LETO VI. ŠT. 8 (249) / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. MARCA 2001 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ZAŠČITA EVROPA IN PO OBISKU PREDSEDNIKA DRNOVSKA V RIMU Odmevi na odobritev zaščitnega zakona za Slovence v Italiji se gotovo ne bodo tako hitro polegli. Do pomembnih izjavježe prišlo s strani zlasti predsednika vlade Amata, ki je pred kratkim v Rimu gostil slovenskega kolego Drnovška in je pri tem zagotovil, da bo v kratkem sestavljen zadevni paritetni odbor. O tem več v članku na drugem mestu. Prav tako zanimiva in pomembna je izjava, ki jo je kmalu po sprejetju zakona dal predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Dejal je namreč, da ima zakon za slovensko manjšino v Italiji velik pomen ne le za državo in njeno manjšino, ampak za celo Evropo. V tej Prodijevi izjavi se gotovo skriva več aspektov sedanje manjšinske stvarnosti v Evropski uniji sploh. In o tem bi nekoliko razmišljali v naslednjih vrsticah. Večkrat smo že opozorili na razne pomembne dokumente Evropske unije oz. njenih organov, zlasti evropskega parlamenta, pa tudi širšega foruma, kot je npr. Evropski svet. V njih so začrtana nekatera bistvena načela za manjšinsko ureditev nove Evrope. Nanje se tudi mi večkrat sklicujemo kot na tiste dejavnike, ki lahko tudi naši manjšinski stvarnosti pripomorejo k večji uveljavitvi. Pri vsem tem bi ne bilo napak spomniti na današnjo Manjšinsko ureditev v deželah Evropske unije, zlasti v al aterih večjih članicah, kot so Velika Britanija, Španija * 1 Francija. Sicer podobno velja za vse evropske države, ltnajo znotraj svojih meja razne narodne ali jezikovne manjšine Ne bomo se tu spuščali v kake podrobne analize rna*ljšinskih skupnosti in njih zaščite v prej omenjenih drža-Mo Nal zadostuie nekaj splošnih potez o tem, kako so, reci-°’danes velike članice EU uredile ta vprašanja, ki so V tl,di povezana z vprašanji avtonomije. In prav v h- ^r‘,an0* je vse to tesno medsebojno povezano. Pred aJ letije namreč London poskrbel za delno federalistično oz. regionalistično ureditev države, kar je sicer izhajalo Ze ,z zgodovine Združenega kraljestva. Britanska vlada je namreč spet uvedla avtonomijo Škotske in Walesa, dveh tstoričnih delov Velike Britanije. Obe deželi sta dobili zo-1}<~1 svoj parlament, Škotska v Edinburgu, Wales v Cardiffu. 1 i tem gre za obnovitev nekdanjih avtonomnih skupščin, ki so (kot zlasti Škotska) skupno z Anglijo glavni sestavni del današnjega Združenega kraljestva. Pii tem je jasno, da obnovitev teh pomembnih institucionalnih teles pomeni tudi jamstvo za zaščito teh dveh glavnih manjšinskih narodov, kot so Škoti in Valižani, ki še vedno budno čuvajo svojo identiteto. V Cardiffu so npr. po mestu številni dvojezični napisi, kar kaže na nacionalno zavest prebivalstva. Druga pomembna evropska država s podobnimi problemi je danes Španija. Po Francovi smrti se je na Pirenejskem polotoku marsikaj bistveno spremenilo. V današnji Španiji ne prevladuje le kastilski jezik, ampak imamo še druge bolj ali manj močne jezikovne skupnosti. To so zlasti Katalonci (Barcelona), Baski (Bilbao) in se druge skupine (Andaluzija in Galicija) s svojimi tradicijami in jeziki. stran 2 ANDREJ BRATUŽ naam Petdeset let trdega, a vztrajnega dela Kmečko delavske zveze najprej in Slovenske skupnosti potem je najboljši dokaz, kako je treba z zdravimi načeli in pravilnimi oprijemi znati delati za ljudstvo in njegov vsestranski napredek. Če je danes Števerjan to, kar je, to je zgledna občina za marsikako krajevno skupnost tostran in onstran meje, je gotovo zasluga naših mož, ki so se zbirali in odločali okrog te politične slovenske organizacije. Če je danes Števerjan občina, ki skoro ne pozna brezposelnosti, je pozitivno urejena tudi na socialnem področju, ki je gospodarsko na zelo trdnih tleh, je gotovo to tudi zasluga naših političnih mož. DRAC0 ŠTOKA 23. FEBRUARJA 2001 M ŠTEVER/ANU "POPRAVNIH IZPITOV NE BO" DRAGO LEGISA Uradni obisk, ki ga je predsednik slovenske vlade Drnovšek v spremstvu zunanjega ministra Rupla opravil na začetku prejšnjega tedna v Rimu, je bil gotovo pomemben dogodek v zgodovini odnosov med Italijo in Slovenijo. Slučaj je hotel, da je obisk dejansko sovpadel z odobritvijo zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, saj je na valentinovo, to je 14. februarja, ta zakon izglasoval tudi senat, s čimer se je izčrpal večletni parlamentarni postopek. Naravno je, da sta predstavnika slovenske vlade izrazila priznanje gostiteljem in vsem tistim italijanskim politikom, ki so si na različnih ravneh prizadevali, da se z zakonom zaščitijo osnovne pravice naše manjšine. Ob tem je treba priznati, da je slovenska država storila vso svojo dolžnost. Zakon bo seveda v kratkem objavljen v Uradnem listu in s tem tudi postal veljaven. V tej zvezi so gotovo zelo pomembne besede, ki jih je na srečanju s predstavnikoma slovenske vlade izrekel italijanski ministrski predsednik Amato. Ta je namreč dejal, da je treba čimprej pričeti z izvajanjem pravkar izglasovanega zakona, začenši z imenovanjem paritetnega odbora, ki mu zakon priznava pomembne in celo odločilne pristojnosti. Nimamo sicer razloga, da bi dvomili o iskrenosti in dobri veri predsednika italijanske vlade Amata, vendar nas skoraj polstoletno spremljanje odnosov med Rimom in našo manjšino uči, da ni razlogov za nobeno pretirano dobro počutje. Živo se na primer spominjamo obvezujočih izjav, ki jih je kmalu po podpisu Osimske pogodbe dajal v Ljubljani predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Comelli (ta je tedaj bil na čelu številne in kvalificirane delegacije, ki je na začetku decembra 1975 obiskala slovensko prestolnico), enako obvezujoče izjave je leta 1978 dajal v Rimu takratni ministrski predsednik Andreotti, češ da bo Italija z ustreznimi normami zaščitila našo narodno manjšino. Vse pa se je omejilo na ustanovitev t.i. Cassandrove komisije in zatem na nesrečni Maccani-cov zakonski osnutek, čemur je sledil dolgoleten molk s kratkimi presledki praznega besedičenja. Če je po toliko desetletjih italijanska država odobrila vrsto zaščitnih norm za našo manjšino, ni prav nobene potrebe, da v znak hvaležnosti zdaj popadamo na kolena. To tembolj, ker je v omenjenem zaščitnem zakonu marsikaj še nedorečenega in tudi pomanj- kljivega. Italijanska država je torej naredila le svojo dolžnost in izpolnila nekaj svojih obljub. Naj v tej zvezi navedemo še tole: kdor vzame v roke besedilo pariške mirovne pogodbe z Italijo, podpisane 10.2.1947, bo našel vsaj dva člena, ki pobliže zadevata tudi nas. Tako njen 15. člen določa, da "Italija u-krene vse potrebno, da vsem osebam pod italijansko juris-dikcijo ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved zagotovi uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo izražanja, tiska in objavljanja, verskih obredov, političnega prepričanja in javnega zbiranja". Priloga VI, v kateri je govor o Stalnem statutu Svobodnega tržaškega ozemlja, pa vsebuje člen 7, ki se glasi takole: "Uradna jezika Svobodnega ozemlja sta italijanščina in slovenščina. Ustava lahko določa, v katerih okoliščinah se lahko hrvaščina uporablja kot tretji uradni jezik" (glej knjigo Pariška mirovna pogodba, integralno prevodno besedilo, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Ljubljana, 15. septembra 1997). ——* STRAN 2 l (.K . m \n; \( \ Demokratični in delavni Šte-verjanci so postavili temelje Kmečko-delavski zvezi za Ste-verjan 22. februarja 1951 v hiši pri Faberževih na Klancu. Leta 1975 se je slednja preimenovala v sekcijo Slovenske skupno- sti. Zamislili so si Zvezo, ki naj bi bila protiutež komunizmu in bi dvignila stanje celotne šte-verjanske občine po dolgoletni divji vojni in obenem bi povezovala nas zamejce v deželnem merilu. Slednja pa naj bi ne bila strogo politična, ampak naj bi, ob upravljanju občine, nudila Steverjancem tudi pomoč na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju. Tako so njeni člani organizirali vrsto poučnih predavanj za lanez Povše ČAS NE PRIZANAŠA NITI OTROKOM PREDSTAVITEV TAVANOVEGA ZBORNIKA Breda Susič / intervju ANDREJKA MOŽINA "JEZIK LJUBEZNI, JEZIK