267
PREVODI
FORMULA SOGLASJA 1577
UVODNE PRIPOMBE*
Teološki spori o nauku znotraj luteranstva po Luthrovi smrti
(1546), ki se deloma začenjajo že za njegovega življenja, so ogrožali
cerkveno enotnost luteranske reformacije. Izoblikovali sta se dve
* Objavljamo izbrane artikule iz Formule soglasja (Formula concordiae) iz leta
1577. Izbral jih je Marko Kerševan, prevedel pa Božidar Debenjak; ta je dodal
tudi opombe 7, 18–20 in 43. Formula je bila s podpisi, zbranimi na Nemškem,
slovesno razglašena in natisnjena leta 1580. Predloga za naš prevod besedila
in pojasnjevalnih opomb (razen zgoraj navedenih) je objava v sodobni
nemščini v tretji izdaji zbornika Unser Glaube. Die Bekenntnisschriften der
evangelisch-lutherischen Kirche, Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn, Güter-
sloh 1991. V zborniku je Epitomé natisnjena skoraj v celoti, v posameznih
artikulih Formule pa je urednik H. G. Pöhlmann izpustil nekatere dele. V
oglatih oklepajih so označena mesta urednikovega izpuščanja (tri pike) in
vpisani njegovi (ponekod tudi prevajalčevi) dodatki, ki so nujni za razume-
vanje besedila; uredniške uvodne pripombe so iz zbornika. – Pridobivanja
predikantov in šolnikov v deželah Kranjska, Štajerska in Koroška za podpis
Formule se je na pobudo J. Andreaeja in württemberškega vojvode lotil
Primož Trubar že konec leta 1579. V domovino je poslal njen rokopisni
prepis in v obsežnem pismu vsem trem deželnim stanovom pojasnil njen
pomen. Zaradi obotavljanja stanov, da bi dovolili podpisovanje, je Trubar
poslal avgusta 1580 v Ljubljano, Gradec in Celovec svojega sina Felicijana s
svojimi pismi in izvodi natisnjene Formule. V Štajerski in Kranjski so bili
podpisi zbrani do konca leta 1580, v Koroški pa šele proti koncu leta 1582.
(Pisma Primoža Trubarja, uredil Jože Rajhman, Ljubljana 1986, 250–278;
Mirko Rupel, Primož Trubar in Formula concordiae, v Drugi Trubarjev zbornik,
Ljubljana 1952, 65s; isti, Primož Trubar, Ljubljana 1962, 210–214.)
268
PREVODI
znotrajluteranski stranki, t.i. gnesioluterani (= pristni luterani), ki so
hoteli braniti prvotni Luthrov nauk pred vsemi odkloni, in privrženci
Philippa Melanchthona ali filipisti, ki so v nekaterih točkah hoteli
delati kompromise s katolicizmom in kalvinizmom. Vzrok razlik je
bilo prodiranje kalvinizma na nemška luteranska ozemlja kot tudi
konfrontacija s ponovno okrepljenim katolicizmom, ki se je s tri-
dentinskim koncilom (1545–63) konsolidiral in v protireformaciji
hotel dobiti nazaj izgubljena ozemlja. Poseben položaj v medlute-
ranskih sporih o nauku pripada osiandrovskemu sporu, saj so se z
Osiandrovim naukom na enak način spopadali filipisti in gnesio-
luterani. Po augsburškem verskem miru (1555) so se luteranski knezi
in teologi trudili preseči medluteranske razlike in ponovno vzpo-
staviti enotnost v lastnem taboru. Med teologi so se pri teh pogo-
vorih o zedinjenju angažirali predvsem J. Andreae, M. Chemnitz,
N. Selneccer in D. Chytraeus. Zedinitvena dogovarjanja so trajala
dve desetletji, dokler ni iz njih naposled leta 1577 izšla »formula
enotnosti (ali: soglasja)« – Formula concordiae. Ta je ponovno vzpo-
stavila enotnost in obsodila skrajne pozicije obeh teoloških strank.
Natančni naslov spisa se glasi: »Temeljita, jasna, pravilna in dokonč-
na ponovitev in pojasnitev nekaterih artikulov Augsburške vero-
izpovedi …«
Formulo soglasja je podpisala večina nemških ozemelj, tako mdr.
tri volilne dežele Saška, Brandenburg in Palatinat, saška vojvodstva,
vojvodstva Braunschweig in Lüneburg, Mecklenburg, Württemberg,
mejni grofiji Ansbach-Bayreuth in Baden, grofija Oldenburg in
mnoga mesta. Niso se pa formuli soglasja pridružila vsa luteranska
ozemlja, pa saj tudi danes ni v vseh luteranskih Cerkvah priznana
kot veroizpovedni spis.
Formula soglasja sestoji iz 12 artikulov. Ima dva dela, eden je
izčrpna predstavitev (Solida declaratio), drugi je kratki povzetek (Epi-
tomé), ki je uvrščen na začetek.
Epitomé je objavljena skoraj v celoti.
Izvirno besedilo Formule soglasja je nemško, zbornik ga prinaša v
moderniziranem jeziku. Latinski prevod sta v glavnem oskrbela
Chemnitz in Selneccer.
269
EPITOMÉ
[Povzetek Formule soglasja]
[I.]
O sumaričnem zapopadku, pravilu in vodilu,
po katerem [naj se] ves nauk presoja
Sveto pismo je edina norma Cerkve, drugi spisi ji niso enakega reda,
temveč so podrejeni.
1. Verujemo, učimo in izpovedujemo, da so edino pravilo in vodilo
(unica regula et norma), po katerem naj se na enak način sodijo in
presojajo vsi nauki in učitelji [v Cerkvi], zgolj preroški in apostolski
spisi Starega in Novega testamenta1 , kot je pisano: »Tvoja beseda
je svetilka mojim nogam, luč moji stezi«, Ps 119:105. In sv. Pavel:
»Če bi vam angel prišel iz nebes in oznanjal drugače, naj bo preklet«
(Gal 1:8).
Drugi spisi starih in novejših [cerkvenih] učiteljev, kakršno ime
naj že imajo, naj ne bodo postavljeni v isti red s Sv. pismom, temveč
mu vsak in vsi podrejeni, in naj se jih ne jemlje nič drugače kakor le
kot priče tega, na kakšen način in v katerih krajih je bil po časih
apostolov tisti nauk prerokov in apostolov ohranjen.
Izpovedi (symbola) so formule konsenza Cerkve in okop zoper zmotne
nauke
2. In potem ko so takoj po dobi apostolov, celo še za njihovega
življenja, nastopili napačni učitelji in učitelji zmot in je proti njim
prva Cerkev postavila symbola, to je, kratke in jasne izpovedi, ki so
1 Nauk, da je vsako poznejšo tradicijo Cerkve meriti ob Svetem pismu kot
prvotnem izročilu, je naperjen predvsem proti katolicizmu in tridentinskemu
koncilu (4. zasedanje 1546), ki vidi v bibliji in krščanski tradiciji enakovredna
vira vere in verski normi. Koncil ugotavlja, da je biblijo in cerkvene tradicije
treba pripoznavati »z enako pobožno ljubeznijo in strahospoštovanjem« –
pari pietatis affectu ac reverentia (D 1501), stavek, ki ga je Drugi Vatikanski koncil
izrecno prevzel (konstitucija De div. revelatione št. 9/1965). Potemtakem
poznejše cerkvene tradicije ni več mogoče korigirati izhajajoč od biblije.
FORMULA SOGLASJA 1577
270
PREVODI
jih spoštovali kot enoumno, občo krščansko vero in izpoved pravo-
verne in resnične Cerkve, namreč apostolski, nikejski in atanazijanski
symbolon, se priznavamo k njim in s tem zavračamo vse zmotne
nauke in pa nauke, ki so bili v oporeki z njimi vpeljani v Božjo Cerkev.
3. Kar pa zadeva ločitev v zadevah vere v naši dobi, imamo za
enoumen konsenz in pojasnitev naše krščanske vere in izpovedi –
posebno zoper papeštvo in njegovo napačno službo Božjo, službo
malikom, praznoverje in zoper druge sekte – naš točasni symbolon:
prvo, nespremenjeno Augsburško veroizpoved, ki je bila izročena
cesarju Karlu V. v Augsburgu leta 1530 na velikem državnem shodu
(državnem zboru), z njo tudi apologijo in artikule, ki so bili pred-
stavljeni v Schmalkaldenu leta 1537 in so jih podpisali najuglednejši
tedanji teologi.
In ker takšne stvari zadevajo tudi preprostega laika in njegovo
zveličanje, se priznavamo tudi k Malemu in Velikemu katekizmu dr.
