaški strani Kolpe, iz Florjančičevega zemljevida iz leta 1744. Kostel dobro utrjen, so se ga leta 1578 z 18 zvijačo polastili, ko se je skupina Turkov oblasti, ki so ga izvedli skupaj s Kočevarji. preoblekla v hrvaška oblačila, pregovorila V Kolpo so pometali kar nekaj francoskih vojake, da so jih spustili v zavetje gradu, vojakov. Upor je bil kruto zatrt, Francozi ter ponoči iz gradu odprla vrata četi so v maščevanju oplenili in požgali grad Turkov. Turška nevarnost je prenehala šele Kostel s trgom pod njim. Grad je bil konec 16. stoletja. uničen in nikdar več obnovljen. Na kostelski del se je zaradi izpraznjenosti Preko Kostela so vodile karavanske poti, ki kmetij v tem obdobju priselilo kar nekaj so povezovale mesta kvarnerskega zaliva Uskokov katoliške vere, o njihovem preko gerovskega in osilniškega območja, poreklu priča še marsikateri ohranjeni z Belo Krajino in pokolpjem ter Kočevsko. priimek tukajšnjih domačinov. Mnogo pa Kostelski grad je imel nekoč večja se jih je zaradi nasprotovanja kostelskega skladišča za prekupčevanje z blagom, graščaka s strani cesarja obljubljenim predvsem z žitom in soljo. Čez območje privilegijem, odselilo na hrvaški del – na Kostela so trgovci iz Hrvaške in Ogrske posestva Zrinjskih v Gorskem Kotarju, ki proti morju gonili črede živine ter vodili so jim takrat ponujali večje olajšave. Tudi karavane natovorjenih konj. Najbolj v zaradi vseh teh povezav so se prebivalci obdobju, ko so bili zgornji deli Gorskega Kostela verjetno celo zgodovino čutili Kotarja zaradi Turkov močno izpraznjeni, precej povezane z Gorskim Kotarjem in a ne več nevarni za tovorjenje. manj s Kočevskim delom, kjer so mejili s Za razvoj krajev je bilo posebno v obdobju kočevskimi Nemci. 16. in 17. stoletja pomembna tihotapska trgovina, ki je vodila mimo zapovedanih poti in mitnic. K temu so pripomogli tudi Uskoki, ki jih je nadvojvoda Ferdinand leta 1526 oprostil plačevanja mitnine. Tihotapsko trgovino svojih podložnikov so marsikdaj podpirali graščaki – Kostelski in Zrinjski na drugi strani, saj so imeli od nje koristi. Največja konkurenca je bila ta Slika 4: Slika gradu Kostel s trgom pod njim v trgovina reškim trgovcem (Reka je bilo 17. stoletju iz Valvazorjeve Slave vojvodine mesto pod habsburško upravo): mimo Kranjske. Iz zgodovine Kostela je znan njihov upor v reške trgovine naj bi v tem obdobju šlo po začetku oktobra 1809. leta proti Francoski tihotapskih poteh kar tri četrtine soli iz otoka Paga, čeprav je bila sol cesarski 19 monopol… Jože Žagar v svoji knjigi o ki so poznali stranske doline in poti, niso Kostelu (str. 103) opisuje dve tihotapski mogli preprečiti. Nadaljevalo se je, le po poti iz Bele Krajine. Ena naj bi šla iz drugih poteh. Po podatkih iz 17. stoletja so Metlike preko Črnomlja in se odcepila na tihotapili lesene skodle, veliko žita, med in Vinico, preko Kostela, Delnic, Fužin na druga živila, surovi lan, malo in veliko Vinodol ali Bakar, druga je vodila proti živino, nazaj sol… Koprivniku in Knežji lipi, mimo Morave Žagar še pove, da se je tihotapstvo na Ravne, Osilnico, Gerovo, Jelenje in na nadaljevalo tudi pod Francozi, saj ga je Bakar, ki je bil svobodno mesto vzpodbudila angleška zapora pomorskih Frankopanov. Ta je morala občasno trgovskih poti. Po Kolpi naj bi največ prehajati čez Čabranko tudi višje od tihotapili angleško blago, sol in tobak, ki Osilnice, kar smo razpravljali že v opisih sta bila državni monopol. Nadaljevalo se je poti čez gornjekolpsko in čabransko tudi po odhodu Francozov vse do leta dolino. V Južničevi knjigi (Dvig iz 1822, ko so (hrvatske) kraje na desnem pragozda in zaton vanj, str. 38) je zapisano, bregu prevzele hrvatsko-ogrske oblasti. da so Osilničani leta 1613 napisali prošnjo O upiranju kmetov proti mitničarjem vemo za obnovo utrdbe nad sotočjem osilniškega več tudi iz Osilniškega konca še iz 1830-ih potoka (Čabranke) in Belice in jo let. Šlo je za večje združbe kmetov, ki so utemeljevali s tem, da bi ščitila tovornike družno hodile na sojenja v Kočevje. na poti proti Sv. Vidu nad Reko. Poznan je primer trgovca iz Senja, ki je konec 1585. leta nakupil tri do štiri tisoč mernikov pšenice v Beli Krajini za Benečane in jih s pomočjo kostelskih, kočevskih, osilniških in gerovskih tovornikov po prepovedanih poteh spravil v Bakar v mesecu dni. Južnič ugotavlja, da je šlo za tovor, težak skoraj 140 ton. Slika 5: Zemljevid kostelskega narečja Na Vinici, v Kostelu in Gerovem so jezikoslovca Frana Ramovša, objavljen kmalu postavili sicer več mitnic, v zgornjem delu po 1. svetovni vojni. Bel je kočevarski nemški otok. npr. Zrinjski konec 15. stoletja v Zamostu Kostel je bil povezan z zgornjim koncem (Bei der Bruecken) (Južnič, Zgod. str.156) doline po vozni cesti v prvi polovici 19. ter kočevski grof v Osilnici, a tihotapstva, stoletja, ko so v francoski dobi pričeli tudi zaradi množične udeležbe domačinov, 20 povezovati ceste po dolini. Do Srobotnika 146): »… tvori Kostel z bližnjimi kraji je morala biti cesta povezana že v 18. Gorskega Kotarja do Brod Moravic in stoletju, saj je tam ob Kolpi delovala precej Delnic enoten narodnostno-jezikovni velika žaga za les na dva jarma, ki je prostor, podobno kot Poljanci- Belokrajnci potrebovala večji trg in transportno pot. s svojimi sosedi onstran Kolpe. Dejstvo je, da se pogledu iz Ljubljane kaže, ali pa se Zgornje dele doline in Kostel povezuje še je vsaj v preteklih stoletjih kazal, hrvaški ena značilnost. Slovenski jezikoslovci so, značaj teh pokrajin. Ta, politikom nikoli sicer po malce nerodnem raziskovanju preveč ljuba resnica, je enakovredna govorov ob Kolpi v obdobju 1920-ih in 30- dejstvu, da so se zagrebškemu opazovalcu ih let, ko niti niso obiskali zgornjega dela pokrajine ob Zgornji in Osredji Kolpi doline, celotno narečje vse do Babnega dozdevale kranjsko-slovenske tudi na Polja poimenovali kot Kostelsko narečje. desnem bregu Kolpe. Oboje je seveda Šele v zadnjih letih so raziskovalci presenetljivo zgolj za tujce, medtem, ko pokazali, da med govori nekdaj prebivalci Obkolpja poznajo resnico: so Kočevskega gospostva (na obeh straneh samosvoja enota, ki jih politične okoliščine doline) in Kostelskega obstajajo precej vseskozi delijo vzdolž toka reke Kolpe, a velike razlike. Kostelski govori so namreč jih nikoli ne zmorejo razdeliti, saj njihova mnogo bolj vezani na hrvaške govore, tako narodnostno-jezikovna enotnost kljub kot na primer v Beli Krajini, govori na hudim preizkušnjam vedno znova kljubuje območju Osilnice in Čabra pa manj. razkosanju.« Govor, ki ga govorijo na območju Kostela je dejansko prehodni govor. Slika 7: Eden od pomembnih projektov v dolini je tudi Svet Kolpe – zdravilna pokrajina Slika 6: Skupina raziskovalk iz Palčave šiše, za telo, dušo in duha, ki bo omogočal razvoj poleti 2014, na obhodu polja ob vasi Fara z visoko kakovostnega trajnostno – regenera- gostiteljico Ljubo Južnič. tivnega turizma na obeh straneh meje. Ljuba Južnič pri tolmačenju vitalno energijskih Kot je zapisal dr. Stanislav Južnič v svoji centrov doline. knjigi (Prvih 650 let župnije Fara, str. 21 Območje Kostela je bilo ves čas mnogo Ves čas je imel pomembno vlogo most bolj vezano na kraje v osrednjem Gorskem med Brodom in Petrino. Zanimivo je, da se Kotarju kot zgornji del, ki se je navezoval je kot trgovski kraj s skladišči in mnogo bolj na osrednjo Slovenijo in veletrgovinami v prejšnjem stoletju razvil Primorje. Preko območja Kostela je že le Brod, v Petrini so bile predvsem nekaj stoletij vodila vozna cesta od gostilne. Drugi kraji na Kostelskem Kočevja preko Broda in Delnic ter naprej. območju niso imeli pomembnejše Od Broda do Delnic so cesto zgradili že trgovske vloge. Pred Petrino še vedno stoji Frankopani v 15. in 16. stoletju. Po njej so tudi ena od najstarejših stavb v dolini – lahko v 18. stoletju ne samo tovorili blago, avžlak, zaradi predelav skoraj temveč so ga lahko tudi vozili - celo les in neprepoznavna mitnica, z dominantnima druge izdelke večjih dimenzij. dimnikoma in letnico 1680 nad vhodom. Sedanja občina Kostel obsega nekaj več kot 70 vasi in zaselkov, ki se nahajajo v dolini ali na bregovih nad njo. Sedež občine je v vasi Fara, tam je tudi župnija. Slika 9: Manjša, večinoma lesena hiša pri Fari, levo od vrat je zidana stena, k kateri je bilo Slika 8: Leseno razpelo na polju pri Fari. nekoč prislonjeno nizko ognjišče. Delnice so bile žitno trgovišče, ko so V Fari je romarska cerkev Marije dobile železnico 1875. leta, tudi Vnebovzetne, ki jo je po požaru leta 1857 pomembnejši trgovski kraj za nabavo po novih načrtih zgradil stavbar Antonio tujega blaga ali preprodajo domačega Cividini iz Broda na Kolpi. Ta družina blaga za trgovanje proti Reki in morju. stavbarjev je s svojo skupino v drugi Pred drugo vojno je v Fari delovala celo polovici 19. stoletja veliko gradila tudi v mlekarna, katere izdelke so pošiljali tudi čabarskem delu. Domnevamo, da leta 1856 na reško tržišče. Palčavo šišo v Plešcih, ter po mnenju 22 lastnikov celo veliko hišo Knausovih še boljše povezanosti v svet, ni bilo nič lažje višje v Travniku pri Loškem Potoku. Tako kot v zgornjih delih doline. Nekdaj sta bila je, Antoniev (verjetno) brat Pietro Cividini, glavna pridelka poleg žit ter lanu, kar vse za katerega se navaja (Slavko Malnar, je bilo opuščeno že pred več desetletji, Prezimena… str. 36) , da je bil leta 1826 koruza in krompir. Koruzo, ki je bila tu rojen v kraju Maiano poleg Udin, v pomembna rastlina, saj se je kosala s čabarskem kotarju v drugi polovici stoletja krompirjam že od konca 18. stoletja, obnovil ali na novo zgradil kar nekaj imenujejo hrmetün. To poimenovanje se cerkva (Trstje, Prezid…) in tudi temeljito vleče po dolini na slovenski strani čez predelal del notranjosti Palčave šiše leta Bosljivo Loko vse do naselij nad Osilnico 1877, ko so podrli križne oboke v delu (Padovo Bezgovica…). Zanimivo je, da se pritličja in predelali salon. Pietro je umrl v Osilniški dolini in na čabranskem leta 1903 in je pokopan v Čabru, kar ni uporablja drugo poimenovanje - karuza. V nenavadno za podjetnika njegovega kova, dolini slive ne rodijo, saj jim podobno kot saj se je v tem obdobju, po izgradnji ceste višje škodijo spomladanske inverzije in v dolini, tam veliko gradilo. Nasledil ga je megle. Na terasah nad dolino pa jih je bilo sin Francesco. Ob priložnosti bi bilo mnogo in tam so ljudje kuhali in še kuhajo stavbno dejavnost družine Cividinijev odlično žganje - kostelsko rakijo. zanimivo raziskati ter ugotavljati njihov vpliv na domače stavbarstvo. Slika 11: Značilna vrhhlevna, na strani hiše enotraktna stavba z gankom na južni, sončni strani, ki je poleti zasenčena s trto. Fara. Na kostelskem območju koljejo prašiče na Slika 10: O nekdanjih časih na kostelskem območju pričajo tudi stari, za te kraje bogati podoben način kot v zgornjih delih doline, spomeniki, delo veščih kamnosekov na drugem bregu ali nad dolino. Pokopališče pri njegove dlake popalijo s slamo ali steljo. V Fari, iz obdobja pred prvo svetovno vojno. mast zalijejo le klobase. Ob veliki noči Življenje na kostelskem območju, razen pripravljajo vuzemski želudac, ki je za bližine pomembnejše prometnice in s tem razliko od naduavajna v zgornjih predelih 23 pripravljen z malce kvašenim nadevom in Višje dobro dozori grozdje le ob kamnitih pečen ter le redko kuhan. zidovih, ki grozdje dodatno ogrevajo. Izjema so Gašparci, kjer so imeli Moški so nekoč veliko krošnjarili – vinograde na osončenem bregu nad vasjo. obzirali po Avstriji, Češki, Ogrski in Pri Kuželju, naselju, ki se razteguje z istim Hrvaški. Kostelci so bili tudi znani imenom čez oba bregova Kolpe, so imeli prodajalci kostanja po Dunaju in še pred dvema desetletjema na njivah ob avstrijskih mestih. Kostanjarica Mici na glavni cesti, na zgornji strani slovenskega ljubljanskem tromostovju iz Padova je dela vasi, po celi dolžini njiv pravokotno prodajala kostanj v Ljubljani celih 45 let še na Kolpo dolge brajde grozdja razpete na pred desetimi leti. Sploh je poznan latah ali žicah med kake dva in pol metra kostevski izrek: Ko se Kostevc izleže, vajle visokimi koli iz trdega lesa. V Srobotniku torbo veže. Tako so bili Kostelci nekoč – lahko bi rekli skoraj v Gorskem Kotarju, najbolj poznani kot prekupčevalci, še vedno nekaj domačinov vzdržuje svojo krošnjarji in tovorniki, domače trto, ki lepo dozori. proizvodnje je bilo namreč malo. Zanimivo je, da se niso ukvarjali toliko z gozdarskimi deli ali izdelovanjem dog, kot na primer njihovi sosedje višje, ki so tod po dolini hodili do železniške postaje v Skrad in od tam naprej v Slavonijo in še naprej že takoj po izgradnji železnice. Slika 13: Romanje k cerkvici za praznik Svete Ane, 3. avgusta 2014, Srobotnik. Slika 12: Idilična mala lesena hišica Na kostevskem se prične tudi kulturno počitnikarjev pri mostu v središču Srobotnika, območje tamburice, ki v zgornjih delih ki je enakega tlorisa že od časa Franciscejskega katastra iz leta 1825. doline nikoli ni bila domač inštrument. Vse do Srobotnika so bili nekoč tudi Tudi zato je bilo zanimivo pogledati nekaj vinogradi, ki jih višje nismo zasledili. njihovih starih hiš in ugotavljati ali v 24 njihovih shemah obstajajo razlike proti pomolu steguje nad Kolpo. Domačinom je zgornjim območjem. bila cerkev pomembno romarsko središče za priprošnjo proti revščini, pa tudi proti nevihti. Ravno okrog Aninega praznika - 26. julija - so velike vročine in je mnogo neviht. Skupaj z možem Joakimom je ta svetnica zavetnica zakoncev. Priporočajo se ji tudi rudarji - zanimivo, saj je bilo teh v čabranskem delu nakaj višje nekoč veliko. Tu je še zadnje kostevsko naselje, Srobotnik, skozi katerega je peljala cesta navzgor na Rake in proti Briški dolini. Naselje je bilo nekaj časa pod kočevskim, nato pod kostelskim gospostvom. Cerkvica naj bi bila vso zgodovino že na strani nekdanjega kočevskega gospostva. Slika 14: Glavni oltar v cerkvici Sv. Ane in Joakima z oltarno sliko. Slika 15: Slikarka Aprilija Lužar iz Spodnje Brige v cerkvici Svete Ane, pred novo restavrirano sliko iz 17. stoletja, avgusta 2014. Slika 16: Etnologinja Saša iz Ljubljane in Območje Kostela se zaključuje na asistent Zlatko iz Zagreba pri fotografiranju kamnitih ostankov skednja na Fari, avgusta zgornjem koncu doline reke Kolpe pri 2014. cerkvici Svete Ane in Joakima, ki se na 25 In še ena povezava s hrvaškim kulturnim Veliko je bilo gradenj že med obema prostorom. Iz malega naselja Rake nad vojnama, ko kraj še ni bil toliko razseljen. Srobotnikom je bil praded duhovnika dr. K ohranitvi stavbne dediščine je žal Franje Račkega. Dr. Franjo Rački je pripomoglo predvsem gospodarsko prijateljeval z Josipom Jurajem nazadovanje kraja po drugi vojni. Več kot Strossmayerjem, enim od pomembnih domačinov je v starih hišah počitnikarjev. širiteljev jugoslovanske ideje in Posebno v dolini Kolpe, ki je od Broda austroslavizma v drugi polovici 19. navzdol že precej bolj primerna za kopanje stoletja, in je postal prvi predsednik kot na zgornjem delu. Marsikateri od njih Jugoslovanske akademije znanosti in si na srečo ureja svojo počitniško hišo z umetnosti v Zagrebu. občutkom za njene podedovane značilnosti, žal pa se kjlub urejenosti nekaterih stavb močno zaraščajo nekoč obdelovalne površine. Kmetijstva skoraj ni več, s tem pa se briše kulturna krajina in izgublja stik prebivalcev s širšo okolico, katere značaj so nekoč tako intenzivno soustvarjali. Na srečo je z jelšami in leskami zaraščenim površinam nekdanjih njiv in travnikov ob Kolpi vsaj žled v letošnjem letu prizanesel. Žled je naredil nepopravljivo škodo predvsem delom višje po dolini nad Bosljivo Loko, največ osilniškemu in čabranskemu koncu. Slika 17: Hiša Podliparskih, verjetno ena od najstarejših na Fari, postavljena vsaj v 18. stoletju. Vasi kostelskega območja v drugi svetovni vojni niso bile požgane kot zgornji deli doline, zato se je tu ohranilo precej več starejših stavb. Žal so bile marsikatere od njih deležne prenov, ki niso upoštevale njihovega prvotnega izgleda in kvalitet. 26 ki se je s prihodom štedilnika le malce OB ZAKLJUČKU UVODNEGA DELA preoblikovala. Žal višje po dolini še nismo našli podobne stavbe iz Za zaključek letošnjega uvoda bomo najnižjega socialnega sloja, da bi ju ponovno zapisali le kratek povzetek lahko primerjali. Starejše so imele dodatnih ugotovitev o glavnih oblikah in nizko ognjišče, prislonjeno ob kamnito značilnostih stanovanjskih zgradb v dolini, zidano zunanjo steno, kot jih bomo spoznali iz opisov v nadaljevanju. Pri stavbah, pregledanih v zgornjih koncih doline nad Osilnico, lahko ugotavljamo podobno, kot smo zapisali v prvem delu knjige. Gre za večinoma dokaj enotne stavbe dvotraktne arhitekture alpskega kulturnega kroga, s srednjo vežo in črno kuhinjo v njenem koncu, kombinirane 6. stanovanjsko hišo podolgovatega lesene in kamnite gradnje. Enaka shema je tipa s srednjo vežo z ognjiščem na bila še v 1920-ih letih prepoznana kot koncu – vežno kuhinjo, na eni strani tradicionalna na primeru hiše poklicnega veže s hišo, ki ima, za razliko od fotografa Ivana Šafarja iz Gašparcev. zgornjih območij, okna na treh stenah. Primer hiše drugega (sicer Na drugi strani veže so prostori neprofesionalnega) fotografa Franje dvotraktno razporejeni. Hiša je Žagarja iz Vrhov sledi shemi hiš s prostori nadhlevna in nadkletna, z gankom na razporejenimi okoli osrednjega dimnika vzdolžni, dvoriščni strani, ki je (ali peči), kot je bila domača na bajtarskem obrnjena proti jugu. Verjetno je imela območju. nizko ognjišče prislonjeno ob zidano kamnito zunanjo steno. K opisanim tipom iz prve knjige lahko dodamo še tri s kostevskega dela doline in klet dimnice: 5. hišico osebenika, ki je bila raziskana v Fari. Gre za izredno enostavno in gradbeno skromno dvocelično (ali celo enocelično) zasnovo stanovanjske stavbe nadhlevnega tipa, brez dimnika, 27 7. hiša podolgovatega tipa v ključ, s spoznavanjem zgodb njenih prebivalcev o pravokotnim dodanim delom. Dve taki življenju v dolini. Zato bomo pregled tudi hiši smo raziskali v Srobotniku. Del v v bodoče nadaljevali z novimi L – v ključ, je bil dodan k predhodno ugotovitvami in novimi primeri. opisanemu podolgovatem tipu stavbe V letu 2014 smo se potrudili, da so bili kasneje in je dodatno zapiral dvorišče izsledki raziskav predstavljeni na različnih ter dodajal k stanovanjski hiši nujno koncih Slovenije in Hrvaške. Tekom leta s potrebne gospodarske prostore, predavanji v Muzeju Kočevje, v Turistično informativnem centru v Loškem Potoku, v Ložu, na Plešcih, v Mestni knjižnici Delnice, dvakrat v Zagrebu - v društvu Goranin in v Muzejskem dokumentacijskem centru, na strokovnem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov v Dolenjskih Toplicah ter v Tinjah na 8. kletni del večcelične dimnice, za avstrijskem Koroškem, kjer smo projekte katerega sedaj vemo, zakaj ima tako predstavili zamejcem iz vseh štirih držav. močno babo. Sem bi lahko šteli tudi Izdana knjiga je bila v izboru za nagrado nekaj lansko leto opisanih stavb, v Gorančica, kot prva v slovenščini napisana začetku 19. stoletja predelanih v hiše s knjiga v zgodovini nagrade, ki jo Novi črno kuhinjo. List iz Reke vsako leto podeljuje za najboljšo knjigo, izdano v Gorskem Kotarju v preteklem letu. Tudi v naslednjih letih nameravamo v okviru poletnih delavnic Etnološke zbirke Slika 18: S podelitve književne nagrade Palčava šiša iz Plešc s študenti in Gorančica v Delnicah, 28. marca 2014. Prejela sta jo Slavko Malnar iz Ravnic in Željko.Laloš raziskovalci z obeh strani meje, iz Delnic. Prvi za etnološki pregled Trstja nadaljevati z raziskovanjem zanimivih (Tršća) in okolice. stavb na območju doline in okolici ter s 28 29 Od leta 1858 deluje v vasi šola, tu so bile HIŠA IN SKEDENJ PODLIPARSKIH PRI FARI nekoč kar štiri gostilne, dve trgovini, pošta, mesarija, pred drugo vojno mlekarna, Fara je središčna vas Kostela, ki ima že kolar, čevljar in dve pekarni. Skozi Faro že vsaj od leta 1363 svojega župnika. Tu je že dolgo časa ne gre več glavna cesta proti več kot 650 let sedež župnije. Cerkev Kočevju in Brodu, nekoč pa je ta vodila Marije Vnebovzetne je romarska cerkev, mimo cerkve navzgor. kjer se vsako leto za Veliko mašo zbere veliko vernikov iz obeh strani meje. Cerkev je bila v letih 1857 do 1864 sezidana na novo, le stolp zvonika je ostal stari. Zgrajena je bila po načrtih italijanskega stavbarja Antonia Cividinija iz Broda na Kolpi. Cividiniji so gradili skoraj vse pomembnejše stavbe v drugi polovici 19. stoletja tudi v čabarskem delu Slika 20: Pogled na gručasti del vasi, z zaraščeno Podliparsko (levo) in Županovo - in celo višje, tam se omenja Pietro. Bauerjevo hišo (z dominantno zatrepno fasado) Zanimivo je, da so orgle v cerkvi iz s sprednje, glavne strani. V desni hiši je bila nekoč gostilna, trgovina, pošta in občina. delavnice Janeza Mandlina, ki je leta 1864 izdelal orgle tudi za cerkev v Čabru. Z graditeljem orgel so bili naši Čabranci tako zadovoljni, da so ga hvalili in priporočali celo v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Slika 21: Obcestni del vasi Fara s hišami, zgrajenih v drugi polovici 19. stoletja in kasneje. Naselje sestavljata dva dela, ki sta razvidna tudi iz karte Franciscejskega katastra: gručasti pod cerkvijo in obcestni ob cesti Slika 19: Faro sestavljata gručasti del, levo od proti spodnjemu delu doline. V gručastem cerkve in obcestni, desno ob cesti proti spodnjemu delu doline Kolpe. Iz delu, ki je verjetno pogorel skupaj s Franciscejskega katastra, 1824. cerkvijo že leta 1757 ter nato drugič 1857. 30 leta, so po zadnjem požaru na novo mlinar hčerko s tem imenom. Ko je šla pozidali cerkev in župnišče - farož. Le tega nekoč napajat vole k slapu, je hudourni so takrat odmaknili od ostalih stavb, saj je potok povlekel vole v globine, izginila je večja razdalja zagotavljala tudi večjo tudi Nežica. Čez nekaj časa je potok nižje požarno varnost. Ena od posebnosti nanesel volovski jarm, okoli katerega so župnišča je tudi ta, da je imel v bili oviti svetli dekliški lasje. Od takrat je gospodarskem poslopju pred drugo vojno potok, ki teče preko slapov, dobil svoje župnik trgovino. ime. Večina stavb v vasi je nadhlevnega in nadkletnega tipa. Tiste, ki niso postavljene v breg, ki bi dovoljeval vstop iz nivoja terena, imajo dostop v stanovanjsko nadstropje preko lesenega ganka in stopnic iz strani, na kateri so tudi vhodi v hlev in kleti. Skoraj vse hiše imajo gank - ganak, ki je verjetno nekoč pomembno služil sušenju velikih snopov koruznih storžev. Običajno je gank na južni strani, zato nadstrešek nad njim senči fasado v poletnih mesecih. Slika 23: Hiša z dolgim gankom preko cele dolžine stavbe, na sončni strani zasenčenim s trto, v zadnjem vogalu je stranišče na štrbunk. Značilnost stavb v Fari in okolici je, da so kamnite stene zgrajene z velikim deležem lehnjaka. Tega so lomili in obdelovali nad vasjo, ob Nežici. Zaradi porozne strukture ga je bilo lahko obdelovati kar z žago. Na Slika 22: Nadhlevna hiša z vhodom preko krajšega ganka na sprednji strani. ta način so izdelovali pravilno oblikovane Skozi Faro teče potok Prifarski jarak, ki je gradbene člene za vogalnike hiš, okvirje nadaljevanje višje izvirajoče Nežice, le z oken, preklade nad odprtinami in podobno drugim imenom. O imenu Nežice je ter jih prodajali na gradbišča. Zanimivo pa ohranjena zgodba, da je imel tamkajšnji je tudi to, da praktično nobena stavba nima 31 kamnitih okvirjev vrat ali oken iz apnenca. trgovinskega dela so, kot je bilo v navadi Okviri vrat so leseni, večinoma iz trdega že pred prvo vojno, zaradi protivlomne in hrastovega lesa. Lehnjak pa je moral biti požarne varnosti, železna. tudi znamenje prestiža, kar smo opazili pri Sosednja stavba poleg Bauerjeve, je hišici osebenika. Podliparska hiša. Hišno ime naj bi dobila V samem središču vasi, nasproti župnišča, zaradi lipe, ki stoji za njo. Okoli lipe so na razpotju poti in ob kapelici, mimo bile nekoč klopi za posedanje. Na njih so katere vodi pot navzgor proti cerkvi, sta stare ženske molile za duše živih in mrtvih, postavljeni dve pomembni hiši. Prva je ki so ležali zgoraj na pokopališču. V hiši Bauerjeva, nekoč središče družabnega so imeli v času pred drugo vojno in še življenja. Hiša nekdanjega župana vasi, v nekaj po njej gospodarji v spodnjem delu, kateri je bila gostilna, trgovina, pošta, obrnjenem proti cesti, čevljarsko občina, nekaj časa še mlekarna in delavnico. V njej so izdelovali čevlje, čipkarska šola je sicer stisnjena ob breg, a škornje in opanke ter jih prodajali na ima dominantno zatrepno fasado obrnjeno sejmih tudi na nasprotni strani Kolpe, vse proti cesti. Pred njo so nekoč ob poletjih v do Skrada, Brod Moravic in Delnic. senci trte stale gostilniške mize. Slika 24: Gručasti del vasi Fara. Levo Bauerjeva hiša z železnimi polkni v pritličju, desno Podliparska hiša, v ozadju župnišče. Slika 25: Gručasti predel Fare pod cerkvijo, s številko 4 je označena Podliparska hiša. Pred V Bauerjevi hiši je v 1923. letu začela požarom leta 1857 so bile hiše večinoma delovati tudi državna čipkarska šola, o lesene, kasneje pa pozidane, kar je vidno na zemljevidu. Župnišče je bilo po požaru čemer priča spominska plošča. Hiša v odmaknjeno od ostalih stavb. Iz Franciscejskega katastra, 1824. zunanjosti nima posebno oblikovanih Že kratek ogled zunanjosti hiše arhitekturnih členov, celo okviri vrat in Podliparskih, ki na srečo še ni v celoti oken so večinoma leseni, fasado zakriva zakrita z novo fasado, pokaže, da gre za novejši omet. Le polkna pritličnega 32 mnogo starejšo stavbo od sosednjih. Hiša je vrisana že v karti Franciscejskega Posebno vrednost ji dajejo stene z katastra, hiša je označena s številko 4. vgrajenimi, lepo obdelanimi bloki Takrat je bila obarvana še rumeno, kar bi lehnjaka, ki poudarjajo način gradnje in