PRIHODNOSTI" Tino Mamič AFERA NORAC, DRUGA PLAT MEDALJE Andrej Bratuž SKLADATELJICA BREDA ŠČEK )urij Paljk V ZNAMENJU LJUBEZNI IN KRIŽA Pl Ivan Žerjal KOLIKO JE CERKEV PRISOTNA V TRŽAŠKI... O SOCIALNI PRAVIČNOSTI, SOLIDARNOSTI IN... Marjan Drobež NOV VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC V SLOVENIJI 1 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 50. OBLETNICA K M EC KO-D E L AVS K E ZVEZE V ŠTEVERJANU POL STOLETJA SVOBODE MARJAN DRUFOVKA kmetovalce, priredili nekaj izletov in še marsikaj koristnega. Na tem ustanovnem sestanku so bili prisotni predstavniki vseh števerjanskih zaselkov. Slednji so sklenili, da bodo samostojno nastopili na občinskih volitvah 10. junija 1951, ter so v ta namen sestavili kandidatno listo in program. Temelji so bili zelo dobro zasnovani, saj je ta trud doprinesel zmago in tako se je začel počasen, a uspešen ravoj celotne števerjanske skupnosti, ki traja še danes. Pol stoletja svobode, petdesetletno neprekinjeno in uspešno delovanje Zveze lahko bliže in podrobneje spoznamo z lista na osmih straneh, ki ga je priložnostno uredil domačin Marjan Terpin s pomočjo števerjanske sekcije SSk in za katerega je finančno pripomogel krožek A. Gregorčič iz Gorice. STRAN 10 2 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 3 417 OB SRHLJIVEM DVOJNEM UMORU V PIEMONTSKEM MESTECU "SLOVANSKE TOLPE" ALI VRHUNEC KSENOFOBIJE V italijanski javnosti se še nista polegli osuplost in zaskrbljenost, ki sta nastali ob srhljivem dvojnem umoru v piemontskem mestecu Novi Ligure. Šestnajstletna dijakinja in njen leto dni starejši fant sta s kar 97 vbodi s kuhinjskima nožema ubila dekletovo mater in njenega 12-letnega sinčka. Preiskava je še v teku, oba osumljenca pa sta v zaporih za mladoletne v Milanu in Turinu. Več dolgih ur je moralo miniti, preden je pristojni sodnik izjavil, da je zanj zadeva povsem jasna in zaključena ter da je za nadaljevanje preiskave pristojen sodnik za mladoletne. To je pomenilo, da sta v nezaslišani zločin vpletena mladoletnika, in sicer šestnajstletna deklica ter njen fant. S tem pa so bili postavljeni na laž vsi tisti, ki so, kot še tolikokrat prej, tako ustno kot pisno s prsti kazali na tujce, češ da so slednji zagrešili tudi ta ostudni zločin. V Italiji je namreč v zadnjih letih ksenofobija ! ali odpor do tujcev dosegla še do pred kratkim neslutene raz-: sežnosti. V tej zvezi pa lahko govorimo o pravi gonji predvsem proti "Slovanom" in Albancem. Tako so mnogi, tudi vplivni dnevniki dan po zločinu v piemontskem mestecu v naslovih in podnaslovih pisali o "tolpi Slovanov", ki naj bi izvršili tudi zadnji zločin. Še najbolj vznemirljivo pa je dejstvo, da sta Severna liga in Nacionalno zavezništvo napovedali protestno manifestacijo v piemontskem mestecu ter vsevprek na- padali vlado, češ da ne zna poskrbeti za varnost ljudi. Pred-, stavnik Nacionalnega zavezništva Marco Zacchera pa je v tej gonji gotovo dosegel vrhunec, ko je javno dejal, da so "tolpe Slovanov zgodovinsko in genetsko vajene takšnih krutosti, kakršne so bile zagrešene v mestecu Novi Ligure. So rasistični izbruhi in kriminalizacija "Slovanov" vsevprek še tako globoko zasidrani v italijanskem javnem mnenju, da so že postali hudo zaskrbljujoč pojav? Odgovor utegne biti pritrdilen, saj je o tem 26. februarja javno spregovoril znani časnikar, pisatelj in politik Enzo Bettiza. V dnevniku La Stampa je objavil uvodnik s pomenljivim naslovom V obrambo Slovanov. " DL / STRAN 6 S 7. STRANI IZPITOV NE BO Mislimo, kako je vse to pomembno podčrtati zlasti danes, saj po pravkar odobrenem zaščitnem zakonu slovenščina v Trstu nikakor ni uradni jezik, saj naj bi bilo za Slovence na razpolago le eno samo samcato okence! Na Drnovškov in Ruplov o-bisk v Rimu 19. in 20. februarja seveda ne gre gledati samo z očmi manjšinca, kajti obisk u-tegne zares postati mejnik v zgodovini odnosov med državama. Tako je še nekaj dni po rimskem srečanju bil v Trstu dosežen sporazum o t.i. "5. koridorju", t.j. o trasi hitre železnice od Ronk in Trsta v Italiji do Divače, Postojne in Ljubljane v Sloveniji. Dela bodo predvidoma končana do leta 2015, nova železniška proga pa bo upoštevala tako potrebe Kopra kot Nove Gorice in njenega zaledja. Ni treba seveda imeti bujne domišljije, da ne bi uganili, kakšne in katere so poglavitne koristi in pričakovanja Italije. Jasno je namreč, da bi Italija rada s svojo roko popeljala Slovenijo v EZ in si hkrati zagotovila privilegiran položaj v medsebojnih, predvsem gospodarskih odnosih. Toda le od drže slovenskega vodilnega političnega sloja bo odvisno, če ne bo prišlo do "nevarnih razmerij". Toda vrnimo se kratko k zaščitnemu zakonu. Ne glede na to, kar smo zgoraj napisali, se je treba zavedati, da smo konč- no vendarle dobili pravno osnovo, ki jo moramo v svojih prizadevanjih za obstoj in vsestranski razvoj kar se da primerno in ustrezno izkoristiti. Zato trdimo, da se naša manjšina in njeni predstavniki nahajajo pred enim svojih najtežavnejših izpitov. Bog ne daj, da bi na njem padli, kajti popravnih izpitov kratkomalo ni. ZAŠČITA IN EVROPA Vsi ti so bili pod Francovo falangistično diktaturo zatirani in nepriznani. Problemi so seveda tukaj različni in marsikdaj kompleksni. Baski jih (vsaj njih skrajni de!) rešujejo še delno z atentati. Katalonci pa imajo lepo urejeno deželno avtonomijo, ki je lahko marsikateri državi za vzor manjšinskih rešitev. In prav Barcelona je tu središče živahnega kulturnopolitičnega razmaha. Med velikimi članicami EU je gotovo še Francija, ki pa danes še ni rešita teh vprašanj. Kot država je bila 0in je delno še) zelo centralistična, kar je gotovo tudi zrcalo napoleonske dediščine. Francozi v svoji resnični ali danes bolj navidezni veličini (grandeur) še vedno v ve- liki meri enačijo narod in državo. To pa ne odgovarja resnici, saj ima prav francoski republika znotraj svojih meja velike manjšinske skupnosti. Te predstavljajo Baski na jugu, Bretonci na severu, provansalski Okcitan-ci na jugovzhodu, pa še Alzačani ob Renu oz. nemški meji. Problem zase je Korzika, ki jo tudi prevevajo nacionalistične in separatistične težnje. Prave zaščite v Franciji pravzaprav nikjer \ ni. Delno šolska zakonodaja upošteva manjšinske ' jezike, enako na to stvar-| nost kažejo tudi razni me-i diji (tisk, radiotelevizija). Zadnji čas je vlada v Parizu poskrbela za Korziko, kjer '' daje domačemu jeziku tudi delno uradno vlogo. Sicer pa so tudi na tem področju \ stalne polemike v samih i vladnih vrhovih. Ta kratki prerez evrop-\ skih manjšin v večjih deželah EU nam lahko le bežno prikaže današnje stanje. Za-\ ščitni zakon za Slovence v I Italiji je v svoji formalni sestavi gotovo skoraj vzoren, če seveda odmislimo nekatere bistvene pomanjkljivosti (določitev ozemlja je med najbolj spornimi vprašanji). Treba bo vsekakor zakon dopolnjevati in sproti izboljševati. S pomočjo evropskih standardov pa bomo - upamo - to vsaj postopno lahko dosegli. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 0 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0 481 533 177 FAX 0 481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 4133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 0 40 36 5 473 FAX 040 77 5 419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU rac ZUNANJI MINISTER COLIN POVVELL NA BLIŽNJEM VZHODU STRATEŠKI CILJI AMERIŠKE DIPLOMACIJE BREDA SUSIC Obisk generala Povvella, zunanjega ministra v Bushevi administraciji, na Bližnjem Vzhodu in v Bruslju, je bil konec minulega tedna in na začetku tega v centru medijske pozornosti predvsem iz enega razloga. Razkril je nove prioritete ameriške zunanje politike glede nekaterih najbolj žgočih svetovnih problemov, v prvi vrsti glede bli-žnjevzhodnega vprašanja. Bush želi odigrati pri posredovanju in iskanju mirovnega sporazuma med Izraelci in Palestinci "aktivno vlogo", vendar to - v nasprotju s prioritetami predhodnika Clintona - ne bo več njegova glavna skrb. Svojo glavno pozornost bo namreč posvetil problemu varnosti pred nuklearnim orožjem, ki ga izdeluje iraški diktator Sadam Hus-sein. Sporočilo, ki gaje torej na svojem obisku posredoval Co-lin Povvell, je, da Sadam Hus-sein predstavlja največjo grožnjo za varnost celotnega zemljepisnega območja in za stabilnost mednarodnih ravnotežij. Kljub Arafatovim opozorilom Povvellu, da ima kriza v Izraelu mednarodno težo in se torej zelo neposredno tiče svetovne velesile, kakršne so ZDA, se je ameriški državni tajnik na nedeljskem srečanju omejil na to, da je obe sprti strani pozval k prekinitvi nasilja in ponovni vzpostavitvi dialoga. Novega izraelskega premiera Sharona je posvaril, da mora čimprej iz državnih prihodkov izplačati denar, ki ga dolguje "Palestinskim narodnim oblastem", saj katastrofalni ekonomski pogoji, v katere izraelske oblasti porivajo palestinsko ljudstvo, odločilno vplivajo na naraščanje napetosti v državi. Poleg tega pa je priporočil, naj omili vojaške blokade, ki hudo omejujejo normalen gospodarski in socialni razvoj na zasedenih območjih. Srečanja v Jeruzalemu in Ra-mali pa niso obrodila večjih re- ' zultatov. Povvell je morda vplival le na odločitev, da so izraelske oblasti prekinile blokado, ki je od minulega petka razpolavljala Gazo na dva dela, in na to, da so se prvič po Sharonovi izvolitvi sestali predstavniki palestinskih in izraelskih varnostnih služb. Predstavniki sprtih strani pa glede načelnih vprašanj ostajajo trdno na svojih položajih: predvsem Sharon je ponovil, da se pogajanja s Palestinci ne bodo nadaljevala, dokler Arafat ne bo v posebni izjavi ukazal prekinitve intifade. Voditelj Palestincev pa je ponovno zatrdil, da se pogajanja lahko nadaljujejo le od točke, ki so jo v preteklosti dosegli s Sharo-novimi predhodniki - s čimer pa se izraelski novi premier ne strinja. Ob vsem tem se PovveIlova izjava, da si "VVashington ne more želeti miru bolj kot vpletene strani same", že nekako spominja na Pilatovsko umivanje rok. Toda Powell ni bil posebno uspešen niti pri glavnem namenu svoje prve turneje po razburkanih bližnjevzhodnih vodah. Želel je prepričati voditelje večjih arabskih držav, da je glavni sovražnik miru na Bližnjem vzhodu Sadam Hussein, ne pa Izrael. Zaradi 400 žrtev, ki jih je izraelska vojska povzročila predvsem med palestinskim prebivalstvom med zatiranjem intifade, pa Povvell ni mogel biti najbolj prepričljiv. Vsekakor pa je razkril namene ameriške diplomacije, da v bližnji prihodnosti ne odpravi, pač pa spremeni vrsto ekonomskih sankcij proti Iraku. Po skoraj enajstih letih te očitno niso dosegle svojega glavnega namena, in sicer da bi zamajale Sadamovo oblast. Voditelji arabskih držav, pa tudi nekaterih evropskih (npr. Rusije in Francije), so mnenja, da so sankcije prizadele le preprosto ljudstvo. Zaradi tega - in ker iraški diktator še naprej zavrača katerikoli nadzor nad morebitnim izdelovanjem orožja za množično uničevanje (o gotovem obstoju le-tega sta ravno minuli teden poročala dva ugledna nemška časnika) - je Bush prepričan, da je napočil čas za t.i. inteligentne sankcije (smart sanctions). Gre za to, da bi odslej uvedli predvsem prepoved uvoza materialov in blaga, ki bi lahko služili za izdelavo orožja. Za zamenjavo prioritet ameriške diplomacije na Bližnjem vzhodu pa se očitno skriva še marsikaj drugega. Nekateri komentatorji (kot npr. posebni poročevalec za prvo italijansko državno mrežo RAI, Ennio Re-mondino) so to zamenjavo interpretirali kot odločitev Busheve administracije za nove strateške cilje, ki so direktno povezani z nadzorom nad proizvodnjo in prodajo črnega zlata, to je petroleja, na tem območju. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE ČAS NE PRIZANAŠA NITI OTROKOM Pred kra tkim je ministrstvo za zdravstvo objavilo presenetljiv podatek, da kar vsak tretji Italijan trpi vsaj za lažjo obliko depresije. Vsaka druga družina naj bi imela sredi sebe koga z navedeno obremenitvijo. Da je toliko ljudi podvrženih duševnim stiskam, je prav gotovo osupljivo, objava podatka, ki je seveda resničen, pa je v bistvu hvalevredna in spodbudna. Stiske in obremenitve posameznika torej niso njegova izmišljotina, pač pa le eden od primerov zelo razširjenega pojava. Sedaj je vsedržavni kongres psiho-patologov v svojem poročilu navedel podatek, da za depresijo trpijo tudi otroci, in to od najmlajših vse tja do dvanajstega leta starosti. V vsakem razredu naj bi bil vsaj en učenec v območju kar močne depresije, kar pomeni približno deset odstotkov vseh otrok. Vsaj polovici otrok bi v tem smislu koristila zdravniška pomoč, kar nas že lahko navdaja z zaskrbljenostjo. Lahko da med različnimi duševnimi pojavi tudi depresija še vedno povzroča zadrego in zato o njej marsikdo, ki zaradi nje trpi, raje molči. Toda dejstvo je, da gre za posebno obliko muke in trpljenja, ki spodkopava veselje do življenja, povzroča veliko potrtost in bolečo melanholijo. Gotovo ga je zato koristno obravnavati zelo resno, saj prizadeva velik del prebivalstva razvite- ga sveta. Toliko bolj je kar največje pozornosti vreden, ker prizadeva tudi otroke, ob čemer pa sploh ne moremo ostati ravnodušni, jasno postaja vsaj dvoje, da je namreč tovrstno duševno trpljenje slej ko prej odsev in posledica časa, v katerem živimo in ki nas verjetno s svojim uničujočim in mrzlosrčnim ritmom tako rekoč ogroža, ter da ne prizanaša niti otrokom, ki zaradi nagle razvitosti presenetljivo hitro sežejo do sveta, v katerem se gibljemo odrasli. Se bolj jasno pa postane nekaj tretjega in gotovo najbolj pomembnega: da moramo zaradi vseh nas in toliko bolj zaradi naših najmlajših razviti močnejše oblike iskrene medsebojne solidarnosti, ki ho okrepila stike med ljudmi, učinkoviteje premagovala vsakršno osamljenost ter sprožila zatrte energije nepotvorjenih vrednot, ki so ob prepogostih pojavih človekovih stisk edino lahko zmagovite. Ni se namreč mogoče ubraniti občutka, da naša civilizacija potrebuje močnejše duhovne vzgibe, ki bodo v človeku razprli bolj smiselna obzorja. Samo tako ho najrazličnejših tesnob oziroma depresij vse manj, samo tako ho lahko manj trpljenja in bodo imeli naši otroci za svoje življenje vse tiste pogoje, ki jim jih vsi želimo po svojih najboljših močeh dati. AKTUALNO PODPISAN V TRSTU POGOVOR / ANDREJKA MOŽINA ZAPISNIK O 5. KORIDORJU Dne 23. februarja sta v Trstu ministra za promet Italije in Slovenije Ber-sani in Presečnik podpisala zapisnik o pogovorih glede določitve trase hitre železniške proge od Benetk do Ljubljane v okviru t.i. 5. Evropskega koridorja, ki naj bi šel od Barcelone do Kijeva. Ministra sta se odločila za t.i. različico M, se pravi za progo, ki naj bi šla od Benetk mimo Ronk in Trsta do Divače in Ljubljane. Odsek naj bi zgradili do leta 2015, strošek pa naj bi znašak od 6.000 do 7.000 milijard lir. V okvir tega projekta naj bi spadala tudi okrepitev železniškega kraka, ki bi glavno progo povezoval z Gorico oz. Novo Gorico prek Sežane (ta tir naj bi elektrificirali in podvojili), ter tudi načrtovani drugi železniški tir med Koprom in Divačo, za katerega seje zavzemala slovenska stran. Trasa 5. koridorja bi se morala po predvidevanjih namreč delno pokrivati s progo, ki povezuje Divačo s koprskim pristaniščem. Kot znano, seje deželna vlada F-Jk izrazila za t.i. različico A, po kateri naj bi proga tekla po Goriškem in Vipavski dolini. PREJELI SMO DRUGA PLAT MEDALJE . V vašem tedniku je bil zadnjič ohjav- jen članek o Mirku Noracu, hrvaškem generalu domovinske vojne, zoperkate-rega teče sodni postopek zaradi vojnih Z °'-lnov- Avtorica Breda Susič piše o o-zadnjih afere in poraženi stranki HDZ, 1 na razHčne načine kaže, da se ne mo-Sp$azniti z volilnimi izidi. Tudi pri a-er/ /vorac so v ozadju ljudje iz HDZ-ja, rpa ne more kar avtomatično pome-' daJe množica tOO.tmdemonstran-ov nahujskana ali zmanipulirana. ( tanku bi rad dodal drugo plat me-v slovenskih medijih že pozabili Srbska oz./ali jugoslovanska vojska je napadla Slovenijo in Hrvaško. a ^vaškem je okupirala skoraj tretjino državnega kopnega ozemlja, jugoslovanska armada je bila tako v Slove-n'ji kot na Hrvaškem in v Bosni agresor. Slovenci, Hrvatje in Bošnjaki pa so se Proti agresorju branili, saj je samoobramba temeljna občečloveška pravica. Mednarodna skupnost pa tega ne jemlje tako, ampak enakovredno obravnava Srhe