Luthra, kot sta zapisana v Luthrovih knjigah, in pa k Bibliji za laike,
v kateri je strnjeno vse, kar je v Sv. Pismu izčrpno obravnavano in kar
mora kristjan nujno vedeti za svoje zveličanje.
Po tem napotilu naj bodo – kot je bilo zgoraj povedano – obliko-
vani vsi nauki, in kar jim oporeka in je zoper enoumno pojasnitev
naše vere, bodi zavrženo in prekleto.
Izpovedi (symbola) niso – kot Sv. Pismo – sodniki v vprašanjih vere,
temveč pričevanje in razlaganje vere
Na ta način ostane ohranjen razloček med Sv. Pismom Starega in
Novega testamenta in vsemi drugimi spisi, in le Sv. Pismo ostane edini
sodnik in edino pravilo in vodilo (iudex, norma et regula), po katerem
kot edinem preskusnem kamnu (Lydius lapis2 ) je treba meriti in
presojati vse nauke, ali so dobri ali zli, pravilni ali napačni.
Druga symbola pa in uporabljani spisi niso sodnik kot Sv. Pismo,
temveč zgolj pričevanje in pojasnilo vere, kako so v zadevni dobi
takrat živeči v Cerkvi Božji v spornih artikulih razumeli in razlagali
Sv. Pismo ter zavrgli in prekleli nauk, ki mu je oporekal.
2 Pomen te prispodobe: Preskusni kamen ali zlatarsko oslico so uporabljali za
ugotavljanje fine vsebnosti žlahtnih kovin v zlitinah.
271
Artikul 1
O IZVIRNEM GREHU
[A.] Stanje kontroverze. Glavno vprašanje tega razkola
Ali je izvirni greh pravzaprav in brez vsakega razločka pokvarjena
narava, substanca in bistvo človeka ali pa vsaj [pokvarjen] najod-
ličnejši in najboljši del njegovega bistva, namreč umna duša sama v
svoji najvišji stopnji in najvišjih močeh?3
Ali pa je tudi po padcu neki razloček med substanco, naravo,
bistvom, telesom, dušo človeka in pa izvirnim grehom na ta način,
da je narava nekaj drugega kot izvirni greh, ki tiči v pokvarjeni naravi
in kvari naravo?
[B.] Affirmativa4
Čisti nauk, vera in izpoved v skladu s poprej omenjenim vodilom
in sumarično pojasnitvijo
Človek tudi kot grešnik ostaja Božji stvor. Med človekovo naravo in
pokvarjenostjo, ki v njej tiči, je treba razlikovati.
1. Mi verujemo, učimo in izpovedujemo, da je razloček med
človekovo naravo, ne samo, kakor je bila v začetku od Boga ustvarjena
čista in sveta brez greha, temveč tudi kakor jo imamo zdaj po padcu
3 Tako stališče o izvirnem grehu (peccatum originis) ima teolog M. Flacius
Illyricus (Vlašić/Vlačić, †1575). V medluteranskih sporih okoli sredine 16.
stoletja je Flacius trdil, da je s padcem v greh izvirni greh postal substanca
(bistvo) človeške narave ali pa je vsaj inficiral odločilne gonilne moči v človeku;
človek, češ, po padcu ni več po Božji podobi, postal je po hudičevi podobi.
Človek tu neha biti dobra Božja stvaritev. Odrešenje je temu ustrezno za Flacija
neko stvarjenje iz nič. Njegov nasprotnik v sporu je bil V. Strigel, za katerega
greh ni substanca, temveč le akcidens človeške narave. Z akcidenco (accidens)
je mišljena pri-tika, naključno (ad + cadere) kake stvari, torej tisto, kar ji ne
pripada nujno, temveč le naključno, ne spada k njenemu bistvu, temveč lahko
tudi odpade. Drugače je s substanco (substantia) ali bistvom kake stvari.
Po Flaciju je grešnik odmrl od dobrega in je mrtev. Po Striglu je samo bolan.
4 V paru affirmativa ter negativa označuje affirmativa teze, ki jih velja sprejeti,
negativa pa teze, ki jih je treba zavreči
FORMULA SOGLASJA 1577
272
PREVODI
[v greh], torej naravo, ki tudi še po padcu je in ostaja Božja kreatura,
in pa izvirnim grehom, in da je ta razloček tako velik kot razloček
med Božjim in hudičevim delom.
2. Mi verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da se je tega razlo-
čevanja treba zelo skrbno držati, ker ta nauk, da naj bi med našo
pokvarjeno človeško naravo in izvirnim grehom ne bilo nobenega
razločka, nasprotuje glavnemu artikulu naše vere o stvarjenju, odre-
šenju, posvečenju in vstajenju našega mesa in ne more obstati.
Zakaj Bog ni ustvaril samo telesa in duše Adama in Eve pred
padcem, temveč tudi naše telo in našo dušo po padcu, čeravno sta
pokvarjena, – in tudi Bog ju še pripoznava kot svoje delo, kakor je
pisano (Job 10:8a): »Tvoje roke so me oblikovale in naredile,« vse, kar
sem okrog in okrog.
Tudi Sin Božji ima v enotnosti svoje osebe to človeško naravo,5
dasi brez greha, privzel torej ni kakega tujega, temveč naše meso in s
tem je postal naš resnični brat. Pisano je (Hebr 2:14): »Ker so otroci
deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje«. In dalje (Hebr
2:16s): »Ne zavzema se za angele, temveč za seme Abrahamovo; zato
se je moral v vsem izenačiti z brati«, izvzemši greh.
Tako je tudi Kristus [naravo] odrešil kot svoje delo, jo posvetil kot
svoje delo, obudil [meso] od mrtvih in ga poveličal kot svoje delo. A
izvirnega greha ni ustvaril, ga ni privzel, ga ni odrešil, ga ni posvetil,
ga tudi ne bo obudil med izvoljenimi, niti ga poveličal ali zveličal,
temveč v vstajenju bo ta docela zbrisan.
Iz tega zlahka spoznamo razloček med pokvarjeno naravo in
pokvarjenostjo, ki tiči v naravi in po kateri je bila narava pokvarjena.
Totalna pokvarjenost človeške narave. Naravo in pokvarjenost je moči
med seboj razločiti, ne pa ločiti. Edino Bog ju loči.
3. Mi pa nasprotno verujemo, učimo in izpovedujemo, da izvirni
greh ni kaka rahla (lahka), temveč tako globoka pokvarjenost (pro-
funda corruptio) človeške narave, da ni ostalo nič zdravega ali ne-
5 Po cerkveni tradiciji sta Jezusu Kristusu lastni »dve naravi«, božja in človeška,
toda le »ena sama oseba«. Ta eni Kristus je hkrati »resnični Bog« in »resnični
človek«. (Koncil v Kalcedonu/Halkedonu 451)
273
pokvarjenega na človekovem telesu in duši, njegovih notranjih in
vnanjih močeh, temveč kot Cerkev prepeva: »Z Adamovim padcem je
povsem pokvarjena človeška narava in bistvo.«6  Ta škoda je neiz-
rekljiva, spoznati je ni moči z umom, temveč le z Božjo besedo. In
[verujemo, učimo in izpovedujemo] tudi, da narave in te pokvar-
jenosti narave nihče ne more ločiti, razen edinole Bog, kar se v celoti
zgodi s smrtjo in vstajenjem, kjer bo naša narava, ki jo zdaj nosimo,
vstala brez izvirnega greha in od njega ločena in odločena in bo večno
živela, kot je pisano (Job 19:26s): »Obdan bom s to svojo kožo in bom
v svojem mesu videl Boga, tega bom zrl in moje oči ga bodo gledale.«7
[C.] Negativa: Zavrženje napačnega nasprotnega nauka
Izvirni greh ni le vnanji madež na človekovi naravi, njegovo naravo
korumpira v sami notrini.
1. Zato zavračamo in preklinjamo, kar se uči, da je izvirni greh
zgolj neki reatus [obtožno stanje] ali krivda iz tujega prestopka brez
kakršnegakoli pokvarjenja naše narave.8
6 Pesem št. 243 Evangeličanske pesmarice: »Durch Adams Fall ist ganz verderbt
menschlich Natur und Wesen.«
7 Luthrov prevod: »vnd werde darnach mit dieser meiner haut vmbgeben
werden / vnd werde jnn meinem f leisch Gott sehen / Den selben werde ich
mir sehen / vnd meine augen werden jn schawen«.