moralo pomeniti, da je bil njen zgornji del dajejo hiši učinek starosti, trdnosti ter še lesen - vsaj delno. Ogled zidu pokaže, prestiža. Da je bila konstrukcija da je obod kleti z gospodarskimi prostori pomembna, pove tudi apneni omet, saj ta verjetno enak že precej časa, dvesto in več ne zakriva lehnjaka. let. Predelane so bile le odprtine na delu, kjer je bila proti glavni cesti urejena čevljarska delavnica, delno razširjena vrata v hlev in prizidano stranišče v vogalu ter verjetno enkrat kasneje še svinjska kuhinja. Zgornje nadstropje pa bi lahko bilo na delu s hišo prvotno leseno, saj je sedaj bolj fino ometano, a je omet star že vsaj sto let. Slika 26: Sprednji, jugovzhodni zatrepni del Podliparske hiše s klopjo, senčno trto in vhodom v nekdanjo čevljarsko delavnico. Z mnogo manj lehnjaka v zidovih. Slika 28: Najnižje, z velikimi bloki lehnjaka skrbno zazidano manjše okence ali odprtina na ganku. V delu nadstropja stavbe, ki je najstarejši in leži stran od hiše, se nakazujejo tri razvojne stopnje. To se da sklepati iz višine zazidanih okenskih odprtin na severozahodni strani hiše in ostankov njihovih lepo obdelanih okvirjev iz lehnjaka. Najnižja okenska odprtina se Slika 27: Desno, starejši del zidov nadstropja Podliparske hiše z oknom na severovzhodnem nahaja na ganku, poleg vrat stranišča - delu hiše, ki je tam že vsaj od začetka 19. stoletja ali še dlje. sekreta, za katerega smo povedali, da tu ni 33 moglo biti pred 1824. letom. Bila je skrbno je vidna še vedno pri vratih v srednji, zazidana z bloki iz lehnjaka in je le kakih kletni del. 20 cm nad sedanjim gankom, ki pa mora biti na tej višini že od predelave ostalih oken. Okno je manjše od ostalih. Slika 30: Pogled na Podliparsko hišo z zadnje, zahodne strani. Pod razraščeno trto je skrit gank, a brez stopnic. Vidno je od stropnikov dvignjeno ostrešje. Slika 29: Na severozahodni steni Podliparske hiše so bila ob predelavi verjetno po požaru 1857. leta okna prestavljena višje, za približno pol metra. Takrat je bilo mogoče prizidano tudi stranišče, še vedno iz prevladajočega lehnjaka. Iz okvirjev oken na severozahodni, zatrepni strani se vidi, da so bila ta nekoč prestavljena za približno 40 cm višje od prvotne višine. Taka prestavitev bi lahko pomenila, da je bil ob predelavi povišan spodnji prostor. Pod tem delom je bil do Slika 31: Elipsasto obokana preklada nad nedavnega hlev. Ta je nekoč ob predelavi vhodom v klet, z zadnje strani pod gankom, še dobil tudi razširjena vrata, razširitev je bila iz časa prve gradnje izpred 1824. Vidna je uporaba lehnjaka na delih, ki niso blizu talne izvedena zelo slabo in je porušila statiko vlage. vratne odprtine, ki jo je originalno S povišanjem kote notranjih prostorov v zaključevala lepa obočna preklada iz nadstropju pa ne gre skupaj okence na lehnjaka, oprta na prav tako skrbno severni strani hiše, iz shrambe. Za tega izdelane vogalnike vratnega okvirja. izgleda, da je na isti višini že od nekdaj. Neokrnjena, lepo obdelana vratna odprtina Okence je manjše od ostalih (ta so 34 70x95cm ali večja) in je dimenzij približno 60x75 cm, kot tisto zazidano na ganku. Slika 32: Podliparska hiša z zadnje, vzhodne strani. Pokriti široki gank – gančac s stopnicami, podobne imajo hiše v Pokolpju nižje. V stanovanjsko nadstropje se pride po stopnicah iz zadnje strani hiše, preko Slika 34: Pogled na plitvo obokano babo iz zunanje strani. Kasneje je bila podzidana razširjenega ganka z nadstreškom, ki ima zaradi dimnika, ki ga mora nositi. sleme pravokotno na sleme hiše. Take Del stanovanjskega nadstropja levo od vhode z razširjenim gankom – tu mu vhodnih vrat je bil verjetno v začetku pravijo gančac, lahko zasledimo v lesen. To sklepamo po drugačni obdelavi hrvaškem Pokolpju nižje, v zgornjih stene, ki je sedaj gladko ometana. Iz oken predelih so jih imele le zelo redke hiše, ki v hiši se vidi, da so bila nekdaj manjša, so bile grajene po tujih vzorih. enaka kot v delu na drugi strani veže. Iz povedanega lahko zaključimo, da je bil tudi ta del hiše sezidan v času po 1857. letu, ko so bile velikosti 70x95 cm že običajne. Kasneje je bilo okno na južni strani zazidano, potrebovali so steno za namestitev višjega pohištva, v steni so vidne le še razpoke na stiku ometov. Na drugih dveh stenah so bila okna povečana (povišana), verjetno konec 19. ali v Slika 33: Desno - zidana in plitvo obokana baba, ki podpira široki in močni hrastovi gredi začetku 20. stoletja, mogoče tudi narejena prečno čez stavbo. Nelogično prerezan na novo, če je bil ta del takrat pozidan. vzdolžni podporni tram v ospredju kaže na kasnejše predelave. Povečanja oken smo omenjali že v uvodu 35 knjige iz lanskega leta. S povečanjem je ta po strmih stopnicah dostop do dvorišča, bilo tako pridobljene približno 20% a teh stopnic ni več. Stopnice pa so svetlobne površine na okno. zapirale del vrat pod njimi, zato bi lahko sklepali, da hiša stopnic prvotno ni imela in je bil gank dostopen le iz hiše. Slika 35: Arheologinja Ana pri odpiranju podnic in raziskovanju močne talne konstrukcije na podstrehi Podliparske hiše. Slika 36: Na dvoriščni strani, na koncu ganka Gradbeno posebnost Podliparske hiše levo je sekundarno prizidana suha straniščna jama z vogalniki iz lehnjaka. pomeni tudi njeno ostrešje. Tu so tramovi - stropniki stanovanjskega dela in podniki podstrehe ločeni in razmaknjeni. Med stropom in podom nastane tako polmeterski prostor, ki se zrači preko odprtin pod napuščem. Sedaj so te zabite z deskami. Dolgo nam ni bilo jasno čemu naj bi služila ta konstrukcija. Vsekakor bi bila Slika 37: Kovana kljuka na kletnih vratih Podliparske hiše, baročne oblike. Tudi ostanek lahko potrebna v primeru, če bi podstreha ščitka je poznan iz drugih hiš, višje ob Kolpi iz časa okoli sredine 19. stoletja. služila intenzivnemu sušenju. A česa? Pa poglejmo še notranjo razporeditev Vprašanje je razrešil Jože Južnič, naslednik Podliparske hiše. V kleti smo že omenili lastnikov. Povedal je, da je njegov oče, ki delavnico in verjetno prodajalno čevljarja je postavljal novo ostrešje, le-to namenil na strani proti cesti. Levo in desno od vrat dodatnim sobam, a jih nikoli niso izdelali. sta bili obešeni veliki pločevinsti reklamni Zato je dodal nove podne tramove, ker tabli za Bato. Delavnica ima v stropu le stropniki niso bili dovolj močni. prečne tramove. Pred delavnico je stala Skoraj po celotni dvoriščni strani ima klop, zasenčena s trto. Prostor pred hišo je Podliparska hiša gank. Nekoč je imel tudi omogočal tako delo ob lepem vremenu 36 zunaj, kot prodajo ter stik s strankami in njo položene tudi obe široki hrastovi gredi, mimoidočimi. Za klepet in za boljšo ki ju je podpirala, kot sedaj. Ni jasno, prodajo ob velikomašnih romanjih. čemu bi potem služil plitvi obok. V zgornjem delu doline takih rešitev nismo zasledili, saj so bile vse babe trdneje grajene s polkrožnim kamnitim obokom in debelejšimi zidovi. Je bila hiša v začetku dimnica, z enim prostorom, ki je pokrival sedanjo vežo in hišo? Ali je bilo v kleti na tleh posebno ognjišče za kuho živalim ali kaj podobnega, in je kamniti obok le zadrževal iskre? Slika 38: Stari vratni kovani tečaj, sicer skromno izdelanih kasetnih notranjih vrat, vsaj okov verjetno iz prve polovice 19. stoletja. Takih oblik v zgornjem delu kolpske doline ne poznamo. Za delavnico se iz dvorišča, mimo sekundarno prizidanega zidu nekdanje svinjske kuhinje, vstopa v osrednji del, ki je služil kleti. Desno od vrat stoji baba, s Slika 39: Delno porezani, sicer močni hrastovi tramovi v kleti, položeni preko babe (desno) plitvo obokano preklado, ki opira dva kažejo, da je bila hiša nekoč temeljito predelana. Mogoče so bili 1857. leta požagani široka in močna hrastova tramova, le njihovi pogoreli deli. močnejša od postalih prečnikov po kleti. Zmotijo nas nelogično porezani tramovi, iz Ob gradnji dimnika je bila zazidana. Kaj je katerih pa težko razberemo njihov prvotni za zidom, ne vemo, ob priložnosti bi bilo namen. Vsi tramovi v stropu kleti so zanimivo pogledati, saj gre verjetno za hrastovi, grobo stesani iz debel večjih zazidan manjši volumen. Zaklad, okostje, presekov. Prečni tramovi se stegujejo tudi skrivnost? Z arheologinjama smo v zunanjost in nosijo zunanji gank. Zaradi razmišljali o marsičem… velikega razpona so prečni tramovi v Baba je plitvo obokana, zato sama po osrednjem delu in nad hlevom podprti še z celotni širini ni mogla nositi težkega dvema vzdolžnima. Razmaki med tramovi bremena velike krušne peči in visokega so precej veliki. Pod nad njimi mora biti ognjišča. Že v začetku so morale biti čez dvoslojen, verjetno tudi z vmesnim 37 nasutjem, kot smo ga spoznali pri hiši na oče med vojno, da ni bilo potrebno iti iz Hribu v Črnema Potoku, to je zadušilo hiše, če je zunaj pokalo. Takrat so se smrad iz hleva. Ni pa rečeno, da je bilo domači skozenj skrili v kletni del. tako že v začetku. Lahko, da je bilo nasutje V nadstropju, do katerega pridemo preko dodano kasneje, saj je tudi požarna zaščita. stopnic in razširjenega ganka ( gančac), skozi široka vhodna vrata, izdelana med vojnama, na zadnji strani hiše najprej vstopimo v prostorno vežo. Na koncu te je bilo nekoč ognjišče, dim je prehajal na podstreho preko velikega oboka iz apnene malte in slame, ostanek dela take konstrukcije smo že videli v Bosljivi Loki. Veža nikoli ni bila pregrajena. V čisto hišo se je tako vstopalo iz prostora s kuhinjskim Slika 40: Veža z zadnjim delom proti ganku, kjer je na desni viden plitev obok. Med desno ognjiščem in stropnim obokom za in levo steno je bil nekoč velik obok za lovljenje isker nad ognjiščem. Okna nekoč ni odvajanje dima ob zadnji steni. Strop je bilo, saj je bilo pod njim nizko ognjišče. imel prostor le na sprednjih dveh tretjinah Vedno so bila vrata na gank v desnem kotu. veže. Zadaj ni bilo okna, svetlobo so dajala Zadnja vrata pred straniščno jamo vodijo v le zastekljena vrata na gank. Kot se spomni relativno velik in prostoren hlev. Žal so Jože je bila ob slabem vremenu vsa hiša bila nekoč razširjena in je bila zato zakajena od dima, saj tega ni hotelo porušena njihova statika. Del obrobe iz povleči na podstreho. lehnjaka je bil odstranjen in ga bi bilo potrebno čim prej nadomestiti, saj se podira obočna preklada nad njim. Zelo nenavadno je, da med srednjo kletjo in hlevom ni zidane stene. Je bil hlev nekoč čez skoraj dve tretjini hiše, je bil tu prvotno mogoče hlev za tovorniške konje? Je mogoče obok pod babo služil kovaškemu ognjišču? Zanimiv je še prehod med hlevom in shrambo v kotu, ki je moral Slika 41: Po 1. svetovni vojni v zakonsko biti izveden kar z lestvijo in je tudi edini spalnico preurejena hiša, kasneje je bil pred krušno peč mlajšega datuma dodan še prehod iz bivanjskega dela v spodnje štedilnik. Okno levo za posteljama, je bilo zazidano, preostala na dveh stenah povečana. prostore. Jože je povedal, da ga je naredil 38 V nadstropju so vse predelne stene lesene, Mogoče pa nekdanjo obliko ognjišča zato ne vemo, kako so potekale v začetku. nakazuje niša pod babo v kleti. V kotu Vsaj desna proti shrambi in kambri je veže, pred vrati za v shrambo, je bila nekoč verketno na istem mestu že ves čas. Ker je postavljena lestev za na podstreho. bil dimnik dodan kasneje, je edini zidani ostanek oboka za zajem dima – preklada nad odprtino za dim. Dimna cev je bila sem speljana kasneje tudi od gašperčka v kambri, nekaj časa je bila tam celo zimska kuhinja. Pozimi so kozla iz veže prenesli v ta prostor, tu kuhali in spali. Slika 43: Dve generaciji pohištva v Podliparski hiši: leva omara iz začetka 20. stoletja pred prvo vojno – bala prve žene, orehov furnir; desna omara iz časa pozne secesije v 1920-ih letih, z izrezljanim okrasnim vencem, češnjev les – bala druge ali tretje žene. Na eno stran veže, proti središču vasi, je postavljena hiša. Velik prostor, kvadratnega tlorisa, s krušno pečjo v vogalu proti delu veže z ognjiščem je imel v originalu okna na treh stenah. Okno na južni steni je bilo konec 19. ali v začetku 20. stoletja zazidano, ostala tri so bila povečana – povišana. Hiša je bila uporabljena za zakonsko spalnico zadnjih Slika 42: Umivalna omarica iz spalnice pri lastnikov in opremljena s poznosecesijskim Podliparski, češnjev les in bela lesena plošča. pohištvom iz 1920-ih let. Dve postelji sta Za marmorno je zmanjkalo denarja. delo dveh različnih mizarjev, oče dveh Obok za zajem isker in odvajanje dima se nevest naj bi dal kot župan delo obema je pel med obema stenama veže, z ene na mizarjema v vasi, zato se postelji malce drugo stran. Na mestu sedanjega dimnika razlikujeta. Zadnji gospodar je bil poročen je bila ali niša z ognjiščem ali kar širše trikrat, prvič z nevesto iz Sel, kasneje z nizko ognjišče, saj zadaj prej ni bilo okna. dvema sosedama - Bauerjevima hčerkama. 39 Na drugi strani veže si sledita dva prostora. koruze. Gank je služil verjetno tudi sušenju Najprej kašča ali shramba za shranjevanje koruze, ki so jo v Fari veliko pridelali. živil, nahaja se na najbolj severni strani hiše in ima dve okenci ter zidno omarico. V njenem kotu je še vidna odprtina v podu pribl. 1x1m, skozi katero je med drugo vojno vodila lestev v hlev. V shrambi je neko obdobje celo stanovala starejša ženska, dimno cev gašperčka, ki ji je služil za gretje in kuho, je imela speljano skozi pločevinasti vstavek v oknu. V shrambi je nekoč desno za vrati stala tudi lesena skrinja, ki je sedaj v kleti. Za shrambo leži vežna kambra. Ta je služila za sobico marsikateremu najemniku ali otrokom in ostalim domačim. V tej Slika 44: Shramba Podliparske hiše, z okencem iz drugega stavbnega obdobja, sobici je na primer kot dojenček s starši verjetno po požaru 1857. leta. Desno je za omaro skrito še drugo, manjše in starejše okno. nekaj časa prebival nekdanji prifarski zdravnik. Nekoč je bil tudi v tem prostoru litoželezni gašperček, katerega dim je bil skozi cev v steni speljan pod obok - velb v vežo ter od tam na podstrešje. Kambra ima v južni steni vzidano omarico, eno od oken je zazidano, saj je bilo tja prislonjeno kasneje narejeno stranišče - sekret. Skozi zadnja vrata v veži se pride na gank - ganak, na koncu katerega je suho stranišče. Gornji del stranišča je lesen, spodnji z jamo, zidan. Iz ganka se pride po lestvi na podstreho, na kateri je sušilo za meso, tam je bil spravljen tudi del kmečkega orodja, verjetno je bila tu nekoč Slika 45: Visoka omara za shranjevanje živil s pločevinasto zaščito proti muham, narejena iz še kašča, kot v hišah višje po dolini. Tam mehkega lesa smreke, iz shrambe Podliparske zgoraj so bile skrinje z zrnjem in vreče hiše, Fara. 40 V tlorisu stanovanjskega dela preseneča, prebeljene. Dimnik v hiši Podliparskih je da so zelo skromne komunikacije po bil sezidan šele po koncu druge vojne. vertikali. Je bilo res vse izvedeno po strmih Takrat je bil podrt tudi veliki velb na lestvah? Ali so bile morda za normalno koncu veže, pod katerim se je prej sušilo in funkcioniranje že v začetku nujno potrebne dimilo meso, ter z deskami zaprt njen tudi zunanje stopnice iz ganka? Tudi na strop. stranišče se je namreč v začetku verjetno Stavba Podliparskih je zanimiva hiša, ki s hodilo ven iz hiše ali v hlev. svojim podolgovatim tlorisom izdaja, da je bila tlorisna osnova verjetno enotraktna, tak je tudi ostal del s hišo, na drugi strani veže je razporeditev dvotraktna, kot pri hišah Kočevskega gospostva, višje po dolini. Ker je bila z ostalimi hišami stisnjena v gruči, gospodarskega Slika 46: Stara, iz mehkega lesa narejena preprosta višja skrinja, kakršne smo srečevali nadstropja ni mogla imeti v bližini. tudi v zgornjih delih doline. Verjetno iz prve polovice 19. stoletja. Njeno mesto je bilo Mogoče je bil tak tudi požarni red v nekoč za vrati v kašči. dvakrat pogoreli vasi. Slika 47: Pogled v kambro Podliparske hiše, ki so jo kot spalnico uporabljali tudi podnajemniki. Stropi v stanovanjskem nadstropju so poletvani in ometani z apnenim ometom, predelne stene so vse lesene in prav tako ometane. Če je hiša zgorela, je bilo vse Slika 48: Tlorisa kleti s hlevom in delavnico verjetno prenovljeno in na novo ometano ter poskus rekonstrukcije stanovanjskega nadstropja Podliparske hiše pri Fari, dimenzij po 1857. letu, torej tudi stropi. Le strop v približno 11,6x6,5m. Kuhinjsko ognjišče v veži je še vedno obit z deskami, ki so veži in drugo v kambri. 41 Žal o starejši zgodovini in dejavnostih iz osrednjega poda, z ostenjem iz brun, pri stanovalcev vemo premalo, da bi lahko katerih se vidi, da so bila ta večkrat natančno razvozlali logiko zgradbe in dodelovana, menjana in uporabljena. njenega razvoja. Za Južniče, ki so tu Starejša so iz trdega lesa, stesana, nekatera izgleda stanovali od konca 18. stoletja novejša pa iz mehkega in delno žaganega vemo le to, da so bili kmetje z dvema in lesa. Zanimivi so vogalni stiki, saj je nekaj pol hektari obdelovalne zemlje in čevljarji. stikov na t.i. horvatski vogel – z zarezanim Mogoče bo kdo drug poskusil ugotoviti, ali stikom, del pa na ( nemški) lastovičji rep. so bili dejansko prvi lastniki hiše. Potrebno Nekoč je bilo običajno, da so lesene stavbe bi bilo pobrskati po arhivskih dokumentih, razdrli, nadomestili razpadle dele in jih na ugotoviti menjave lastništva in raziskati novo zložili ali prenesli na drugo lokacijo. dejavnosti gospodarjev. Marsikaj pa se o Tudi po večkrat, zato kombinacija zgodovini lahko pokaže že na sami gradbenih elementov različnih generacij ne konstrukciji zgradbe tudi ob skrbni in preseneča. postopni obnovi, o kateri sedanji lastniki K podu sta na vsaki strani dodana desno razmišljajo. Če bo razkrila tiste najbolj drvarnica (prej stelnik – stevenca) in levo zanimive strani hiše in ji prinesla novega uta – šuta. Pred vhodom v pod je tudi širok zaleta, bo dosegla svoj namen. nadstrešek, pod katerega se je dalo spraviti cel voz. Nad njim so bile palice za obešanje in sušenje šopov koruze. Seno je bilo shranjeno na podstrehi skednja, na dveh nivojih. Slika 49: Lesen, rezljan modelček za maslo z motivom grozda, iz Podliparske hiše. Verjetno iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Priča o tem, da je bilo nekoč veliko mleka pri hiši. Del gospodarstva hiše je bil tudi skedenj, ki je malce oddaljen od hiše. Na katastrski karti iz 1824. leta je označen s številko 8 in Slika 50: Podliparski skedenj, v obarvan rumeno – lesena stavba. Ker Franciscejskem katastru je označen s številko skednjev ni imela prav vsaka hiša, govori o 8, kot lesena - rumeno obarvana stavba. Zanimivo je ostrešje s posebnimi rokami tem, da so imeli tu več živine od ostalih, tam, kjer špirovci niso povezani s prečnimi bili so premožnejši. Skedenj je sestavljen 42 horizontalnimi gredami. V tramove je vrezano številčenje spojev. To nakazuje, da je bilo ostrešje nekoč že sestavljeno, potem oštevilčeno, razstavljeno in preneseno na objekt ter tu ponovno sestavljeno. Narejeno je iz trdega, grobo obtesanega lesa. Slika 52: S sorniki spojeni končni deli brun poda proti okviru vrat, vidni levo od vrat Slika 51: Skedenj s sprednje, cestne strani in zgoraj. Tla poda so lesena iz debelih plohov pod nadstreškom - zvozom, desno je pod z položenih na hrastove grede, ki ležijo na brunastim ostenjem. Spredaj (desno) drvarnica, velikih temeljnih kamnih peščenjaka iz Kolpe. prej stevenca in zadaj šuta. Zanimivo v Fari je, da so tu koruzo, ki so jo sicer pridelovali v velikih količinah že od konca 18. stoletja, sušili na gankih pod streho in na latah skednjev. Klasičnih skednjev, kot jih poznamo v zgornjem delu doline, s prislonjenim kozolcem ali Slika 53: Podpore vertikalnega nosilca leg iz dvojnim kozolcem, skorajda ni. Zato je trdega lesa, grede so oštevilčene. morala imeti vsaka hiša pod strešnimi tramovi nad gankom obešene posebne late, na katere so obešali povezane, bolj ali manj dolge šope storžev koruze. Posebnih ločenih sušilnic, ozkih in visokih konstrukcij, ki so doma v Pokolpju ali v Beli krajini ter osrednji hrvaški, niso imeli. Slika 54: Detajl spoja konstrukcije ostrešja iz Imeli pa tudi niso velikih kamnitih, zidanih trdega lesa, grede in spoji nosilne konstrukcije so označeni z vrezanimi rimskimi številkami. skednjev, kot na primer v osilniškem delu. 43 počiščenih poljih in v redko poraščenih gozdovih, ki so bili zaradi paše precej slabo zaraščeni. V zadnji generaciji so imeli Podliparski v hlevu tri krave in vola. Slika 55: Spoj zgornjih brun ostenja poda z vžaganim ležiščem. V osrednji hrvaški temu spoju rečejo » horvatski vugel«. Slika 57: Konstrukcija ostrešja iz trdega lesa, z naležnimi rokami tam, kjer ni horizontalnih veznih gred, ki drugod podpirajo in razpirajo škarnike. Slika 56: Spoj brun na lastavičji rep. Repi niso poravnani kot pri hišah, saj gre za zgolj funkcionalno konstrukcijo. V osrednji hrvaški je ta spoj poimenovan » nemški vugel«. Skednji so bili večinoma leseni in združeni s podom, na katerem se je lahko mlatilo žito, z nogami metilo - mancalo proso ali Slika 58: Lesen, z lesenimi klini pritrjen prebiralo druge pridelke. Senu je služila le nosilec za palico, na kateri se je obešena sušila koruza. podstreha na več nivojih, streha je bila Podliparski so imeli med hišo in skednjem verjetno slamnata in brez čopov. Za veliko še en lesen objekt, kjer je bila prvotno glav živine je bilo sena premalo, zato so stevenca in poleg njega prislonjena morali seno kupovati tudi drugje, kar v drvarnica. Svinje so bile poleti v ogradi vasi na trgovski poti ni moglo biti tak pred hišo, pozimi pa v hlevu. Takrat jih je problem. Vemo pa tudi, da se je živino bilo že manj, saj se je pred koncem leta nekoč veliko in dolgo paslo še na klalo. 44 Med tem, ko sem že končal opise in shrambi, kjer ognjišča ni bilo in v kateri je ugotovitve o Podliparski hiši, sem obdelal gospodinja pri delu stala in želela kljub tudi mnogo skromnejšo hišico osebenjeka temu nadzorovati zunanjost hiše. Nekaj je – osebenika ob Prifarskem jarku. In prišel k povišanju prineslo mogoče tudi dodano do zanimivih ugotovitev, ki razvozlavajo nasutje med nadstropjema. Kakih 10-15 tudi uganko Podliparske hiše, njenih cm povišanja je ugotovil tudi Jože, saj je predelanih višin oken, nenavadno skromno toliko pod pragom vhodnih vrat še vedno dimenzionirane babe in plitvih obokov za kamniti zlizani prag prvotnega vhoda. odvod dima. Zato le dodajmo zadnje Nizko ognjišče za kuho je bilo verjetno cel ugotovitve. čas v veži (mogoče tudi ne), lahko pa dodatno za ogrevanje (ali celo kuhanje) tudi v kotu hiše in kambre. V tem primeru bi kruh prvotno pekli na ognjišču v žerjavici, pod lončenim pokrovom. Slika 59: Arheologinja Ana in etnologinja Saša ob merjenju arhitekture Podliparske hiše na Fari, avgusta 2014. Po vsej verjetnosti je tudi družina, ki je prvotno živela v Podliparski hiši ali jo zgradila pripadala kulturnemu okolju dinarskega kroga, kar zaradi stoletja prej priseljenih uskokov ne bi bilo nič nenavadnega. Tudi priimek lastnikov Južnič, za katere vemo, da so bili v hiši od konca 18. stoletja, je povezan s priseljenimi Uskoki, čeprav domnevam, da je bila hiša prej v lasti še koga drugega. Prvotna ognjišča v hiši so morala biti zato Slika 60: Rezljan okvir za ogledalo iz druge polovice 19. stoletja, sedaj v vežni kambri še nizka, zaradi nizkega sedenja so bile Podliparske hiše, Fara. tudi okenske odprtine približno 30 - 40 cm Kambra ima v kotu, kjer bi bilo lahko nižje glede na pod. Povsod, razen v ognjišče, v notranjosti v zid vgrajeno nišo 45 – omarico, ki je bila nad ognjiščem m) verjetno ni bila posledica spreminjanja običajna tudi v drugih stavbah, ki smo jih kote tal v nadstropju, temveč kulturološko raziskovali. Mogoče je bilo v tem prostoru gledano, prehodu iz stanovanjske kulture res prvotno v kotu nizko ognjišče in so bila dinarskega, tako imenovanega nizkega okna na višini tako imenovanega nizkega horizonta (nizko ognjišče in nizka sedišča) horizonta glede na višino ognjišča, kot mu v kulturo alpskega kroga (visoka ognjišča pravijo hrvaški etnologi? Odprtina s in visoka sedišča). Ta prehod ne bi bil skrbno izdelanim okvirjem iz lehnjaka, ki nenavaden, saj je bilo območje Kostela po je skrajno nizko na ganku, bi zato mogoče turških vpadih poseljeno tudi z Uskoki, ki lahko služila dovodu svežega zraka na so izgleda precej dolgo zadržali svojo kurišče. Imela bi podobno funkcijo kot bivanjsko kulturo in tradicijo. Nenavadno vežna okenca, ki smo jih opisovali v je le, da se je prehod dogajal verjetno šele zgornjem delu doline. Ta so služila v 19. stoletju, kar bi lahko dokazovala pravilnemu strujanju zraka skozi ognjišče arhitektura Podliparske hiše. in nato dima na podstreho in ven iz hiše. Krušna peč v hiši je novejšega datuma, ohranjenih ni nobenih starejših pečnic ali njihovih sledov. Zaradi dveh močnih podložnih tramov in babe (bolje bi bilo reči podpornega zidu) na tem mestu, je morala stati tu že od začetko v vsaj predelane hiše. Po pripovedovanju naj bi bila preejšnja peč nižja in širša. Mogoče je tudi prostor pod babo s plitvim obokom služil kot ognjišče in je podpori prejšnji peči služil le zid z debelimi gredami. Ponavljanje gradbenega vzorca v kleti in nadstropju ni nenavadno. Vse diskutirano Slika 61: Detajl rezljanega okraska posteljne bi bilo smiselno preveriti tudi na drugih stranice iz konca 19. ali začetka 20. stoletja v stavbah tega kulturnega kroga. Žal pa je kambri Podliparske hiše, Fara. Verjetno delo domačega mizarja. Nad glavno stranico tako bogatih stavb iz preloma 18. v 19. postelje je bil originalno še višji nastavek. stoletje v bližini ostalo malo, če sploh še Dejansko predelava višine okenske police katera. za približno 40 cm (povišanje parapeta iz 0,5 m nad tlemi na tudi sedaj običajnih 0,9 Glede na povedano je Podliparska hiša v okolju s svojo pričevalnostjo izjemno 46 pomembna, saj je bila priča ne samo več konj. Ti so