in Hrvate. Čeprav je povsem jasno, da je vojni zločin zlo, ne glede na izvor, pa živimo v času, ko zmagovalci skoraj nikoli ne sedajo na zatožno klop. Nurnberg je kaznoval samo poražence, čeprav so se vojni zločini dogajali tudi na nasprotni strani. Vojni zločini so se dogajali tudi na strani italijanskih okupatorjev v medvojni Sloveniji, pa zato ni skoraj nihče sodno odgovarjal. Vojne zločine so zagrešili tudi Američani v številnih spopadih in vojnah (Vietnam le samo najbolj znan primer), pa zara-tega niso ustanovili mednarodnega sodišča. Vsak zločin se mora kaznovati. Neodpustljivo pa je, da haaški sodni mlini meljejo zoper (napadene) Hrva te veliko intenzivneje kot zoper (agresorske) Srbe. V slovenskih medijih zelo radi obravnavamo dežele in probleme nekdanje Jugoslavije skozi zahodnoevropska oča-a, skozi tista očala, ki so dajala skrivljeno sliko o slovenskih težnjah po demo-ratizaciji in osamosvojitvi na prelomu osemdesetih in devetdesetih let. Kako ahko pričakujemo od zahodnoevrop-'h medijev, da bodo bolj objektivno ocenjevali Slovenijo, če pa sami enako apako ponavljamo, ko gre za naše nek-tran° ^ate (oz., po novem, bra- lil<,-h00f)ie),lna Balkan in dežele tretjega sve-Prav skozi njihova očala ? TINO MAMIČ S TOPLO PESMIJO V ŽIVLJENJE BREDA SUSIC Med oddajo Orion si požela tak uspeh, da so te gledalci z neposrednimi telefonskimi klici plebiscitarno proglasili za zmagovalko. Nam lahko poveš, kako je prišlo do tega nastopa, kako si se prijavila, je bilo treba opraviti kake selekcije? Že nekaj let delam v snemalnem studiu Xavierv Kopru. Lastnik studia, Sandi Pohlen, me je prijavil na RTV, kamor je poslal posnetke, ki sem jih pripravila v njegovem studiu. Voditelji oddaje so me izbrali, tako sem sodelovala na septembrski oddaji, kjer sem tudi zmagala. To pomeni, da bom meseca maja sodelovala na finalnem delu, to je na Slovenski popevki, moja pesem pa bo vključena na skupen CD. Kljub svojim mladim letom imaš že večpomembnejših izkušenj na najrazličnejših odrih. Navajena si tudi televizijskih kamer... Ja, to ni bil moj prvi nastop pred kamerami. Na RTV sem v preteklosti že sodelovala, in sicer na oddaji "Po domače" in tudi na "Zoomu". Drugače sem že sodelovala tudi z deželno slovensko televizijo RAI, zadnjič prav ob priložnosti nagrajevanja športnika leta. Poleg nastopov na veselicah in vaških praznikih sem imela tudi nekaj večjih koncertov, med katerimi naj omenim tistega v Mavhi-njah, ko sva na Festivalu amaterskih gledaliških skupin s pianistom Markom Sancinom izvajala širši program. Veliko pa nastopam tudi v zasedbi skupine Big Band Red Star, kjer sem edina pevka. Zato so koncerti kar zahtevni, ker imam veliko odgovornost in sem ves čas v ospredju. V kratkem bo pri založbi Mladika izšla zbirka otroških poezij Zore Tavčar Rebule. Ob njej bo izšel tudi CD, na katerem so uglasbene nekatere izmed teh pesmi. Glas za te otroške pesmi si posodila ti. Kakšna je bila ta izkušnja? Ker imam določeno pedagoško formacijo, mi je bilo zelo všeč peti za otroke. Seveda je moral biti pristop popolnoma drugačen od tistega, ki ga imam, ko pojem pop glasbo za o-draslo publiko. Za otroke je treba pesmi interpretirati tako, kot bi bil v gledališču: če govoriš o živalicah, se moraš tudi sam spremeniti v živalico. Drugače nimaš učinka, tvegaš, da nimaš odziva od otrok. Ta projekt mi je takoj prirasel k srcu. Delo je potekalo zelo hitro, kar je bila gotovo prednost. Posnela sem sedem pesmi, pri nekaterih sem tudi igrala violončelo. Vse to pa je tudi spremljal moj oče na kitaro. Ob predstavitvah knjige bova seveda oba sodelovala s petjem oziroma igranjem. Kakšno vlogo imata po tvojem petje in glasba v današnjem zapletenem komunikacijskem sistemu? Ali so otroci (pa tudi mladi in starejši) po tvojem še dovzetni za sporočilo, ki ga lahko posreduje pevka z majhnega ali večjega odra? Težko vprašanje. Odgovorila bi tako: recimo, da se glasba deli na t.i. komercialno glasbo in na tisto, namenjeno poslušalcem, ki imajo določeno glasbeno formacijo, bolj izbrani publiki. Danes ima glasba lahko vpliv samo, v kolikor se pojavlja v medijih... Gotovo ne zato, ker je pevec na odru posebno komunikativen, izrazit, ali ker naredi poseben vtis. Če se kaka pesem stalno pojavlja po radiu ali televiziji, je logično, da ti mora postati všeč, to je skoraj avtomatično. Kar pa se tiče tiste "izbrane" glasbe, mislim, Prodoren pogled, plah nasmeh, vitko telo in... žameten, topel, izrazit glas. Andrejka Možina s takim "orožjem" osvaja vedno širše plasti publike. V zamejstvu jo pozna tako rekoč vsakdo, ki je še pred leti opazil talentirano brhko deklico, ki je pela v otroškem in mladinskem zboru Vesela pomlad z Opčin ter igrala razne instrumente. Pozna jo vsakdo, ki je do pred letom in pol hodil na veselice, na katerih je igral ansambel Zamejski kvintet, in vsi, ki jih je očarala na številnih koncertih, kjer je nastopila kot solistka ali v okviru skupine Big Band Red Star. Dobro pa jo je spoznala tudi italijanska tržaška publika, saj je sodelovala na raznih tekmovanjih in prejela prvo nagrado na zadnji izvedbi projekta "CD za Trst". Pred nekaj meseci je osvojila še vseslovensko publiko, saj je zelo uspešno nastopila pred kamerami RTV Slovenija med septembrsko oddajo Orion. V zamejstvu smo ob njeni glasbi ponovno uživali na Prešernovi proslavi 16. februarja v Prosvetnem domu na Opčinah (z Aljošo Saksido je pripravila novo uglasbitev in priredbo 15 Prešernovih poezij). Založba Mladika pa pripravlja izid knjige in CD-ja otroških pesmi Zore Tavčar Rebule, ki jih je uglasbil Tullio Možina, zapela pa Andrejka (ki je tudi avtorica glasbe ene pesmi). da je tam izrazna moč posameznega glasbenika ali pevca povsem različna, močnejša. Tam lahko nastopiš na o-dru in pokažeš svojo osebnost, izvajaš in interpretiraš. Takrat lahko tudi tisti, ki poslušajo, drugače cenijo tvoje delo. Tu ne gre samo za glasbeno izobrazbo poslušalcev. Stvar je predvsem v tem, kako poslušalci sprejmejo določen tip glasbe: nekateri lahko sprejmejo na primer jazz zelo dobro, kljub temu da nimajo kake posebne izobrazbe. Drugi, ki pa vsak dan poslušajo radio in nepretrgoma vrtijo samo komercialno glasbo, lahko s časom izgubijo občutek za to, kar je kvalitetna glasba. Gotovo je res, da je premalo vzgoje za to, kar je lepo. Vendar jaz pripisujem glavno krivdo za to, da se okus večkrat spreobrne v neokus, prav vplivu medijev, ki dajejo preveč prostora komercialni in nekvalitetni glasbi. Pred poldrugim letom si z odliko zaključila študij na slovenskem pedagoškem liceju v Trstu. Kako si nadaljevala svojo študijsko pot? Kar se tiče višješolskega študija, naj povem, da sem zadnji dve leti o-biskovala pedagoški licej kot privatist-ka. Redno šolanje sem opustila predvsem zaradi glasbe. Sola me je začela obremenjevati in opazila sem, da sem kot privatistka lahko bolje usklajevala študij z drugimi obveznostmi. Moram pa reči, da sem še sedaj hvaležna nekaterim profesoricam, ki jim marsikaj dolgujem. Po maturi sem se znašla pred dilemo, ker imam veliko interesov: vpisala sem se na fakulteto za jezike, kjer sem izbrala slovenščino in nemščino. Oba predmeta sta mi zelo všeč, vendar je moja prava ljubezen predvsem filozofija. Tako da sem še danes v dvomu, ali naj menjam fakulteto. Moja prva zamisel pa je bila ta, da bi šla na ljubljansko Glasbeno akademijo, kjer bi študirala kompozicijo. Najprej sem se celo že vpisala, vendar so bili potem vstopni izpiti prav takrat, ko je bila tudi matura. To možnost sem kasneje opustila tudi zato, ker bi bil zelo dolg in naporen študij, ki bi mi vzel veliko več časa kot katerakoli druga fakulteta. Poleg tega bi se s to izbiro opredelila samo za glasbo in tudi to se mi ne zdi dobro. Kakšna pa je bila tvoja glasbena pot? Marsikdo pozna tvojega očeta Tullia, glasbenika in profesorja kitare, pa tudi mamo, ki je na pedagoškem liceju poučevala glasbeno vzgojo. Menda so bili tudi drugi tvoji sorodniki oziroma predniki glasbeno nadarjeni. Zdi se, da se glasbeni talent pretaka tudi po krvi iz roda v rod? Nedvomno je nekaj v družini. Moj oče se bavi z glasbo od svojega 17. leta naprej. Je kitarist, je