Ekumenska izdaja 1985: »Tedaj bo moja koža zopet okoli mene, in v svojem
mesu bom gledal Boga. Da, jaz ga bom gledal, moje oči ga bodo videle …«
Slovenski standardni prevod (SSP): »Tedaj se bo moja koža otresla uljes, odet
v svoje meso bom gledal Boga! To vidim sam, moje oči so uvidele …«
Prevodi tega mesta so tudi sicer različni: francoska Jeruzalemska biblija pravi
»iz svojega mesa bom gledal …« (podobno slovenski Chraskov prevod), nemška
»Brez svoje kože, te tako razcefrane …«, moderna predelava Luthrovega prevoda
pa pravi: »In naj bo moja koža še tako raztolčena in moje meso skopnelo,
bom vendar videl Boga. Jaz sam ga bom videl, moje oči ga bodo gledale« …
8 Naperjeno proti pelagijancem, ki so podobno kot Pelagius († okoli 400 po
Kr.) zanikali izvirni greh v človeku in bagatelizirali greh. Človek se sam s
svojo svobodno voljo more osvoboditi zlega, sam se more odrešiti. Kolikor pa
ima to zavrženje pred očmi tudi katolicizem (tridentinski koncil), ga ne zadene
(prim. opombo 9 pod b).
FORMULA SOGLASJA 1577
274
PREVODI
2. Enako [obsojamo] mnenje, da hude sle (concupiscentiae) niso
greh, temveč zraven ustvarjene, bistvene lastnosti narave9, ali da prej
omenjena hiba ali škoda ni dejansko greh, zaradi katerega je človek
zunaj Kristusa otrok srda.10
3. Enako zavračamo tudi pelagijansko zmoto11, ki trdi, da je
človekova narava tudi po padcu ostala nepokvarjena in zlasti v
duhovnih zadevah povsem dobra in čista, in naturalibus, se pravi, v
svojih naravnih močeh.
4. Enako [zavračamo], da je izvirni greh le rahla, malenkostna,
prilepljena nesnaga ali naškropljen madež od zunaj, pod katerim je
narava obdržala svoje dobre moči tudi v duhovnih zadevah.12
[…]
6. Enako [zavračamo trditev]13, da v človeku njegova človeška
narava in bistvo ni čisto povsem pokvarjeno, temveč da ima človek na
sebi še nekaj dobrega, tudi v duhovnih stvareh, namreč sposobnost,
spretnost, ročnost ali zmožnost v duhovnih stvareh nekaj začeti,
delati ali sodelovati.
9 Naperjeno zoper katolicizem in koncilski dekret proti izvirnemu grehu
(Tridentinum 1546 – D 1515).
a) Vendar luteranstvo tu narobe razume tridentinski koncil, ker ima ta – v
nasprotju z luteranstvom – drug, ožji, na telesnost omejeni (poznosrednje-
veški) pojem sle ali poželenja (concupiscentia) in zategadelj v njej vidi nekaj
naravnega, kar ne more biti poistoveteno z grehom, pa kakor že lahko vodi v
greh, če se volja s tem strinja. Nasprotno pa so reformatorji v poželenju ali
konkupiscenci primarno videli akt volje in razuma, ki se usmerja proti Bogu,
in zato nekaj najgloblje grešnega.
b) Tridentinski koncil noče bagatelizirati greha, kot predpostavlja gornje
zavračanje št. 2; reformacijsko razumevanje totalne pokvarjenosti človeka
pozna pod drugimi imeni kot konkupiscenca, denimo ko se v koncilskih
tekstih »greh« označuje kot »smrt duše« (D 1512) in ljudje (po padcu) kot
»sužnji greha« (D 1521) ali če je kot nasledek »ves Adam (človek)« bil z grehom
»s telesom in dušo preobrnjen k slabšemu« (D 1511).
10 Najbrž zoper pelagijance.
11 Kolikor meri ta zavrnitev poleg pelagijancev tudi na tridentinski koncil, udari
mimo.
12 Zoper Flacijevega nasprotnika Strigla.
13 Delno zoper Strigla in zoper poznega Melanchthona.
275
Izvirni greh ni človekova narava. V njegovi naravi le tiči.
7. Po drugi strani zavračamo tudi napačni nauk manihejcev14, ko
se uči, da je izvirni greh Satan vlil v naravo kot nekaj bistvenega
(essentiale) in samostojnega (substantiale) in ga z njo pomešal, tako
kot pomešajo strup in vino.
8. Enako [obsojamo nauk], da ne greši naravni človek, temveč
nekaj drugega in tujega v človeku, zaradi česar se ne obtožuje narava,
temveč zgolj izvirni greh v naravi.15
9. Kot manihejsko zmoto zavračamo in obsojamo tudi, če se uči,
da je izvirni greh v bistvu in brez vsakega razločka substanca (sub-
stantia), narava in sâmo bistvo pokvarjenega človeka16, tako, da si ni
misliti razločka med naravo po padcu kot tako in pa izvirnim gre-
hom, niti ne moreta biti v misli razločevana drug od drugega.
10. Izvirni greh pa Luther imenuje naravni greh, osebni greh,
bistveni greh, ne zato, ker bi bila narava, oseba ali človekovo bistvo
brez vsakega razločka izvirni greh, temveč da bi bil s temi besedami
pokazan razloček med izvirnim grehom (peccatum originale), ki tiči
v človeški naravi, in drugimi grehi – ki jih imenujejo storjeni grehi
(Tatsünden, peccata actualia).
11. Zakaj izvirni greh ni greh, ki ga storiš, temveč tiči v naravi,
substanci in v bistvu človeka. Takole: Tudi če bi v srcu pokvarjenega
človeka ne vstala več nobena zla misel, ne bila izgovorjena nobena
nepridna beseda, niti se zgodilo kako zlo dejanje: narava je vendarle
pokvarjena po izvirnem grehu, ki nam je prirojen prek z grehom
pokvarjenega semena (corrupti seminis) in je izvir vseh drugih,
storjenih grehov, kot so zle misli, besede in dela, kakor je pisano (Mt
15:19): »Iz srca prihajajo hudobne misli« itn. Prav tako (1 Mz 8:21):
»Mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti.« […]
14 Religija manihejstva (njen začetnik je Mani, †273 ali 276) je zastopala telesu
in svetu sovražen dualizem. Svet in človek sta slaba, ker sta v njiju stopila v
nenaravno zmes dva principa, ki sta ostro ločena: duh (= Bog) in materija,
dobro in zlo, luč in tema. Odrešenje sestoji v ločitvi teh dveh principov in
osvoboditvi duha od materije, ki je v svoji substanci zla. Flacij je tu postavljen
v kontekst z manihejstvom.
15 Zoper manihejce.
16 Zoper Flacija; prim. opombo 3.
FORMULA SOGLASJA 1577
276
PREVODI
Artikul 2
O SVOBODNI VOLJI
[A.] Stanje kontroverze. Glavno vprašanje tega razkola
Vtem ko nahajamo človekovo voljo v štirih različnih stanjih,
namreč 1) pred padcem, 2) po padcu, 3) po prerojenju, 4) po vstajenju
mesa, je glavno vprašanje zgolj to po človekovi volji in zmožnosti v
drugem stanju: katere moči [človek] ima v duhovnih stvareh sam od
sebe – po padcu naših prvih staršev in pred svojim prerojenjem – in
ali se more s pomočjo lastnih moči, preden je bil prerojen z Duhom
Božjim, napotiti k Božji milosti in nanjo pripraviti in ali more sprejeti
milost, ponujeno po Sv. Duhu v besedi in pa v sv. zakramentih ali ne?
[B.] Affirmativa: Čisti nauk Božje besede o tem artikulu
Ker je naravni človek duhovno mrtev, se ne more sam zbuditi k duhov-
nemu življenju, samo milost Božja ga lahko oživi po Sv. Duhu.
1. Iz tega je naš nauk, naša vera in naše izpovedovanje, da je
človekov razum in um v duhovnih stvareh (in rebus spiritualibus)
slep in ničesar ne razume po lastnih močeh17, kakor je pisano (1 Kor
2:14): »Naravni človek ne čuje ničesar od Božjega Duha; to mu je
norost in tega ne more spoznati, zakaj to mora biti presojano du-
hovno.«18
17 Solida declaratio Formule soglasja pravi, da naravni (neodrešeni) človek »v
zunanjih, posvetnih stvareh« (in rebus externis et civilibus) more »razumeti
dobro ali zlo ali prostovoljno storiti ali opustiti« (v 2. artikulu št. 19), ima
celo »nejasno iskrico spoznanja, da je neki Bog, kakor tudi … o nauku Postave«
(prav tam, št. 9). Ni »kamen ali štor« (lapis aut truncus), ima »razum in voljo«
(prav tam, št. 59) in se lahko zapre pred Božjo milostjo, kakor že je ne more
usvojiti.