potrebovali ožja vrata, ki so tehnološkemu razvoju dveh stoletij, bila kasneje zaradi širših volov razširjena, temveč tudi o kulturnemu prehodu. hlev pa pregrajen in zmanjšan z leseno Domnevamo, da je v 18. stoletju morala steno. Zaradi drugačnih potreb družine pripadati pomembni in bogati (verjetno) (manj živine, potrebovali so klet za novo uskoški družini in je predstavljala s skrbno uveljavljeni krompir) in/ali mogoče tudi kamnito gradnjo neke vrste (vsaj zaradi odgorelega ali propadlega »kmečki«) dvorec z dvema ločenima vzdolžnega tramu. bivalnima prostoroma ( hiša, kambra) z nizkim ognjiščem ali krušno pečjo v zunanjem kotu proti veži, s kaščo in osrednjo vežo s kuhinjskim ognjiščem. To ognjišče za katerega vse bolj verjamemo, da je bilo nizko, pa nam seveda lahko njen začetek pomakne še precej bolj nazaj. Slika 63: Malce drugačna struktura še enega od vogalnikov Podliparske hiše iz lehnjaka. Za vzdrževanje podkev tovornih konj bi lahko uporabljali nizko ognjišče pod obokom (domnevne) babe. Glede na to, da so v Brodu že več stoletij naseljeni Romi - cigani, ki se imajo za staroselce, in so se ti Slika 62: Struktura enega od vogalnikov nekoč ukvarjali tudi s popotnim Podliparske hiše iz peščeno rjavega lehnjaka kovaštvom, bi lahko njihovi kovači izpod Nežice, Fara. Lehnjak je biokemična sedimentna kamnina, ki nastane, ko voda, ki prihajali podkovat konje kar v hlev. Če je vsebuje kalcijev karbonat teče čez organske ostanke (liste, veje) in se na njih izloča ter jih bilo konj večje število, je to še toliko bolj na ta način obda. Je močno porozna, lahka in verjetno. luknjičava kamnina (Wikipedija). Velik hlev, ki je bil verjetno povezan s Zaradi prizidanih vhodnih stopnic z sedanjim osrednjim kletnim prostorom, razširjenim gankom in na drugi strani obsega več kot polovico tlorisa in je bil svinjske kuhinje pod gankom, ki oba nekoč po vsej verjetnosti enoten prostor. zakrivata stene osrednjega dela, ter Verjetno je bil namenjen tovornim konjem, drugačnega tramovja, ni zanemarljiva niti prostora je dovolj za kakih osem ali nekaj možnost, da bi bila nekoč v osnovi hiša le 47 tisti del sedanje stavbe, ki je tlorisno nad desetzletij kasneje je moral biti na mesto nekdanjim velikim hlevom. Morebitnih kurišča postavljen tudi pločevinasti spojev zidov ni bilo možno pregledati. štedilnik. O tem, da so bila ognjišča še v začetku 20. stoletja ponekod v vasi nizka pa govori še ena Jožetova pripoved. Njegova mama, rojena v začetku 20. stoletja mu je pripovedovala, da so pri eni od hiš kurili na ognjišču na ta način, da niti niso kaj dosti žagali drv. V vežo so privlekli kar celo, 10-20 cm debelo deblo in ga potem le počasi porivali na ognjišče ob steni, Slika 64: Raziskovanje visokega ostrešja in kolikor je tam začetek odgoreval. podstrehe Podliparske hiše, poleti 2014. Na podstrehi je ostalo le sušilo za sušenje mesa, sledov lesene kašče pa ni več. Del z delavnico in nato hišo zgoraj bi bil lahko dozidan tudi kasneje, a še pred 1824. letom, ko je bila njena velikost v katastrskem načrtu vrisana že enaka današnji, le brez ganka. Za tega ne moremo z gotovostjo trditi, če ga je imela že takrat, saj ne vemo, kakšna so bila pravila merjenja objektov za vris v kataster (le talni tloris ali tudi nadstropje z vsem, kar moli iz hiše). Ob požaru 1857. leta je verjetno zgorel vsaj zgornji leseni del nadstropja – Slika 65: Vas Fara na vojaški karti iz 1776. ostrešje, strop in predelne stene. Mogoče leta. Lahko domnevamo, da je na njej vrisana tudi zunanje stene hiše, če so bile lesene, tudi Podliparska hiša ob križišču pod cerkvijo. Tam mimo je šla pot po dolini in druga mimo saj izgleda, da so drugače grajene od ostale cerkve navzgor iz doline. stavbe. Ves ta del je moral biti ob obnovi Po vseh zapisanih ugotovitvah se postavlja zamenjan, bil pa je tudi predelan po novi kar nekaj vprašanj o njenih začetkih. Je modi in z novimi kuhinjskimi izumi bila Podliparska hiša v začetku dvor (mogoče višjim kuriščem), le nekaj bogatega tovornika, mogoče celo katerega 48 od pomembnih vodij, ki so vodili karavane se je zaradi menjave lastnika pred po prepovedanih poteh tod okoli nekaj sto stoletjem in več ohranilo bore malo let? Mimo hiše je nekoč vodila pot navzgor informacij o življenju tistih, ki so jo proti gradu in trgu Kostel. zgradili po svojih potrebah in željah. Vedno znova se izkaže, da arhitekturo brez dobrega poznavanja življenja njenih stanovalcev, opazovanja in raziskovanja kulturnega okolja v obdobju njenega nastajanja ali razvoja težko razvozlamo in razumemo. Pri Podliparski hiši bi šlo s tolmačenjem njenih značilnosti mnogo težje brez prijazne pomoči gospoda Jožeta, s katerim smo se srečali v Ljubljani. Slika 66: Leseno razpelo na pokopališču prifarske cerkve, ki se dviguje nad grobovi nekdanjih gospodarjev in gospodaric tega dela kolpske doline. Z velikim hlevom in lepo izdelanimi prvotnimi gradbenimi detajli iz na tem območju cenjenega kamna - lehnjaka, spominja še najbolj na Pintarjevo hišo iz Mandlov. To smo spoznali v lanskoletni knjižici, nanjo je vezana zgodba o harambaši s karavansko potjo v neposredni bližini. Vendar sedaj, po vsem diskutiranem in opisovanem za območje Kostela, lahko tudi za Pintarjevo oziroma Kvaternikovo hišo mnogo bolj zanesljivo trdimo, da je bil tudi njen prvi lastnik najverjetneje uspešen tovornik. In tudi tam 49 bil teren verjetno vedno problematičen, HIŠICA OSEBENIKA OB PRIFARSKEM JARKU lahko opazimo tudi iz vode, ki izvira v kletnem prostoru hišice, ter se skozi vrata Med ohranjeno stavbno dediščino v dolini steka proti potoku. le redkokdaj naletimo še na kako hišico najnižjega socialnega sloja, ki običajno ni imel svoje zemlje ali je bilo lastne zemlje mnogo premalo za preživetje družine. Take ljudi so v dolini na obeh straneh meje imenovali osebenjeki – na kostevskem jim pravijo osebenik. Njihove skromne bajte, v katerih je moralo biti prostora za enega, dva ali kar celotno družino, so bile v 19. ali Slika 67: Pogled na Ločičko hišo s strani proti celo začetku 20. stoletja postavljene Fari. Levo pod njo se vije Prifarski jarak, z gankom je obrnjena proti jugu. večinoma na koncih vasi, na manj kvalitetnih zemljiščih, včasih stisnjene ob bregu ali na strmini jarka (primer Trave), na močvirnem terenu na koncu vasi (Plešce in Osilnica) ali na terenu, ki ni bil zanimiv za drugo uporabo. Večina majhnih, skromno grajenih hišic teh ljudi je kmalu po vojni propadla, iz nekaterih so si njihovi prebivalci po drugi vojni zgradili večje Slika 68: Pogled na južno stran z gankom od hiše. Sledovi starih so zabrisani. blizu. V sredini nad gankom je z bršljanom poraščen kamniti zid, zaslon ognjišča. Pri Fari smo že ob našem prvem obisku in obhodu vasi z udeleženci poletne delavnice iz Palčave šiše, avgusta 2014, opazili eno takih hišic, v kateri sta še pred nekaj desetletji živeli dve starki, (na otroke hudi) Ločički teti, kot so ju imenovali domačini. Bajta je postavljena v breg na Ločici ob Prifarskem jarku, ki nad vasjo dela okljuke in ob neurjih verjetno tudi poplavlja. Da je Slika 69: Še stran proti bregu in dohodni poti iz Fare, s te strani je edini vhod v hišico. 50 Hišica ni vrisana v katastrskih kartah iz bi bil objekt nekaj časa zapuščen, a prve polovice 19. stoletja in zato izgleda, njegove zgodbe ne poznamo natančneje. da je bila postavljena nekje v drugi polovici 19. stoletja ali celo malo kasneje. Zaradi skromnosti objekta je datacija zelo otežena. Le iz uporabljanih žebljevi v lesenem zgornjem delu, ki so že industrijski žičniki, se da sklepati, da morajo biti iz časa po 1870. Tudi ta datacija je vprašljiva, lahko gre le za leseni del, saj so taki objekti večkrat pogoreli in Slika 71: Bližnja slika konstrukcije v vogalu: so od prejšnjega ostale zidane osnove kleti, povezni tram po dolžini zidu hiše levo, na leseni del pa je bil vsakič zamenjan. katerega so položeni močni hrastovi prečniki. Na njih je postavljena kasetna konstrukcija nadstropja. Iz tlorisa kleti in izvedbe kamnitega ostenja bi kljub prvotni oceni starosti lahko sklepali, da je šlo v osnovi za enocelični objekt kvadratnega tlorisa približno 4,6x4,6 m, ki je bil (mogoče) šele kasneje dograjen v dvoceličnega. V kvadratni osnovi je le en prostor kleti ali/in hlevčka. Služiti je moral verjetno obema Slika 70: Kamniti zid kletnega dela z gankom: vrata brez zidane preklade ter edino okence v namenoma, saj je poleg njega v sedanjem kleti. spodnjem delu levo le še listnik - stevenca, Vse nosilne grede so tesane, večinoma iz pol odprt prostor. Mogoče je bil to hlevček trdega lesa, ostenje je narejeno iz žaganega za kozo ali dve ter še shramba za skromno lesa smreke ali jelke in obito z deskami ali poljedelsko orodje. Prostor je nekoč imel znotraj ometano. Ne moremo z gotovostjo le široko vhodno odprtino, ki je bila trditi, da je bila zgrajena naenkrat, saj že kasneje zmanjšana in opremljena s stanovanjski nivo nakazuje, da je bila sedanjimi vrati iz letev. enkrat že predelana, tudi iz kleti bi lahko sklepali, a manj gotovo, na dograjevanje. Klet je zidana iz kamna. Opaziti je, da je v Lahko bi bili leseni deli zamenjani tudi na steni, za razliko od Podliparske hiše, le primer po požaru ali temeljiti predelavi, če malo kosov lehnjaka, čeprav so ga obdelovali nad kočo ob Nežici. Torej je bil 51 lehnjak v stavbi tudi stvar prestiža. Le levo Na zadnji strani je ožji izhod na gank, ki je in desno od kletnega okenca sta robova iz bil verjetno kar brez ograje, saj o njeni obdelanih kosov, preklada je že iz kosa konstrukciji ni sledu. Na ganku so še lepo peščenjaka. Drugače v zidovih vidna obešala za palice, na katerih se je prevladujeta peščenjak in apnenec, sušila koruza, fižol in še kaj. Iz veže se je verjetno privlečena iz Kolpe in hriba, kar moralo iti po lestvi tudi na podstreho, kjer je moralo biti ceneje. je bilo spravljeno seno. Slika 72: Struktura skromnega kamnitega zidu kletnega dela z notranje strani, zgoraj je vidna hrastova prečna greda. Zgornji del hišice je lesen, a ima del stene proti ganku zidan. Konstrukcija nadstropja je kasetna, med vertikalne tramove, ki nosijo stene, so vstavljeni 5 cm debeli Slika 73: Veža z glavnega vhoda, levo vrata za hišo, desno kot za drva in spredaj vrata na smrekovi plohi, ki so z notranje strani gank. Levo od njih je viden del zidane stene, poletvani in ometani. A to le v glavnem omet se vleče še nad vrati, kar nakazuje, da je bil to s hišo nekoč enoten prostor, brez prostoru. Zunanje tri strani hišice, ki so pregradne stene. izpostavljene dežju, so zunaj obite z vertikalnimi deskami. Drugod so stene neometane. V pritličje – stanovanjski del hiše, pridemo skozi vrata iz nivoja okolice na severni strani. Vstopi se neposredno v malo vežo, ki je morala biti obenem tudi drvarnica in shramba za vse ostalo, kar je Slika 74: Skromna obešala palic za koruzo, bilo pri hiši. spletena iz vrbovega šibja. 52 Edini bivalni prostor v hišici je bila sobica, pozidan vhod v listnik – stevenco spodaj, dimenzij približno 3,5x3,5 m, z dvema saj ta stena sega preko nekdanje odprtine. oknoma. Obe sta obrnjeni na dohodno Hiša ni mogla imeti krušne peči, saj nima stran iz Fare, eno od njih gleda tudi na nobenega podpornega zidu, ki bi bil za to jarek. Dimenzije oken so običajne za drugo primeren, niti zidanega in težkega visokega polovico 19. stoletja - pribl. 70x95 cm. Tla ognjišča. Ognjišče je moralo biti po vsej so le iz enega sloja debelejših desk. verjetnosti nizko, saj ogenj na ognjiščni mizi z leseno konstrukcijo, ki si jo še vedno lahko pogledamo v hiši Vesel v Prezidu, ne bi mogla segreti prostora. Slika 75: Konstrukcija zunanje stene z notranje strani. Nosilni vertikalni tramovi Slika 76: Tako nekako bi lahko izgledala kasetne konstrukcije, polnilo so smrekovi konstrukcija velba nad ognjiščem za gašenje plohi, zunaj zaščiteni s pribitimi vertikalnimi isker in odvod dima proti podstrešju, potrebna deskami, znotraj poletvani in ometani z je bila tudi pri nizkem ognjišču. Fotografija iz apnenim ometom. literature. Sobica je sicer ometana po stenah in Če je bilo ognjišče nizko (npr. glinena stropu, vendar menim, da strop prvotno ni plast v okviru iz hrastovih brun, bil ometan. Žal zaradi stanja stavbe ni bilo pomaknjeno ob steno), potem je bil tudi mogoče preveriti še podstrehe. Zaradi zajem in odvod dima enostavnejši. razpadanja stavbe je lepo vidna Razdalja do stropa je bila večja in njegovi konstrukcija sten. V sobici je bil nazadnje tramovi so bili lahko leseni. Na stropni v kotu štedilnik – kovinski kozel. Hiša tram je bila pripeta veriga za kotel, v nima dimnika, saj je odvodu dima iz katerem se je kuhalo na ognjišču. Za zajem štedilnika služila kovinska cev skozi dima pri stropu je moral zadostovati že kamnito steno proti ganku. Dim je šel od plitev, iz palic spleten obok, ometan z tam pod nadstreškom na podstreho. A v apneno malto, z odvodom proti podstrešju, začetku je moralo biti drugače. lahko tudi zgolj luknja v stropu med Kamnita stena, pozidana na dobrem metru tramovi iz hrastovega lesa, ki so jo zapirali in pol dolžine, je morala služiti zaslonu po potrebi. Ognjišče ni dovoljevalo sedanje ognjišča, a šele takrat, ko je bil delno 53 predelne stene, ker je zaradi požarne varnosti potrebovalo več prostora. Slika 78: Rekonstrukciji tlorisa pritličja Ločičke hišice, ko je šlo za objekt kvadratnih dimenzij 3,8x3,8m z ognjiščem v kotu. 2. Stavba je verjetno kasneje doživela najprej dozidavo v kleti, kjer je bil dodan listnik, zgoraj je bil verjetno nekoč kasneje nad kletnimi zidovi na novo izveden spet enocelični (ali dvocelični) prostor, tokrat pravokotnega tlorisa, z nizkim ognjiščem ob ravni zidani steni proti Slika 77: Tloris kleti in pritličja Ločičke ganku. hišice ob Prifarskem jarku leta 2014, osnovnih dimenzij brez ganka pribl. 3,8x6,6 m, Fara, november 2014 Do sedaj povedano lahko povzamemo takole: 1. Hišica je bila po vsej verjetnosti nekoč enocelična, kvadratne osnove. Kakšno ognjišče je imela takrat, ni jasno, saj je objekt majhen in je bil predelan. Slika 79: Rekonstrukcija tlorisa pritličja Ločičke hišice konec 19. stoletja, ko so stavbo Najverjetneje je bil takrat zidan cel povečali na sedanje dimenzije. vogal in je bilo ognjišče postavljemo 3. S prihodom pločevinastega štedilnika vanj. Lahko pa je bila kletna osnova – kozla, je bilo nadstropje predelano v namenjena prvotno gospodarskemu dva prostora. Hišo, v kateri se je tudi poslopju – natančnejše podatke bi bilo kuhalo in vežo z drvarnico. Hiša je mogoče dobiti šele ob razdiranju dobila ometan strop, saj je bil prvotni stavbe in raziskavi arhivskega gradiva črn od dima in predrt z odprtino za o nepremičnini. dim. Dimnika niso dozidavali, dim je 54 šel iz hiše po pločevinasti cevi skozi izkazovala bivanjski in kulturni minimum, steno proti ganku. ki so ga bolje stoječi v istem okolju le nadgrajevali ali razvijali naprej. Slika 80: Reprezentančni okvir kletnega okenca izveden s kosi lehnjaka, hišica na Ločici pri Fari. Iz lehnjaka je le še nekaj zgornjih vogalnikov desno, ki so na vsej hišici najbolj vidni. Ugotovitve iz te skromne hišice, ki je morala v svoji zgodovini doživeti vsaj dve temeljiti predelavi, nam pridejo prav tudi pri razreševanju uganke ognjišča in višine Slika 81: Narava se počasi zajeda v kamniti oken v Podliparski hiši, ki je bila po vsej zid kleti, hrastov okvir in skromno smrekovo ostenje hišice na Ločici pri Fari. verjetnosti narejena skoraj stoletje prej. A tudi pri razumevanju ostalih stavbah ozkih podolgovatih tlorisov, ki so ohranjeni vse do meje gospostev pri Srobotniku. Več smo pripisali k njihovim opisom. Raziskava male koče osebenika na Ločici ob Prifarskem jarku nas je naučila marsikaj. Če želimo ugotavljati logiko arhitekture nekega okolja, se ne smemo omejevati le na po kvaliteti izstopajoče stavbe bogatejših družin, temveč se je potrebno posvetiti tudi arhitekturi socialno najnižjih slojev, če je le ohranjena. Ti sloji so zaradi revščine v marsičem zaostajali za svojimi bogatejšimi sovaščani, a so njihova bivališča, kljub materialnim omejitvam, 55 SROBOTNIK OB KOLPI IN NJEGOVI DVE HIŠI NA KLJUČ Srobotnik, to malo naselje na severo- zahodni meji Kostelskega gospostva smo omenili že v uvodu v območje Kostela. Današnja cesta, ki je bila speljana po dolini od Mirtovičev navzdol, ga obide, hiše, zakrite z zaraščenimi pobočji ob jarku, se skrivajo nekaj višje od nje. Slika 84: Srobotnik iz leta 1824 od blizu. Hiš na ključ takrat tu še ni bilo. Na karti so dorisane že nekatere predelave po tem letu. Kraj je poseljen že več stoletij in kot mejno naselje med kočevskim ter kostelskim Slika 82: Zaselek Srobotnik nad Kolpo, gospostvom je kar nekajkrat prehajal od katerega hiše so zbrane ob jarku pod Sveto Ano, ob nekdanji poti na Rake in v Briško enega k drugemu gospodarju. Tudi Južnič dolino; na avstrijski vojaški specialki iz konca 19. stoletja. Vrisan je še mlin na Kolpi in jez. v svojih knjigah o njem ne napiše veliko, izvemo pa, da je bil leta 1570 v Kostelu, leta 1613 v kočevskemu gospostvu, pred letom 1869 in vse do današnjih dni pa spet pripada v Kostel. Cerkveno je del osilniške župnije, v kateri je tudi cerkvica Sv. Ane. Srobotnik predstavlja tudi mejo med dolenjskim in kostelskim narečjem, govorili so kostelsko. V šolo so otroci hodili na osilniško stran, v Bosljivo Loko, zato so imeli v govoru tudi veliko osilniških besed. Na primer za suho sadje so uporabljali besedo blječki in ne rižni, kot drugi kostevci v naseljih, nižje ob Slika 83: Zaselek Srobotnik na Franciscejskem katastru iz 1824. leta. Na Kolpi je vrisan jez Kolpi. mlina in žage. 56 Žaga je dobivala hlode za razrez iz pobočij nad levim bregom Kolpe. Za odvoz žaganih elementov je potrebovala cesto, kar bi pomenilo, da so bile te do Petrine po Kranjski strani povezane in prevozne vsaj že konec 18. stoletja. Žaga je delovala do druge vojne, od nje je ostalo le še nekaj starih zidov, tudi o zajezitvi na Kolpi in mlinu skoraj ni več sledu. Slika 85: Udeleženci etnološke delavnice v središču Srobotnika z domačinko Liljano Butina ogledujejo zvon na stubih. Večina hiš zaselka je razporejenih nad levim bregom jarka, ki ga že več stoletij premošča lesen most, nekaj pa tudi na drugi strani. Podobno kot ostala naselja je moral tudi Srobotnik doživljati svoje dobre in slabe čase. Slika 87: Srobotniški vinogradi na osončenem bregu nad Kolpo. Področje Srobotnika je še zadnje v dolini, kjer so gojili vinsko trto, saj je lega prisojna in zaščitena pred nizkimi temperaturami s severa. Nekaj vinogradov, ki jih vzdržujejo domačini v bregu pod potjo na Rake, je še lepo vzdrževanih. Naselje med vojno ni bilo požgano, zato je večina hiš ostala na svojem mestu, Slika 86: Stari zidovi hiše pri Pavovih (sedaj marsikatera je stara stoletje in več, nekaj je skedenj) v Srobotniku s polkrožno obokano odprtino vrat, ki izdajajo, da so bili zidani pred bilo predelanih po vojni za potrebe dvema stoletjema in več. vikendašev, nekaj je zapuščenih in o njih Že konec 18. stoletja je ob Kolpi delovala pripovedujejo le še ruševine. Še leta 1931 večja žaga venecijanka na tri jarme, tam je je bilo v naselju več kot 70 ljudi, konec stal tudi mlin, kar se še lepo vidi na karti iz sedemdesetih let so bili štirje, sedaj tu 1824. leta in tudi na karti iz konca stoletja. stalno živi le ena prebivalka, ostali 57 prihajajo v kraj občasno in tu preživljajo po starem katastru z mostom in križiščem pretežno topli del leta. poti odpiral večji osrednji prostor naselja, ki je povezoval hiše na obeh bregovih. Tu Življenje v Srobotniku zaradi obrobne so postavili zvon na stebrih – stubih, s lege, slabih povezav in omejenih katerim so zvonili zjutraj, opoldne in obdelovalnih površin nikoli ni bilo lahko. zvečer, ob smrti domačina in pred Tudi po starih zapisih, ki jih je pregledoval nevihtami, da bi odgnali točo. Verjetno je Južnič, prebivalci niso bili obvezni zvon rezultat meje župnij in gospostev ter oddajati dajatev kostelski gospodi. Po oddaljenosti cerkvice Sv. Ane. Poleg njega ustnem izročilu naj bi jih davkov oprostila stoji eden od redkih ohranjenih ploščatih celo sama Marija Terezija, ki naj bi nekoč Jezusov na križu – izdelanih iz pločevine ob obhodu svojih dežel s kočijo prišla do in nekoč vešče slikarsko okrašenih. Srobotnika ter tu ugotovila, da je to Pokopališče imajo Srobotničani skrito pod najrevnejša vas v njenem cesarstvu. Južnič cerkvico Svete Ane. Nad vinogradi ob poti o tem v svojih knjigah ne poroča. stoji tudi malo obnovljeno Marijino Pri Srobotniku je postavljen viseči most znamenje. preko Kolpe, ki so ga desetletja uporabljali domačini za dostop do glavne ceste po dolini na hrvaški strani vse do pred desetletjem in pol, ko je bila zgrajena cesta tudi po levi strani. Taki mostovi so (bili) še trije: višje pri Grintovcu, pri Srobotniku in niže v Slavskem Lazu pri Kostelu. Slika 89: Najvišje v naselju leži Matijeva hiša, raztegnjena v ključ, z dolgim gankom na južni strani. V naselju, ki smo ga prvič obiskali v času etnološke delavnice v Palčavi šiši, avgusta 2014, smo si s pomočjo domačinov Liljane Butina in Janeza Kovača ter njegove Slika 88: Prostor stavbe Nakončnih z zidovi iz družine ogledali nekaj stavb. Zaradi 18. stoletja, z etnografsko zbirko - poletna posebne lege, a tudi drugačne zasnove, dnevna soba domačinov. Posebna zanimivost Srobotnika je njegovo smo obdelali dve od njih. Prva je Matijeva, središče okoli mostu čez jarek. Tu se je že ki stoji najvišje v naselju, ob poti proti 58 Rakam, do druge – Štamflove smo prišli enotraktni. Hiša ima torej tri strani zaradi namena novega lastnika, da jo opremljene z okni, na drugo stran veže z poruši in na njenem mestu zgradi moderno nekoč črno kuhinjo sta postavljena dva stavbo. manjša prostora, kambra in špajza. Posebnost obeh hiš je dodatek v ključ (tloris v obliki črke L), ki je v dolini, posebno pri starih stavbah, zelo redek. Za oba ključa se je izkazalo, da sta posledica gospodarskih potreb domačije. Dodani so bili gospodarski prostori v pritličju, zgornji del pa uporabljen za sobico brez gretja. Oba dela v ključ sta bila dodana k Slika 90: Pogled na Matijevo hišo, iz ganka se vzdolžnemu pravokotnmu tlorisu hiše je lepo videlo na osrednji prostor vasi, tja so gledala tudi okna hiše v levem delu stavbe. enkrat kasneje. Le streha Matijeve hiše ima zaradi tega sleme v obliki črke L, pri Štamflovi, opisani kasneje, je bila celotna stran predelana in streha izvedena dvokapno. Omenimo naj, da je bila v vasi nekdaj še tretja hiša, postavljena v ključ, in sicer Jakopinova v središču vasi. Stala je pod Matijevo hišo, a je bila zapuščena kmalu po 2. svetovni vojni in so ostali od Slika 91: Zadnja stran Matijeve hiše, ob hiši je nje samo temelji. peljala pot proti Rakam. Okna so bila po vojni povečana, nekoč je imela streha strme čope. Že prej smo obdelovali hiše v sosednji Bosljivi Loki le nekje kilometrov višje in ugotavljali, da so vse v osnovi dvotraktne stavbe. Take so bile tudi že pred gradnjami v sredini 19. stoletja. Zanimivo pa je, da že takoj čez mejo nekdanjih gospostev naletimo na drugačno tlorisno zasnovo, ki Slika 92: Kamniti del pod stanovanjsko etažo, smo jo spoznavali le v vaseh nižje na levo novejša vrata iz 1908. leta v kujdr, ki je bil pod hišo, levo in nad omarico za električni kostevskem. Obe hiši, ki jih tu opisujemo, priključek je še vidna stara in že dolgo sta v osnovi namreč na strani hiše zazidana, polkrožno obokana odprtina. 59 Od stare zgradbe je bilo verjetno uporabljenih le nekaj zidov ali zgolj temelji. Zagotovo je star vzhodni zid kleti, saj je edini 90 cm debel. Spodnji del hiše je v celoti grajen iz kamenja, pri čemer je razvidno, da je bil pomembnejši del pod Slika 93: Kamniti del pod ključem je zidan podolgovatim tlorisom. Zgornji del je enostavneje, a zelo solidno, nosijo ga kamniti zidovi, brez obokanih preklad. Verjetno je delno lesen, delno zidan. Na strani proti nekoč stal ločeno od hiše. Desno je najkasneje k stavbi prizidana jama suhega stranišča. spodnjemu dvorišču je skoraj ob celotni Matijeva hiša je postavljena, vsaj tako stavbi postavljen lesen dolg gank, ki se od izgleda, na delu temeljev starejše zgradbe, razširjenega osrednjega dela le 60 cm širok kar je razvidno tudi iz Franciskejskega nadaljuje vse do stranišča na skrajnem katastra. Kot smo ugotavljali že za gradnje koncu stavbe. Tu je moral biti narejen višje v dolini, je morala biti predhodnica najkasneje in sobica zaradi tega stisnjena. tlorisno precej večja in je bila nekje v drugi polovici 19. stoletja temeljito predelana. Slika 95: Zgoraj obokana preklada nad vrati v štalo iz 18. ali začetka 19. stoletja, spodaj statično manj ustrezna preklada nad vrati v klet z letnico 1908. V spodnji etaži je z dvorišča najprej dostopen kujder, ki je dobil leta 1908 vgrajena široka vrata s hrastovim okvirjem. Izgleda, kot da prej tu ni bilo vrat. Tu so Slika 94: Mehko oblikovan hrastov vhodni portal, jarmičaste oblike. Iz vrat domnevamo, bili shranjeni sodi za vino. Še po vojni so da so iz druge polovice 19. stoletja. Od takrat ga pridelali skoraj 300 litrov. Tu je stala je verjetno tudi zgornji, leseni del hiše. 60 verjetno manjša lesena stiskalnica. Grozdje delu, ki je vkopan najbolj v zemljo in se so stiskali večinoma ročno, iz ostankov nahaja pod kambro, shrambo in kaščo. tropin so kuhali žganje. Klet se nahaja pod Poleg nadstreška s svinjskimi štalicami hišo. stoji ločen del ključa - iz njegovih kletnih zidov se zdi, da je bil dodan kasneje. Zidovi so kvalitetno zidani, a skromneje obdelani, vrata so brez zidane preklade. Delno so obzidana celo z opeko, čeprav so v osnovi uporabljeni zelo masivni kamni. Stropniki kleti so hrastovi, velikih presekov približno 30x30cm, na njih so položene debelejše hrastove deske, nato Slika 96: Vhod v hlev pod nadstreškom, ki ga ustvarja del a ključ. Skromen hrastov okvir verjetno nasutje in nanj tanjše grede s širokega vratnega krila, skrbno napete oblike, pooblanim smrekovim ali jelovim podom. tesane po obliki oboka preklade. Slika 97: Srednji del ganka na prelomu med hišo in delom v ključ. Leva stena zidana in ometana zaradi peči in ognjišča, desni del je lesen. V sredini pod gankom je še vidna lepo polkrožno obokana odprtina. Zazidana mora biti že vsaj 150 let in se ne vklaplja v ostalo organizacijo zgradbe. Biti mora še iz prve zgradbe, ki je bila v drugi polovici 19. Slika 98: Nezaščitena konstrukcija sten v zgornjem delu ključa. Hrastov podložni okvir stoletja temeljito predelana. V desnem delu na kamnitem zidu, vertikalne hrastove grede in je vhod v štalo, kjer sta bila nazadnje polnila iz pribl. 