pevec, skladatelj, včasih je tudi napisal besedila za pesmi. Logično je torej, da sem pod direktnim vplivam svojih staršev, zlasti očetovim, ker se je on ukvarjal tako z narodnozabavno kot z moderno glasbo. Moja mama pa je pianistka. Z njo sem naredila svoje prve korake v svet glasbe: ko sem bila majhna, sem z njo začela študirati klavir. Ta in- m strument sem igrala kar nekaj let, ob tem sem začela še violino. Tudi violino sem kar dolgo študirala, celih o-sem let, do petega razreda. Nazadnje sem se opredelila za violončelo, kjer trdno vztrajam. Sedaj se približujem koncu, diplomi. Morda se bo komu zdelo neumno, da sem se lotila toliko instrumentov, vendar jaz na to gledam drugače. Ta formacija je bila zame bistvena: poznavanje toliko instrumentov predstavlja sedaj mojo prednost, ker se zlahka znajdem v katerikoli zasedbi, gotovo je to pripomoglo k mojemu uspehu na ostalih področjih. Na primer v petju... Kdaj si začela peti? Peti sem začela v zboru Vesela pomlad, kjer sem sodelovala kar deset let. Potem sem se vključila v ansambel Zamejski kvintet. S kvintetom sem nastopala na neštetih veselicah. Kasneje sem začela sodelovati s svojim očetom in ga spremljala kot back-vo-calist. Sodelovala sem pri snemaju njegovega CD-ja in pri kakem drugem projektu, npr. na kakem snemanju na radiu. Nazadnje sem začela lastno solistično pot v studiu Xavier v Kopru, kjer sem posnela nekaj pesmi, ki jih je, kot rečeno, Sandi Pohlen poslal na televizijo. Medtem sem večkrat sodelovala s pianistom Markom Sancinom, včasih pa z Aleksandrom Vodopivcem. Ogromno sem sodelovala z Aljošo Saksido. Skupaj sva se udeležila kar nekaj tekmovanj: leta '99 natečaja "Saranno famosi" na deželni ravni, to je v Trstu, istega leta tekmovanja Mia Martini, ko sem šla tudi na finale v Reggio Calabrio, letos pa sva sodelovala na tekmovanju Un CD per Trieste, kjer sva tudi zmagala. Ves čas pa nastopava v naših slovenskih društvih. V Big Bandu sodelujem v vlogi pevke skoraj od njegove ustanovitve, to je dve leti, pol drugo leto pa v zasedbi igram tudi bas kitaro. Tvoj repertoar obsega slovenske klasične šansone, veliko pesmi je zate napisal tvoj oče. Ne odklanjaš niti narodnozabavne glasbe, modernih in zimzelenih uspešnic, sproščeno pa se sprehajaš tudi v svetu jazza. Kaj najraje poješ? Kakšno zvrst glasbe lahko pričakujemo na tvojem prvem CD singlu, ki je sedaj v pripravi? Najraje pojem predvsem slovenske popevke iz šestdesetih let, na splošno pa tiste popevke, katerih besedilo je napisal kak mojster, npr. Miroslav Košuta, Miran Košuta idr. Pomembno je, da je besedilo lepo, zelo izrazno, pripovedno, tako, da se ga da interpretirati. Biti mora ekspresivno, ne pa tako, da nič ne pove in da ga moraš ponavljati skozi petnajst kitic... Drugače mi je zelo všeč jazz. Zvrst glasbe, ki jo sedaj snemam za svojo CD ploščo, bi lahko uvrstila med jazz in moderno pop glasbo: ritem je latinsko-ameriški, ki je klasičen za jazz, po drugi strani pa je instru-mentacija moderna. Na tak način bi se rada približala tistim, ki imajo radi moderno glasbo, in tudi tistim, ki jim je všeč jazz. Na oddaji Orion pa sem ostala zvesta klasični popevki: Žerjavico ljubezni je v tipičnem slogu slovenske popevke napisal moj oče, besedilo pa je sestavil Miran Košuta. Mislim, da je moja prednost ta, da interpretiram besedila. Glede svojih vokalnih sposobnosti sem gotovo na istem nivoju kot druge pevke, ki izbirajo drugačen stil glasbe. Prednost pa, ki jo imam jaz in s katero se ponujam, pa je ta, da jasno izgovarjam in interpretiram besedila. Zamejska mladina zelo slabo pozna slovensko kulturno sceno. Slovenski pevci in skupine niso zelo popularni. Čemu ali komu pripisuješ to nepoznavanje? Če se omejim na mlade svoje generacije, lahko rečem, da sploh nikoli niso imeli navade, da bi doma gledali slovensko televizijo. Verjetno zato, ker se jim je zdelo, da imajo italijanske TV postaje ne vem kako lepe in dobre programe. V resnici po mojem slovenska televizija ponuja veliko bolj kulturne in izobraževalne oddaje. Isto bi lahko rekla o radiu. Ne poznajo pevcev, ker ne poslušajo slovenskega radia ne tržaške postaje ne ljubljanske ali katerekoli. Vključijo Radio Company in to se jim zdi najbolj imenitno. Zakaj? Ne vem... Očitno, ker niti starši niso imeli navade poslušati in gledati slovenskih oddaj. Pri nas doma je naravno, da gledamo slovensko televizijo, zato poznam slovenske ustvarjalce, slovenske pevce, zato je naravno, da se za to zanimam. Največji vpliv na mladino imajo po mojem starši. Sola bi lahko tudi imela pozitivno vlogo: lahko bi svetovala, katere oddaje si je vredno ogledati. Vendar bi bila pri tem omejena, saj dijaki doma delajo to, kar sami želijo. Čeprav mladi moje generacije, to se pravi osemnajst-devetnajstletniki ne bodo več pod direktno kontrolo staršev, bo pa le pomembno, kako sojih starši navadili, ko so bili še majhni. ————— STRAN 6 3 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 4 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA S V E TO P I I S E M S K A R A Z M I Š L J A N J A IK] B E S I n V L ITU R G I Č N E M LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESE- IDE, NEDELJO ZA NEDEL/O ••••••••••••••••••a 1. POSTNA NEDELJA "In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov. ” (5 Mz 26, 7) "Kliče me in ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski. ” (Ps 91, 15) “Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. ” (Rim 10, 13) ‘Če si Božji Sin... ” (Lk 4, 3■ 9) Postni čas, ki smo ga začeli s pepelnico, je čas tihega in globokega veselja. Jezus nam pravi: "Kadar se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil" (Mt 6, 17-18). To veselje je sad vpitja "h Gospodu, Bogu naših očetov", ki je odpravil našo bedo, težavo in stisko", saj "nas je izpeljal iz-Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži". Zato prinašamo Gospodu koš dobrih del, "prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod" (5 Mz 26, 7-8.10). Zdi pa se, da je post nekaj težkega, žalostnega in nemogočega. A v resnici nas post rešuje teže krivde in greha. Ker pomeni še najprej spremenjenje napačnega načina mišljenja, govorjenja in življenja, ki vodi v pogubo, zato je post zasuk, obrnitev in povrnitev k Bogu. Judov kralj Jošija (640-609) se je bil lotil verske prenove vsega ljudstva, potem ko so bili našli v templju knjigo (zvitek) postave. Sv. pismo pravi o njem: "Pred njim ni bilo kralja, ki bi mu bil enak in bi se vrnil h Gospodu z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, v celem zvest Mojzesovi postavi" (2 Kr 22, 8.11; 23, 24-25). "Postni čas", pravi Cerkev na II. Vatikanskem koncilu "ima dvojno nalogo. Z ene strani naj zlasti s spominjanjem krsta ali s pripravo na krst, z druge strani pa s pokoro pripravi na obhajanje velikonočne skrivnosti vernike, ki naj v tem času bolj vneto poslušajo božjo besedo in se z večjo gorečnostjo posvečajo molitvi... V katehezi je treba vernikom, ko jim poudarjamo socialne posledice greha, vtisniti v srce svojstveno naravo pokore, ki zameta greh kot žalitev Boga. Ne sme se zamolčati delež Cerkve pri spokornih delih in vneto naj se poudarja molitev za grešnike" (B 109. b). Učimo se najprej pri Jezusovem krstu. Nebo, ki ga je bil greh zaprl, se je tedaj odprlo. Odprla ga je Jezusova molitev, ki je priklicala nadenj Svetega Duha v telesni podobi kakor goloba ter Očetov glas iz nebes: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje" (Lk 3, 21-22). Bog nam razodeva svojo bližino, pričujoč-nost. Je z nami. V Duhu je s človekom, ki gre v puščavo, v lakoto in žejo, v kraj, ki je preklet in v oblasti hudega duha. Že lakota sama je otipljivo neusmiljena. Ezava je spravila ob pravice prvo-rojenstva (1 Mz 25, 31-34). Milijoni in milijoni ljudi, zlasti otrok, tudi danes od lakote umirajo, četudi se drugje kopljejo v grešnem preobilju: presiti so in zato ošabni, ledeno mrzli, da bi razumeli telesne muke ubogih in brezposlenih. Saj hlastanje po blagostanju človeka slepi in poneumlja, tako da ne vidi svetovne bede ne bolezni zaradi pomanjkanja vode, kruha in zdravil. Sicer "človek ne živi samo od kruha" (Mt 4, 4; 5 Mz 8, 