18 Luther prevaja: »Der natürliche mensch aber vernimpt nichts vom Geist Got-
tes / Es ist jm eine torheit / vnd kan es nicht erkennen / denn es mus geistlich
gerichtet sein.« Grški psychikos de anthropos je Luther prevedel z »der
natürliche mensch« in dodal na robu razlago: »Naravni človek je, kakršen je
zunaj milosti, tudi [če je] najbolje opremljen z vsem umom, vednostjo [kunst],
čuti in zmožnostjo.« Naša predloga spreminja konec takole: »in ne more tega
277
2. Prav tako mi verujemo, učimo in izpovedujemo, da neprerojena
človekova volja ni le odvrnjena od Boga, temveč je postala sovražnica
Boga, da ima le željo in voljo do zlega in tega, kar je zoper Boga,
kakor je pisano (1 Mz 8:21): »Mišljenje človekovega srca je hudobno
od njegove mladosti.« In še (Rim 8:7): »Meseno mišljenje je sovraštvo
do Boga, ker se ne podreja Postavi, saj tega tudi ne more.« Da, prav
tako malo kot se mrtvo truplo lahko samo oživi za telesno, posvetno
življenje, prav tako malo more človek, ki je duhovno mrtev zaradi
greha, sam vstati k duhovnemu življenju, kakor je pisano (Ef 2:5):
»Ko smo bili mrtvi v grehih, nas je On s Kristusom oživil.« Zato tudi
sami od sebe, takorekoč iz nas samih »nismo zmožni, da bi kaj prav
mislili, temveč da smo zmožni, je od Boga« (2 Kor 3:5).19
3. Spreobrnjenja pa Bog Sveti Duh ne naredi brez sredstev, temveč
za to uporablja pridigo in poslušanje Božje besede, kot je pisano (Rim
1:16): Evangelij je »Božja moč«, da odreši. In še (Rim 10:17): Vera
prihaja iz poslušanja Božje besede.20 In Božja volja je, naj njegovo
besedo poslušamo in ne, naj si pred njo mašimo ušesa.21 V tej besedi
je Sv. Duh pričujoč in odpira srca, da tako kot Lidija v Apostolskih
delih (16:14) prisluhnemo in smo tako spreobrnjeni zgolj po milosti
in moči Svetega Duha, čigar edinega delo je človekovo spreobrnjenje.
Zakaj brez njegove milosti ni vse nič naš da se »hoče« in da se
»teče«22 «, in »nič ni tisti, ki sadi, nič ni tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki
zapopasti, ko se ga sprašuje o duhovnih stvareh.« Neue Jerusalemer Bibel
piše: »Posvetno nastrojeni človek [irdisch gesinnt] pa se ne spušča v to, kar
prihaja od Božjega Duha. Norost je to zanj, in ne more tega razumeti, ker je
to moči presojati le s pomočjo duha.« Ekumenski prevod 1984: »Posvetni
človek [pod črto: db. čutni človek] pa ne sprejema tega, kar prihaja iz božjega
Duha. Zanj je to nespamet in tega ne more razumeti, ker se to presoja
duhovno.« SSP: »Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha.
Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«
19 SSP: »Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili.
Ne, naša zmožnost je od Boga …«
20 Luthrov prevod: »So kömpt der glaube aus der predigt / Das predigen aber
durch das wort Gottes.« [Predloga Luthrovega prevoda ima rhematos theou.]
SSP: »Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi
besedi.« [SSP sledi rokopisom z verzijo rhematos Christou.]
21 Namig na Ps 95:7-8.
22 (Rim 9:16): »… ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče…«
FORMULA SOGLASJA 1577
278
PREVODI
daje rast, Bog« (1 Kor 3:7), kakor pravi Kristus (Jn 15:5): »Brez mene
ne morete storiti ničesar.« S temi kratkimi besedami odreka svobodni
volji njene moči in pripisuje vse Božji milosti, da bi se nihče ne ponašal
pred Bogom (1 Kor 9:16).23
[C.] Negativa: Napačni nasprotni nauk
Človek si ne more z lastnimi močmi pridobiti odrešenja, kakor že njegova
volja sodeluje v odrešnem dogajanju in ni izključena.
Zatorej zavračamo in obsojamo vse naslednje zmote, ker opo-
rekajo vodilu Božje besede:
1. [Obsojamo] sanjarjenje filozofov, imenovanih stoiki24, kakor
tudi manihejcev, ki so učili, da se vse, kar se zgodi, mora tako zgoditi
in se drugače zgoditi ne more, in da človek stori vse iz prisile, tudi
tisto, kar stori v vnanjskih stvareh (in rebus externis), in da je prisiljen
v zla dela in dejanja, kot so nečistovanje, rop, umor, tatvina in drugo
tako [početje].
2. Zavračamo tudi zmoto grobih pelagijancev25, ki so učili, da se
more človek z lastnimi močmi brez milosti Svetega Duha sam spre-
obrniti k Bogu, verovati evangeliju, od srca slušati Božjo Postavo in si
tako zaslužiti odpuščanje grehov in večno življenje.
3. Zavračamo tudi zmoto polpelagijancev, ki uče, da more človek
z lastnimi močmi narediti začetek svojega spreobrnjenja, ne more pa
ga izvršiti brez milosti Svetega Duha.26
23 Prim. še 1 Kor 1:29.
24 Stoična filozofija antike, a tudi krščanski stoicizem, sta zaznamovana s
fatalistično vero v usodo, najsitudi ne zanikujeta človekove svobode. Usoda
ali svetovni um ali svetovni zakon je neodvrnljiva vzročna sovisnost, v katero
naj se človek prostovoljno uskladi. »Če privoliš, te usoda vodi, če ne, te
prisiljuje« (Seneka). Temeljni kreposti sta temu ustrezno mir in neomajnost
(atharaxia). ki se vdaja usodi, ter apathia (brezstrastnost).
25 Grobi pelagijanci za razliko od polpelagijancev ali semipelagijancev; gl. tudi
naslednjo opombo.
26 Ta obsodba nauka meri na mnenje semipelagijancev 5. in 6. stoletja, ki so
učili, da neodrešeni človek ni mrtev (kot pravi Avguštin), temveč je le bolan,
njegova svobodna volja pa da je dovolj močna, da lahko deluje skupaj z
milostjo. Odrešenje je tako skupni dosežek Boga in človeka, ni dar milosti
279
4. Prav tako [zavračamo], če se uči: Človek je sicer s svojo svobodno
voljo pred prerojenjem prešibak, da bi napravil začetek in se sam z
lastnimi močmi spreobrnil k Bogu in od srca slušal Božjo Postavo;
vendar če je Sveti Duh s pridigovanjem Besede naredil začetek in mu
v njem ponudil svojo milost, potem lahko človekova volja z lastnimi
močmi nekolikanj prispeva, pomaga in sodeluje, dasi malo in na
škodljiv način, se sama napoti k milosti, se [nanjo] pripravi, jo
poprime, sprejme in veruje evangeliju.27
5. Pravtako [zavračamo mnenje], da more človek, potem ko je bil
prerojen, Božjo Postavo povsem izpolnjevati in se je držati in da je to
izpolnjevanje [Postave] naša pravičnost pred Bogom, s katero si
zaslužimo večno življenje.28
(kot pravi Avguštin). Koncil v mestu Orange 529 je zavrnil semipelagijanstvo.
Točka 3. obsodbe meri tudi na semipelagijanske tendence poznosrednjeveške
rimskokatoliške teologije in na dekret o opravičenju tridentinskega koncila
(1547). Koncil in uradni nauk rimskokatoliške Cerkve pa ta obsodba komaj
kaj zadene. Tridentinski koncil poudarja tako kot koncil Orange (D 372, 396),
da je greh »smrt duše« (D 1512) in da potemtakem opravi opravičenje in reši-
tev »predhodna milost« (praeveniens gratia D 1525), začetek naredi torej Bog,
ne človek, in je [opravičenje] torej naposled povzročeno zgolj od Boga (D 1529).
27 Naperjeno proti sinergistom in sinergizmu. V znotrajluteranskem siner-
gističnem sporu (1556-60) sta J. Pfeffinger in V. Strigel zastopala sinergizem
(= sodelovanje Boga in človeka v odrešnem dogajanju). Amsdorf, Flacius idr.
so ta sinergizem pobijali. Pri sinergistih je mdr. najti nauk, da naravni človek
v duhovnih rečeh ni povsem umrl, temveč je hudo ranjen in polmrtev. Pri
njih nastopa tudi primerjava sodelovanja spreobrnjenega človeka z Bogom z
dvema konjema, ki vlečeta voz (npr. V. Strigel).