10 cm debelih žaganih gred, vloženih v utor vertikale. krava in vol ter teleta. Pred njenim vhodom Zgornje nadstropje je desno od veže, v so bile pod pokritim delom svinjske katero se vstopa skozi vrata na zgornjem štalice. Zelo nenavadno je, da je hlev v 61 koncu hiše, kjer je nekoč potekala pot celi hiši domenzij za vgradnjo v gradbeno proti Rakam, večinoma leseno. odprtino pribl. 65x80 cm. Nekaj jih je ostalo še starih. Slika 100: Krušna peč v hiši. Strop je sedaj poletvan in ometan, prav tako stropni prečni tramovi, ki so zakriti. Enako velja za srednji, običajno okrasni tram. Desno za pečjo je stena kamnita in zidana. Slika 99: Gank ob hiši ob južni steni, desno zidana stena ob krušni peči in nekdanjem ognjišču, zadaj lesena stena hiše, ki na ganku ni zaščitena z oblanimi deskami. Portal vrat je stesan iz hrastovega lesa, z zaključkom oblikovanim kot plitev jarem. Vgrajen je v zidani del. Zidana je še stena na drugi strani hiše, ob kateri stoji krušna peč, prej je stalo tu ognjišče. Lesene stene ostalih delov stavbe so z notranje strani poletvane in ometane, zunaj na izpostavljenih straneh zaščitene z vertikalnimi nabitimi deskami. Poletvan in Slika 101: Vzdolž zunanjih sten v hiši so bile ometan je tudi strop v celoti. nekoč postavljene klopi, levo visoka skrinja iz druge polovice 19. stoletja. Oboje je izdelano V lesenem delu desno od vhodne veže, v iz češnjevega lesa. kateri je bila cel čas kuhinja (nekoč črna, Levo od veže, v kateri je moralo nekdaj sedaj je tu štedilnik), se nahaja hiša, ki je stati tudi visoko ognjišče črne kuhinje, sta nekoč imela okna na tri strani, v njej je tudi manjša kambra in shramba - špajza. Kašča zidana krušna peč. Okna so bila prvotno po in mogoče nekje tudi zakrit prehod v 62 spodnjo etažo so za izhodom iz veže na popravljali. V dolini jih je bilo na obeh gank. Kašča se je nahajala dejansko na straneh Kolpe v skoraj stotih letih spoju hiše in prizidanega dela. Nad zabeleženih vsaj 250. prizidanim delom na ključ se nahaja gančna kambra - lesena sobica brez gretja, ki je dostopna le iz odprtega ganka. Na koncu ozkega ganka je bilo kasneje dodano suho stranišče, jama je pozidana že z opeko, zgornji del je lesen, zbit iz desk. Pri Matijevih so imeli poleg hiše še skedenj na nasprotni strani poti pri jarku, ter kozolec, ki stoji poleg ob potoku. Nad njma je nekdaj stala Švabova hiša, ki pa je podrta in je viden le ostanek ruševin. Nekdanji lastniki Matijeve hiše so se pisali Štimec, ta priimek se navaja že pred letom 1850. Ukvarjali so se s kmetijstvom in Slika 102: Vrata v sobico na ganku z lestvijo manj z gozdarskimi deli. Kmetijske na podstreho, kjer je bilo sušilo za meso. Levo je ometana stena nekdanje kašče. pridelke so občasno peš nosili prodajat v Delnice. Po drugi svetovni vojni so se mlajši odselili, na domačiji so ostali le starejši, dokler niso tudi ti odšli ali pomrli. Mladina se je odselila v okolico Kočevja, ki je po vojni s svojo industrijo ponujalo veliko delovnih mest, ali v Zagreb. Zanimivo je, da se je in se še nekaj potomcev iz Matijeve hiše ukvarja z urarstvom in sicer v Zagrebu in Ljubljani. Slika 103: Pogled na del Matijeve hiše v To je verjetno povezano s kostelsko ključu, zgoraj okno sobice, levo dodano suho stranišče tradicijo krošnjarstva in posebej v tem delu Tudi Srobotničanov iz ostalih hiš po vasi zgornjekolpske doline razvito posebno se je precej selilo proti Zagrebu in obliko - urmoharstvom. Urmoharji so bili Slavoniji in manj proti Sloveniji, še krošnjarji, ki so večinoma po vaseh posebej pred 2. vojno. Leta 1825 (kataster) Hrvaške in Ogrske prodajali ure in jih tudi 63 so bili v Srobotniku večinoma priimki Bukovec, že več desetletij pa ni tu nobenega več. Kasneje so prevladovali Štimci (Štimac ali Štimec). Domačije v naselju so bile: Matijeva, Pavova, Švabova, Jakopinova, Nakončna, Grajska in Štamflova. Slika 106: Novejša tabla s hišno številko na Matijevi hiši in poleg nje stara tablica zavarovalnice Dunav, iz časa pred prvo svetovno vojno. Slika 104: Tloris kleti Matijeve hiše, z različnima šrafurama sta označeni (vsaj) dve fazi zidave. Osnova je velika 11x4,9m. Slika 107: Obisk udeležencev etnološko- muzeološke delavnice iz Palčave šiše, Plešce Slika 105: Tloris nadstropja Matijeve hiše. pri Matijevih, avgusta 2014 Poskus rekonstrukcije nadstropja s črno kuhinjo, ko je bila hiša obnovljena v drugi polovici 19. stoletja in je že imela prizidano suho stranišče. 64 Druga hiša v Srobotniku – Štamflova, ki je Stavba je zanimiva zato, ker je postavljena prav tako kot Matijeva postavljena v ključ, v podobnem ključu, kot hiša Matijevih. Po leži nekaj nižje preko mosta, visoko nad pregledu, merjenju in risanju konstrukcije jarkom, ob poti proti Sveti Ani in ter analizi se je izkazalo, da je bila v zgornjemu delu doline. Te hiše v času osnovi prav tako podolgovatega risanja Franciscejskega katastra še ni bilo, pravokotnega tlorisa. saj so bile njene oblike dorisovane na katastrski načrt po letu 1825. Iz natančnega pregleda in kasnejšega arhitekturnega posnetka smo lahko ugotovili, da je vsaj približno sočasna s sedanjo Matijevo hišo, torej izdelana v drugi polovici 19. stoletja. Slika 108: Sprednja fasada druge hiše v ključ - Štamflove, širok nadstrešek nad Slika 110: Lepo izdelana vhodna vrata iz vhodom je novejši, izpred dveh desetletij. druge polovice 19. stoletja, nad njimi je svetlobna odprtina (zakrita z novejšim tramom), ki je služila prezračevanju zadimljene ognjiščne vežne kuhinje. Oblika Štamflove hiše v ključ je posledica potreb lastnikov, da razširijo delovni prostor v spodnjem nivoju, kjer so pred hlevom pridobili velik nadstrešek – šajer. Ta je bil zaradi pomanjkanja prostora kar na strani proti strmemu jarku. Po ostankih obrtniškega, kmečkega orodja ter delov Slika 109: Zgornja stran Štamflove hiše, predelana pred drugo vojno. Levo opreme sodeč so morali biti v hlevu konji. pridobljena sobica se razteguje v ključ. Desni nagib strehe je ostal od prvotnega Gospodar se je med drugim nekoč moral ostrešja, katerega naklon je večji kot 45 ukvarjati tudi s kleparskimi in stopinj. ključavničarskimi deli. 65 Ker je bila hiša postavljena na rob jarka so se njeni graditelji izgleda bali, da se bodo stene proti jarku premikale. Zato so v zunanjo steno kleti vgradili vodoravno jelovo vez, ki je vidna z zunanje strani. Slika 111: Zatrepna fasada hiše, levo in desno od okna hiše sta vidni zaprti odprtini nekdanjih okenc. Spodaj vhod v klet, desno zaslonjeni gank in del v ključ. V kletni steni spodaj je vgrajena vodoravna jelova vez. V slemenu je postavljena kapelica z Božjepotno Marijo. Gradnja stavbe je sicer skromnejša od Matijeve, kar izdajajo že zidovi kleti. Postavljeni so iz manjših kamnov in stisnjeni ob strm breg nad jarkom, debeli so približno 40-50 cm. Sledov obokanja ne najdemo nikjer. Vse preklade nad vrati v spodnji etaži so brez obokanja, strope opirajo le debeli hrastovi prečniki. V spodnjem delu pod glavnim bivanjskim delom objekta sta dva prostora, sledov po Slika 112: V veži hiše stoji štedilnik, verjetno kaki dodatni podpori ognjišča ali peči ni, na istem mestu kot nekoč ognjišče črne saj oba prostora deli le kamniti zid. Krušna kuhinje. Zadnja lastnika sta prostor črno prebarvala. Spodaj lepo oblikovana polička za peč v hiši tako stoji na debelih prečnih začimbe iz konca 19. ali začetka 20. stoletja. gredah kletnega stropa in na zidu. Zgornje nadstropje je dostopno z nivoja Zanimivo je to, da je tudi tu pod hišo klet terena ob nekdaj glavni poti, ki gre tam in ne štala. Hlev je bil na drugi strani mimo. Skozi lepo izdelana vhodna vrata iz podolgovatega tlorisa. druge polovice 19. stoletja pridemo v 66 relativno široko vežo s kuhinjo. Levo in zunanje strani zaščiteni z vertikalno desno od vrat sta okni, verjetno novejši, nabitimi deskami, z letvicami prekritimi vsaj po dimenzijah sodeč iz začetka 20. stiki. Nekdanja okenca so bila vgrajena v stoletja. Mogoče je bila tam prej zidana odprtine velikosti 65x80cm, kar je še vidno stena, katere ostanki so še vidni v spodnjih v steni zunaj. So enake velikosti kot delih levo od vrat, zgornji del zidane stene najstarejša pri Matijevi hiši, kar kaže na je bil verjetno ob uvedbi štedilnika podrt in isto obdobje gradnje. Po drugi svetovni nadomeščen z leseno konstrukcijo in okni, vojni so v stene Štamflove hiše vgradili ki vnašajo dodatno svetlobo v nekoč od nova, velika okna, za katera so izžagali dima črno vežno kuhinjo. odprtine med zaprtimi nekdanjimi okenci. Tudi sedanji štedilnik je ostal v prehodni vežni kuhinji, zadnji lastniki so jo pred dvema desetletjema prebarvali celo črno, kot je bila nekoč osmojena od dima, mogoče še iz nizkega ognjišča. Visoko ognjišče bi težko stabilno stalo na skromni podlagi dveh hrastovih gred. Slika 114: Stara, preprosto obnovljena svetlo rjava krušna peč v hiši, z enostavnim, na Slika 113: Okoli druge svetovne vojne pečnico diagonalnim, karo reliefnim vzorcem. vgrajeno veliko večkrilno okno v hiši. Levo od njega je v steni vidna zaprta odprtina Po drugi svetovni vojni ali že pred njo je prvotnega okna, velikosti pribl. 65x80cm iz bil v celoti predelan del levo od veže. Tu sredine 19. stoletja. sta bili prvotno verjetno le mala kambra in Desno od vhoda je najstarejši del s hišo, v špajza, kot pri Matijevih Ob predelavi, ko kateri stoji mala krušna peč. Ta del je je bil ta del hiše razvlečen v ključ, sta tu verjetno ostal v celoti še od postavitve. nastali dve nekaj večji sobi(ci), in nad Grajen je iz kakih 10 cm debelih žaganih njima, v razširjenem podstrešju, še tretja plohov v hrastovem okvirju, ki so z soba(ica), dostopna po strmih stopnicah. 67 Sobe na podstrehi v ožjih tlorisnih shramba, mogoče je bilo tam nekoč zasnovah, kakršna je bila prvotna, običajno stranišče, ki so ga kasneje premaknili proti ni bilo, ker je podstrešje preozko. jarku. Slika 115: V hiši stoji velik meh, verjetno pripomoček kleparja - špenglarja. Slika 117: Z nalepljenimi ali tiskanimi okraski polepšana furnirana omara spalnice Novejša dogradnja je razvidna že od zunaj, iz 1920-ih ali 30-ih let. Izdelana iz saj je lesena konstrukcija skromnejša, za javorjevega lesa. Podobno okrasitev smo videli že v Fari. stene so uporabljeni zgolj 5 cm debeli plohi, ki niso niti prekriti z deskami, vertikale predalčne konstrukcije so tanjše in že prilagojene večjim oknom. Z notranje strani so prostori poletvani in ometani z apnenim ometom. Celotna stena, razen velikih oken, ni nič boljša od tiste na hišici osebenjeka, ki smo jo spoznali na Fari. Slika 118: Z omaro spalnice sočasen porcelanski umivalnik. Hiša je zadnji dve desetletji doživljala zanimive čase, saj se je vanjo vselil par dveh starejših intelektualcev. Uporabljala sta jo za vikend, v katerem sta prebila veliko časa. Dekoracija zadnjih lastnikov Slika 116: Predelana ključavnica na notranjih vratih sobice v podstrešju, osnova je še iz še vedno izdaja njihovega duha. Hiši sta začetka 19. stoletja. dala poseben pečat, ki je kljub sedanjemu Na zadnji strani hiše je gank, zastekljen z majhnimi okenci, na koncu ganka je mala 68 zanemarjenemu stanju ostal tudi leta po okenca. Le oken levo in desno od vhodnih njunem odhodu. vrat verjetno v začetku ni bilo. Slika 119: Skromna, enostavno izdelana zibka iz mehkega lesa, ki je ostala na podstrešju. Slika 121: Tloris kleti in poskus rekonstrukcije nadstropja hiše, ko je imela še črno ali celo kuhinjo z nizkim ognjiščem in je bila brez prizidanega ključa, v sredini 19. stoletja. Osnovne dimenzije kletnega dela so približno 11,6x4,6m. Pri obeh v tem poglavju opisanih stavbah sta bili originalni strehi izvedeni s strmimi čopi, kar se še vidi iz podaljšanih skrajnih špirovcev. Pri obeh je razdalja med špirovci približno 150-170 cm, strehi sta bili prvotno pokriti s skodlami, pribitimi na letve. Tudi te so bile že pribite na strešne Slika 120: Zastekljen gank, obrnjen proti tramove, saj ni vidnih lesenih klinov, ki bi jarku in Kolpi s shrambo, verjetno prej s straniščem na koncu hiše. prebadali špirovce, kot pri starejših Ko smo pregledali zidove, se je izkazalo, ostrešjih višje po dolini. V nobeni od obeh da je bila hiša nekdaj podolgovata. To hiš nismo našli v konstrukciji kovanih prvotno stanje smo prikazali v žebljev, kar nakazuje, da bi bile lahko rekonstruiranem tlorisu nadstropja in dveh postavljene v sedemdesetih letih 19. fasad, na katerih smo narisali stara mala stoletja ali nekaj kasneje. Čop je bil 69 nameščen med prvim in drugim špirovcem po drugi vojni izdelana še ena sobica. Vse in je bil precej strm, tako kot višje v dolini. sobe so bile brez ogrevanja. Sledov o kaki kašči ni, dejansko te verjetno v tlorisno ozkih podstrešjih takih hiš niti ni bilo. Za hranjenje zrnja so imeli le skrinje. Slika 123: Pod zastekljenim gankom v ključ je bilo prostora za shranjevanje drv, kmetijskega orodja in zadaj v ključu pred vhodom v štalo velik nadstrešek – šajer za vsakovrstno delo. Slika 122: Posebnost hiše je tudi lesena kapelica v slemenu, s kipcem Božjepotne Ob zadnji strani stanovanjskega dela hiše Marije. Obrnjen je proti romarski cerkvici Svete Ane. Ohišje je novejše, od kdaj je kipec proti jarku je postavljen zaprt, zastekljen ne vemo, ker je previsoko. Lepo in srčno gank, podobno zastekljene z malimi okenci okrasje, ki varuje in priporoča dom in v njem poštene ljudi. imajo tudi nekatere druge hiše v tem delu Hiša je v stanovanjskem nadstropju doline, a tudi nižje proti Brodu na Kolpi. podobna Matijevi hiši. Srednja veža s kuhinjo in nesomernim vhodom glede na fasado. V veži je postavljena štedilnična kuhinja, z jedilno mizo in omarami s posodjem. Mesto štedilnika in dimnika je podobno kot je bilo mesto ognjišča črne ali ognjiščne kuhinje, le dimnik je dozidan. Na drugi strani vežne kuhinje sta dva Slika 124: V hiši smo našli tudi model stiskalnice za grozdje, kakršno so imeli prostora. Spredaj soba – sedaj spalnica, imeli v Srobotniku vsaj pri Matijevih (od nje je ostala le vertikalna greda z luknjami). zadaj večji prostor nad ključem, vmes V hiši je ostalo nekaj stare opreme, ki je stopnice v zgornje nadstropje, kjer je bila bila verjetno v uporabi prejšnjih 70 stanovalcev te hiše, nekaj smo jo prikazali na fotografijah. Veliko opreme zadnjih vikendašev je iz mestnega okolja. Pri vseh obravnavanih hišah, ki so bile v osnovi ozkih podolgovatih tlorisov, lahko ugotavljamo, da so imele v stavbah posebno mesto veže z vežno kuhinjo. To je bil obenem vhodni, prehodni, kot tudi Slika 126: Staro ralo čaka boljših časov kuhinjski in delovni prostor. Drugače kot kmetijstva v dolini. Obešeno je na suhem, pod gankom. višje po dolini, kjer so veže služile zgolj komunikaciji in je bila črna kuhinja vsaj s pregradno steno ločena od prehodnega dela. Vse to hiše z vežno kuhinjo razlikuje od stavb višje po dolini ali čez Kolpo, kjer je bilo ognjišče črne kuhinje odrinjeno za pregradno steno od veže, od vhoda v stavbo in še bolj od hiše. Zato je ozek tloris kljub pomanjkljivosti, da je dim iz ognjišča lažje uhajal tudi v hišo, omogočal kuharici, da je bila pri delu bolj povezana z okolico in družino. Nahajala se je v sredini bivalnega dela, neposredno ob glavni komunikaciji in jo tako tudi nadzirala. Bolj Slika 127: Vhod v štalo, pred katero je kot v katerikoli obliki stavb, ki smo jih delovni prostor z orodji kleparja ali ključavničarja. spoznavali v zgornjem delu doline. Slika 128: Kolo s pravokotnimi naperami, kot ga je izdelal domač mojster. Višje v dolino so Slika 125: Konstrukcija v 20. stoletju jih zamenjali kolarski izdelki že v 19. stoletju, predelanega in dodanega dela v ključ. Hrastov ohranili so se le na kmetijah višje, kjer so okvir in polnila iz smrekovih plohov. kmetje sami izdelovali tudi kmetijsko opremo. 71 Slika 131: Poskus rekonstrukcije vhodne Slika 129: Pokriti prostor - šajer, ki je služil zahodne in zatrepne južne fasade (proti Kolpi domači delavnici nad jarkom in shrambi in cerkvici Sv. Ane) iz sredine 19. stoletja. orodja. Iz ostankov se vidi, da je tu stanoval Lesene stene hiše so bile zaradi zaščite proti mojster za marsikaj. dežju podeskane s prekritimi stiki, dela v ključ še ni bilo. Mogoče tudi oken levo in desno od vhodnih vrat ni bilo. Slika 132: Razgovor udeležencev delavnice iz Slika 130: Zamreženo okence iz konca 19. ali Plačave šiše, Plešce z domačinko Liljano začetka 20. stoletja, s hrastovo preklado, tako Butina o življenju v Srobotniku, bodočnosti in je levo in desno od vrat v štalo. Široki razmak možnostih razvoja, avgusta 2014. gajter kaže, da so bila nekoč na večjem oknu. 72 HIŠA FOTOGRAFA IVANA ŠAFARJA V GAŠPARCIH V letošnjem letu sem ob svojem predavanju v Zagrebu, kjer sem tja priseljenim Goranom predaval o stavbni dediščini severozahodnega dela njihove Slika 134: Središče Gašparcev od cerkvice stare domovine, spoznal tudi gospo Marico navzgor po dolini (cesta se rahlo spušča). Poštenik. Njeni predniki so živeli v Desne hiše so obrnjene z vzdolžnimi fasadami na cesto, leva je še zadržala stari urbanistični Gašparcih, kjer z družino še vedno ustroj – na cesto je obrnjena zatrepna fasada. vzdržuje in obnavlja njihovo hišo. Izkazalo se je, da je bil ded Ivan Šafar (1885-1951) vsaj od leta 1920 prvi poklicni fotograf v dolini zgornje Kolpe. S svojimi fotografijami je ohranil spomine na mnogo za dolino pomembnih dogodkov in ljudi, ki so tu živeli v obdobju prve polovice 20. stoletja. Nasledila ga je njegova hčerka Slika 135: Hiše v Gašparcih s svojimi Francika, poročena Rugole, ki je od leta tlorisnimi razmerji dokazujejo, da so bližje tradiciji zgornjega dela doline kot tisti preko 1951 do konca 1980-ih delala v Osilnici. Kolpe na kostevskem. Med hišama na fotografiji je bilo na potočku nekoč vaško Bila je zadnja poklicna fotografinja. korito za napajanje živine in zajem vode. Slika 136: Skupina hiš ob zavoju v Gašparcih, spredaj so razvaline stare Jauhove hiše, ki so jo Slika 133: Mala vaška kapelica Matere Božje imeli v najemu Šafarjevi iz Zagolika, starši Karmelske na vrhu vasi Gašparci, obnjena z Ivana Šafarja, konec 19. in v začetku 20. vrati proti zgornjemu delu doline in cesti, ob stoletja. kateri na eni in drugi strani stojijo hiše. Postavljena je morala biti v 19. stoletju. Gašparci se nahajajo na desnem bregu Kolpe v neposredni bližini mostu, ki že 73 nekaj stoletij v taki in drugačni obliki nizkem grebenu iznad Kolpe. Hiše so bile povezuje glavno cesto po dolini zgornje nekoč postavljene pravokotno na cesto, a Kolpe. Če se vozimo tja od Broda, se za so se v 19. stoletju večinoma obrnile na Gašparci glavna cesta iz hrvaške strani cesto z vzdolžno fasado. Zasnova preseli na slovensko in po tej strani obrnjenih stavb mora biti podobna kot smo nadaljuje do Osilnice in Zamosta. Tam jo spoznali v Bosljivi Loki, saj sta to ponovno prečka reko, tokrat Čabranko. sosednji vasi, in tudi vzori so prišli z isto cesto po dolini. Slika 139: Dvorišče za eno od hiš v Gašparcih. Vzdolžno, na staro parcelacijo postavljena gospodarska poslopja tvorijo med domačijami delno zaprta dvorišča. Slika 137: Lepo izvedena lesena frčada nad zidanim spodnjim delom hiše. Slika 138: Kombinacija kamnite in lesene dogradnje iz konca 19. stoletja na kamniti osnovi iz začetka 19. stoletja, pri dvolastniški stavbi v 1970-ih. Gašparci so zgodovinsko pripadali gospostvu Frankopanov in Zrinjskih s sedežem v Brodu na Kolpi. Vas je Slika 140: Lepo obnovljena vrata pri Navrtnih; vrata so iz konca 19. ali začetka 20. stoletja. postavljena ob cesti, na položnem in 74 sedemnajstih stanovanjskih hišah živi sedaj stalno le nekaj več kot deset ljudi. Ostali prihajajo ob vikendih v toplem delu leta. Slika 141: Glavna ulica Gašparcev z domačini v 1990-ih letih. Desne hiše so obrnjene s fasadami vzdolž ceste. Iz arhiva Šafarjevih. Za obrnjenimi hišami so ostali po parceli vzdolžno grajeni le še nekateri skednji in Slika 143: Druščina »delavnih« domačinov drugi gospodarski objekti domačij. pred vinsko kletjo v Gašparcih. Iz arhiva Posebno pod cerkvico ti na zadnji strani Šafarjevih. hiš tvorijo, z velikimi napušči hiš in pokritimi ganki, med posameznimi domačijami pregrajena dvorišča. Slika 144: Gašparci na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz 1763. leta – vse hiše so bile postavljene pravokotno na cesto. Kapelice še ni bilo. Mosta takrat tudi ni bilo, prehod čez reko je bil narisan nad Bosljivo Loko. Levo zgoraj čez Kolpo so že prve hiše Bosljive Loke, desno v vogalu spodaj je otok na Kolpi. Domačije imajo polja ob Kolpi pod vasjo, nad vasjo proti mostu, a tudi na grebenih nad vasjo. Tam so bili nekoč na Ševalu, Slika 142: Ena od (verjetno) prvotno vinskih Obrovcu in Ajdišču, pa tudi spodnjem kleti pri Peskarjevih v Gašparcih, ki se nahaja pod skednjem. Polkrožni oboki izdajajo, da Dolcu celo lepi vinogradi. Zaradi sončne mora biti stara kakih dvesto ali več let. lege in toplote, ki jo oddaja Kolpa, so V vasi je na najvišjem delu ob cesti rodili dobro grozdje. Od trt je ostalo le še postavljena mala kapelica - cerkvica. V 75 nekaj kolov s podivjanimi trtami, več o sredine druge vojne, o njej nekaj več v nekdaj bolj intenzivnem vinogradništvu pa nadaljevanju. nam pripovedujejo njihove od hiš ločene kleti. Domačini so zadržali še precej brajd v okolici hiš in na dvoriščih. Slika 145: Fotografija domačih urmoharjev iz Kolpske doline v Dugem Selu pri Zagrebu Slika 147: Fotografija Ivana Šafar, matere novembra 1929. Iz arhiva Šafarjevih. Apolonije in sestre Francike pred prvo vojno. Po negativu na steklu iz arhiva Šafarjevih. Vas je še vedno večinoma skladno urejena, čeprav je bila med drugo vojno precej požgana, žal pa njen izgled urbanistično in drugače kazi vikendaško tolmačenje podeželskega turizma. Tu smo se mu tudi s fotografijami namenoma Slika 146: Hiša enega od uspešnih odseljenih izognili. nekdanjih krošnjarjev v Planini pri Zagrebu – mogoče vzor pri gradnji Šafarjeve. Z njim so V Gašparce so se konec 19. stoletja iz imeli stalne stike. Fotografija iz arhiva Šafarjevih. Zagolika, hribovske vasice nad hrvaškim Iz Gašparcev je bilo tudi nekaj krošnjarjev, Kuželjem, priselili Šafarjevi. Oče Lovro in življenska zgodba enega od njih, Jakoba žena Apolonija, ki je bila iz sosednjih Šercerja, je zapisana v knjigi Dva bregova, Mirtovičev na Kranjski strani, iz hiše eno srce. V vasi sta bili dve gostilni: pri Mihejlovih. Od družine Jauh, ki se je Šešičkih in Navrtnih ter kar tri trgovine pri odselila v Sunger, so najeli v središču vasi Šešičkih, Kutarskih in Lukučevih (zadnja hišo in posest, ki ji je pripadala. Lastnikom le kratek čas). Prišteti bi morali še četrto, so plačevali najemnino in oddajali del Kintarčino, delala je od 1921. leta do pridelka. 