3), a živi tudi od kruha. Misijonarji so si danes edini v misli, da je treba oznanjati vero v pravičnosti, tako da povsod pomagajo ljudem v stiski. Učijo jih umnega kmetovalstva, raznih rokodelstev, učijo jih brati in pisati, podpirajo in ustanavljajo višje šole, vzgajajo za socialno čutenje, za pravičnost. Ker le tako zdramijo človeka iz sanj, ki jih lahko neguje za pobožne želje o pričaranju kruha za vse človeštvo. Pač pa razodevajo trdo delo za vsakdanji kruh in pravično razdelitev dela in dobrin. Sv. Pavel uči: "Kajti nismo med vami živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trudoma garali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas... smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne je... opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh" (2Tes3, 8-12). Hudič zna spretno, čeprav je angel teme in ne luči, prikazati lakoto in žejo po imetju ali lakomnost po oblasti, po blišču slave, po denarju, po uživanju. Kajti to človeka popolnoma zasvoji, kakor preobilje vina, ki prijetno drsi po grlu, kakor mamila, kakor priliznjena in bahaška besecja. Take želje nimajo dna, padajo iz brezna v še globlje brezno. Lažejo in varajo. Zdrami pa nas lahko samo služenje Bogu, bogoslužje v cerkvi in bogoslužje po pameti, po duhu (Rim 12, 1), treznost v vsem življenju. Jezus pusti skušnjavi, da se ga loti s praznim zaupanjem v deus ex machina, ki naj ga vsi občudujejo in slavijo, ker ga sami angeli vozijo okrog, da varno leti nad prekleto zemljo. Postni čas naj zato prenavlja človeka po veri in upanju v Boga, ki z nami trpi. Molitev naj nas spominja, da smo krščeni in pokopani v Jezusovo smrt (Rim 6, 3.4). Sv. Peter nas spodbuja: "Ljubi, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in rado-vali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo" (1 Pet 4, 13). "Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imetje to za čisto veselje" (Jak 1, 2). KONČAL SE JE KONZISTORIJ V VATIKANU V ZNAMENJU LJUBEZNI IN KRIŽA JURIJ PALJK "Vaše najbolj živo in dejavno pričevanje bo vedno zaznamovano s križem, kajti križ je vodilo Boga na svetu!" je vzkliknil sveti oče Janez Pavel II. 22. februarja 44 novim kardinalom na Trgu sv. Petra v Rimu, ko jih je nagovoril, preden jim je izročil zlati kardinalski prstan z vgraviranim znamenjem križa. Osnovno pravilo edinosti Cerkve je po papeževem mnenju vodilna vloga Petra ter njegovega naslednika. In prav kardinali so po papeževih besedah "prvi sodelavci Petrovega naslednika", ker so poklicani, da "tako skupno kot posamezniki dajo svoj delež pri vodenju Cerkve danes". Da pa bi vsi kristjani dosegli enotnost, spravo in edinost v Kristusu, "ki si to srčno želi", moramo "vsi skupaj moliti na še poseben način, da bi v tretjem tisočletju prišlo do ponovnega združenja in edinosti med kristjani". Ko je papež novoimenovanim kardinalom izročal preproste zlate kardinalske prstane, jim je tudi povedal, da so prstani simbol "dostojanstva, pastoralne vneme in večje povezanosti s Sedežem sv. Petra." Janez Pavel II. se je spomnil tudi časov, "ko je bil rimski škof v prvih stoletjih krščanstva Petrov naslednik za vse kristjane in je nemoteno deloval in vodil Cerkev, ne da bi naletel na odpor ne na Vzhodu ne na Zahodu". Jasno je tudi poudaril, da je konzistorij sklical na dan, ko se praznuje Petrova vodilna vloga v Cerkvi, praznik Petrovega sedeža: "Zame je Božja previdnost dejstvo, da z vami in z vsem kardinalskim zborom svečano obhajam praznik Petrove učiteljske, vodilne vloge v Cerkvi, vloge Petrovega sedeža, kajti to predstavlja poseben in obenem zgovoren znak edinosti, v katerem začenjamo vsi skupaj obdobje po svetem letu, po velikem jubileju." Kot se je dan prej, 21. februarja, zbralo na Trgu sv. Petra več kot petnajst tisoč vernikov, je bila s svetim očetom in novimi kardinali zbrana številna množica ljudi tudi dan kasneje, kar je dalo slovesnosti poseben čar. Do sedaj smo bili namreč priče sicer prijetnim slovesnostim ob imenovanju novih kardinalov, a ne velikim množicam vernikov. Kardinali so se v procesiji počasi zvrstili pred papežem, ki je vsakemu posebej nataknil na prstanec desne roke kardinalski prstan. Pomembno je sveti oče poudaril, da je ta gesta vez s svetim Petrom, kajti "na velikem oceanu, ki se razprostira pred ladjico Cerkve, računam na vas, da ji bomo skupno zmogli najti pravilno smer in tako pot v resnici in ljubezni, da bo Cerkev, ki bo zmogla premagati vse viharje v svetu, postala vedno bolj dejaven znak in simbol, orodje edinosti za ves človeški rod!" Da bi prišla ekumenska gesta še bolj do izraza, sta se pred svetim očetom prva pojavila vzhodna patriarha Stefa-nos II. Gatas in Ignace Moussa II., se pravi novoimenovana kardinala, ki stojita na čelu dveh krajevnih Cerkva, ki sta most z vzhodnimi krščanskimi občestvi, s pravoslavnimi Cerkvami. Ko je sveti oče govoril o križu kot o "vodilu Boga na Zemlji", je še dejal: "Na križu je Kristus dal človeštvu največji nauk življenja, ki je v tem, da drug drugega ljubimo, kot je on nas ljubil: do zadnjega bistva in koščka samega sebe." Papež se je tudi večkrat spomnil prvega poslanstva Petrovega naslednika, ki je v tem, da je pastir, da vodi vernike po pravi poti. Dejal je tudi, da Kristus-Dobri pastir ne pozabi niti ene same ovce, niti enega človeka, saj smo pred njim vsi enaki, vsi Njega vredni. Prav na dan, ko je v Rimu potekal konzistorij, je prišla vest iz Venezuele, da je v Caracasu v starosti 82 let umrl kardinal Jose' Ali Lebrun Morati-nos, ki gaje sedanji papež imenoval za kardinala leta 1983. Papež se ga je spomnil v molitvi in je o njem dejal, da je bil to "velik mož, zavedal se je pomena II. Vatikanskega koncila, ki ga je skušal prenašati v vsakodnevno življenje Cerkve, katero je posodoabljal potrebam časa in novih razmer v zvestobi Kristusu in Petrovemu nasledniku." Tako se je kardinalski zbor sedaj zmanjšal na številko 183; od teh ima samo 135 kardinalov manj kot 80 let in ima torej tudi volilno pravico v primeru morebitnih konklav-voli-tev novega papeža. DESETLETJE DOBROTE ŠKOFIJSKE KARITAS KOPER DUHOVNA RAST Čim je bilo zopet dovoljeno, so v koprski škofiji ustanovili svojo Karitas. Takoj je imela polne roke dela, saj je le počasi spreminjajoči se režim le navidezno zapolnjeval stiske ljudi. Najintenzivnejše je rasla tam, kjer so bile te največje, zato ni čudno, da je ustanavljanje župnijskih Karitas vsako leto bolj dinamično. Posledice postsocialističnega "divjega" gospodarstva kličejo vse več prostovoljcev, zlasti k pomoči starejšim, obnemoglim, ki si te ne morejo plačati, družinam z brezposelnimi starši, zasvojenim. Nenadne velike potrebe po prostovoljcih pogojujejo naravne nesreče, vojne, najrazličnejša preganjanja ljudi in organiziran prebeg, ki je vzrok za vse več beguncev. Naj socialno brezbrižnost oblasti, njej naklonjeni mediji, to še tako opravičujejo, dobrodelnost lahko opravijo le konkretne roke, požrtvovalnih, čeprav "klerikalnih" prostovoljcev. Škofijska Karitas Koper je 24. februarja v prostorih Škofijske gimnazije Vipava pripravila občni zbor, na katerem je predstavila svoje desetletno delo. Kot je povedal koprski škof Metod Pirih, je bila ustanovljena septembra leta 1990. Z organiziranim delom duhovnikov in laikov je dobrodelnost Karitas, poleg oznanjevanja in bogoslužja, tretja razsežnost Cerkve, v zelo kratkem času zajela številne prostovoljce. Skof se je zahvalil vsej tej množici, tem ljudem dobre volje, njihovim voditeljem in tajništvu. Karitas je postala zopet množica dobrohotnih ljudi, ki hodijo po stopinjah dobrote svojega vzornika Jezusa Kristusa in svetnikov. Po njegovem naročilu je skrb za uboge, potrebne in preizkušane ena njihovih bistvenih nalog. Prav povsod so ljudje, ki potrebujejo njih žrtvovani prosti čas, njih iskreno pomoč, zlasti pri stiskah sodobnega človeka, ki postaja vse bolj upravičeno nezaupljiv. Zato izvira verodostojnost pripadnosti Kristusu iz konkretnih dobrih del. Iz poročila ravnatelja Škofijske Karitas Mateja Kobala je ustanovljena že v čez šestdeset odstotkih župnij te škofije. V njih deluje skoraj tisoč prostovoljcev. Raziskave so pokazale, da