28 Zoper teološke nazore v katolicizmu in zoper dekret o opravičenju triden-
tinskega koncila (D 1574s, 1582). A koncil kljub svojim vprašljivim izjavam,
ki se glase drugače, poudarja, da je opravičenec vedno spet v nevarnosti, da
bo padel nazaj v greh (D 1537, 1542s), kakor tudi, da zanj obstoje zasluže-
nja »po Božji milosti in zasluženju Jezusa Kristusa, katerega živi ud on je«
(D 1582), celo da so človekova »zasluženja« pravzaprav Božji »darovi« (D 1548).
Tridentinski koncil izrecno ugotavlja s Pavlom: »Opravičeni smo brez zaslu-
ženja (gratis)« (D 1532). »Vzrok« človekovega »opravičenja« je po koncilu vedno
le Bog ali Kristus, ne človek (D 1529): Po koncilu je »izvršujoči vzrok« (causa
efficiens) opravičenja »usmiljeni Bog«, ne človek, »zasluženjski vzrok« (causa
meritoria) opravičenja je Kristus, ki nam je na križu zaslužil odrešenje, ne
človek, »sredstveni vzrok« (causa instrumentalis) opravičenja je zakrament
krsta, torej dar Božji, »edini oblikujoči vzrok« (causa formalis) opravičenja je
FORMULA SOGLASJA 1577
280
PREVODI
6. Pravtako zavračamo in obsojamo tudi zmoto entuziastov, ki si
izmišljujejo, da Bog brez sredstev (neposredno), brez poslušanja Božje
besede, tudi brez uporabe svetih zakramentov razsvetljuje ljudi in jih
dela pravične in zveličane.29
[…]
9. Pravtako [zavračamo zmotna razumevanja Luthra]: Če je doktor
Luther zapisal30, da se človekova volja v njegovem spreobrnjenju
obnaša pure passive [čisto trpno], se pravi, da ne počne prav čisto nič,
potem je to razumeti respectu divinae gratiae in accendendis novih
motibus [glede na Božjo milost, ki v nas prižiga nova gibanja], se
pravi [tako], da Duh Božji prek slišane Besede ali prek rabe zakra-
menta zgrabi človekovo voljo in nareja novo rojstvo in spreobrnjenje.
Ko je Sveti Duh enkrat to naredil in opravil in človekovo voljo
spremenil in prenovil zgolj s svojo božansko močjo in delovanjem,
potem je človekova nova volja sredstvo in orodje Boga Svetega Duha,
tako da ne le sprejema milost, temveč tudi v temu sledečih delih
Svetega Duha sodeluje.31
[Pomembno je,] da potemtakem pred človekovim spreobrnjenjem
obstojita le dva izvršujoča vzroka (efficientes causae)32, namreč Sveti
Duh in Božja beseda kot orodje Svetega Duha, s katero on nareja
»Božja pravičnost, … s katero nas dela pravične« (pogl. 7 D 1529), ne morda
človek. Vse, kar človek po koncilu zasluži s svojimi deli (pomnožitev milosti,
večno življenje), je torej navsezadnje učinkovano od Boga in darilo njegove
milosti. Božja pravičnost, ne njegova lastna pravičnost, dela človeka pravičnega.
Zato je veliko vprašanje, ali gornja obsodba nauka (št. 5) dejansko zadene
uradni nauk rimskokatoliške Cerkve.
29 Entuziasti so vsi tisti, ki menijo, da Sveti Duh deluje neposredno brez odrešnih
sredstev besede in zakramenta, v reformacijskem času denimo prekrščevalci
in spiritualisti (Seb. Frank, K. Schwenckfeld). Schwenckfeldijanci še danes
obstoje v ZDA; so mistično-spiritualistična skupina. Kaspar Schwenckfeld
(†1561) je za odločilno štel mistično vselitev Kristusa v vernika. Njegov nauk
spominja na grški neoplatonizem, denimo v sovražnosti do materije; po
Schwenckfeldu materija ne more posredovati duha, zato je zavrnil vero po
črki, zunanje obrede in institucije.
30 WA XVIII p. 697.
31 Zoper flacijansko tolmačenje Luthra.
32 S tem je zavrnjen Melanchthonov nauk o treh vzrokih novega življenja: Sv.
Duhu, Božji besedi in človeški volji (Loci praecipui theol. 1559 IV), ki so ga
prevzeli filipisti, nasprotna stranka flacijancev.
281
spreobrnjenje in katero naj človek posluša, kateri pa naj ne daje vere
po lastnih močeh, temveč zgolj po milosti in delovanju Boga Svetega
Duha in jo [tako tudi] sprejema.
[…]
Artikul 4
O DOBRIH DELIH
[A.] Stanje kontroverze. Glavno vprašanje v sporu o dobrih delih
Zastran nauka o dobrih delih sta nastala v nekaterih Cerkvah dva
razkola:
1. Najprej so se nekateri teologi ločili po naslednjih rečenicah: en del
je namreč pisal: Dobra dela so nujna za zveličanje, ni se mogoče zveli-
čati brez dobrih del. Pravtako: Nikoli se nihče ni zveličal brez dobrih del.
Drugi del pa je pisal proti temu: Dobra dela so škodljiva za zveličanje.33
2. Po tem je med nekaterimi teologi nastala ločitev med besedama
»nujen« in »svoboden«, ker se je en del bojeval za to, da bi besede
nujen ne uporabljali za novo poslušnost, ki ne izvira iz nujnosti in
prisile, temveč iz prostovoljnega duha. Drugi del je vztrajal pri besedi
nujen, ker ta pokorščina ni v naši samovolji, temveč ker so prerojeni
ljudje dolžni biti tako pokorni.
Iz te disputacije o besedah je zopet nastal spor o stvari sami, tako
da se je en del bojeval za to, da naj se Postava sploh ne opravlja med
kristjani, temveč naj se ljudje edino s svetim evangelijem opominjajo
k dobrim delom. Drugi [del] je temu oporekal.34
33 Mišljen je majoristični spor med lutrovskimi teologi (1552–58). Melanchtho-
novec G. Major je zastopal tezo o nujnosti dobrih del za zveličanje. Pozneje je
to tezo pojasnjeval tako, da so dobra dela nujna le zato, da odrešenja ne
izgubimo, temveč ga obdržimo (ad retinendam salutem), ne morda zato, da
bi odrešenje dobili. Podobno se je izražal J. Menius. Energično sta ugovarjala
Amsdorf in Flacius. Amsdorfa je v debati zaneslo do stavka: »Dobra dela so
za zveličanje škodljiva«, dasi je pritaknil dodatek: »Če s tem hočeš zaslužiti
milost«. Za gnesioluterane je bila na kocki zagotovost odrešenja, če naj bi
bila za odrešenje nujna dobra dela.
34 Namig na (drugi) antinomistični spor, v katerem so N. v. Amsdorf, A. Poach
in A. Otto spodbijali, da bi Postava veljala za opravičenje in novo življenje
prerojenih, meritorna naj bi bila le za neprerojene.
FORMULA SOGLASJA 1577
282
PREVODI
[B.] Affirmativa: Čisti nauk krščanske Cerkve pri tem sporu
Dobra dela so nujna, dasi ne tudi nujna za zveličanje. S pojmom nujnost
ni mišljena prisila, temveč dolžna pokorščina prerojenih, ki jo ti opravljajo
iz svobodnega duha. Ta svobodni duh nima nič opraviti s samovoljo.
Obremenjen je s šibkostjo, ki je Bog zavoljo Kristusa ne daje v račun.
Za temeljito razlago in odpravo tega razkola je naš nauk, naša
vera in izpoved tale:
1. Da dobra dela zagotovo in brez dvoma slede veri kakor sadovi
dobrega drevesa, če ta vera ni mrtva, temveč je živa vera.35
2. Verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da naj bodo dobra dela
na enak način povsem izključena tako v vprašanju po blaženosti kot
v artikulu opravičenja pred Bogom – kakor to z jasnimi besedami
izpričuje apostol, ko piše, kakor sledi (Rim 4): »Tako tudi David
pripiše blaženost edino človeku, kateremu Bog prišteva pravičnost
brez del, ko pravi: Blagor tistim, katerim se ne prišteva njihova
nepravičnost.« In pravtako (Ef 2): »Z milostjo ste odrešeni; to je Božji
dar; ne iz del, da se ne bi kdo hvalil.«36
3. Verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da so vsi ljudje dolžni
delati dobra dela, zlasti pa tisti, ki so bili po Svetem Duhu prerojeni
in prenovljeni.