76 parcel, na katerih stoji sedanja hiša. Leto dni kasneje so na njej že postavljali hišo. Ohranjena sta gradbeno dovoljenje na ime matere Apolonije Šafar in originalni načrt. Baje je Ivan, čigar oče je že pred dvema desetletjema umrl, sam iz hriba pripeljal vse kamenje za hišo. Nanj se glasi tudi načrt stavbe, ki je ohranjen v družinskem arhivu. Slika 148: Vojaki pred vojaško kapelico na bojišču 1916. leta, tisti z brki je Ivan Šafar. Iz arhiva Šafarjevih. Sin Ivan, rojen leta 1885 je tako hodil v šolo v Turkih, potem pa so ga poslali v uk za trgovca (mogoče tudi za fotografa) k nekdanjemu krošnjarju iz teh krajev, ki se je preselil v Carevdar, večjo vas na panonski ravnini v Koprivničko-križevački županiji, takrat je imela kakih petsto prebivalcev. Pravijo, da ga je želel trgovec iz Carevdara oženiti za hčerko, a se je Ivan Slika 149: Risbe iz gradbenega načrta Šafarjeve hiše v Gašparcih iz leta 1921. Iz raje odločil za povratek domov. Tam je arhiva Šafarjevih. delal do prve svetovne vojne, ko je bil Hiša je zanimiva, saj gre za tradicionalno mobiliziran. V vojakih je bil del zalednih tlorisno zasnovo, domačo na tem območju enot in se je naučil dobro kuhati, saj je sto in več let, kot smo spoznavali pri hišah kuhal oficirjem. višje v dolini. Razmerje sicer ni več zlati rez, a še vedno je zasnovana na kvadratu, s Iz Gašparcev so iz leta 1919 ohranjeni kvadratno glavno sobo – hišo, ki je dokumenti matere Polone Šafar o nakupu 77 obrnjena proti mostu (od tam je prihajalo letna kuhinja, na drugi strani ob ganku pa največ strank), z osrednjo vežo prečno na fotografski atelje, ki je imel veliko stavbo, dvotraktno razdelitvijo prostorov. stekleno steno in steklen tudi del strehe. Že v začetku je imela tudi dve sobi na V tem relativno ozkem, le kake dva metra podstrehi, kar jo je razlikovalo od kmečkih ali nekaj več širokem ateljeju, so nastajale stavb in kazalo meščanske vzore. Verjetno portretne fotografije. Tu je imel Ivan se je Ivan vsaj pri zunanjem izgledu razpetih nekaj različnih ozadij in zgledoval tudi po hišah svojega podjetnega postavljeno za fotografiranje potrebno ućitelja - trgovca iz Carevdara ter pohištvo. Dva od stolov sta ostala do danes domačina od tu, ki je imel trgovino v – zakrivljen Thonetov št. 18 in mala Planini pri Zagrebu. klopica, oba sta vidna na fotografijah. Slika 151: Zadnja stran nadstropja hiše, Slika 150: Fotografija sprednje fasade hiše po fotografirane iz polja. Levo je v lesenem delu drugi svetovni vojni. Iz arhiva Šafarjevih. Nad viden fotografski atelje z zastekljeno steno in vrati je bil na steni naslikan napis Trgovina – streho. Iz arhiva Šafarjevih. Ivan Šafar – Fotoatelje. Prvotni načrti so bili med gradnjo malce spremenjeni, klet je bila drugače razdeljena, dodan je bil dimnik svinjske kuhinje in krušne peči, ki sta bili v kleti. Baje dimniki v pritličju niso dovolj dobro vlekli za štedilnik in krušno peč. V kleti konzolno zidana opora podpira peč in Slika 152: Pogled na hišo, z zgornje strani štedilnik v nadstropju. Največji prostor ceste, po drugi svetovni vojni. Iz arhiva Šafarjevih. hiše je bil urejen za trgovino. Z zadnje V hiši so tako živeli mama Apolonija, strani je hiša mogoče nekaj kasneje dobila njena hčerka Francika in sin Ivan, ki se je še leseno razširitev na koleh, dodano k leta 1922 poročil s trinajst let mlajšo spodnji strani. Na eni strani je bila dodana Karolino Černe iz Kuželja. Teta Francika 78 je šivala in kinčala neveste, od njene fotografske plošče in kasneje filmi dejavnosti je družina dobila tudi hišno ime razvijali, po potrebi so se slike retuširale, – Kintarčini (ker je kitila, kinčala neveste), preslikovale, povečevale in izdelovale nekateri so uporabljali tudi pr fotomontaže. V delavnici spodaj je fotografoveh. izdeloval Ivan celo okvirje za fotografije in jih uokvirjal. Ker je stalno potreboval steklo je imel na podstrehi skranjenih veliko kosov stekla, iz katerega je izrezoval ustrezne dimenzije. Vse poslikane plošče so bile po razvijanju negativa shranjene pri fotografu in jih je zato še vedno ostalo nekaj sto. Slika 153: Sin Vilko s sestrico v domači trgovini pred drugo vojno. Po negativu na steklu iz arhiva Šafarjevih. Ko si iz vrat proti cesti prišel v precej ozko vežo, je bil na levi strani vhod v trgovino s špecerijo, papirjem in mešano robo. Na drugi strani je bil vhod v glavni prostor hiše, ki so ga uporabljali domači in je bil prav tako obrnjen proti cesti. Veža je bila na sredini pregrajena z leseno, zastekljeno pregrado z drsnimi vrati. Vanjo je bilo vgrajeno ogledalo. Tako si je tisti, ki je nameraval nadaljevati v fotografski atelje na zadnji strani hiše, lahko popravil obleko, frizuro, odložil obleko in se še enkrat pogledal v ogledalo. Ogledalo s ščetkami in glavniki je bilo tudi pred Slika 154: Otroci Ivana Štanfelja - Šafarjevih gankom. Fotografski atelje je bil v sorodnikov. Iz arhiva Šafarjevih. dodanem lesenem delu vzporedno z Na podstrešnem delu hiše sta bili dve sobi, gankom s straniščem. ena je bila soba tete Francike in mame Leva sobica za veliko trgovino je služila za Apolonije, druga spalnica gospodarja in fotografski laboratorij v katerem so se gospodarice. Na strani nad trgovino in 79 laboratorijem je bila še večja podstreha s pokrito s trto, ki je dajala senco, na vogalu sušilom za meso pod slemenom strehe in proti polju in vasi je bil postavljen svinjak mestom za shranjevanje raznih stvari. Tam za enega ali dva prašiča ter lesena lopa za so bila shranjena tudi stekla. kmetijsko orodje. Poleg straniščne jame je bila tudi jama za gnoj iz štale. Družina je torej poleg dohodkov od fotografskega ateljeja in trgovine živela tudi od kmetije, kjer je pridelala večino hrane za svoje potrebe. Leta 1938 so dokupili štiri njive, da jih ni bilo več potrebno jemati v najem. Oče na zemlji ni nikoli delal. Slika 155: Fotografija šolskega razreda pred Nasledniki so ohranili kar nekaj starih hišo, pred drugo vojno. Skupinske slike so vedno nastajale zunaj, na dnevni svetlobi. Iz fotografskih aparatov in mnogo negativov arhiva Šafarjevih. ter fotografij Ivana Šafarja. Verjetno je V spodnji etaži hiše, dostopni z dvorišča na ohranjen celo njegov prvi profesionalni nasprotni strani od ceste, je bila najprej fotoaparat - leseni aparat na meh. Ohranjen štala v kateri je bila krava in nekaj koz. je tudi leseni trinožnik. Pred njo v ozkem prostoru je bila postavljena še svinjska kuhinja in krušna peč, v kateri so občasno pekli kruh in pred božičem obvezno kozlička. Na drugo stran hiše sta bila dva kletna prostora. Slika 156: Fotografija lovcev z divjim prašičem pred drugo vojno. Po negativu na steklu iz arhiva Šafarjevih. Slika 157: Leseni fotografski aparat Ivana Poleg hiše je bil postavljen še skedenj, ki Šafarja na meh in na steklene plošče. Stal je na je sedaj podrt, ob strani je bila drvarnica. lesenem trinožniku. Spodaj vstavek za stekleno fotografsko ploščo. Na zadnji strani je bilo celo dvorišče 80 Vsa oprema je bila prirejena tudi za teren, Že sama postavitev hiše na koncu vasi saj je fotograf poleg fotografij v ateljeju, proti mostu nakazuje, da so bile njegove skupinskih fotografij na spodnji strani pred stranke predvsem iz zgornjega konca obeh hišo (tam je bila svetloba najboljša), slikal bregov doline Kolpe in Čabranke. Tu tudi na porokah, prvih obhajilih, birmah, mimo so ljudje prehajali na vlak v Skrad, pogrebih in drugih posebnih dogodkih. Delnice ali Kočevje. V tem času višje ni Nekaj časa se je na teren vozil s kočijo in bilo več aktivnih profesionalnih konjem, potem ju je zemenjal za kolo. fotografov. Njegove fotografije so ohranile prve Ivan in Karolina sta imela pet otrok, prvi je avtobuse, ki so na redni liniji vozili skozi umrl že kmalu po rojstvu. Štirje otroci so dolino, avtomobile, učitelje, njihove žene se rojevali od leta 1924 do 1936, sin in tri in otroke, družine in razne druščine, hčerke. Pri očetu se je učil fotografije sin prometne nesreče, vojake, italijanske Vilim - Vilko, rojen leta 1924, kar je okupatorje, veselja in žalosti. razvidno iz njegove delavske knjižice iz leta 1939, pod poklicem je zapisano »fotografski naučnik«. Baje je že kot dvanajstletni fantič hodil fotografirat s kolesom na teren namesto očeta, če je bil ta zaposlen z drugim delom. Leta 1942 je odšel k znancem v Planino pri Zagrebu, kasneje pa od tam k partizanom. Sin kasneje ni nadaljeval s fotografijo in je Slika 158: Hiša z zadnje strani v 1990-ih, ko je bil atelje že podrt. Zadaj desno se vidi skedenj, ostal v Zagrebu. svinjske štalce ni več. Iz arhiva Šafarjevih. Slika 159: Delavska knjižica sina Vilima – Vilka z vpisom: »fotografski naučnik«, iz leta Slika 160: Obnovljena Šafarjeva hiša, čaka 1939. Iz arhiva Šafarjevih. predstavitev dedove fotografske dejavnosti. 81 Leto 1943 je bilo prelomno tudi za očeta Majetičevih odprla fotografski atelje. Tam Ivana, saj so hišo po kapitulaciji Italije sta z možem tudi stanovala. Na eno stran oplenili partizani. Trgovina je zaprla vrata, hiše v središču vasi je bila mesarija, na dela za fotografa ni bilo. Oče je zato odšel drugo stran pa v nekdanji trgovini njen na delo v Karlovec, po povratku ob koncu atelje. Delala je do 1980-ih let. Najprej je vojne se je le še nekaj let ukvarjal s še veliko fotografirala, kasneje so si ljudje fotografijo. V hiši je ostal le še njegov pričeli kupovati fotografske aparate in je fotografski atelje, trgovina je ostala zaprta. večinoma le še razvijala fotografije ali Vse medvojno in povojno dogajanje ga je fotografirala za dokumente. Od nje je močno prizadelo. Umrl je leta 1951. ohranjena serija tihožitij s cvetjem, ki jih je uporabljala za izdelavo čestitk, ki so bile neko obdobje moderne. Slika 163: Dve črnobeli tihožitji za čestitke, Slika 161: Druščina na njivi. Iz arhiva avtorice Francike Šafar, poročene Rugole iz Šafarjevih. Osilnice, presneti iz negativov. Iz arhiva Šafarjevih. Slika 164: Še dve fotografiji Francike Šafar, poročene Rugole, presneti iz negativov. Iz Slika 162: Fotografija hčerke Marije za arhiva Šafarjevih. pultom v gostilni na Brodu. Iz arhiva Šafarjevih. Z zaprtjem njenega ateljeja se je v dolini Fotografskega dela se je resno prijela po skoraj sto letih zaključila profesionalna hčerka Francika, rojena leta 1929, ki se je dejavnost klasičnih fotografov. Začeta v fotografiranja naučila pri očetu. Po očetovi Čabru, v času, ko je ta konec doline ob smrti se je poročena Rugole, mož je bil iz zaključku 19. stoletja najbolj prosperiral, Bosljive Loke, preselila v Osilnico in tam nadaljevana v Gašparcih, v obdobju, ko je v najetih prostorih hiše v središču vasi pri bila cesta po dolini Kolpe in Čabranke 82 prometna in moderno urejena, ter zaključena v Osilnici. Slika 165: Stara ura šantarca, prinešena v hišo z družino Šafarjevih, mogoče še iz Zagolika. Slika 167: Dva nepogrešljiva kosa pohištva iz nekdanjega fotografskega ateljeja. Thonetov Slika 166: Ivan, vnuk Ivana Šafarja, stol in klopica. Oboje je služilo za portretna fotografiran na ohranjeni klopici. Iz arhiva slikanja odraslih in otrok pred različnimi Šafarjevih. ozadnji, ki so bila kot platno obešena na steno zadaj.Fotograf je imel vsaj tri različna ozadja. 83 Slika 168: Šivalni stroj PFAFF sestre Francike, na katerem je pripravljala okrasje za kitenje – kinčenje nevest. Slika 171: Spalnica v nadstropju, verjetno soba gospodarja in gospodarice. Petrolejka na stropu je sočasna s pohištvom, prebarvana z enakimi barvami kot rezljani okrasek na omari. Slika 169: Barvna tiska iz stene spalnice Šafarjeve hiše na podstrehi. Slika 172: Postelja iz spalnice na podstrehi, iz masivnega javorjevega lesa. Podobna je tisti iz Podliparske hiše v Fari. Slika 170: Še ena šantarca iz Šafarjeve hiše, take so prodajali in popravljali domači urmoharji. 84 Slika 175: Fotografija Maricine mame v okrasnem okvirju, ki ga je s fotomontažo v ateljeju dodal fotograf. Iz arhiva družine Šafar. Slika 173: Omara v spalnici Šafarjevih. Zgornji, rezljani del na vrhu je pobarvan. Rdeči cvetovi vrtnic in zeleni listi. Slika 176: Dve fotografiji iz glavne ceste po dolini. Zgoraj Klobučarjev avtobus na redni Slika 174: Ena od uokvirjenih portretnih liniji v 1930-ih. Spodaj nesreča pri Ribjeku fotografij otrok pred naslikanim ozadjem iz leta 1938 v kateri je umrl Zvonimir Čop iz fotografskega ateljeja. Iz arhiva družine Šafar. Palčave šiše v Plešcih. Iz arhiva družine Šafar. 85 Malo proti severu, navzgor po dolini so HIŠA ZAJSKIH V BEZGOVICI NAD OSILNICO Bezgarji, majhno gručasto naselje z le nekaj hišami – nekoč tudi Wisgarn, tam Bezgovica na približno 560 metrih nad naj bi v prvi polovici 19. stoletja delovala morjem je eden od zaselkov na vrhnjem poštna postaja, proti zahodu pa sta naselji koncu grebena, ki se dviguje nad Osilnico. Zgornji in Spodnji Čačič, ki imata Leži na dveh pobočnih policah pod najstarejšo cerkev v dolini s pokopališčem. skalnim robom Strme Rebri (861 m n. m.), Posvečena je Svetemu Miklavžu. Naprej in visoko nad dolino reke Kolpe in njenega nekaj nižje leži Padovo. Vsa ta naselja so pritoka, rečice Čabranke. V prvi polovici nekoč ležala na poštni poti po dolini, prej 90. let 20. stoletja je imela Bezgovica 17 karavanski poti, po kateri se je tovorilo prebivalcev. Naselje sestavljata dve blago vzdolž doline. skupini hiš, ena ob zgornji poti in polici, tu je ohranjenih nekaj portalov iz 30-ih let 19. stoletja, druga nekaj nižje. Naselje leži na bregu, obrnjenem proti jugozahodu, zato je tu poleti lahko precej vroče. Vodo ima iz več izvirov, eden od dveh močnejših je prav na posestvu Zajskih, kjer smo poleti leta 2014 med etnološko-muzeološko delavnico v organizaciji Etnološke zbirke Palčava šiša iz Plešc ter Slovenskega Slika 178: Zaselek Bezgovica na etnološkega društva in ob pomoči Muzeja Franciscejskem katastru iz leta 1825. Viden je Kočevje uredili etnografsko zbirko razpored obdelovalnih površin (svetla), travnikov in pašnikov (srednja) ter gozda Romana Janeša. (temnejša). Če primerjamo stare zemljevide tega območja, lahko ugotovimo, da že vsaj od začetka 19. stoletja domačijo Zajskih sestavljajo tri glavne stavbe. Hiša stoji ob cesti, na zgornji strani čez cesto je svinjak, pod hišo skedenj. Poleg teh bi morali omeniti še sušilnico za sadje, ki pa je bila Slika 177: Pogled na hišo Zajskih s spodnje podrta in se njenih sledov ne vidi več. strani ceste. Levo svinjak, brez strehe, ker bo povišana, desno hiša. Stala je nekje pod skednjem, ob robu 86 parcele s številko 2137. Pred vojno je bil v Ker smo pri Zajskih urejali zbirko, smo sklopu domačije tudi dvojni kozolec toplar. imeli priložnost pobrskati po njihovih starih dokumentih in se pogovoriti z zadnjo Vse stavbe so leta 1942 požgali italijanski generacijo gospodarjev, ki je živela v hiši. vojaki in so bile po vojni obnovljene. Zato Zato v nadaljevanju nekaj več o družini. so od starih ostali predvsem zidani deli stanovanjske hiše, vsaj tloris praščje štalce in verjetno tudi skedna. Slika 180: Pogled na skedenj in hišo Zajskih s spodnje brega, zadaj zgornji del zaselka Bezgovica. Na domačiji Zajskih so v 19. stoletju živeli starejši ljudje, ki so imeli dolg do osilniške župnije. Nekateri pravijo, da so bili dolžni za zidavo nove cerkve. Da bi dolg poravnali, so morali prodati hišo s pripadajočo zemljo in gospodarskimi poslopji. Jakob Janež in Julijana (rojena Lokner), ki sta bila iz okolice Čabra, sta hišo kupila v drugi polovici 19. stoletja. Denar za hišo je Jakob zaslužil z delom v Ameriki. Sprva je nameraval kupiti domačijo v okolici Zagreba, a si je po nasprotovanju izvoljenke premislil. Slika 179: Primerjava stanja na katastrskih Čas nakupa in priselitve na domačijo kartah iz leta 1825 (srednja) in iz druge polovice 19. stoletja (spodaj). Vse tri stavbe Zajskih nista znana, prvi dokument o domačije – hiša, svinjak in skedenj ostajajo skoraj dvesto let enake. Podobno nakazuje lastništvu je ohranjen iz leta 1865. Stara zgornja slika iz vojaškega zemlejvida iz 1776. dva Zajska, po pripovedovanju naj bi šlo Dokazuje, da so bile hiše že takrat razporejene tudi ob poti levo navzdol. za dva starčka, sta ostala v hiši skupaj z Janeži vse do smrti, imela sta izgovorjen 87 preužitek. To je tudi za razumevanje pošiljal blago za oblačila, drugi bratje so iz arhitekture pomemben podatek. Amerike pošiljali kresilni kamen, laterne, oblačila in obutev. Družina je imela srečo, da med 2. svetovno vojno noben član družine ni bil interniran, čeprav so bili hiša in vsa poslopja požgana in je bila večina ljudi odpeljana v koncentracijska taborišča. Ata Venceslav je bil do konca vojne na prisilnem delu v Nemčiji, kjer je bil nekaj časa glavni kuhar. Slika 181: Pogled na hišo z zgornje strani z vhodom. Slika 182: Pogled na spodnjo stran hiše s pokritim gankom in straniščem v kotu. Slika 183: Struktura kletnega zidu hiše Jakob in Julijana Janež sta imela pet sinov: Zajskih, brez poravnav, iz nepravilnih Antona, Jakoba, Valentina, Venceslava in apnenčastih kamnov, privlečenih iz bregov Strme rebri. Floriana. Venceslav je podedoval posestvo, ostali bratje so odšli za kruhom v tujino: v ZDA, Argentino in Francijo. Zanimiva je zgodba, da je eden od bratov prišel na ladjo za Argentino pomotoma, ker je zgrešil tisto za Ameriko. Cerkveni dolg se je s posestvom prenesel na nove lastnike. Bratje Janež so ga morali odplačevati z delom v tujini. S poštnimi Slika 184: Ena redkih fotografij naselja nad paketi so pomagali tudi družini v Osilnico pred drugo vojno - v ozadju je Zgornji Čačič z velikimi, širokimi hišami. Od Bezgovici: Valentin je iz Argentine tam je bila Marija Poje, poročena k Zajskim. 88 Naslednik prve generacije, Venceslav Kovaču na Selih pri Osilnici, kjer se je Janež (1896–1980), se je oženil z Marijo plesalo vsako nedeljo popoldan. Oče Poje (1903–2003) iz Zgornjega Čačiča. V Venceslav je bil zelo strog, za svoje čase zakonu se jima je rodilo devet otrok, trije pa hkrati tudi svobodomiselen moški. Z sinovi in šest hčera: Jože, Tone, Slavka, ženo Marijo sta se ob nedeljah izmenjevala Marija, Monika, Julijana, Ankica, Rezika pri hišnih opravilih in varstvu otrok tako, in Stanislava – Stanka, mati sedanjega da se je vsako nedeljo eden od njiju lastnika zbirke, rojena 1940. udeležil maše. Ko je bil doma oče, je kuhal, poribal tla, oblekel otroke in celo spekel potico. Slika 185: Višja skrinja iz mehkega lesa pri Zajskih, sredina 19. stoletja. Prebarvana, z naslikano strukturo dragocenejšega lesa. Slika 187: Krušna peč v mali vežni kamri, na neobičajnem koncu hiše. Slika 188: Povojna omara spalnice iz češnjevega lesa, s prilepljenimi okraski. Slika 186: Višja zibka iz trdega lesa, verjetno Stankin bodoči mož, Roman Janeš, poštar iz obdobja med vojnama ali nekaj starejša. v Čabru in kasneje dolga leta kondukter na Sestre Monika, Stanka in Marija so svoje avtobusni progi Gerovo – Ljubljana, od može spoznale na plesu v gostilni pri koder ga pozna marsikateri domačin, je 89 moral od njenega očeta izprositi dovoljenje tekla izpod hleva in se po kanalu izlivala za poroko. Po poroki sta se Stanka in na prosto. Voda je tekla tudi pod Roman preselila v Gerovo. Leta 1980, po skednjem. Pred hišo je bil studenec, ki ni smrti Venceslava, se je h hčerki v Gerovo nikoli presahnil in poleg njega velik oreh, preselila še mati Marija, ki je bila zadnji ki je dajal senco domačiji in dvorišču pred stalni prebivalec hiše. Od takrat dalje njo. Tega je pred nekaj leti podrl žled. domačija nima več stalnih prebivalcev. Zemlja na domačiji je bila močvirnata, Posestvo je prevzel sin Roman. zbita in sprana zaradi vode, zato tudi precej neugodna za kmetovanje. S konji je bilo zemljo težko obdelovati, saj so se jim udirala tla pod nogami. Ko so se Zajski po vojni vrnili na požgano domačijo, so bili nekaj časa nastanjeni v svinjski štali, dokler si niso obnovili hiše. Slika 189: Del predmetov etnografske zbirke v notranjosti nekdanje štale. Slika 190: Čiščenje in sortiranje orodja, ki sestavlja etnografsko zbirko Zajskih, poleti Povejmo še nekaj o gospodarstvu Zajskih v 2014. zadnjih dveh in nekaj več stoletjih.V času Zajski so se v veliki meri preživljali s Marije Terezije je bila nekdanja vaška kmetovanjem za lastne potrebe. Sadili so zemlja – njive, pašniki in gozdovi – krompir, fižol in zelje, sejali so ječmen in razdeljena med kmetijami. Zgolj najslabša oves, v dobrih letih tudi koruzo. Za prašiče zemlja je bila namenjena gradnji hiš. so gojili repo, peso in korenje. Slednje so v Domačija Zajskih, ki je postavljena povojnem času sejali še po snegu, in sicer najnižje v vasi, stoji na geografski med ječmen. Ko so ječmen poželi, so pleli prelomnici, kjer voda iz zemeljskih globin korenje, kar je bilo težaško delo. Vsako pronica na plano in se po jarkih izteka leto so pridelali približno 400 litrov zelja, navzdol v Čabranko. Voda je v preteklosti kar je predstavljalo celoletno zalogo te 90 poljščine. V bližini domačije je rastlo Običajno sta bila v hlevu dva vola za sadno drevje, predvsem jabolka, slive in pomoč pri obdelovanju zemlje, dve kravi hruške. Sadje so sušili, iz jabolk pa so za mleko, prašiči za meso, pa tudi koze, pridelovali tudi rakíjo, mošt in kis. ovce, kokoši in race. Šele po vojni so kupili tudi konja. Ko je družina Zanimiv je tudi podatek iz pisma, ki ga je potrebovala denar, je vole prodajala v poslal sin Slavko iz partizanov. Domače je Binkel – Stari in Novi Kot, od koder so jih kar trikrat opomnil, naj posadijo tobak. trgovci preprodajali dalje v Italijo. Potem Po vojni je bilo v okolici Bezgovice veliko so zredili nove. Kozje in kravje mleko je divjadi. Predvsem divji prašiči so zajska gospodarica uporabljala za povzročali veliko škodo na poljih. Kmetje hranjenje prašičev, da so ti hitreje rastli. so morali zato vse noči varovati pridelke, Ovce so imeli za volno, iz nje so pletli kar je bilo pogosto delo otrok. V ta namen nogavice. Še po vojni so sejali tudi lan, da so netili ogenj, vpili, prepevali, tolkli s so pridobili material za izdelavo rjuh, ki so kosami, zvonili s kravjimi zvonci. Otroci bile lanene. Laneno predivo so nosil tkat k so lahko s seboj vzeli tudi psa, ki je lajal Prhcem na hrvaški strani. ter na svoj način odganjal divjad. Slika 192: Dekleta evidentirajo predmete zbirke v skednju Zajskih. Ker je bila družina velika, pri kmečkih opravilih pogosto ni potrebovala tuje pomoči. Težaško opravilo nabiranja gorske trave za živino – slame, kot so jo imenovali, so opravljali otroci. Ti so jo nosili z visokih pobočjih, kjer so jo moški Slika 191: Skupina glavnih udeležencev pokosili. Trave je v okolici hiše delavnice, ki je uredila zbirko pri Zajskih avgusta 2014. Od zgoraj navzdol Roman, Ana, primanjkovalo. Na vrhu hriba so naredili še ena Ana, Tanja, Saša, Anja in Marko. 91 eno butaro, po poti do domačije pa še dve. ročni mlini z velikimi železnimi kolesi - Kjer je bil teren za voz nedostopen, so vztrajniki, ki so za mletje zahtevali vsaj slamo vlekli tudi na kolih, pripetih na dva moža. vprežno živino. Včasih so imeli za pomoč pri okopavanju in osipanju težakine – ženske, ki so bile za delo plačane s hrano in denarjem. Vaški možje so si med seboj pomagali v času košnje. Pomemben del gospodarstva je bila tudi žganjekuha. Janeši se spominjajo, da je bila žganjekuha v Bezgovici tradicionalna dejavnost, saj je sončna lega vasi Slika 193: Kot v kleti Zajskih z napravami za omogočala obilno pridelavo sadja. Gojili žganjekuho in pripravo sadja: mlin na motorni so predvsem slive, jabolka in hruške, zato pogon na sodu za mošt, stari kotel s cevmi za kondenzacijo in čebrom z vodo za hlajenje. je prevladovala slivova, jabolčna, hruškova Ker so imeli ljudje do pozne jeseni veliko in mešana rakija. Del sadja so domačini dela na poljih in v gozdovih, so sadje predelali v blječke (suhe krhlje), del pa je shranjevali in zorili zmleto v velikih šel za pridelavo rakíje, mošta in kisa. Ko je pokritih sodih, rakijo pa so pogosto kuhali bila v času stare Jugoslavije v Gerovem še šele v zimskem času. Rakijo so popili vojašnica, so ženske tja v koših nosile sproti in je je pogosto primanjkovalo. Zato prodajati sadje in rakijo. so jo morali kuhati večkrat, najbolj Spominjajo se, da so sadje za pripravo nestrpni celo iz nedozorelih zelenih sliv. rakije (žganja) in mošta (sadnega vina) Najbolj iznajdljive gospodinje so nekaj flaš pridobivali s pomočjo zaobljenega korita zakopale v zemljo, da so jih prihranile za in kamnitega kolesa, kolotera. Korito je čas košnje. bilo dolgo tri ali več metrov in je bilo Za žganjekuho so večinoma uporabljali izdolbeno iz debelejšega debla tršega lesa. doma izdelane bakrene kotle. Vsak je bil V tako korito so nasuli sadje in ga drobili z sestavljen iz kotla, kape in zavite cevi okroglim kamnitim kolesom, nasajenim na (starejši so imeli dve ravni cevi) za posodo daljši drog, ki so ga vozili iz enega na s hladilno vodo. Ti so bili različnih drugi konec. Ker je bilo take naprave težko dimenzij. Največji kotel je imel volumen izdolbsti, jih ni bilo veliko – običajno je približno 60 litrov. Vsebnost alkohola so bila v vsaki vasi ena, uporabljali pa so jo dolga leta ugotavljali samo s pokušanjem. vsi vaščani. Kasneje so prišli v uporabo 92 Slika 194: Ekipa pri sestavljanju panoja z osnovnimi podatki o hiši, okolici in zbirki. Kuhanje žganja je nadzorovala že avstro- ogrska oblast. Ta dejavnost je bila obdavčena, nadzirali so jo dacarji, nekakšni finančni policaji. Tudi v stari Jugoslaviji je bilo potrebno kotle prijaviti Slika 196: Tloris kleti in poskus rekonstrukcije oblastem in zanje plačati davek. Kazni za nadstropja pri Zajskih, v tretji četrtini 19. kršitelje so bile vedno visoke. stoletja. Vprašljiv je levi del z vežo in sobama, saj ni logičen po shemah tedanjega časa. Verjetno je posledica večih družin v eni hiši. Dimenzije kleti so 11,3x6,9 m. K domačiji so poleg vrhhlevne, v breg prislonjene hiše, spadali tudi skedenj, kozolec, svinjska štala in sušilnica za sadje. Vsi objekti so bili pokriti s šindro – skodlo. Na kozolcu ob hiši so shranjevali praprot in listje za nastilj - stilo, voz in metrska drva. Na njem so bile tudi rante, na katerih so sušili fižol. Kozolec, ki je stal med hišo in skednjem, malo na stran, so požgali Italijani in ga kasneje niso obnavljali. Njegovo vlogo je prevzel Slika 195: Del dokumenta iz leta 1865, v katerem gospostvo iz Kočevja ob komisijskem skedenj, ki je prej služil le za seno in ogledu našteva in potrjuje skupna zemljišča naselja Bezgovica: gozdove in pašnike na otavo. Ta ima tudi prislonjeni kozolec na riglu, pod verti, pod hribčkom, pod ograjco, južni strani. Poleg hiše je stala tudi černi vrh, velki verh, mali verh, na jami, pod kočami, pod velkim vrham, ograjca pri černi svinjska štalca, v kateri je imela družina po verh… dva ali tri prašiče. V zunanjem ograjenem 93 delu in v podstrešju poslopja je bila še Črnega Potoka, ki je bila verjetno narejena štalca za kakuši – kurnik. V bližini skednja nekaj prej. je bila lesena sušilnica, v kateri so v preteklosti sušili jabolka, slive in hruške. Sušilnica se je porušila okrog leta 2009. Slika 198: Malce obrezana, v kletni vhod sekundarno vgrajena nekdanja prva vrata v hišo Zajskih, povojni izdelek. Fotografija je obrnjena na glavo, ker so vrata vgrajena ravno obratno kot so bila prvotno. Kletni del sestavljata po tlorisu kvadratna štala in kujdr v zlatem pravokotniku. Stene Slika 197: Litoželezna pečka je verjetno služila ogrevanju dela Zajske hiše, ki je ostal zadnjega so na južni strani ojačane, ta brez zidane peči. razširitev služi polici za odlaganje. Zgornji Povedati je potrebno še nekaj o sami hiši. del hiše je bil pred požigom delno zidan iz Tlorisno razmerje hiše je klasično: kamna, delno lesen. Tako so bile stene tudi narejena je v natančnem zlatem rezu. To bi obnovljene, saj je kamniti zidani del lahko pomenilo, da je bila zastavljena še v preživel. Tlorisni razpored je ostal času klasicizma, na prelomu 18. in 19. podoben kot pred vojno, spremenjene so stoletja, vsekakor pa pred 1825. letom. Če bile le sobe na severni strani, saj bi tam pogledamo sedanji volumen brez ganka, ki morala biti po takrat običajnih tlorisnih ne odstopa