4. V tem smislu se besede »nujen«, »naj« in »morati« rabijo prav
in na krščanski način tudi za prerojene in nikakor niso v oporeki z
zgledom zdravih besedi in govorov.
35 Drevo in sad: Mt 7:17ss, Lk 6:43s; Mt 12:33. Živa vera in dela: Jak 2:17. K temu
prim. Luthrov stavek: »Sama vera opravičuje, a ne ostaja sama« (fides sola
iustificat, sed non est sola), ki je imel neko vlogo v majorističnem sporu.
Solida declaratio Formule soglasja navaja v Artikulu 4 Luthrove stavke: »Je
živa, marljiva, dejavna, mogočna reč to z vero, tako da je nemogoče, da ne bi
brez prestanka delala dobro. Vera tudi ne sprašuje, ali je treba narediti dobra
dela, temveč preden kdo vpraša, jih je že naredila in jih vedno počne. Kdor pa
takih del ne počne, ta je brezveren človek …« »Vera je živo, korajžno zaupanje
v Božjo milost …« In »nemogoče je dela ločiti od vere, tako nemogoče kakor
se žarenje in svetloba ne da ločiti od ognja«.
36 Prvo mesto je skrajšano in spremenjeno po Rim 4:6ss oz. Ps 32:1-2; drugo
mesto je skrajšano po Ef 2:8s.
283
5. Vendar kadar je govor o prerojenih, naj se z besedami »neces-
sitas«, »necessarium«, »nujnost« in »nujen« ne razume kaka prisila,
temveč zgolj dolžna pokorščina, katere pravoverni, kolikor so pre-
rojeni, ne opravljajo iz prisile ali naganjanja Postave, temveč iz pro-
stovoljnega duha, ker »niso več pod Postavo, temveč pod milostjo«
(Rim 6:14).
6. Zatem verujemo, učimo in izpovedujemo tudi: Kadar je rečeno:
Prerojeni delajo dobra dela iz svobodnega duha, naj se to ne razume
tako, kakor da bi bilo stvar samovolje prerojenega človeka, da dela ali
opusti dobro, kadar hoče, in da če namerno vztraja v grehu, vseeno
ohranja vero.
7. Vendar naj to ne bo razumljeno nič drugače od tega, kakor so
Gospod Jezus Kristus in njegovi apostoli sami pojasnjevali o osvo-
bojenem duhu, da tega [tj. dobrih del] ne dela iz strahu pred kaznijo
kot kak hlapec, temveč iz ljubezni do pravičnosti kot [Božji] otroci
(Rim 8).
8. Čeravno ta prostovoljnost pri izvoljenih otrocih Božjih ni
popolna, temveč je obremenjena z veliko šibkostjo, kakor toži sv. Pavel
o samem sebi (Rim 7:14-25, Gal 5:17).
9. Saj Gospod te šibkosti svojim izvoljenim ne prišteva, zavoljo
Gospoda Kristusa, kakor je pisano: »Zdaj ni nobene obsodbe za tiste,
ki so v Kristusu Jezusu« (Rim 8:1).
10. Verujemo, učimo in izpovedujemo tudi, da ne ohranjajo dela v
nas vere in zveličanja37, temveč zgolj Duh Božji po veri, in o njegovi
pričujočnosti in prebivanju v nas pričajo dobra dela.
[C.] Negativa: Napačni nasprotni nauk
Dobra dela niso niti nujna niti škodljiva za zveličanje, so pa nujna,
da bi se Bogu zahvalili za zveličanje. Napačno ni le zaupanje v naša dobra
dela, temveč tudi epikurejska zabloda, da vera ne gre v izgubo
z objestnim grešenjem.
1. Potemtakem zavračano in obsojamo tisto govorjenje, kadar se
uči in piše, da so dobra dela nujna za zveličanje; pravtako, da nikdar
37 Proti Majorju.
FORMULA SOGLASJA 1577
284
PREVODI
nihče ni bil zveličan brez dobrih del; pravtako, da je nemogoče biti
zveličan brez dobrih del.38
2. Zavračano in obsojamo tudi neobvladovano govorjenje, kot
spotikljivo in škodljivo krščanski vzgoji, če je rečeno: Dobra dela so
škodljiva za zveličanje.39
Zakaj posebno v tem zadnjem času ni manj nujno ljudi opominjati
h krščanski vzgoji in dobrim delom in jih spominjati, kako potrebno
je, da se vadijo v dobrih delih, da izkazujejo svojo vero in so hvaležni
Bogu, kako zelo [nujno je], da del ne vmešavamo v artikul o opra-
vičenju, ker morejo biti ljudje obsojeni tako zaradi epikurejske za-
blode o veri40  kot tudi zaradi papežniškega in farizejskega zaupanja
v lastna dela in zasluženja.41
3. Zavračano in obsojamo tudi, če se uči, da vera in naselitev
Svetega Duha v nas ne gre v izgubo z namernim grehom, temveč da
sveti in izvoljeni obdrže Sv. Duha, najsitudi zapadejo v prešuštvo in
druge grehe in v njih vztrajajo.
38 Zoper filipista G. Majorja.
Posredno meri ta obsodba tudi na katolicizem in tridentinski koncil (Dekret
o opravičenju Can. 32). Vendar poudarja koncil – navzlic svoji problematični
tezi, da »opravičeni zasluži prek dobrih del večno življenje« – da gre za »dobra
dela, ki jih … dela po moči božanske milosti Jezusa Kristusa in zasluženja
Jezusa Kristusa« (D 1582). »Samo Kristus je srednik in pot k odrešenju« (Unus
Christus est Mediator ac via salutis) – kot ugotavlja 2. vatikanski koncil
(konstitucija De ecclesia št. 14/1965; podobno št. 50 in 60).
39 Zoper Amsdorfa.
40 Zoper teološka mnenja v 16. stol., da človek ne izgubi Božje milosti niti če
namerno greši in se upira Sv. Duhu.
41 Zoper teološka mnenja v poznosrednjeveškem in tedanjem katolicizmu in
kajpada tudi zoper dekret o opravičenju tridentinskega koncila. Seveda govori
koncil o zaslužnih delih, ki pa so navsezadnje »Božja darila« (D 1582). Koncil
zastran dobrih del, katerim je obljubljeno plačilo (Mt 10:42), izrecno poudarja:
»Daleč od tega, da bi se kristjan zanesel nase ali v sebi iskal svojo slavo in ne
v Gospodu (1 Kor 1:31), čigar dobrota do vseh ljudi je tolikšna, da pusti, da
njegova darila ljudem postanejo njihova zasluženja« (pogl. 16 D 1548). Dejan-
sko obstoji po koncilu le en sam »zasluženjski vzrok« (causa meritoria) odreše-
nja: Jezus Kristus, ki nam je na križu »zaslužil opravičenje« (pogl. 7 D 1529).
Edini »izvršujoči vzrok« (causa efficiens) opravičenja in s tem vsega odrešenja
je po koncilu Bog, ki nas rešuje »brez našega zasluženja« (gratuito) (D 1529).
285
Artikul 11
O VEČNI BOŽJI PREVIDNOSTI IN IZBIRI
[A.]
O tem artikulu med teologi augsburške veroizpovedi ni bilo
nobenega javnega razkola.42 Ker pa je to tolažilen artikul, če je
pravilno obravnavan, in da se ne bi mogli v prihodnje o njem voditi
srditi disputi, ga tudi razjasnjujemo v tem spisu.
[B.] Affirmativa: Čisti nauk o tem artikulu
Razloček med Previdnostjo in predestinacijo [vnaprejšnjo določenostjo]
in njun smisel.
1. Na začetku je treba natanko paziti na razloček med praescientia
[vnaprejšnja vednost] in praedestinatio, se pravi, med Božjo Previd-
nostjo in Božjo večno izbiro.
2. Zakaj Božja Previdnost ni nič drugega kot to, da Bog ve vse reči,
preden se zgode, kakor je pisano (Dan 2:28): »Bog v nebesih lahko
razodene skrite reči; oznanil je kralju Nebukadnezarju, kaj se bo
zgodilo v prihodnjih časih«.43
3. Ta Previdnost se tiče obenem brumnih in zlih, ni pa vzrok zla,
niti greha, da delaš krivico – ki izvorno prihaja od hudiča in od zle,
42 Tega artikula torej ni pobudila kaka kontroverza znotraj lutrovstva, temveč
spori med luterani in Calvinom oziroma kalvinisti. Tako je 1560 luteran T.
Heßhusen ostro napadel Calvinov nauk o predestinaciji, češ, med drugim
»vzpostavlja fatum« in Boga »dela za povzročitelja greha«, streže torej
fatalistični veri v usodo, ki dela iz človeka Božjo marioneto in mu odreka
svobodno odločitev. Zaradi te Heßhusenove polemike je nastal tudi v letih
1561-63 v Strassburgu spor med luteranom J. Marbachom in kalvinsko
usmerjenim H. Zanchijem.
43 Po Luthrovem prevodu: »Gott von himel / der kan verborgen ding offenbaren
/ der hat dem Könige NebucadNezar angezeigt / was jnn künftigen zeiten
geschehen sol.« Drugi prevodi imajo »v poslednjih dneh« kot SSP: »Vendar je
Bog v nebesih, ki razlaga skrivnosti, in on bo naznanil kralju Nebukadnezarju,
kaj se bo zgodilo v poslednjih dneh.« Prihodnjega časa »bo naznanil« drugi
prevodi ne podpirajo.
FORMULA SOGLASJA 1577
286
PREVODI
sprevržene človekove volje –, niti njihovega pogubljenja, katerega so
sami krivi. Temveč [Previdnost] le razvrsti [zlo], mu postavi cilj, kako
dolgo naj traja, in pa, naj vse, tudi če je samo na sebi zlo, njegovim
izvoljenim služi za odrešenje.
Ni nobene dvojne predestinacije, za odrešenje in pogubljenje, temveč le
tista za odrešenje. Iskati je ni v skrivnem Božjem sklepu, temveč v Božji
razodeti besedi in v Jezusu Kristusu.
4. A predestinacija ali večna Božja izbira zajema zgolj brumne,
všečne Božje otroke44  in je vzrok njihovega zveličanja, ki ga tudi on
naredi ter odredi to, kar k [zveličanju] spada: na tem je naše zveličanje
tako trdno sezidano, da ga ne morejo »premagati vrata pekla« (Mt
16:18).
 5. Te [predestinacije] ni iskati v skrivnem sklepu Božjem (arcanum
Dei consilium).45
6. Božja beseda pa nas pelje h Kristusu, ki je »knjiga življenja« (Fil
4:3 in Raz 3:5), v kateri so vpisani in izvoljeni vsi, ki hočejo biti večno
blaženi, kakor je pisano (Ef 1:4): »Prek njega [Kristusa] nas je izvolil,
preden je bil postavljen temelj sveta«.
7. Ta Kristus kliče k sebi vse grešnike in jim obljublja odpočitek
(Mt 11:28). In resno hoče, naj vsi ljudje pridejo k njemu in si puste
44 Ni torej nikakršna dvojna večna predestinacija na odrešenje in pogubljenje
kakor za Calvina (†1564). Calvin definira predestinacijo kot »večni Božji ukaz
(aeternum Dei decretum), po katerem je On pri sebi sklenil, kaj naj iz vsakega
človeka postane po Njegovi volji. Zakaj niso bili vsi ustvarjeni z enako
namembnostjo, temveč enim se vnaprej odreja večno življenje, drugim večno
pogubljenje« (Institutio christ. rel. III 21:5). Calvin se pri tem sklicuje na Rim
9:11-13.15 (n.n.m. III 22:4ss), a tam ni nikjer beseda o večnem zavrženju, pač
pa seveda o zavrženju za nekaj časa (tudi Rim 9:17s). Novi testament pozna le
večno izvoljenost (Ef 1:4s), pa nobenega za vedno in večno veljavnega sklepa
o pogubljenju. Zato je »predestinacija« v našem besedilu isto kot »večna
izbira«. – V Soglasju iz Leuenberga (1973) sta se evangeličansko-luteranska
in reformirana Cerkev zedinili o tem vprašanju. (Zavrnitev dvojne
predestinacije in pripoznanje »univerzalnega Božjega odrešitvenega hotenja«
št. 24-25).
45 Tako meni Calvin, da »je Bog v svojem večnem in nespremenljivem sklepu
enkrat ugotovil, katere hoče nekoč sprejeti v odrešenje in katere po drugi strani
predati pogubljenju« (Institutio christ. rel. III 21:7).
287
pomagati, katerim se ponuja v besedi. In hoče, da se beseda sliši, ne
pa, da si mašiš ušesa ali besedo zaničuješ. Za to obljublja moč in
delovanje Svetega Duha, Božjo podporo pri vztrajanju in večno
življenje.
Večne izbire po milosti ni mogoče utemeljevati po umu ali po Postavi,
temelji zgolj v evangeliju o Kristusu, v katerem se Bog usmili vseh ljudi in
vse kliče k pokori.
8. Zato naj te naše izbire za večno življenje ne presojamo niti
izhajajoč iz uma niti iz Božje Postave, to bi peljalo bodisi v divje,
neurejeno, epikurejsko življenje, bodisi v obup in budilo škodljive
misli v srcu ljudi, tako da bi si sami pri sebi mislili in se teh misli ne
mogli ubraniti, dokler bi sledili svojemu umu: Če me je Bog izbral za
zveličanje, ne morem biti pogubljen, pa naj počnem, kar hočem; in
po drugi strani: Če nisem izbran za večno življenje, mi nič ne pomaga,
kar storim dobrega, saj je vse zaman.
9. Pač pa je [predestinacijo in izbiro po milosti] učiti zgolj iz
svetega Kristusovega evangelija, v katerem je jasno izpričano, da je
»Bog vse uklenil pod nevero, da bi vsem izkazal usmiljenje« (Rim
11:32) in da noče, da bi šel kdo v izgubo, temveč da bi se vsakdo
spreobrnil h pokori (Ezk 33:11; 1 Tim 2:4) in veroval v Gospoda
Kristusa.
10. Kdor se tako briga za razodeto Božjo voljo in sledi redu, ki se
ga je sv. Pavel držal v pismu Rimljanom, za tega je ta nauk [o pre-
destinaciji] koristen in tolažilen. [Pavel] tu ljudi najprej napotuje na
pokoro, spoznanje grehov, vero v Kristusa in v božjo pokornost,
preden govori o skrivnosti Božje večne izbire [Rim 2–8].
Ni Bog vzrok, da so izvoljeni le malokateri, temveč človek, ki odklanja
poklicanje.
11. Da pa so »mnogi poklicani in malo izvoljenih« [Mt 20:16],
nima tega pomena, da bi Bog ne hotel zveličati vsakogar, temveč vzrok
je, da oni Božje besede bodisi sploh ne slišijo, temveč jo objestno
zaničujejo, si maše ušesa in zakrknejo srce in tako Svetemu Duhu
zastavijo redno pot, tako da v njih ne more izvršiti svojega dela, ali
pa, če so [Božjo besedo] slišali, jo spet zanemarijo in je ne upoštevajo.
Tega ni kriv Bog ali njegova izbira, temveč njihova hudobija.
FORMULA SOGLASJA 1577
288
PREVODI
V Kristusu naj iščemo našo večno izvoljenost, ne zunaj njega s speku-
lacijami. Njen smisel sestoji v tem, da nas nihče ne more iztrgati iz njego-
vih rok.
12. In kolikor je [večna izbira] razodeta v Božji besedi, naj se
kristjan drži artikula o večni izbiri. Zakaj [Božjo besedo] nam drži
pred očmi Kristus kot »knjigo življenja«, katero nam odpira in
razodeva prek pridige svetega evangelija, kakor je pisano (Rim 8:30):
»Tiste, katere je izbral, je tudi poklical.« V [Kristusu] naj iščemo večno
izbiro Očeta, ki je v svojem Božjem svetu sklenil, da zunaj tistih, ki
spoznavajo njegovega Sinu Kristusa in resnično vanj verujejo, ne bo
zveličal nikogar. In odpovemo naj se drugim mislim, ki ne pritekajo
iz Boga, temveč iz domislice zlega sovražnika, s katero se je ta polotil
tega, da bi nam oslabil ali celo vzel sveto tolažbo, ki jo imamo v tem
zdravilnem nauku: da vemo, kako smo bili iz same milosti brez vsega
svojega zasluženja v Kristusu izbrani za večno življenje in da nas nihče
ne more iztrgati iz Njegovih rok (Rim 8:30). Te milostne izbire ni le
obljubil z golimi besedami, temveč potrdil s prisego in zapečatil s
svetimi zakramenti, katerih se moremo spominjati, kadar smo naj-
huje napadeni, in s katerimi se [takrat] moremo tolažiti in s tem gasiti
ognjene hudičeve puščice.
Naj našo poklicanost utrdimo s svojim življenjem.
13. Poleg tega naj se z največjo [vnemo] trudimo živeti po Božji
volji in »utrdimo našo poklicanost« [2 Pet 1:10] – kot nas opominja
sv. Peter – ter se posebno držimo razodete besede. Ne more nas
razočarati in nas tudi ne bo.