bistveno od nekdanjega, shemah kvadratna hiša. opazimo, da je hiša veliko bolj strogih Sumljiva sta tudi podporna zidova peči v razmerij, kot je na primer Klukavčava iz kleti, saj sta postavljena z zamikom na 94 vsako stran predelne stene. Mogoče sta ki so ležala po skednju in hiši, k njim bila oba ali vsaj eden od njih premaknjena, dodajal tista, ki so jih drugje zavrgli ter na predelana ali delno podrta. Na sedaj koncu dobil kar nekaj orodij tudi od ohranjeno gradnjo je imelo sigurno vpliv Padovcev – iz naselja Padovo, prav tako tudi dejstvo, da sta bila v hiši preužitkarja, vrhovske vasi, ki se nahaja le kak kilometer ki jima je bilo potrebno kuriti. Zato je ali malo več na drugi strani brega nad verjetno baba v vežni kamri, in ne na Kolpo. strani, kjer bi morala biti hiša. Tam je bila po vsej verjetnosti prvotna baba podrta zaradi zavzemanja prostora v hlevu. Prizidan je bil le manjši zidec za podporo dimnika. Iz lege in poznavanja Klukavčave hiše v Črnem Potoku bi si upal trditi, da gank nekoč ni imel stopnic navzdol. V klet je vodila lestev skozi pokrov v podu kašče, iz veže pa tudi v hlev. Slika 199: Razlaga in demonstracija uporabe predmetov iz zbirke v skednju Zajskih. Možje iz Padova so orodja še uporabljali. Pri delih, kjer je bilo potrebno več ljudi, so družine pomagale druga drugi. Za zaključek še nekaj besed o etnografski zbirki, ki smo jo s pomočjo marljivih etnologinj, arheologinj, zgodovinark in geografinje, ter elektroenergetika, uredili v Slika 200: Tri fotografije iz otvoritve zbirke v skednju Zajskih, 15. avgusta 2014. avgustu leta 2014. Lastnik Roman je že Tako se je zbralo nekaj sto predmetov, ki več let hranil in spravljal različna orodja, so bili hranjeni na suhem v skednju, a niso 95 imeli posebne zgodbe, ki bi pokazala železnega. Tudi stroj za sajenje koruze, ki njihovo funkcijo. Že lansko leto na Travi ga je vlekel konj. Precej je kolarskih sva prišla v stik z Romanom in se izdelkov vezanih na vožnjo, vleko s konji dogovorila, da bi mogoče v letošnjem letu in voli. Od različnih oblik sani za vožnjo organizirali urejanje njegove zbirke. Bil hlodov iz gozda, do kompletnega voza sem vesel, da je zagrizel v zadevo in tako lojtrnika. Ne manjkata konjski komat in je zbirka s pomočjo udeležencev poletne volovski jarem, saj so nekoč pri hiši imeli delavnice lepo urejena. tako vole kot kasneje konja. Predstavljeno je orodje za delo v gozdu: žaganje, podiranje in končno obdelavo lesa. Zbirko lepo dopolnjuje kotiček za kuhanje rakije v kleti, kjer je predstavljena žganjekuha. Zunaj sta Jurinav Drago in Roman v času delavnice iz debla hrasta mojstrsko izrezala novo terilnico za sadje s kamnitim kolesom, ki je bilo najdeno nekje v ostankih kočevarskih vasi nad dolino. Slika 201: Dokument iz leta 1865, v katerem zemljiška komisija dežele Kranjske določa posestne pravice vrhovskim naseljem. Slika 202: Prvo, častno vodenje po urejeni V zbirki si lahko obiskovalci ogledajo zbirki kmetijskega orodja v skednju Zajskih ob orodja za pridelavo žita in koruze. Teh že njeni otvoritvi je prevzel avtor razstave, Marko Smole. nekaj desetletij ne uporabljajo več, saj žita Veseli nas, da smo s pomočjo vseh ne sejejo več. Od mlatilnika na ročni sodelavk in sodelavcev dobre volje, pogon, vetrnika za vejanje žita, do domače občine Osilnica, Slovenskega slamoreznic in strojčka za ruženje kulturnega društva iz Prezida ter Padovcev koruznih storžev. Predstavljeni so plugi – pomagali ohraniti del naše skupne dreva, različnih namenov. Od lesenega do dediščine obmejnega območja. Vsi stari 96 predmeti v skednju in hiši so popisani, fotografirani, premerjeni in opremljeni z narečnimi imeni, za kar so poskrbele s strokovnim delom udeleženke iz Muzeja Kočevje in domači informatorji iz Padova. Slika 203: Posebnost domačije Zajskih je tudi obnovljena naprava – koloter za drobljenje sadja pred skednjem. Jurinav Drago in Roman pri obdelavi ločno zakrivljenega hrastovega korita, v katerem se je s kamnitim kolesom na dolgi leseni osi trlo največ jabolka in hruške pred prešanjem v mošt. Slika 205: Tri fotografije iz dela zbirke na skednju Zajskih: plugi in brana za obdelavo polja, naprave za predelavo žita in koruze, vozne naprave – lojtrni voz in furmanske sani, konjska in volovska oprema. Slika 204: Fantje iz Padova preizkušajo delovanje obnovljenega kolotera. 97 PETRIČKAVA HIŠA V PADOVEM Od Bezgovice je šla nekoč karavanska in NAD OSILNICO nato poštna pot proti spodnjemu koncu doline Kolpe preko Zgornjega in Če smo v prejšnjem poglavju opisovali Spodnjega Čačiča, po pripovedih enega od zbirko v skednju Zajskih in pri njej najstarejših naselij v dolini s cerkvijo Sv. omenjali del orodja, ki je prišlo vanjo tudi Miklavža in pokopališčem, do poštne z donacijo padovskih gospodarjev in postaje v Padovem. Od Padova se je pot gospodaric, potem bi bilo potrebno kaj spet spustila ob košenicah in pašnikih povedati tudi o tem malem, posebnem in globoko v dolino Kolpe, ki se pred živem naselju nad Osilnico. Zaselku na Ribjekom na 291 mnm – nekoč tudi sončni rebri nad Kolpo, kot zadnja leta Fischbach, s staro cerkvico Sv. Egidija iz velikokrat poudarjajo domačini. Z 16. stoletja, razširi in postane primerna za udeleženci etnoloških delavnic v Palčavi prehod in za stabilnejšo pot. šiši jih obiskujemo že nekaj let. Snemali smo njihove razgovore v narečju, pripovedovali so nam o svojem delu in življenju, pri njih smo predstavili marsikatero od za vse zanimivih etnoloških in zgodovinskih tem, poskušali njihove dobrote, z njimi v Palčavi kuhinji pekli pecivo za pohod na Sveto Goro in sejem v Plešcih, z njimi sodelovali pri domačih opravilih in slavjih ter spremljali njihovo Slika 207: Padovo na Franciscejskem katastru dobro voljo in delo, s katerim sami iz leta 1824. Skupina hiš levo od studenca je razporejena po grebenu, desna gruča pa okoli spreminjajo svoj svet. Družno, in na bolje! središčne stavbe. Slika 208: Najstarejši ohranjeni kamniti portal v Padovem iz 1843. leta je vgrajen na Nakuančni hiši. Slika 206: Izsek iz zemljevida poštnih povezav v Ilirskih Provincah iz leta 1850, na Padovo na 480 mnm je majhna vas na njem je poštna postaja tudi v Padovem. razglednem mestu nad dolino Kolpe, v 98 precej položnem in rodovitnem južnem V sredini vasi imajo izvir vode, kjer se je v bregu, z veliko sadnega drevja, ki dobro karite napajala živina in pralo perilo. Jarek rodi in je bilo poleg poljedelstva in izvira deli naselje na dva dela in se živinoreje – imeli so tudi vole za delo na nadaljuje v Vezanskem potoku. Le nekaj polju in v gozdu - vedno pomemben vir sto metrov pod vasjo je malo naselje hrane in zaslužka. V vseh vaseh nad dolino Malinišče, v katerem so imeli na manjšem so še dolgo sejali lan, ki so ga potem tkali potoku dva mlina in je po mestu za mlin Kočevarji. tudi dobilo svoje ime. Najstarejši ohranjeni portal v Padovem je iz 1843. leta, ima pa stare portale kar nekaj hiš. Hiše so bile nekdaj delno ali v celoti lesene, delno zidane in s hlevi pod bivalnim delom. Slika 210: Dve fotografiji iz obnovljene vasi, zgoraj iz zahoda, spodnja pogled proti središču Slika 209: Tri fotografije središča požganega s Petričkovo hišo in skednjem v sredini. Padova. Na posnetku ruševine - požgane hiše v snegu, med njimi povratniki. Na zgornji je levo Že na katarstrskem načrtu iz leta 1824 je Grgečava hiša, na srednji Paputna, ki je sedaj ni več, prav tako spodaj desno. Fotografije vidnih nekaj ločenih kleti, te so bile Edija Šelhausa iz zime 1944/45 (takrat je obokane v globjem delu v bregu, na obiskal tudi Palčave v Plešcih), vir: museums.si. njihovi podstrehi je bilo prostora še za 99 seno ali otavo. Klet je služila za mošt in pri delu doma in v vasi, razkazal nam je poljske pridelke. V vasi je nad hišo Padovo in nas vodil v hribe v okolici. Ko Zgurajnih, lepo obnovljena sušilnica za smo iskali, katero hišo v Padovem bi sadje – ki ji pravijo pečnica, te so bile obdelali natančneje, smo se odločili najprej pogoste tudi pri ostalih hišah. za njihovo, nato pa nadaljevali pri sosedi. V središču naselja preseneča postavitev gruče hiš okoli osrednjega prostora, kjer je v začetku 19. stoletja stala edina zidana zgradba – mogoče nekoč županova? Sedaj je podrta in je tu prazen prostor. Gre za drugačno postavitev hiš, kot je običajna pri drugih naseljih v okolici in lahko pomeni precej starejšo osnovo. Slika 212: Obnovljena Petričkava hiša nad središčem Padova. Slika 210: Pohvalno obnovljena stara sušilnica sadja – pečnica pri Zgurajnih v Padovem. Padovo je bilo v začetku avgusta leta 1942 Slika 213: Petričkava hiša še z jugovzhodne strani. Desno je Šercerjeva - Grgečeva hiša, še v celoti požgano, vsi prebivalci so bili ena z zelo starimi kujdri. internirani na Rabu, v Gonarsu ali Trevisu, Hiša je bila v zgornjem delu v celoti polovica ljudi se iz internacije ni vrnila. predelana pred desetimi leti, a spodnji Povratniki so si obnovili večino hiš na kletni del je ostal star. Njeni predvojni starih kamnitih zidanih kleteh. kamniti zidovi so verjetno na prvi Ena teh hiš je Petričkava. Njen sedanji fotografiji pogorišč desno in iz nje se vidi, lastnik Jože Poje – Joži nas je prijazno da je bila v nadstropju takrat že delno spremljal že med delavnico v Bezgovici. zidana in na delu proti jugozahodu lesena. Kljub temu, da ne pripada starejši Na tem delu je morala biti v vogalu generaciji, je etnologinjam in postavljena tudi hiša. Ta za razliko od arheologinjam pokazal, kako se uporablja ostalih hiš ni bila nad hlevom, saj je bil stara orodja, s katerimi je nekoč pomagal 100 hlev takrat že ločen od stanovanjske hiša, ki je bila obrnjena pravokotno na stavbe. sedanjo. In v kleti smo našli njene ostanke. To je celoten kletni del približno 2/3 klet sedanje hiše, od katere je verjetno najstarejši polkrožno obokani prostor v zahodnem delu kleti. V klet vstopimo skozi pred mnogimi leti razširjena vrata. Posebnost vrat je bila, da Slika 214: Pogled na z opekami obokani strop jih je Jožetov ded zapahoval kar iz spalnice nad vhodnim delom kleti. zgoraj, saj je bila tja potegnjena debela in dolga železna palica. Slika 215: Kljuka vhodnih vrat v klet Slika 217: Struktura zidu kleti Petričkave hiše, Petričkave hiše, baročnih oblik. iz grobo obdelanih apnenčastih kvadrov, gre za steno proti polkrožno obokanem prostoru. Prostor kleti je zidan z apnenčastim obdelanim kamnom manj pravilnih oblik, ki so jih morali pridobivati v stenah iznad vasi. Presenečajo večji kamni v predelni steni proti manjšemu prostoru na koncu. Stena je morala biti nekoč dozidana. V manjšem prostoru so prej iz tal gledale celo velike skale, ki so sedaj odbite, tla Slika 216: Vhodni prostor kleti v sredini niso bila ravna in so bila za kakih 20 cm Petričkave hiše, stari omet je odbit in stene dvignjena nad tlemi prvega prostora. očiščene. Izgleda, kot bi bil zadnji prostor izdolben v Po katastrski karti smo lahko ugotovili, da hrib šele enkrat v kasnejšem obdobju in ne je na njenih temeljih nekoč stala starejša ob gradnji prvotne hiše. Strop tega prostora 101 je plitvo obokan s kamenjem, zato ni bil Tem ugotovitvam pritrjuje tudi prostor na namenjen za velike obremenitve. levem delu kleti. Za razliko od srednjega, ki je plitvo obokan z opekami, položenimi na kant med železnimi nosilci (prej je tu moral biti lesen strop), je obokan s kamnom. Lepo izdelan kamnit polkrožni obok z razponom 2,9 m, se raztega preko celega 5 metrov dolgega prostora. Preko Slika 218: Plitvo, s kamenjem obokan strop na ometa je še vedno lepo vidna struktura koncu kleti ni izdelan za večje obtežbe. A je ognjeodporen, primeren za okolico ognjišča. obdelanih kamnitih skladov. Prostor ima le Ko smo premerili prostore, smo ugotovili, eno okno, iz njegovega položaja se vidi, da da je morala biti prvotna hiša iz začetka je moralo biti nekoč manjše tako po višini, 19. stoletja postavljena le na dveh sedanjih kot širini, saj je sedanja odprtina kletnih prostorih, zadnji del hiše je stal premaknjena iz osi. neposredno na kamnitem bregu, ki se steguje na dvorišče. Od najstarejše osnove s kvadratnim tlorisom pod hišo, ali celo še starejše, je verjetno ostal le polkrožno obokani prostor. Slika 220: Plitvo obokanje nad kletmi Petričkave hiše. Opeke so položene na kant. Verjetno iz časa obnove po drugi vojni, strop je moral biti prej lesen. Zadaj lepo izdelana obokana kamnita preklada prehoda, ki pa tudi ni iz prvega obdobja hiše. Ko smo narisali izmerjene dimenzije prostora, smo lahko ugotovili, da je zmešnjava v zidovih zadnjega prostora osrednjega dela kleti (lastnik je moral Slika 219: Desna stena srednjega prostora kleti zidove, ki so bili precej razpadli in zasuti z je zgrajena iz bolj raznolikih kosov apnenca, kot leva, proti polkrožno obokanem prostoru. zemljo, temeljito popraviti), dejansko 102 posledica širjenja kleti v breg. Mogoče je bilo širjenje načrtovano še globje, a so dela prekinile velike raščene skale, ki se jih ni dalo odstraniti. Za prostor tam zadaj pravijo domačini, da je bil baje med vojno zazidan za skrivališče. Nekdanji lastnik pa je (mogoče želel) doseči s poglobitvijo tudi to, da je prišel do tlorisnega kvadrata, nad katerim je potem stala hiša? Bi bila Slika 222: Pogled proti oknu, ki je bilo prvotno manjše, v polkrožno obokanem polkrožno obokana klet potemtakem lahko prostoru kleti Petričkave hiše. Sumljiva so vrata levo, proti osrednjemu delu kleti, saj bi še kako stoletje starejša od leta 1824? Iz bila lahko prebita kasneje, čeprav so kamniti tlorisnih razmerij, iz nepravilno bloki po vogalih lepo obdelani. Žal kasnejši omet pokriva sledove morebitnih predelav. postavljenega vhoda v polkrožno obokano klet, ki je nastavljen bolj na prostor pred njo za katerega vemo, da je bil predelan, bi kar verjeli, da je tako. Slika 223: Pogled proti hribu, polkrožno obokani prostor kleti Petričkave hiše - verjetno najstarejši del hiše. Skozi omet se kažejo pravilni apnenčasti kvadri, naloženi v skladih, ki gradijo obok. Vzroki obračanja vzdolžne fasade proti glavni ulici in vzporedno bregu so vsaj dvoji: sledenje modnim vzorcem v dolini Slika 221: Izredno masivni vogalniki predelne od sredine 19. stoletja naprej, a tudi stene v sredini kleti Petričkave hiše, verjetno pozidani kasneje in prenešeni iz katerega bolj povečanje prostora za zadnje dvorišče. Tja statično kočljivega, a predelanega dela stene. so si Petričkavi namreč postavili skedenj s 103 hlevom, ki je zamaknjen glede na hišo, da praznik. Ta dan se je potegnilo črto pod je pred vhodom dovolj prostora za pridelek in pregledalo, kaj je prineslo leto, shranjevanje in različna domača opravila. a tudi pobralo dajatve za kočevsko Prostora v bregu je bilo malo. Pred gospodo in cerkev. Če je bilo leto dobro, obračanjem je bila hiša brez razlogov za veselje ni zmanjkalo. Pa četudi gospodarskega poslopja in je imela, ob jabolčnem moštu ali rakiji, ali pa ob podobno kot večina ostalih v vasi, vse primorskem ali belokrajnskem vinu, ki so stvari pod eno streho. Kako je bilo s ga tod mimo prenašale karavane. hlevom ni jasno, saj bi prostor pred kletjo zadostoval le za kako kravo. Tudi dodana klet desno je zelo ozka in dolga ter za večjo živino ni primerna. Glede na lego v bregu, z neposrednim dostopom v zgornje nadstropje, bi lahko bila predhodnica hiše dimnica s prostori v nadstropju, ki so služili tako ljudem kot vsaj manjšim živalim. Peč s kuriščem ni bila v sredini, Slika 224: Tloris sedanje kleti Petričkave hiše. temveč ob desni strani prvotne hiše. Črna Levi del dveh tretjin, ki v osnovi z zunanjimi stenami tvori kvadrat 7,6x7,6m je vsaj iz kuhinja se je kasneje, ko so ob predelavi sredine 19. stoletja, polkrožno obokana klet skopali klet v globino, verjetno preselila na levo pa celo kako stoletje starejša. Hiša je morala biti prvotno v delu nad sedanjim levo stran. Tlorisna velikost prvotne stavbe srednjim vhodom in obokano kletjo, v fazi s črno kuhinjo pa v levem kotu. Stavba je sedaj bi morala biti (po primerjavi z ostalimi, ki zunanjih dimenzij približno 10,3x8,3m leva. smo jih raziskovali) približno 7,6x11m ali Na koncu naj zapišemo še to, da je bil v nekaj manj v dolžino. hiši rojen župnik Jože Poje (1889-1977), Posebna vrednost Petričkave kleti je pokončen možak. V prvi vojni je odklonil dejstvo, da je to prva klet v okolici, starejša službo kurata, ker ni želel blagoslavljati od 200 let, ki je vrata svojih prostorov na orožja in se je zato boril na Soški fronti kot široko odprla sovaščanom. V kleti, ki jo je običajen vojak. Tudi v drugi vojni je lastnik marljivo obnovil, smo skupaj z sodeloval v OF, pomagal partizanom, po njimi 22. oktobra 2014 praznovali Svetega vojni pa razočaran končal službovanje v Martina in s tem dogodkom klet tudi Zdihovem na Kočevskem, ki so ga nove formalno odprli. Res je, da pri nas verjetno oblasti zaradi formiranja zaprtega območja davno nazaj ni bilo domačega vina, a kljub njegovemu upiranju izselile, cerkev Martinovo je bilo od nekdaj pomemben pa je bila celo porušena. 104 GRGEČAVA - ŠERCERJEVA HIŠA V fotografijah, ki so bile dodane k opisu PADOVEM NAD OSILNICO Petričkave hiše, glej prvo od fotografij, stavba levo. Soseda Petričkavi hiši je že več kot dve stoletji hiša, v kateri sedaj prebiva družina Šercer – s starim hišnim imenom Grgečava. Ime je dobila po nekdanjem lastniku Grgi Žagarju, katerega ime je še ohranjeno na delu nekdanjega glavnega portala hiše iz leta 1866. Nanjo sem postal pozoren že ob prvem obisku Padova v letu 2011, saj smo poleg nje ogledovali njihovo Slika 226: Ohranjeni del nekdaj vhodnega portala z vpisanim prvim znanim lastnikom staro, od stanovanjske hiše ločeno klet z Šercerjeve hiše iz 1866. leta. lepim polkrožnim obokom. Sedaj je priložnost, da opišemo obe stavbi. Slika 227: Padovo na novejši karti iz začetka 20. stoletja. Hiše na levo od napajalnika so glede na stanje iz 1825. leta zamenjale svoj položaj in so se pomaknile na stran, višje od korita. Hiše v gručastem središču ostanejo na starem mestu, le nekaj se jih obnovi ali obrne. Petričkava hiša na parceli št. 96 je sicer risana Slika 225: Leseni kip Marije z detetom, malce premaknjeno in se verjetno konec 19. verjetno iz konca 18. ali začetka 19. stoletja, iz stoletja obrne, a zanjo vemo, da ostane kapelice pred središčem Padova. Kip je večinoma na starih kleteh. Grgečava - verjetno iz obdobja, ko sta bili zgrajeni Šercerjeva ostane na istih temeljih in kletnih Petričkava in Šercerjeva - Grgečava hiša. konstrukcijah, le zgornji del se pozida (na karti Hiša stoji še vedno na stari kleti iz začetka ga pobarvajo rdeče). Zunanja klet na isti parceli ostane delno lesena (rumene barve). 19. stoletja, zgornji del je moral biti Kletni prostor nekdanje štale Grgečave pozidan s kamnitimi zidovi že pred drugo hiše, v katerega vstopimo skozi širok vojno, saj so zidovi vidni na Šelhausovih 105 kamnit portal, izdelan za uvoz voza, je velik prostor brez pregrad, z dvema polkrožno obokanima deloma v ozadju. Sprednji del je imel nekoč lesen strop. Oboka sta delo veščega mojstra, saj sta pravilno oblikovana in grajena iz lepo oblikovanih kamnitih kvadrov, kvalitetno so obdelani tudi sprednji robovi, ki se odpirajo v nekdanji prostor štale. Med obokoma je postavljen širok in globok kamniti slop. Slika 230: Levi in desni obokani del v štali Grgečave hiše z lepo obdelanimi robovi. V štali v sprednjem delu so bile nekoč Slika 228: Nekdanja vhodna, zahodna fasada krave, kaka telica, voli. Prostora je za vsaj Grgečave hiše, obrnjena v smer Svete Gore in gornjega dela doline. osem odraslih živali. Pod oboki so Šercerjevi nekoč shranjevali nastilj ter imeli prostor za teleta. Svinjski hlevček je bil zunaj, za hišo. Podkleteni del ne gre do konca sedanjega tlorisa hiše, njen zadnji del je bil postavljen neposredno na breg, tako kot pri Petričkavi hiši. Za razliko od sosedove, za to hišo z masivnim obokanim delom v sredini stavbe lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je močno podzidje služilo podstavku dimnične peči, stati je morala v Slika 229: Zatrepna fasada s širokim vhodom v štalo Grgečave hiše. Vsa okna so bila po sredini hiše. Zgornje nadstropje je moralo vojni predelana. Nekdaj so bila v nadstropju tri okna. Levi dve od hiše, desno od štiblca. biti večcelično, poleg dimničnega prostora 106 je morala biti tam vsaj še veža in shramba. stranic pritličja stavbe so približno v Podobno smo ugotavljali pri hiši v Križevi zlatem rezu, kar bi lahko ustrezalo gradnji Dragi. Tloris dimnice bi bil lahko podoben. okoli leta 1866 s portala. Glede na ostale raziskane stavbe preseneča, da klet ni oblikovana v kvadratu. Se pa enaka razmerja stranic osnove štale in obeh obokanih delov ponovijo v ločeni zunanji kleti. Kletni del je tako moral biti sezidan v 18. stoletju ali celo prej. Slika 231: Srednji, kvalitetno in trdno zidani zid med kletnima polkrožnima obokoma, širok približno 75 cm. Zgornje – stanovanjsko nadstropje je moralo biti predelano iz dimničnega v razpored s črno kuhinjo ob večji predelavi, mogoče 1866. leta – od takrat je bil vhodni Slika 232: Tloris kleti in rekonstrukcija portal. Iz sedanjega stanja, ki je posledica nadstropja Grgečave hiše iz obdobja črne kuhinje v drugi polovici 19. stoletja, zunanjih povojnih predelav, smo lahko s pomočjo dimenzij približno 7,7x12,2 m. informacij gospe Ančke, lastnice stavbe, Glavni vhod je bil nekoč z jugozahodne rekonstruirali le stanje s črno kuhinjo. strani, tam je bil vgrajen kamnit portal iz 1866. leta. Ko si iz nivoja okolice vstopil v Iz tlorisnih razmerij hiše bi lahko trdili, da vežo, ki je bila v sredini pregrajena, je bila je bil zgornji del ob predelavi iz hiše z na desni strani hiša kvadratnega tlorisa, dimnico v hišo s črno kuhinjo povečan v levo pa kamra, ki ni bila dostopna iz breg, kar se da razbrati tudi iz katastrske vežice. Preko hiše je bil vhod še v štiblc, ki karte iz začetka 20. stoletja. Razmerja 107 tudi ni imel prehoda proti osrednjemu zanimivem graditelju ali lastniku. Prostor vežnemu delu. Na zadnji strani hiše je bila po arhitekturi spominja bolj na kako velika kuhinja, povezana preko zunanjih molilnico kot na klet. Poleg zidane kleti je vrat z dvoriščem. Tudi ta vrata so imela izgleda že ves čas postavljen še leseni del, kamniti okvir, gladek in brez posebnosti. Iz sedaj je to drvarnica – drvnek. vogala kuhinjskega prostora se je šlo po stopnicah na podstreho. Iz kuhinjskega prostora se je vstopalo tudi v shrambo oziroma kaščo. Na podstrehi je bila poleg sena in sušila za meso še lesena kašča. Tloris je malce drugačen kot pri ostalih, podobnih stavbah. Velika vežna kuhinja je verjetno posledica dimnične predhodnice, mogoče se gospodinja ob predelavi ni hotela sprijazniti z malo, odrinjeno črno kuhinjo, kot je bila običajna drugje. Slika 234: Pogled v notranjost obokane kleti - kujdra. S srednjim okencem in dvema nišama. Slika 233: Kamnita, zidana in obokana zunanja Grgečava klet pri Šercerjevih. Slika 235: Tloris in prerez obokane zunanje kleti – kujdra, zunanjih mer 4x4,7m. Spodaj Poleg stanovanjske stavbe stoji že več kot razgovor etnologov in etnologinj s Šercerjevo dve stoletji tudi mala zunanja klet. Ančko. Zanimiva je tako zaradi starosti, kot zaradi lepo oblikovanega polkrožno obokanega prostora z okencem in dvema nišama na zadnji steni ter lepo izdelano preklado vhodnih vrat. Večji niši sta bili žal nerodno popravljeni, a njihova prisotnost govori o 108 KLUKAVČAVA HIŠA V ČRNEM nameravali zgraditi cerkev. Ostale hiše so bile približno podobne velikosti in tudi POTOKU dimenzij, ter razporejene ob poteh. Kasneje so nekatere od njih dobile tudi Že v lanskem prvem delu knjige smo ob skednje, večina teh je bila zgrajena kar na hiši na Hribe na kratko predstavili tudi temeljih ali delih opuščenih hiš. Črni Potok, vasico na slovenski strani doline Čabranke, pod Čabrom. Opozorili smo na njeno novejšo zgodovino in nekdanji pomen zaradi močnega vodotoka, ki je dajal energijo mlinom, stopam, suknarni in kovačiji ter delo in kruh večjemu številu domačij v vasi. Slika 237: Skupina hiš v Črnem Potoku: levo iz hiše predelani skedenj Klukavčavih, za njim Tuncna, zadaj Katrinčna (cesta pred njo zavije navzgor v breg), desno Klukavčava. Slika 236: Črni Potok iz vojaške karte iz 1776. leta, nekje v desni skupini hiš ob poti nad Čabranko je tudi predhodnica Klukavčave hiše. Tokrat bomo pogledali na drugi konec Slika 238: Pogled z vhoda Katrinčne hiše proti vasi, na vas, kot temu delu od Hriba Črnemu potoku: levo Buažava, Klukavčava in njihov skedenj. Levo od hriba se vidi že ločenega naselja pravijo domačini. Tu so naselje Pungert, mimo katerega je šla stale ob poti, ki je pod prevesnimi stenami karavanska in poštna pot proti Travi. Tokrat si bomo natančneje ogledali vodila visoko nad Čabranko proti Žurgam, Klukavčavo hišo. Ded sedanjega lastnika domačije Buažavih, Kaširkenih, Romana Vesela je bil mizar. Italijanski Klukavčavih, Tuncnih, Katrinčnih, fašisti so ga ustrelili skupaj z ostalimi Žurgavčavih, Kamerčnih… Največja in moškimi leta 1942 na Pleškem polju. Od najbogatejša je bila Katrinčna hiša, ki ima takrat je v hiši živela stara mama z otroci, edina v vasi kamniti portal iz 1865. leta. zato se hiša do pred kratkim ni preveč Zanjo pravijo celo, da so tam poleg vaščani 109 predelovala. Le nova generacija si jo je straneh iz terena v hlev in klet. Klet so prilagodila za počitniško stanovanje, a morali graditi domači zidarji, saj so apneni kljub temu pustila marsikateri del in kamni le malo ali skoraj nič obdelani ter predmet izpred več kot sto petdesetih let zidani nepravilno, brez poravnavanja vrst, nedotaknjen. kletni del pa je bil tudi v celoti na zunanji strani neometan. Slika 239: Črni Potok na katastrski karti iz 2. polovice 19. stoletja, s številko 30 je označena Klukavčava hiša. Slika 241: Kamnita struktura