Z naukom o večni izvoljenosti se daje čast edino Bogu, zakaj ta nauk
izkazuje: Vse je milost.
14. S tem kratkim pojasnilom večne izbire Božje se Bogu daje vsa
in cela čast, da nas [namreč] edino iz same usmiljenosti brez vsakega
našega zasluženja zveličuje »po načrtu« (Ef 1:11) njegove volje. Zraven
pa tudi nihče nima kakršnegakoli vzroka za malodušje ali za surovo,
divje življenje.
289
[C.] Antiteza ali Negativa: Napačni nauk o tem artikulu
Skrivnosti predestinacije ne smemo preračunavati z umom. Noče biti dru-
gega kot tolažba. Izraz daje temu, da Bog hoče, da bi bili rešeni vsi ljudje.
Zatorej verujemo in zatrjujemo: Tisti, ki nauk o milostni izbiri
Božji za večno življenje razkladajo tako, da se potrti kristjani z njim
ne morejo tolažiti, temveč se s tem povzroča malodušje ali obup ali
pa so nespokorljivi podprti v svoji objestnosti, tega nauka ne učijo
po Božji besedi in volji, temveč po umnosti in hujskanju samega
satana. Zakaj vse, kar je pisano – kakor priča apostol – nam je
napisano v pouk, da bi s potrpežljivostjo in tolažbo Pisma imeli
upanje (Rim 15:4). Zato zavračamo naslednje zmote:
1. Kadar se uči, da Bog noče, da bi vsi ljudje delali pokoro in
verovali v evangelij.46
2. Pravtako, da kadar nas Bog kliče k sebi, ne misli resno, naj bi vsi
ljudje prišli k njemu.
3. Pravtako, da Bog noče, da bi bil vsakdo zveličan, temveč da [kaki
ljudje] niso odrejeni za pogubljenje po svojih grehih, temveč edino
na podlagi Božjega sveta, namena in volje, tako da ne morejo postati
zveličani.47 To vse so pregrešni in strašni zmotni nauki, s katerimi je
kristjanom vzeta vsa tolažba, ki jo imajo v svetem evangeliju in v rabi
svetih zakramentov. Zato tega v Božji Cerkvi ne smemo trpeti.
[…]
46 Ezk 33:11. Zoper Calvina (Institutio christ. rel. III 21:5-7) in reformirane.
1973 so se luterani in reformirani v Leuenberškem soglasju o tem poenotili.
47 »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2:4). Zoper Calvinov nauk o
dvojni predestinaciji (Institutio christ. rel. III 21:5ss) in reformiranih (Con-
fession de foy št. 12). Leuenberško soglasje (1973), dokument poenotenja
med luterani in reformiranimi, zavrača dvojno predestinacijo in formulira to
takole: »V evangeliju se obljublja, da Bog brezpogojno sprejema grešnega
človeka. Kdor v to zaupa, sme biti zagotov odrešenja in slaviti Božjo izbiro. O
izbiri se sme zato govoriti le glede na poklicanost k odrešenju v Kristusu.«
»Vera … izpričuje hkrati resnost človeške odločitve in pa realnost Božjega
univerzalnega hotenja odrešitve. Kristusovo pričevanje v Pismu nam
onemogoča, da bi domnevali večni Božji sklep o definitivnem zavrženju
določenih oseb ali kakega ljudstva.« (Št. 24 in 25.) Današnje reformirane
Cerkve torej gornji očitki ne zadevajo več.
FORMULA SOGLASJA 1577
290
PREVODI
Artikul 12
O DRUGIH RAZKOLIH IN SEKTAH, KI SE NIKOLI NISO
PRIPOZNAVALE K AUGSBURŠKI VEROIZPOVEDI48
Naša pravičnost temelji na Kristusovem zasluženju, ne na naši svetosti, je
opravičenje nepravičnika, ne pravičnika, in je darilo, neodvisno od člove-
ških predhodnih dosežkov.
[…]
Zmotni artikuli prekrščevalcev49
[…]
Nevzdržni artikuli [prekrščevalcev] v Cerkvi
[Obsojamo nauke prekrščevalcev]:
[…]
3. Da naša pravičnost pred Bogom ne sestoji zgolj in edino v
Kristusovem zasluženju, temveč v obnovitvi in s tem v naši lastni
brumnosti, v kateri se gibamo, in ki v velikem delu temelji na lastni,
posebni, samoizbrani duhovnosti (svetosti) in v osnovi ni nič drugega
kot neko novo meništvo (opravičenje po delih).
4. Da otroci, ki niso bili krščeni, pred Bogom niso grešniki, temveč
pravični in nedolžni in so zveličani brez krsta – katerega z njihovega
48 Reformirani so imeli spremenjeno verzijo augsburške veroizpovedi (Confessio
Augustana variata 1540).
49 Prekrščevalci (anabaptisti) so gibanje, ki je nastalo v reformacijski dobi, z
naslednjimi specifičnimi nazori: odklanjanje krščevanja otrok in zahteva krsta
odraslih; mistični nauk o »notranji luči« in poklicanosti k lastnemu
razsvetljenju (ne Sv. pismo kot edini vir razodetja, tako kot pri reformatorjih),
pretenzija biti občina dejanskih svetnikov, razumevanje občine kot države
proste svobodne cerkve in distanca do države, celo sovražnost do države,
morala po Postavi in princip nenasilja, ki se je v radikalnem, revolucionarnem
krilu sprevrnil v nasilje (»Kristusovo kraljestvo« v Münstru 1534-35). Voditelji
so bili mdr. Conr. Grebel, Balth. Hubmaier [o njegovi usmrtitvi poroča tudi
Trubar], Joh. Denk, Hans Hut, Melchior Hoffmann, Jak. Hutter. Zmerno
krilo se je po padcu Münstra (1553) bolj in bolj uveljavljalo; vodil ga je mdr.
Menno Simons (odtod ime menoniti). Prekrščevalce, tudi njihovo nenasilno
in zmerno krilo, so brutalno in okrutno preganjali. Menoniti so danes
razširjeni predvsem v ZDA in Kanadi, pravtako mala skupina Hutterjevih
bratov, ki se sami izpeljujejo od Hutterja.
291
gledišča ne potrebujejo –, ker še niso prišli do razuma. [Prekrščevalci]
tako zametujejo ves nauk o izvirnem/dednem grehu in kar je z njim
povezano.50
5. Da naj se otroci ne krščujejo, dokler niso prišli do razuma in
lahko sami izpovedujejo svojo vero.51
6. Da so otroci kristjanov, zato ker so rojeni od krščanskih in
vernih staršev, sveti tudi brez krsta in pred njim. Tudi iz tega razloga
[prekrščevalci] ne spoštujejo otroškega krsta in ga ne zahtevajo – v
nasprotju z izrecno besedo Božje obljube, ki se nanaša edino na tiste,
ki se drže njegove zaveze in je ne zaničujejo (1 Mz 17:2–12).
7. Da ni nobena prava krščanska občina tista, v kateri še najdeš
grešnike.52
[…]
Nevzdržni artikuli [prekrščevalcev] v državi
[Obsojamo nauke prekrščevalcev]:
1. Da gosposka v Novem testamentu ni Bogu všečen stan.
2. Da človek-kristjan ne more z dobro, zdravo vestjo opravljati
oblastne funkcije ali upravljati.
3. Da kristjan ne more z zdravo vestjo v ustreznih zadevah upo-
rabljati oblastne funkcije zoper hudobneže in tudi ne podložniki
klicati silo, ki jo oblast ima in jo je sprejela od Boga, v svoje varstvo in
zaščito.
 […]
50 Po reformatorskem nauku so tudi otročiči vpleteni v izvirni (dedni) greh,
čeprav še niso mogli zagrešiti nobenih storjenih grehov. Z dednim – bolje:
prvotnim ali izvirnim – grehom ni mišljena biološka dedna masa, temveč
se tako opisuje dejstvo: Zlo je več kot moje lastno dejanje, je neizbežna uso-
jenost, iz katere se ne morem osvoboditi z lastnimi močmi. Izvirni greh
pomeni: obstoji usodna vpletenost v zlu s človeštvom, v katero sem bil rojen.
Prekrščevalci so imeli poplitveno pojmovanje greha, ki so ga našli v
poznosrednjeveški teologiji.
51 Reformatorski nauk pravi, da je krst Božje delo, vera pa sprejemanje Božje
milosti. Otroci lahko sprejmejo milost.
52 Po reformatorskem nauku je Cerkev občestvo opravičenih grešnikov, ne pa
občestvo perfektov.
FORMULA SOGLASJA 1577