kletnega zidu Klukavčeve hiše na severo-zahodnem delu. Viden je poravnani pas proti vrhu, ki nakazuje ležišče nakdanjih prečnih tramov, kot je levi. Slika 240: Pogled na Klukavčavo hišo z južne strani, spodaj je bil vhod v velik hlev, desno nad njim hiša. Tu je bil čop na strehi že Slika 242: Pogled na Klukavčavo hišo iz poravnan. severozahodne strani, levo spodaj je vhod v Klukavčava hiša je hiša srednjega kmeta s klet. Lepo obnovljena podeskana fasada. precej velikim hlevom za živino. Narejena Kletni del sestavljata dva prostora: večji je bila verjetno v času nekje v začetku 19. pod hišo je bil namenjen hlevu, v katerem stoletja, mogoče celo prej, čeprav njeno je bilo prostora za deset do dvanajst glav starost težko dokažemo. Klet je kamnita, živine. Zadnja generacija je imela v njej postavljena v nagnjen teren tako, da se štiri furmanske konje in kakih pet do šest lahko le po nekaj stopnicah vstopa v krav in telet. Na drugi strani hiše so v kotu stanovanjsko nadstropje in na drugih proti cesti – bližje vhodu v hišo, vrata v 110 klet, ki je zaradi zidu, ki opravlja funkcijo Zgornji stanovanjski del je v celoti lesen, skromne babe in opornika prečnih gred, zgrajen iz tesanih brun približne debeline razdeljena na dva prostora. Oba sta brez 14 cm. Zunaj so stene zaradi zaščite pred okenc. Težko presodimo, ali je predelna dežjem podeskane, znotraj pa poletvane in stena tam že od začetka. ometane. Ometan je tudi strop vseh prostorov. Iz vhodne veže, na koncu katere Zanimivo je, da je tloris v razmerju je bila verjetno preko oboka v kamniti približno 1:1,5, hiša pa je spet postavljena steni, ki je bila kasneje podrta ali zgolj v vogal nad osnovnim kvadratom štale. nižjega stropnega tramu, dostopna črna kuhinja, je prehod na desno v vježno hišo in levo v hišo. Ta se zaključuje s štiblcem, kot je bilo običajno. Hiša je obrnjena v smer proti Žurgam, od koder je po karavanski poti prihajala roba iz spodnjega konca doline. Zanimivo, saj je pošta npr. prihajala v začetku 19. stoletja iz Loža, iz nasprotnega konca. Verjetno je bila prva smer za domače pomembnejša. Slika 244: Na stebru postavljena rjava krušna Slika 243: Visoka omara in okvirja barvnih peč v hiši Klukavčave hiše, z reliefnim plitvim č tiskov iz konca 19. ali začetka 20. stoletja, rtastim vzorcem šahovnice. verjetno delo domačih mojstrov, v hiši Črna kuhinja je bila povezana s shrambo, Klukavčave hiše. Stari oče je bil mizar. iz nje se je, verjetno po lestvi, prehajalo navzdol v klet. 111 V hiši stoji na precej nenavadnem podstavku stara krušna peč iz preloma 19. v 20. stoletje. Podstavek je sedaj sicer betonski, a je moral biti nekoč podoben. Je morda stala tudi prvotna peč na veliki kamniti konzoli? Ali pa je bila zaradi zidave dimnika premaknjena stena hiše in Slika 246: Nizka skrinja s slikarsko štiblca in je sedanje stanje drugačno od okrašenimi vogali s stiliziranimi listi in viticami, verjetno iz druge polovice 19. prvotnega ? Baba spodaj je namreč za pač stoletja. precej ozka, čeprav jo razširja vzdolžni tram v hlevu, in ne stoji na čisto pravem mestu. Ni nemogoče, da je bila nekoč zaradi potrebe po večjem prostoru za konje prvotna baba celo delno podrta in skrajšana. Slika 247: Nenavadno velika in široka kuhinjska omara za hrano, skoraj baročnih razmerij. Iz primerjave tlorisov kleti in nadstropja lahko sklepamo, da pripada hiša neki drugi obliki bivanja, kot smo jo spoznavali s hišami s črno kuhinjo. Nekoč, dolgo nazaj - po mojem mnenju vsaj 150 let, je bila Slika 245: Tloris kleti in rekonstrukcija sicer predelana v hišo s črno kuhinjo, a je nadstropja Klukavčave hiše v Črnem Potoku, s črno kuhinjo. Klet je dimenzij približno bila v osnovi verjetno drugačna. Bližje 11,2x7,6m. dimnični hiši, a pogrešamo močno babo za 112 podstavek dimnične peči in kurišča. družine, kjer je odloženo nekaj zanimivih Čeprav sedanji razpored prostorov govori starih predmetov. o hiši s črno kuhinjo… Fasada ni popolnoma somerna, celoten volumen deluje bolj baročno od ostalih hiš, ki smo jih spoznavali. V nadstropju hiše je na zahodni strani še gank, dostopen iz kuhinje, na njegovem koncu je bilo nekoč suho stranišče. Slika 249: Dolga in velika, verjetno žitna skrinja, primerna za sedenje in spanje. Slika 248: Predalčna konstrukcija zatrepne stene s pletenimi polji na podstrehi Klukavčave hiše v Črnem Potoku. Posebne zanimivosti skriva podstreha, do katere pridemo iz veže po ozkih stopnicah. Nekoč je navzgor verjetno vodila lestev, saj je bilo na podstrehi seno, ki ga je bilo Slika 250: Neobaročna furnirana postelja v potrebno spraviti gor, pa tudi metati podstrešni sobici Klukavčave hiše v Črnem Potoku. Nad posteljo visi mizarsko orodje. navzdol proti hlevu. Temu je ponavadi Strop spodnjih prostorov pod to sobico je služila z deskami obita odprtina v veži – moral biti pred drugo svetovno vojno trahtar, neposredno v hlev. Na podstrehi je predelan, iz hiše so morali odstraniti še ostalo sušilo za meso, kašče kot jo srednji stropnik ter strop iz desk, namestiti poznamo iz drugih hiš, pa ni več. Na so morali nove stropne prečne tramove, jih njenem mestu je bila že pred drugo vojno poletvati in ometati. Zato bi mogoče v tem iz starih plohov iz drugih sten hiše, stropu, če bi odprli podstrešni pod, še našli sestavljena majhna sobica, verjetno vsaj kje vgrajen nekdanji reprezentančni poletna spalnica katerega od članov 113 stropnik hiše (podobno, kot smo ga našli špirovci so razmaknejni na 125 cm, imajo pri Tamažavi hiši v Plešcih. pa še kline od letev, ki so na 90 cm razdalje nosile kritino. To so bile cepljene Posebno zanimiva je konstrukcija zatrepne deske, dolžine vsaj 110 cm. Streha ima še stene na zahodni strani hiše. Ta je bila vedno ohranjene čope, kot od svojih najbolj na udaru dežja, zato je bila že začetkov. nekdaj posebej zaščitena. Slika 252: Še en pogled od skednja na vhodno stran Klukavčave hišo. K Klukavčavi domačiji spada tudi skedenj, ki smo ga že omenili. Bil je nujno potreben glede na število glav živine v hlevu, ki smo jih omenili že prej. Narejen je bil vsaj delno na osnovi nekdanje manjše stanovanjske hiše. Bila je postavljena pravokotno na sedanjo cesto. Slika 251: Prva stran pogodbe, s katero Josip Klukavčav skedenj je eden od skednjev, ki Vesel, Romanov praded iz Prezida, leta 1904 kupuje posest od Antona Mihelitscha iz hiše št. so tipični za ta del doline. Postavljen je ob 4., Črni potok. breg, s slemenom vzporedno z bregom, z Osnovo zatrepne stene je predstavljala lesenim zgornjim delom, ki stoji na predalčna konstrukcija iz tesanih tramov, v kamnitem pozidanem delu. Po zidavi sodeč polja so bile prepletene tanjše, verjetno je ta del zgrajen trdneje od hiše - iz večjih leskove veje. Te so bile z zunanje strano in bolje obdelanih kamnitih kosov. Spodaj ometane z apnenim ometom, ki je ima dva prostora, vsaj desni del na produšno zapiral leseno konstrukcijo in fotografiji bi bil lahko ostanek kleti ali zunaj omogočal odtekanje vode. Ker je hleva nekdanje hiše, ki je stala na tem bilo podstrešje zadimljeno, so palice opleta mestu in je vrisana na Franciscejskem lepo ohranjene. Zanimivo je tudi ostrešje, 114 katastru. Zadnji del hiše – predhodnice, verjetno niti ni bil podkleten. Slika 253: Skedenj Klukavčave domačije v Črnem Potoku, desni del kleti skednja stoji na zidovih nekdanje stanovanjske hiše iz začetka 19. stoletja ali prej. Pogled od kletneg vhoda hiše. V zgornjem delu ima skedenj velik pod in glajd za spravilo sena in otave, na Slika 255: Prva stran pogodbe iz leta 1911, v jugozahodni strani pa prislonjen kozolec za kateri je hiša št. 4. v Črnem potoku že navedena kot stanovanje Josefa Vesela. Vsi sušenje sena, otave, koruze, fižola in dokumenti na levem bregu Čabranke so bili v nemščini, ki je bila do prve svetovne vojne drugih pridelkov, ki morajo biti za spravilo uradni jezik v občinah Osilnica in Draga, bili v klet ali shrambo suhi. sta del kočevskega sodnega okraja. Slika 254: Preprost sklednik iz Klukavčave hiše v Črnem Potoku, Nanj so poleg posodja in šlifarke – zajemalke obešeni še dve mitnci – iz Slika 256: Prva stran še tretje notarske smreke izdelani metlici z rogljiči za mešat pogodbe iz leta 1911, v kateri se omenjata žgance. Josef in Apollonia Wessel iz Črnega Potoka. 115 Slika 257: Enostavna predhodnica kredence iz črne kuhinje. Odprte police za posodo in visoke lončene lonce, z dvema predaloma. Slika 259: Članek iz časopisa iz 60-ih let 20. stoletja, ko so v Črnem Potoku in Pungertu že težko pričakovali elektriko, na sliki je Romanova stara mama iz Črnega Potoka. Pri Klukavčavih so na že pripravljeno električno napeljavo montirali kar žepno baterijo. Slika 258: Fotografija sina prvega lastnika, Jožefa Vesela - Klukavčavega, rojenega 1901 iz Črnega Potoka, v avstroogrski vojski. 116 PINTARJAVA HIŠA V KRIŽEVI DRAGI NAD ČABROM Že v prvi knjigi smo omenili veliko hišo Dragarskih - Pintarjevih v Tropetih nad Čabrom. Zidati so jo pričeli leta 1886 in je še v fazi gradnje ujeta na eni od prvih ohranjenih fotografij Čabra in okolice. Slika 261: Pintarjava hiša v Križevi Dragi Tam so imeli Pintarjevi dolgo časa gostilno jeseni 2014. Že navzven izdaja svoj čokati volumen, streha je strmejša od 45°, manjkajo ji in trgovino. V Tropete so prišli iz malega le strmi čopi na konceh. zaselka za Tropetarsko steno, iz Križeve Križeva Draga je majhen zaselek v prijazni Drage, s priimkom Križ. Denar za nakup in ozki dolinici pod sedanjo cesto med hiše in posestva na bolj prometnem mestu Pargom in Čabrom. Še pred nekaj je praded Branka, sedanjega lastnika hiše, desetletji je bila dolinica vse do cestnega zaslužil verjetno že v Ameriki. To pomeni, zavoja in še preko visoko pokošena. Ker so da je bil eden od prvih uspešnih se ljudje odselili v bolj dostopne kraje pa gospodarjev, ki je od tam prišel z, za te se kosi le še spodnji del doline pod hišami, kraje velikim, verjetno v gozdovih trdo ki že dolgo niso več naseljene. Času prigaranim zaslužkom. kljubujeta še dve stavbi, nekaj ostalih lahko razberemo le še iz ruševin kamnitih in obokanih kleti. Slika 262: Izletniki v Križevi Dragi leta 2007, na poti od izvira Čabranke, na spodnjem koncu Slika 260: Iz vojaškega zemljevida iz 1776. dolinice. Zadaj se vidi ena od dveh preostalih leta, Križevo Drago sestavljata dve hiši v hiš zaselka. Mlade smreke levo in desno so sredini. Desno je Čabar s fužino. zasajene na nekdanjih pašnikih in travnikih. 117 Slika 263: Levo, Pintarjava hiša v Križevi Dragi. Slikano od nekdanjega studenca. Slika 265: Pogled na Pintarjavo hišo v Križevi Dragi iz vhodne strani. V sredini so vrata, desni del je zidan. Slika 264: Pogled na Pintarjavo hišo v Križevi Dragi iz spodnje strani. Zaselek, ki ga je v najboljših časih Slika 266: Pogled na kamniti zid in grobo sestavljalio kakih pet hiš, je ležal v bližini izdelano okensko odprtino Pintarjave hiše v Križevi Dragi, nahaja se na zgornji strani hiše stare ceste iz Binkla na Čabar, ta je proti bregu in je manjša od tistih iz sredine 19. stoletja. Mere gradbene odprtine so pribl. potekala pod Erženovim hribom. Do 60x80cm Križeve Drage se lahko pride tudi od izvira Pintarjavi sta bili dve stavbi. Stanovanjska Čabranke, saj je bila tu speljana lepo hiša, ki je že v ruševinah, in skedenj, ki še urejena turistična pot, ki jo je uredilo trdno stoji, saj je solidno grajen. Zgornji turistično društvo iz Čabra že pred drugo leseni del je bil po vojnih požigih svetovno vojno. Pot vodi tudi okoli hriba obnovljen, a je zadržal večji naklon strehe do Tropetov. Tam je preko Sušice, ki je del od 45 stopinj. Večji nakloni so bili izvirov Čabranke, vodil tudi mostič, ki je običajni v Čabru pri marsikateri starejši žal porušen, a ga bi bilo zelo enostavno hiši, ter v krajih okoli njega. Žal jih je obnoviti, saj podstavki stojijo, manjka le ostalo malo ohranjenih. Na spodnjem delu leseni del. Sedaj je Križeva Draga okoli Plešc in Osilnice so redki, čeprav jih dostopna po gozdni cesti iz zavoja ceste nekatere hiše še vedno imajo. Na strehi proti Čabru, po strmem dovozu nad jarkom manjkata le strma čopa na konceh. navzdol. 118 se je izkazalo po izrisu in študiju posnetega stanja ostankov njene arhitekture ter njeni primerjavi z do sedaj obdelanimi objekti. Stavba je v delih, ki so zidani s kamnom, apnencem, verjetno privlečenim iz brega nad hišo ali iz jarka nad njo, zidana v kletnem delu. Zidan je tudi del zidov zgornjega stanovanjskega nadstropja v predelu, ki je najbližje gozdu oziroma Slika 267: Pogled na zatrepno steno Pintarjave bregu. Ostali deli nadstropja in tudi hiše v Križevi Dragi z lesenim delom nadstropja in skrbno obokanim vhodom v hlev, predelnih sten, ki so žal podrte, so bili iz spodnje strani. leseni. Kaj več zidanega je bilo le v okolici kurišča in peči v sredini hiše. Slika 269: Pogled na Pintarjavo hišo v Križevi Dragi z druge strani dolinice. Tloris kleti je podoben, kot ga poznamo že iz več drugih hiš iz začetka 19. stoletja. Osnova je ponovno kvadrat, ki se razteza pod glavnim bivanjskim delom, ta je moral služiti hlevu. Živine je moralo biti kar veliko, saj je Križeva Draga z okoliškimi Slika 268: Tlorisa kleti in stanovanjskega pašniki še najbolj podobna planini. H nadstropja Pintarjave hiše v Križevi Dragi. Osnovne dimenzije objekta so 10,6 x 8,1 m. kvadratu hleva je prislonjen pravokotnik, Že po grobem ogledu zidov sem pripomnil, tokrat ne zlati, v katerem je polkrožno da je to morala biti nekdaj hiša. Da je bila obokana klet, ki pa nima nobene povezave hiša drugačna od do sedaj opisovanih, pa z zgornjim nadstropjem. To je nenavadno. 119 Izgleda, da je bil zidani del pozidan naenkrat. Edino predelavo je doživel, ko so za kak meter dozidali steno proti severni strani. V delu s hlevom nas čaka presenečenje. Kljub temu, da je bilo nekaj podobnega ohranjeno že v Tamažavi šiši v Plešcih, kjer je bil prostor v hlevu proti kleti polkrožno obočen na obeh straneh sicer masivne babe, tam baba ni bila takih dimenzij. Baba v Pintarjavi hiši je namreč široka skoraj tri metre in tvori nad seboj veliko, trdno in stabilno površino vsaj 10- ih kvadratnih metrov, ki jo povečujejo še Slika 271: Primer masivne dimnične peči in oboki v zadnjem delu hleva in kleti. To ni ognjišča pred njenim ustjem, podobna je moglo biti stojišče relativno majhne krušne morala stati tudi v sredini Pintarjave hiše v Križevi Dragi. Fotografija iz literature. peči, ki v največjih hišah redko presega Dimnice so bile sicer praviloma enocelične tlorisnih 1,2 x 1,2 metra. stavbe, a za Pintarjavo to težko trdimo, saj je po izmerah prevelika. Osnova dimnice sta v glavnem bivalnem prostoru nameščena tako peč s kurilno odprtino, kot tudi ognjišče, ki se nahaja pred odprtino peči ali samostojno. Ker dimnika ni, se iz peči in ognjišča dim razširja po celotnem Slika 270: Fotografija lesene dimnične hiše, prostoru. sicer iz nekaj starejšega obdobja, iz literature. Spodnje odprtine v zunanji steni so okenske Pintarjava hiša je imela poleg glavnega odprtine, zgornje odprtine služijo občasnemu tudi stranske prostore. Zagotovo vsaj vežo, prezračevanju zaradi dima. ki ni šla prečno preko hiše, kot pri Torej gre za neko drugo obliko gretja in kasnejših stavbah, ter dva prostora na stanovanja od tistih, kot smo jih spoznavali senčni, zidani strani proti bregu in nižje po dolini, kjer je pri starejših stavbah studencu pod bregom, od koder so nosili povsod prevladovala črna kuhinja. Gre za vodo. Ta studenec – nekdaj pomemben vir dimnično hišo! 120 življenja, je žal, po miniranju za tunel ceste ostrešju. Ker je baba izredno masivna, bi nad hišami, popolnoma presahnil. domnevali, da je bilo ognjišče dvignjeno do mizne višine. Torej je zaradi teže skupaj Podstreha je bila verjetno namenjena senu s pečjo – oboje je bilo zidano iz kamenja, in otavi, na strani nad hišo pa je morala biti potrebovalo močno podlogo. tudi iz debelih plohov sestavljena manjša kašča za žito. Dim se je skozi vežo brez stropa in skozi ostrešje valil na plano skozi odprtine v strešni kritini. Na ta način je ščitil ostrešje in streho pred lesnimi insekti in glivami. Slika 273: Masivna, široka in globoka baba Pintarjave hiše v Križevi Dragi. Na levo in desno sta krajša polkrožno obokana prostora, ki v sredini še dodatno opirata babo proti obodnim stenam objekta. Z zadnje strani njeni stabilnosti služi prečni obok kleti. Stropni tramovi so sekundarni. Slika 272: Pogled v obokano klet, leva stena je vkopana v breg, Pintarjava hiša v Križevi Dragi. Iz same gradbene osnove kleti in zidov nad njo težko trdimo, kdaj je nastala stavba. Iz razmerij in tistih nekaj okenskih odprtin v stanovanjskem nadstropju pa si bi upal trditi, da je bilo to še v 18. stoletju, čeprav drugi polovici. Okna so takih dimenzij Slika 274: Desna obočna pola, ki prečno opira babo, v sredini Pintarjave hiše v Križevi Dragi. (gradbena odprtina približno 60x80 cm), Glede na velikost oken v zidanem delu kot so na primer tista najmanjša na domnevamo, da so bila okna tudi v Podliparski hiši v Fari, za katero vemo, da lesenem delu enakih dimenzij. Poleg oken je bila narejena precej pred 1825. letom. za razsvetljavo so morale biti na zunanji Hiša je verjetno že imela strop, verjetno je steni tudi dodatne odprtine višje v steni, ki morala imeti pod njim proti veži odprtino, so služile za občasno prezračevanje skozi katero se je dim prosto dvigal proti prostora in odvajanje dima. Ognjišče in 121 peč sta mogoče že imela urejen zajem zimo, da odpade listje in sneg povalja dima skozi napo, ki je odvajala dim podrast. Takrat bo možno pregledati neposredno v podstreho. V vsakem kamnita ostenja in opraviti še kak posnetek primeru gre za zelo staro organizacijo ostanka zidov in obokov. bivanja, za katero žal ne vemo, kako dolgo Iz redkih ostankov Križeve – Pintarjave je bila aktualna v Križevi Dragi. hiše v Križevi Dragi ne moremo povedati kaj dosti več. Ljudje so se iz doline odselili že mnogo let nazaj, sem hodijo le po delu v gozdu in kosit tiste redke travnike, ki jih še ni zarastel gozd. S tem se je izgubilo tudi mnogo zgodb, ki so jih tkale generacije tukajšnjih prebivalcev. Bili so blizu, a za visokim hribom kljub vsemu zelo odmaknjeni od stoletja železarskega in od dima črnega Čabra. A bili so blizu tudi gornjim, hudourniškim izvirom Čabranke in globokim, slikovitim jarkom, ki se stekajo vanjo. To je le dober lučaj daleč tudi od Tatinske Drage, ki verjetno ni zastonj dobila svojega imena, saj leži zelo blizu prepovedane karavanske poti... Šratli, cupernce, tihotapci, harambaše – kje ste? Se bodo njihove skrivnostne zgodbe še Slika 275: Z rezljanimi mizarskimi polji kdaj prebudile iz zaraščenih pašnikov? okrašena vhodna vrata Pintarjave hiše v Križevi Dragi, verjetno prenešena iz sosednje, podrte Pintarjave hiše čez pot, spodaj dopolnjena. Delo domačih mizarjev. Ko smo na hitro pregledali ostanke razvalin v okolici, smo podobno zasnovo ugotovili še pri kleti druge hiše, ki je ohranjena. Njen tloris kleti je mnogo bolj strukturiran, kar pomeni, da se je dlje časa Slika 276: Edini ostanek notranje opreme, verjetno Pintarjave hiše v Križevi Dragi, sedaj razvijala in dograjevala ter ni bila zgrajena v štali. Vratno krilo omare iz prve polovice ali naenkrat kot Pintarjava. Za ostale ostanke sredine 19. stoletja, iz mehkega lesa, verjetno delo domačega mojstra. razvalin v okolici bo potrebno počakati 122 Zgodba o Pintarjavi hiši v Križevi Dragi pa ima tudi svojo perspektivnejšo stran. Družina Pintar se v Tropetih ukvarja z živinorejo in sadjarstvom, imajo sirarno, kjer delajo sveže in trde sire, predelujejo sadje in zelišča v sokove, sirupe, žganja, likerje, sušijo krhlje, slive... In prav povezano z njihovo dejavnostjo se je porodila ideja, da pregledamo hišo njihovih prednikov ter poskušamo pripraviti osnove za rekonstrukcijo tistega, kar bi bilo lahko drugačno in zanimivo za obiskovalca iz drugih krajev in kulturnih okolij. Da vsaj na skici oživimo njeno podobo izpred več kot dveh stoletij in pokažemo, da tudi na pogled skromen skedenj v sebi skriva zelo zanimive zgodbe. Z lastnim delom in voljo, brez velikih sredstev, se jih da ponovno obuditi in vključiti v razvoj kraja in družine. Srečno! Slika 278: Poskus rekonstrukcije vseh štirih fasad Pintarjave hiše v Križevi Dragi, obdobje iz začetka 19. stoletja. Med okni hiše so Slika 277: Poskus rekonstrukcije prereza odprtine za zračenje zadimljenega prostora. dimnične Pintarjave hiše v Križevi Dragi, iz Levo od vhodnih vrat je bilo mogoče le eno prve polovice 19. stoletja, po tlorisih. okno, tisto v vogalu. 123 nekdaj navzdol v dolino proti Loknarjem BRENČKAVA HIŠA V VRHIH NAD TRSTJEM (TRŠĆE) in Čabru. Tu preko se je verjetno tovorila železova ruda iz območja Trstja, kjer so jo Vrhi so naselje, sestavljeno iz večih vsaj stoletje kopali večinoma iz Kočevske gručastih zaselkov nad Trstjem (uradno in različnih drugih koncev Kranjske Tršćem). Do njih pridemo iz središča priseljeni rudarji. Trstja preko Lazov. Sestavljajo jih gruče hiš: Žumpre, Hrib, Petrini, Vrhovci in Spujdni Vrhi. Iz Vrhov se ob lepem vremenu vidijo poleg hriba Rudnika in slovenskega Snežnika tudi Julijci s Triglavom. Slika 281: V središču Hriba, Vrhi, na križpotju proti dolini stoji edina stara hiša iz 19. stoletja, grajena po vzorcu tistih iz doline. Podolgovatega tlorisa, z osrednjo vežo in nekdaj vsaj delno dvotraktne zasnove. Slika 279: Osrednji zaselek Vrhov – Hrib, ki je največji in leži na križpotju iz doline. Slika 282: Kamniti zid hiše na Hribu, Vrhi. Levo od vogala je zazidana stara odprtina okna, velikosti približno 60x80 cm. Slika 280: Male lesene, lepo vzdrževane V središču Hriba stoji tudi edina večja bajtarske hišice na Hribu. Osrednje gručasto naselje je Hrib, z stara hiša na Vrhih, verjetno iz sredine ali največjim številom hiš, ki so še vedno druge polovice 19. stoletja. Stavba je razstresene, kot so bile verjetno ob podobne dvotraktne tlorisne zasnove z nastajanju naselja. Preko zaselka je šla pot osrednjo vežo, kot smo jo spoznavali v 124 dolini, s hišo nad hlevom. Delno je zidana tradicijo bajtarskega območja z lesenimi iz kamenja, del s hišo je bil lesen, a je bil hišicami nad hlevom izpred stoletja ali požgan in po vojni pozidan z opeko. Vse dveh. ostale hiše so bile lesene bajte, narejene po drugačnem, bolj centralnem tlorisnem vzorcu. Teh je, sicer obnovljenih po vojni, ostalo kar veliko na starih kletnih zidovih. Vse hiše so bile med italijansko okupacijo požgane in njihovi stanovalci internirani v koncentracijska taborišča po Italiji. Slika 283: Med hišami Hriba. Skednji v gručastem naselju so verjetno narejeni večinoma na prejšnjih kleteh zapuščenih bajt. Slika 285: Brenčkava hiša v Žumpreh z vzhodne in zahodne strani. Tipična hiša je tudi Brenčkava v zaselku Žumpre, ki so prvi zaselek na vrhu grebena ob poti iz Trstja. Tu je ob cesti ali le malo dlje stran stalo pet domačij. Vse so bile zgrajene podobno, brez skednjev in kozolcev. Vse potrebno za preživetje njihovih družin je bilo pod eno streho. Slika 284: Zaselek Žumpre s starimi in novimi Kakšna je bila njihova razporeditev, je hišami. V sredini je Brenčkava. Desno zadaj je slovenski Snežnik. razvidno pri Brenčkovih, ki je bila Tudi po povratku preživelih in obnovi hiš obnovljena na starih kletnih kamnitih so te ostale podobno centralno zidovih in se po vojni ni bistveno organizirane in so zgolj nadaljevale spreminjala. Poleg nje so nasledniki 125 zgradili novo, zato stara hiša ni bila predelana. Slika 287: V hlevu pod hišo je še vedno Slika 286: Kletni kamniti zid (v katerem ni privezan bikec, zadaj so bile štalce za zajce. opeke) in zgornja lesena konstrukcija nadstropja iz tesanega smrekovega lesa in žaganih desk. Poleg kamnitih zidov v kleti, vezanih z apneno malto in brez opeke, grajenih enostavno, brez obokane preklade nad edinim vhodom v štalo, so vsi zgornji deli iz smrekovega lesa. Grede so tesane, stene nadstropja so iz žaganih, približno 10 cm debelih plohov, znotraj poletvanih in ometanih z apnenim ometom. Zunaj so stene obite z navpičnimi deskami, stike imajo prekrite z letvami. Ostrešje je bilo narejeno še za streho iz skodel in je brez čopov, kar je bilo enostavneje. Slika 288: Vhod v hišo je predelan, dodan je Hiša je le malce podaljšani kvadrat, bil mali vetrolov. Nekoč so šle lesene stopnice naravnost do vhodnih vrat. Tudi okna so osrednje kurišče ali peč opira zgolj drugačna od povojnih. Originalno so bila skromen steber, malce premaknjen iz dimenzije pribl. 70x110cm. sredine hiše, s tlorisom približno 90x80 V kletni del s štalo pridemo skozi edina cm. Na njem in stropnih gredah, ki so vrata na zahodnem delu hiše, odprtina je položene preko njega, sedaj stoji dimnik. široka le 85 cm. V hlevu, ki je obsegal nekoč celoten prostor pod hišo, je bila 126 živina. Konj in volov tu ni bilo, saj so vrata naravnost, kot je narisano na tlorisu. Za preozka. V kotu je bila po vojni sezidana vrati je v kotu hiše veža, iz katere se pride praščja štalca, poseben del je bil pregrajen tako v štedilniško kuhno, v hišo, kot tudi za kujdr. V kujdru so predali za krompir, ki po lestvi na jezbo - podstreho. Tam zgoraj je bil tukajšnjim prebivalcem poleg zelja je bilo sušilo za meso in seno za živino. glavna prehrana. Njihove njivice so bile raztresene po bregovih naokoli. Zeljnik so imeli v kotanji blizu Žumprov. Verjetno je bilo podobna razdelitev prostorov v štali tudi že prej. Le stene med njimi so bile nekdaj lesene, postavljene iz smrekovega lesa, ki ga je bilo tu dovolj že nekoč. V hlevu je prostora za kravo in kakega teleta, ter za male živali. Pri hiši so imeli tudi nekaj koz. Slika 290: Tloris kleti Brenčkave hiše z Vrhov nad Trstjem. Zidovi so še stari, grajeni iz lokalnega kamna, le predelne stene so dozidane kasneje. Prvoten je tudi osrednji steber. Dimenzije zidane kleti so približno 5,75x7,75m. Slika 289: Vhodna veža z lestvijo za na podstreho. V zgornje stanovanjsko nadstropje se vstopa skozi vrata na strani hiše, dvignjeno Slika 291: Tloris nadstropja Brenčkave hiše. Obnovljena je bila na starih temeljih po požigu je nad terenom za nekaj stopnic. Preden so predhodnice v drugi svetovni vojni. Zgornji del dogradili majhen vetrolov, se je vstopalo je bil v celoti predelan. 127 Iz kuhinje je dostop še na ozek, zgolj 75 dvema vojnama in prej. Pritisnjena je k cm širok gank, na katerem je še vedno dimniku, saj je potrebovala trden kletni spravljeno obešeno posodje. Na njegovem podstavek, ki pa je bil ozek. koncu je suho stranišče, nad gnojem iz štale. Bližje kuhinji je v vogalu mala shramba. Iz kuhinje s štedilnikom, nekoč je stal tu pločevinasti kazu, se vstopa še v malo kamro. Slika 293: Mala, iz opeke zidana peč taljanka v hiši. Slika 292: Na ganku, ki je obrnjen proti severovzhodu, je še vedno spravljena posoda, obešena na žebljih po steni. Zadaj mala shramba za hrano. Hiša, z enakim imenom, kot smo jih poznali v dolini, je tu majhna, izdelana v enakem razmerju kot hiša, a ne v kvadratu, saj zanj ni prostora. V njej tudi ni mogla stati krušna peč, saj je pretežka za konstrukcijo kletne opore. V Brenčkavi je Slika 294: Lestev iz veže vodi na podstreho s senom za živino in s sušilom za meso. Seno je postavljena mala taljanka – ometana in bilo potrebno nekdaj nositi skozi vežo gor in potem skozi trahtar, ki ga ni več, metati v pobeljena peč, ki so jih iz opek zidali hlev. Sedaj ga dvigujejo z zunanjim dvigalom primorski (italijanski) zidarji že med skozi okno v zatrepu. 128 je igral Franjo, praded Mirjane Žagar, ki nas je pripeljala na Vrhe in njegovi štirje bratje, prijatelji in sosedi. V hiši pa lahko najdemo skromen ostanek nečesa, zaradi česar smo prišli prav v to hišo in ne v katero od sosednjih. Eno od oken še vedno zapira polkno iz desk, ki ima v krilu izrezano malo okence. V to S okence je praded Franjo, vstavljal barvna lika 295: Edini ostanek hiše – predhodnice je kovani okov vrat proti ganku iz sredine 19. stekelca, da je ob njih lahko osvetljeval in stoletja. razvijal fotografske negative na steklu. Zanimiva je podstreha, saj Brenčkavi tam še vedno hranijo seno za živino, sedaj v balah. Sena na podstrehi s sušilom za okajevanje mesa nismo videli še nikjer. Je tako, kot je bilo nekoč. Slika 297: Okno hiše z odprtino za fotografovo okence iz notranje strani. V odprtini je ležišče za vlaganje različnih stekelc. Kot smo spoznali, so Brenčkavi imeli za preživetje družine le malo, razstreseno posest, zato so morali domači fantje že kmalu pomagati z zaslužkom od dela v gozdu, ki ga je bilo nekaj tudi na okoliških veleposestvih graščaka Ghycyja iz Čabra. Slika 296: Polkno z izrezanim okencem za V tridesetih letih 20. stoletja so gozdni osvetljevanje fotografskih negativov na južni strani hiše. delavci začeli odhajati tudi na sezonsko Brenčkavi - po priimku Žagar, so morali delo v francoske gozdove. Njim se je biti posebna družina, saj je bil iz te hišice pridružil Franjo Žagar. Tam se je spoznal s daleč naokoli poznan ansambel, v katerem fotografi, se pričel zanimati za njihovo 129 delo in ob povratku skozi Pariz okoli leta pogrebe, prva obhajila, birme, male otroke 1930 je padla odločitev. Za del in portrete. Tudi za dokumente. Vse to je prisluženega denarja si je kupil fotografski ohranjeno še na skoraj sto steklenih aparat. In po povratku domov začel ploščah pri Brenčkavih. fotografirati zase in predvsem za druge. Fotografija mu je postala dodaten vir zaslužka ob kmetiji in delu v gozdu, čeprav nikoli prav velik. Z njo se je ukvarjal vse do 1960-ih let. Slika 299: Levo steklena fotografska plošča negativa 9x12 cm in desno na računalniku izdelan pozitiv. Obdelava Ivan Janeš. Slika 300: Predvojna fotografija sina Josipa, rojenega leta 1937. S Ker v hiši še dolgo ni bilo elektrike, se je lika 298: Fotografski aparat Franje Žagarja in spodaj del fotografske opreme s steklenimi razvijanja lotil inovativno. Za ploščami. osvetljevanje in izdelavo fotografij je Franjo je bil neke vrste polprofesionalni uporabljal sončno svetlobo, zato je lahko fotograf, sicer ne izučen, a fotografija mu fotografije izdeloval le v sončnem je postala del zaslužka za preživetje vremenu. Hiša, v kateri je izdeloval družine. Po naročilu je fotografiral poroke, fotografije, je bila zatemnjena s polkni iz 130 desk, v enem krilu polkna je izrezal odprtino z okvirjem, v katerega je lahko vstavljal belo in rdeče stekelce. Tako je lahko s pomočjo dnevne svetlobe eksponiral in razvijal negative na steklenih fotografskih ploščah in nato pozitive na papirju. Slika 302: Kolovrat, kot jih je po drugi vojni izdeloval amaterski fotograf Franjo Žagar iz Brenčkave hiše na Vrhih. Franjo Žagar se je rodil leta. 1906 in umrl 1974. Imel je pet bratov in dve sestri. V šolo je hodil v Trstje. Ko je bil star približno dvajset let, je odšel z nekaj vrstniki in drugimi sovaščani po zaslužku v Francijo. Ljudje iz čabranskega dela in Slika 301: Še ena od Franjevih fotografij območij na drugi strani doline so v tem okoličanov iz povojnega obdobja, posneta na obdobju tja na veliko odhajali, nekateri pa aparatu na film, verjetno slikano nekje v okolici Vrhov. še vedno tudi v Ameriko. V Franciji so Med vojno sta bila oba fotografska aparata delali kot gozdni delavci. Ob delu se je skrita pri prijatelju v Tropetih. Eden je tam spoznal s fotografi, ki so ga uvedli v ostal, drugi aparat na steklene plošče je še tehnologijo fotografije in ob povratku iz vedno ohranjen. Po drugi svetovni vojni je Francije domov je za del v gozdu kupil še fotografski aparat na filme. Od zasluženega denarja kupil kar dva takrat ni več fotografiral za dokumente, fotografska aparata. Doma se je oženil z temveč je slikal le družino in prijatelje. Ivko, dekletom doma iz Uoma, dela Lazov in se ukvarjal večinoma z malo kmetijo in 131 delom v gozdu, poleg tega pa del denarja vodo, kolovrate, mizarske izdelke za svoje služil še s fotografiranjem. Med drugo potrebe: vrata, celo okna in pohištvo. svetovno vojno je fotografske aparate skril Izdeloval je tudi mašince za kafi peč – pri prijatelju Blaškotu v Tropetih. mlinčke za praženje kave, popravljal stare štedilnike - kozle, otrokom je izdeloval Po vojni je na starih zidovih pogorišča čevlje s pločevinastim podplatom. Nekaj obnovil domačo hišo in delal na žagi na teh izdelkov so njegovi nasledniki ohranili. Milanovem vrhu nad Trstjem. Z ženo Ivko Njegovi mizarski izdelki so še vedno sta imela dva sinova in eno hči. Tudi eden vgrajeni v Brenčkavi hiši, ki smo jo od sinov, prav tako Franjo, je bil kratek čas spoznali. Kot je ostalo v spominu v Franciji, nato se je vrnil na domačijo. naslednikov, pa praded nikoli ni kaj prida Drugi sin je odšel po vojni v Kanado, kjer zaslužil. Nekateri mu za izdelke niso mogli je po pripovedi obogatel z gozdno plačati, ker so bili prerevni, drugi, z železnico, baje ga je zato ubila mafija. denarjem, so mu ostajali dolžni… Tudi hči je odšla najprej v Francijo in nato v Kanado. Tam so ostali otroci, sama pa se je upokojena vrnila nazaj. Slika 303: Pinja iz smrekovega lesa in pločevinasti mlinček za praženje kave nad odprtino štedilnika, izdelka fotografa Franja Slika 304: Z lesom je bil spreten tudi Franjev Žagar iz Brenčkave hiše na Vrhih. sin, ki je po drugi vojni izdelal tole leseno Praded Franjo je bil spreten tudi v obdelavi cerkvico. Izdelana naj bi bila po spominu na pogorelo predvojno cerkev v Trstju, po lesa in kovine. Tako je doma izdeloval spominih iz otroških let. Hranijo jo pri Brenčkavih na Vrhih. pine za metenje masla, lesene čebre za 132 Literatura Tradicionalni obrti u dolini gornje Kupe i Čabranke te okolini, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Plešce, Gospodarska in družbena zgodovina 2012, 36 str. Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo, Državna J. Žagar: Kostel: ljudje in zemlja ob Kolpi, založba Slovenije, Ljubljana, 1970, 650 Kulturna skupnost občine Kočevje, str. Kočevje, 1983, 204 str. Krajevni leksikon Slovenije, II. del, DZS, M. Žagar, maturitetna naloga pri prof. D. Ljubljana, 1971, 705 str. Kuzele: Povijest fotografije u čabarskom kraju, Srednja škola V. Nazor, Čabar, P. Fister: Umetnost stavbarstva na 2009, 42 str. Slovenskem, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1986, 439 str. Z. Živković: Hrvatsko tradicijsko graditeljstvo, Ministarstvo kulture RH, S. Južnič: Prvih 650 let župnije Fara, 2013, 204 str. Župnija Fara 2013, Fara, 2013, 260 str. S. Južnič: Dvig iz pragozda in zaton vanj: Razvoj Kočevske in sosednjih dolin (Osilniška, Dragarska in Poljanska) (1498- 2009), samozaložba, Fara pri Kostelu, 2009, 400 str. S. Južnič: Zgodovina Kostela 1500-1900, Občina Kostel, Kostel, 2008, 450 str. J. Langer: Lidove stavby v Evrope, Grada Publishing, Praha, 2010, 304 str. M. Makarovič, ur.: Dva bregova, eno srce, Življenske pripovedi iz doline Kolpe in Čabranke, Pokrajinski muzej Kočevje, Kočevje, 2002, 468 str. S. Malnar: Prezimena u čabarskom kraju kroz stoljeća, 1498.-1997., Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Čabar, 2010, 289 str. V. Rajšp, M. Ficko: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 1, ZRC SAZU, 1995 I. Sedej: Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju, Slovenski etnograf, letnik 33/34, 1988, str. 301-328 M. Smole: Stavbna dediščina v dolini zgornje Kolpe in Čabranke / Stambena baština u dolini gornje Kupe i Čabranke, Matica Hrvatska, Ogranak Matice hrvatske u Čabru, Plešce, 2013, 178 str. M. Smole: Tradicionalne obrti v dolini zgornje Kolpe in Čabranke ter okolici/ 133 134 KNJIGI NA POT Državna meja med Slovenijo in Hrvaško je najdaljša slovenska meja. Meri 546 km (za primerjavo: meja z Avstrijo je dolga 324 km, z Italijo 235 km in z Madžarsko 102 km). Meja je nastala po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in je močno posegla v življenje ljudi ob njej. To se jasno odraža na območju doline zgornje Kolpe in Čabranke, kjer je meja zarezala v nekoč prehoden, kulturno in ekonomsko povezan prostor in prebivalcem prinesla obilo težav; poleg omejenega gibanja, so jim oteženi tudi socialni stiki. Knjiga Marka Smoleta Stavbna dediščina v dolini zgornje Kolpe in Čabranke je nastala prav z namenom, da bi opozorila na skupno (stavbno) dediščino tega kulturnega območja in jo približala širši, slovenski in hrvaški, javnosti. Smole že več let v okviru Etnološke zbirke Plačava šiša v sodelovanju s Slovenskim etnološkim društvom organizira delavnice, katerih cilj je predvsem ohraniti in širši javnosti predstaviti različne etnografske zbirke ljubiteljskih zbirateljev z obravnavanega območja in zbrati čim več podatkov o tamkajšnji stavbni dediščini. Markova zagnanost za delo in njegova ljubezen do omenjenih krajev vsako leto na delavnice privabita stare in nove prostovoljce različnih starosti in poklicev. Tudi sama na delavnicah že dve leti z veseljem sodelujem. Markova prizadevanja so pomembna tudi zato, ker povezujejo prebivalce teh ekonomsko in demografsko osiromašenih krajev in hkrati spodbujajo njihove čezmejne stike. Tako so nam na primer na delavnici v Bezgovici, avgusta 2014, na pomoč priskočili vaščani bližnjega Padovega, spremljevalne prireditve v Palčavi šiši v Plešcih pa vsako leto privabijo prebivalce z obeh strani meje. Rezultat poletnih delavnic in Markovega večletnega raziskovanja teh krajev je tudi pričujoče prvo nadaljevanje leta 2013 izdane knjige Stavbna dediščina v dolini zgornje Kolpe in Čabranke. Obe knjigi se medsebojno dopolnjujeta, zato ju je smiselno brati v sosledju. V prvi knjigi se je avtor posvetil načinu bivanja v stanovanjskih hišah v dolini zgornje Kolpe in Čabranke ter bližnji okolici. Posebno pozornost je namenil gospodarskim dejavnostim in pomenu transportnih poti za razvoj in življenje teh krajev. Ugotovil je, da so se kulturni vplivi in gradbene »posebnosti« širili z drugih območij po treh smereh: s Hrvaške in Bele krajine, z Reke in Bakra ter iz Loške doline. Prav tako je podrobno opisal deset hiš in pripadajočih gospodarskih poslopij z obravnavanega območja, za primerjavo pa dodal še hišo iz Babnega polja. V prvem nadaljevanju knjige pa Smole, poleg doline zgornje Kolpe in Čabranke, področje raziskovanja razširi še na (prav tako) obmejno območje Kostela, preko katerega so nekoč ob Kolpi vodile poti iz spodnjega Pokolpja in Bele krajine. Zgodovinsko-geografskemu in kulturnemu orisu Kostela z okolico sledi opis desetih stavb. Objekti, pregledani v zgornjih 135 koncih doline nad Osilnico, imajo podobne značilnosti kot tisti, opisani v prvem delu knjige. So dokaj enotne zgradbe kombinirane lesene in kamnite gradnje, dvotraktne arhitekture alpskega tipa s srednjo vežo in črno kuhinjo. V kletnih konstrukcijah večine od njih avtor odkriva osnove starejših hiš - dimnic. Dodatno so opisani še trije tipi stavb z območja Kostela: hišica osebenjeka, stanovanjska hiša podolgovatega tipa in hiša podolgovatega tipa v ključ. Letos sta opisani tudi dve stanovanjski hiši iz Gašparcev in Trstja - Tršća, v katerih sta do sredine 20. stoletja v različnih socialnih razmerah delovala dva fotografa, vsaka od njih nosi značilnosti svojega območja. Avtor o razvoju naselij in namembnosti stavb sklepa na podlagi pregledanih vojaških in katastrskih kart iz različnih obdobij od druge polovice 18. do sredine 19. stoletja, iz izvedenih gradbeno-arhitekturnih posnetkov stavb, opira se tudi na ustno izročilo prebivalcev območja, poznavalcev in lastnikov obravnavanih stavb ter na ugotovitve s terena. Obe knjigi vsebujeta tako bogato slikovno gradivo kot tudi skice zunanjosti stavb in tlorise, ki jih je izdelal avtor sam, ne manjkajo niti fotografije notranjosti in notranje opreme. Poleg tega, da Marko Smole s svojima knjigama polni praznino v poznavanju obmejnega prostora od Kostela do Babnega Polja, je njegovo delo pomembno tudi zato, ker stavbna dediščina obravnavanega območja v takem obsegu še ni bila obdelana. Predvsem pa je dragoceno, da delo presega nacionalne razmejitve, ki so se posebno po letu 1991 prebudile v dolini zgornje Kolpe in Čabranke, saj avtor ne govori o ločenih bregovih, ampak o dolini kot enotnem kulturnem prostoru, ne ozirajoč se na sedanje omejitve zaradi obmejnega režima. Smoletovo raziskovalno delo pa še ni končano, saj si avtor želi, da bi v naslednjih letih evidentirali še več primerov stavbne dediščine in na ta način spodbudili njeno ohranjanje in hkrati ohranjanje izročila o življenju v teh krajih. Avtor namreč skozi opise stavb pripoveduje tudi zgodbo (nekdanjih) prebivalcev doline. Njegovi knjigi bralcem omogočata, da spoznajo vpetost arhitekture v kulturno okolje, lahko pa sta tudi pripomoček graditeljem in načrtovalcem pri razumevanju in obnovi sedanjih, pa tudi pri načrtovanju novih objektov, skladnih s tradicijo lokalnega kulturnega okolja in s posebnostmi doline zgornje Kolpe in Čabranke ter območja Kostela. Stara Cerkev, 8. 12. 2014 Anja Moric, univ. dipl. politologinja, doktorska študentka Politologije na Fakulteti za družbene vede in študentka Etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani 136 UZ KNJIGU Državna granica između Slovenije i Hrvatske najduža je slovenska granica. Duga je cijelih 546 km (za usporedbu: granica s Austrijom duga je 324, s Italijom 235, a s mađarskom 102 km). Granica je nastala nakon osamostaljena Slovenije god. 1991. i jako je zašla u život ljudi koji žive uz nju. To se također jasno odražava na području doline gornje Kupe i Čabranke, gdje je granica zašla u nekad nerazdvojen, kulturno i ekonomski povezan prostor, a stanovništvu donijela mnoštvo poteškoća; osim ograničenog prometovanja otežane su im i socijalne veze. Knjiga Marka Smoleta Stavbna dediščinav dolini zgornje Kolpe in Čabranke (Stambena baština u dolini gornje Kupe i Čabranke) nastala je upravo s ciljem da upozori na zajedničku (stambenu) baštinu tog kulturnog područja te da je približi široj, slovenskoj i hrvatskoj javnosti. Smole već niz godina u okviru Etnološke zbirke Palčava šiša i u suradnji sa Slovenskim etnološkim društvom organizira radionice, čiji je prvenstveni cilj očuvati i predstaviti široj javnosti različite etnografske zbirke amaterskih sakupljača s istraženog područja i prikupiti što više podataka o stambenoj baštini tog područja. Markov entuzijazam, radišnost i ljubav prema spomenutim krajevima svake godine dovabi na radionice stare i nove dragovoljce različite životne dobi i zanimanja. I ja već dvije godine s radošću sudjelujem na radionicama. Markova nastojanja značajna su i zato što povezuju stanovništvo tih osiromašenih krajeva u ekonomskom i demografskom smislu, a ujedno potiču njihove prekogranične veze. Na radionici u Bezgovici kolovoza 2014. su nam na primjer u pomoć priskočili i mještani obližnjeg Padova, a popratne priredbe u Palčavoj šiši u Plešcima pak svake godine privuku stanovništvo s obiju strana granice. Rezultat ljetnih radionica i Markova višegodišnjeg istraživanja tih krajeva je i prvi nastavak knjige 2013. godine Stambena baština u dolini gornje Kupe i Čabranke. Obje knjige se međusobno nadopunjuju, zato ih je potrebno čitati usporedo. U prvoj knjizi se je autor načinu stanovanja i stambenim kućama u dolini gornje Kupe i Čabranke te u bližoj okolici. Posebnu pažnju je posvetio gospodarskim djelatnostima i značaju transportnih putova za razvoj i život tih krajeva. Došao je do zaključka da su se kulturni utjecaji i građevne 'posebnosti' širile s drugih područja iz tri smjera: s Hrvatske i Bele krajine, iz Rijeke i Bakra te iz Loške doline. Isto tako je detaljno opisao deset kuća i pripadajućih gospodarskih objekata s obrađivanog područja. Za usporedbu je dodao i kuću iz Babnoga Polja. A u prvom nastavku knjige Smole je osim doline gornje Kupe i Čabranke područje istraživanja još i na (isto pogranično) područje Kostela, kroz koji su nekada vodili putovi iz donjeg Pokuplja i Bele krajine. 137 Povijesno zemljopisnom i kulturnom ocrtavanju Kostela s okolicom slijedi opis deset nastambi. Nastambe istražene u krajevima iznad Osilnice imaju slične značajke kao one što su opisane u prvom dijelu knjige. Prilično su jedinstvene nastambe kombinirane drvene i kamene gradnje, dvotraktne arhitekture alpskoga tipa, sa središnjim hodnikom i crnom kuhinjom. U podrumskim konstrukcijama većine od njih autor otkriva osnove starijih kuća – dimnica. Dodatno su opisana još tri tipa nastambi s područja Kostela: kućica osebenjka, stambena kuća duguljastog tipa i kuća duguljastog tipa 'u ključ'. Ljetos su opisane i dvije stambene kuće iz Gašparci i Trstja (Tršća) , u kojima su do sredine 20. stoljeća u različitim socijalnim okolnostima djelovala dva fotografa. Svaka od njih nosi značajke svojega kraja. Autor o razvoju naselja i namjene nastambi zaključuje na temelju pregledanih vojničkih i katastarskih karata iz različitih razdoblja od druge polovice 18. do sredine 19. stoljeća, a oslanja se i na usmenu predaju stanovništva dotičnog kraja, poznavatelja i vlasnika obrađivanih nastambi i na rezultate istraživanja na terenu – također iz izvedbenih građevinsko arhitektnih snimaka nastambi. Obje knjige sadrže bogato slikovno gradivo kao i skice nastambi i tlocrte koje je izradio sam autor. Ne nedostaju niti fotografije interijera i unutarnje opreme. Pored toga što Marko Smole svojim knjigama popunjava prazninu o poznavanju pograničnog prostora od Kostela do Babnoga Polje, njegovo je djelo značajno i zato što stambena baština istraženog područja u tom opsegu još nije bila obrađena. Prije svega je značajno da obrađeno djelo prelazi nacionalna razgraničenja koja su probudila posebno nakon 1991. godine u dolini gornje Kupe i Čabranke, jer autor ne govori o odvojenim obalama nego o dolini kao jedinstvenom kulturnom prostoru, ne osvrćući se na današnja ograničenja zbog graničnog režima. Smoletov istraživački rad još nije završen, jer autor želi narednih godina evidentirati još više primjera stambene baštine i na taj način potaknuti njeno očuvanje i ujedno očuvanje predaje o životu u tim krajevima. Autor, naime, kroz opise sačuvanih nastambi opisuje i priču (nekadašnjih i sadašnjih) stanovnika doline. Njegove knjige čitateljima omogućuju da spoznaju utkanost arhitekture u kulturnu okolinu, a mogu biti i pomagalo graditeljima i planerima za razumijevanje i obnovu sadašnjih, a i planiranju novih objekata, sukladnih tradiciji lokalne kulturne okoline i posebnostima doline gornje Kupe i Čabranke kao i područja Kostela. Stara Cerkev, 8. 12. 2014 Anja Moric, univ. dipl. politologinja, doktorska studentica Politologije na Fakultetu za društvene znanosti i studentica Etnologije i kulturne antropologije na Filozofskom fakultetu u Ljubljani Prijevod iz slovenskog: Slavko Malnar 138 Abstract Upper Kolpa and Čabranka river valley area was during history always well connected, although there were borders present for more than last 400 years - between land properties, parts of the monarchy and between Slovenia and Croatia. People lived along the same transportation routes, on not so rich agricultural land. They had to sustain good cross-border cooperation to survive. This is evident also in the field of traditional house architecture, especially because the land was colonised or settled with new peasants till 16th century, when it has mostly belonged to the same land lord from Kočevje. The same direction of colonization from neighbour Dukedum Crain region were present also under croatian Zrinski land lord family in the 17th century, when iron works in Čabar were established. Ironworks were active until 1780. On the lower part of Kolpa valley, the Kostel land lord on the left bank and the Brod land lord on the right side of the river, bordered the upper areas. After Turk invasions in 15th century and later, this area were recollonized also with Uskok people who brought their culture from the Dinaric cultural environment. In the first book, published in the year 2013, basic information about living culture in houses of the area in the 19th century mainly up to the 2nd WW timeframe, and also after was given. We described examples of interesting architecture from villages on both sides of the valley. In this book, we are continuing our review with description of lower part of the upper Kolpa valley and additional old houses. We described the Kostel area, where different cultural influence is evident, comparing with upper area. Although Kostel peasants were more then three centuries cooperating with peasants from the upper valley – Osilnica, Gerovo and Germans from the upper Kočevska land, they preserved their own house tradition, which was independent from the Alpine, two-tract house pattern from the upper area. They cooperated in many times illegal trading and lading of the goods on the caravan paths between middle Croatia and Bela krajina to the Kvarner ports Bakar and Senj, on the paths through Kolpa and Čabranka valley. But their houses and living culture remained different to the end of 19th century. In the Kostel area we analysed samples of the old houses from the oldest one in Fara, built in the 18th century or earlier, to the small poor man house and its development through the century, and to houses in border Srobotnik village. All of them were built on the base of the oblong ground plan, typical for the area. The oldest houses were built with the lower fireplace, placed near to the masonry built southern outer wall of the house. In the middle of 19th century these houses were turned directly into the iron tin plate kitchen-range house, vaults for smoke collection remained until the 2nd world war. The kitchen or cooking fireplace is usualy placed in the middle part of the house, in the entrance hall. The houses were single tract structures on the side of the main living room and two-tract on the opposite side with store and small room. In the upper side of the valley we analysed some additional houses built in the 18th or beginning of the 19th century, where transformation from the baroque to the neoclassicistic proportions is evident. We found evidences for three or four cell »smoke houses«, where in the main living room in the centre of the house bread stove and opened fireplace for cooking on table heigth were placed. Smoke was exiting house through the roof. Heavy stove structure needed a strong, fine masonry built vaulted structures in the basement. They are evidently stronger then later structures built for black kitchen. Many of this basements are still in use and nicely preserved, especially in villages on the hilly area. Some of them are much older than 200 years. All these houses living floors were reconstructed into the black kitchen ground floor patterns in the 19th century and after in the kitchen-range house. Beside old houses from Fara, Srobotnik, Padovo, Bezgovica, Črni Potok and Križeva Draga villages, their development and history, connected with their owners, illustrated with more then 300 pictures, we described also two houses important for other reason. The house in Gašparci village, built acc. to tradition of the upper valley in 1921, owned by Ivan Šafar – first professional photographer in the upper Kolpa valley and his family story. He had there the photographic studio and laboratory. He was working until 1951. Many of interesting equipment and pictures are still preserved. We added also a description of another, much smaller house, owned by an amateur-photographer Franjo Žagar from Tršće. It is a nice sample of a small and simple wooden farm house from the upper area, with much less opportunities to earn the money for living, but with interesting family stories. 139 Document Outline 2014_naslovnica 2014_Stavbna dediscina ...