so bili največ pomoči potrebni ostareli osamljeni, materialno ogroženi, ljudje s stisko duhovne praznine, družine z brezposelnimi starši, zasvojenci, ob zakonskih problemih in najrazličnejših drugih primerih. V lanskem letu so bili dejavni na področju posredovanja posvojitev na razdaljo, ko so pomagali 115 otrokom iz Slovenije in tudi Hrvaške. Da bo korak v šolo vesel, so pomagali 1187 otrokom; umetniki za Karitas so na šesti likovni koloniji pomagali bivanju socialno šibkim dijakom v Domu Škofijske gimnazije v Vipavi. Sledili sta pomoč Škofijski Karitas Banjaluka in drugod po tujini ter obnova Doma Karitas, kjer so ustanovili Zavod Karitas Sama- rijan; za potres v Posočju so lani izročili 32.000787 SIT 39 družinam, zbranega denarja v vseh slovenskih škofijah; za plaz Log pod Mangartom so zbrali do konca leta po škofijah 36.548.732 SIT (od tega je samo SK Ljubljana zbrala 27 milijonov SIT). Sredstva bodo začeli črpati sporazumno s krajani, ko bodo začeli obnovo. Še bi lahko naštevali. Žal Karitas od države nima zagotovljenih virov delovanja kot nekatere druge prostovoljne organizacije. Uresničitev načrtovanih programov je torej odvisna od dobrih ljudi, ki prispevajo za druge iz osebnih sredstev. Tudi dosedanje prošnje na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, lokalne skupnosti, so ostali programi na papirju, odzivov pa malo. Veliko problemov lahko rešijo s prispevkom za Fundacijo invalidskih in humanitarnih organizacij. Od vse slovenske prireditve Klic dobrote je Koprska škofijska Karitas prejela 3.816.598 SIT. Številne prispevke so prejeli tudi po razdeljenih polož- nicah, od župnijskih nabirk ali da so darovalci nakazali neposredno na žiro račun. Od tega je imela Karitas 13. 046.162,24 SIT stroškov. Po besedah Mateja Kobala, ravnatelja škofijske Karitas, bodo v naslednjem letu v škofiji pospeševali karitativno miselnost; pripravili bodo spodbude za ustanovitve in uvajanje v delo župnijskih Karitas; animirali bodo tudi mlade za civilno služenje; dajali pobude za oblikovalne programe za vojake civiliste; skrbeli za čim boljši pretok informacij (začetek izdajanja informatorja); nadaljevali bodo z usposabljanjem sodelavcev; iskali bodo možnosti za financiranje programov in delovanje; zače- li bodo dejavnosti za izpeljavo pomoči Logu pod Mangartom; končana bo pomoč Posočju v potresu; nadaljevali bodo še ostale začete programe in raziskali možnosti še za nove. Več pozornosti bodo posvetili tudi boljši obveščenosti državljanov o njihovi dejavnosti in možnosti za pomoč. ——— MM PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA POST 2001 O SOCIALNI PRAVIČNOSTI, SOLIDARNOSTI IN POŠTENJU d) Skoraj v celoti objavljamo prvi del pastirskega pisma z močno in konkretno socialno vsebino, ki so ga v začetku posta naslovili na slovenske vernike slovenski škofje. Dragi verniki! V novo leto in novo tisočletje smo stopili opogumljeni s praznovanjem svetega leta 2000 in z obhajanjem slovenske sinode. Spoznanja, ki smo si jih oh teh praznovanjih nabrali, morajo odslej voditi naše življenje in naše ravnanje. Samo tako bosta sv. leto in sinoda rodila želene sadove. (...) V našem svetu, kjer se vedno več ljudi ravna izključno po načelu, kaj se splača in kaj ne, kje je dobiček in kje ga ni, je za kristjane toliko bolj pomembno, da znamo nekaj narediti tudi zastonj, in sicer za bližnjega, za skupnost, za župnijo, za Cerkev. (...). Bog, ki se je učlovečil in razodel v Jezusu Kristusu, je velikodušna Ljubezen, ki naj jo v življenju posnemamo. Poleg ljubezni nas spodbuja h kreposti pravičnosti. Osnova našega življa v vseh skupnostih, tudi v državi, je pravičnost, ki nam na-aga, da damo vsakemu, kar mu 8re' mu pripada in kar si je zaslužil. Brez pravičnosti postane država podobna roparski tol-P>, kjer vlada zakon sile in moči, ne pa zakon pravičnosti, pravi sv. Avguštin (De civitate Dei IV, 4). Država, ki ni zgrajena na pravičnosti, ni vredna tega imena. Zakoni, ki niso pravični, niso zakoni v pravem pomenu besede, temveč so sprevrženi zakoni in ne obvezujejo človeka v vesti. Verujemo, da je Bog Oče vseh ljudi in da so naravna bogastva namenjena vsem, ne samo nekaterim in ne samo za naš čas. Prav tako je Bog dal ljudem različne darove in talente, zaradi katerih so eni uspešnejši v gospodarskih, drugi pa v negospodarskih dejavnostih. Kar imamo ali kar smo naredili zase, ima vedno tudi družbeno, socialno razsežnost. Nikoli ne delamo in ne skrbimo samo in izključno zase. Vsaka naša dejavnost in vsak naš uspeh koristita in morata koristiti ne le nam, ampak tudi drugim. Vsi smo otroci Boga Očeta ter bratje in sestre jezusa Kristusa. To je najvišji temelj naše enakosti v človeškem dostojanstvu, naše povezanosti in vzajemnosti. Merilo, s katerim merimo pravičnost v družbi, je skupno dobro, z drugimi besedami, u- godne razmere in čim bolj izenačene izhodiščne možnosti, da si ustvarimo srečno in uspešno življenje. Te ugodne razmere ustvarja država, ko skrbi za pravično in učinkovito pravno ureditev, za red, mir in sodelo-j vanje vseh, za enakopravnost vseh državljanov in za zdravo gospodarsko, izobraževalno, : kulturno in moralno-duhovno stanje v državi. Zato ima država pravico in dolžnost, da z ustrezno davčno politiko in drugimi sredstvi, ki jih ima na voljo, podpira predvsem tiste, ki so brez svoje krivde v slabšem položaju kakor drugi. To so npr. mladi iz revnejših slojev, brezposelni, invalidi ter mlade in številne družine. Davki naj bi bili pravično porazdeljeni, in sicer tako, da tisti posamezniki ali podjetja, ki imajo veliko in donosno premoženje, prispevajo več za potrebe skupnosti, drugi pa manj. Državna oblast je dolžna poskrbeti za pravično davčno zakonodajo, prav tako pa tudi za to, da so davki plačani. Državljani, bodisi posamezniki ali podjetniške skupine, so dolžni dohodke pošteno brez utaje prijaviti in tudi plačati. (...) Tako, socialno državo, ki skuša blažiti socialne razlike, najbolj ogroža neusmiljeno pehanje za dobičkom, ki je pri nas bolj brezobzirno in grobo kakor v razvitejših državah z daljšo demokratično izkušnjo. Žrtve brezobzirnega pehanja za dobičkom so najprej brezposelni (...). Žr- tve so ženske, ki za enako delo ne dobijo enakega plačila kakor moški. (...) Prav tako je krivična prevelika razlika v plačah med zaposlenimi v vodstvu podjetja in drugimi delavci. Razlike so upravičene, saj so tudi odgovornosti in zasluge različne. Vendar imajo svoje meje, predvsem tedaj, ko so naj nižji dohodki očitno pod mejo dostojne plače. Omeniti moramo tudi krivice, ki se dogajajo staršem šolarjev in dijakov, predvsem tistim, ki stanujejo daleč od mestnih središč, kamor se morajo otroci voziti v šolo. Poseben primer predstavljajo študentje, ki niso sprejeti v redne programe, lahko pa študirajo kot izredni študentje, s tem pa morajo plačevati visoko šolnino in jih to spravlja v očitno neenak položaj in so veliko breme za starše. V o-beh primerih gre za neenakost in dodatno obremenitev za družine, kjer je več otrok, zato mora država to neenakost ublažiti. To zahteva pravičnost, zahtevajo pa tudi interesi države, saj ji ne sme biti vseeno, če število rojstev pada ali če se nekatera območja naše domovine hitro praznijo. Cerkev si prizadeva, da koncilsko priznanje zakoncem, ki sprejmejo večje število otrok, in klic slovenske sinode Izberi življenje ne bi ostala brez odziva v naši družbi. (...) Tudi mi kot občestvo verujočih moramo delati za pravičnost in solidarnost v naših okoljih. Po svojih pristojnostih in možnostih pa moramo tudi od oblasti vedno znova zahtevati, da skrbi za socialno pravičnost in krivice odpravlja. “ DALJE PISMO TRŽAŠKEGA ŠKOFA EVGENA RAVIGNANIJA OB LETOŠNJEM POSTU "GLEJTE, V JERUZALEM GREMO" Sestre in bratje v Gospodu, naše postno potovanje se je ravnokar začelo. Kot Jezusovi u-cenci smo sprejeli povabilo, da se z njim vzpenjamo proti Jeruzalemu. V Markovem evangeliju beremo: "Jezus je hodil pred nJirni. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali" (Mk 10,32). Čudenje in strah: čemu? Mogoče so se čudili, ker ni hodil z njimi, ampak pred njimi? Ali pa so se bali, ker so slutili, da se bo zgodilo to, kar jim je bil napovedal? Prav to je bilo. Potrditev najdemo v jasni besedi Učenika dvanajsterim: "Glej- te! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen velikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom" (Mk10,33). Kaj pomeni iti v Jeruzalem skupno z njim? Pomeni, da ga spremljamo na poti, ki vodi križu naproti, da doživljamo z njim skrivnost trpljenja in smrti, da bomo tudi deležni njegovega vstajenja. To ni lahka pot. Samo velika ljubezen nam lahko pomaga, da hodimo po njej in dospemo do žrtve lastnega življenja tako, kot je Jezus daroval svoje življenje Očetu, da bi po širokogrudnem odpuščanju s seboj spravil človeštvo. Papež nas v svojem Postnem pismu vabi, da tudi mi uresničimo ono veliko ljubezen, ki naj nagne naše srce, da bo imelo razumevanje do vseh in jim moglo odpustiti, tudi do tistih, ki nas ne ljubijo. Ljubiti tistega, ki nas je užalil, ponižal, nam je povzročil trpljenje. To stane in stane mnogo. Vemo namreč, da ni lahko "spreobrniti se k odpuščanju in spravi" med nami, v naših družinah, v družbi, v kateri živimo. Med drugim zato, ker ni lahko utišati v nas skuš- njavo do povračila, ne da bi pri-| čakovali, da drugi naredi prvi korak in se poniža zaradi krivde, da ne bi pri tem trpelo to, kar imenujemo dostojanstvo, ki pa je le drugi videz našega ponosa. Stane, zares veliko stane. Duh Gospodov, ki je Ljubezen, naj nam da moči in poguma, da bomo možje in žene, ki gredo skupno z Jezusom proti Jeruzalemu, dokler ne bomo soudeleženi pri njegovem križu in odpuščanju, ki naj ga velikodušno podarimo in prejmemo, da bo z njim iz dneva v dan spet vzcvetelo upanje na družbo, ki se je spravila v bratstvu in miru. Naj vas vedno spremljajo moja molitev, moja naklonjenost in blagoslov. SODOBNA VLOGA BESEDE O DOBREM TISKU (2) drago legiša Dne 20.1.2001 sem v sobotni prilogi ljubljanskega Dela bral "Dnevnik", ki ga piše univerzitetna profesorica in publicistka dr. Manca Košir. V nede-y°/ 14. januarja, je med drugim tako pisala: "Ob sedmi zvečer k maši v prelepo Plečnikovo cer-kevsv- Frančiška v Šiško. Cerkev >e postavljena kot trg, na kate-rvm so prvi kristjani poslušali veselo oznanilo in se tudi sami veselili. Danes je veselje redko, radost sumljiva. Vendar: ljubiti je temeljno Kristusovo sporoči-'n najmočnejša zaveza tistih, 1 vanj verujemo!" hi omenili vrednote in kre-P°sti, ki so danes še kako ak-d ne: strpnost, spoštovanje bližnjega in njegovega prepričanja, sprava, medsebojna vzajemnost ali solidarnost, poudarjanje tega, kar nas združuje, in odklanjanje tega, kar nas razdvaja ali ločuje. Krščansko sredstvo množičnega obveščanja se mora po mojem v prvi vrsti zavzemati za socialno zatirane in prezirane, za revnega delovnega človeka, ki predstavlja večino in jedro vsakega, tudi našega naroda. Menim, da mora poštenje veljati ne samo v zasebnem, temveč tudi v javnem življenju. Predvsem tu naj se izvajajo načela krščanske morale. Ljudstvo si končno želi predvsem miru in je do grla sito medsebojnih prepirov, obrekovanja in prerekanja tudi po časnikih in drugih sredstvih mno- žičnega obveščanja. Te želje in pričakovanja se poudarjajo zlasti v tem mesecu po vsem krščanskem in katoliškem svetu, torej tudi pri nas. Potem ko smo na splošno govorili o smotrih in namenih ter ciljih dobrega tiska, poglejmo malo na razmere pri nas. Slovenci smo v Italiji številčno šibka manjšina sredi velikega, nad 50-milijonskega italijanskega morja. Tega se moramo vedno zavedati, kar pa nikakor ne pomeni, da se moramo čutiti za nekaj manjvrednega. Nikakor! Iz lastne dolgoletne izkušnje dobro vem, da lahko opravljamo zelo koristno delo tako sebi kot družbi, sredi katere živimo, če se znamo obnašati kot oza-veščeni ljudje, kot ljudje, ki ne skrivajo svojih jezikovnih oz. narodnih korenin, temveč sprejemajo soočanje z večinskim narodom povsem na enakopravni ravni. Zaradi svojih obvezno- sti, prej v javni upravi in nato kot izvoljen predstavnik časnikarjev iz dežele Furlanije-julijske krajine v vsedržavni časnikarski zbornici v Rimu (izvoljen sem bil štiri mandate zapored, torej nad 12 let), sem bil mnogokra t v italijan s ki prestolnici in drugod po Italiji. Priznati moram, da sem, razen nekaj zelo redkih izjem, bil povsod dobro sprejet in nisem naletel na kdovekakšne težave, čeprav so vsi vedeli, da sem pripadnik slovenske manjšine, kar sem sicer vedno in povsod poudarjal in svoje narodne pripadnosti nisem nikdar in nikjer skrival. Gotovo je prav taka drža imela za posledico, da sem bil za ozaveščene, pametne Italijane zanimiv, poslušali so moja izvajanja, saj sem jih lahko iz prve roke seznanjal s problemi in zadevami, o katerih hi drugače mnogo teže dobili natančno in forma cijo ali pa bi je sploh ne dobili. ——— DALJE SVETNIK TEDNA 27. FEBRUAR SILVESTER CUK I 1 GABRIJEL OD ŽALOSTNE MATERE BOŽJE Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: "Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?" O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisa pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Ko ga je papež Benedikt XIV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: "Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu..." Svetega Gabrijela prištevamo med novodobne svetnike. Rodil se je namreč v 19. stoletju, točneje 1. marca 1838 v Assisiju, rojstnem mestu sv. Frančiška, in po njem je pri krstu dobil ime. Oče Sante Possenti je bil visok uradnik papežke države in je bil leta 1841 prestavljen za upravnika mesta Spoleto. Tam je Francesco preživljal svojo mladost. Ko je bil sredi pubertete, mu je umrla mati in vzgajal ga je oče, ki je bil globoko veren in dokaj strog mož. Francesco je bil silno družaben fant, malo vihrav, nagnjen k pustolovščinam, vendar vse v mejah poštenosti in dostojnosti. Imel je veliko veselje do lova, bil je strasten plesavec (Wilhelm Huner-mann je o njem napisal življenjepisni roman, ki mu je dal naslov Plesavec iz Spoleta). Bil je tudi bister in nadarjen. Oče ga je poslal na znane učne zavode v Spoletu: najprej k šolskim bratom, nato pa v jezuitski kolegij, vendar ga ti redovniki niso pridobili za svoj red. Mladi Possenti pa ježe od svojega dvanajstega leta dalje mislil na redovniški poklic. Ko se je razvil njegov prekipevajoči, navidez veseljaški značaj, je malokdo verjel, da je rojen za redovnika. Ko je bil star osemnajst let pa je nekoč ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasijonistov. Hotel je biti redovnik z vsem srcem. Šlo mu je samo za to, da bi ugajal Mariji in se v njeni šoli potopil v božjo ljubezen. Za red pasijonistov je značilno, da se njegovi člani ob premišljevanju jezusovega trpljenja in smrti ustavljajo ob najmočnejšem dokazu za božjo ljubezen do človeka. Ker je bila Marija ob pogledu na trpečega Sina priča njegove največje ljubezni, si je izbral redovno ime Gabrijel od žalostne Matere božje. Leta 1857 so mu že dovolili narediti redovne zaobljube in ga še deset mesecev obdržali v samostanu v Morrovalli. Od tam je šel za eno leto v Turin študirat filozofijo, od poletja 1859 pa vse do svoje smrti je bival v samostanu v Isoli del Gran Sasso. Zaradi političnih homatij (Italija se je hotela otresti avstrijskega jarma) se mu je uresničila želja, da bi postal duhovnik, a je prejel samo nižje redove. Ko je prišla huda bolezen, ki mu je prinesla smrt, jo je pozdravil kot ljubo poslanko iz nebes. Silne bolečine so mu bile dobrodošla priložnost, da more Bogu izpričati svojo pripravljenost za popolno daritev življenja. Ob tem je vsa okolica čutila, da je ostal cel človek, blag, pozoren, dobroten. Kadar ni bil zatopljen v molitev, je vse okrog sebe presojal trezno kakor vsak zdrav človek, dovzeten za vsako plemenito veselje. Telesno življenje brata Gabrijela od žalostne Matere božje se je izteklo 27. februarja 1862, ko še ni dopolnil štiriindvajset let. Leta 1908 je bil prištet med svetnike, leta 1920 pa ga je papež Benedikt XIV. razglasilza svetnika in ga postavil za drugega zavetnika katoliške mladine v Italiji. Na svetnikov grob v veliki cerkvi mesta Isole del Gran Sasso vsako leto prihaja okoli 700.000 romarjev. OB TORKIH IN PETKIH OB 18.45 LETOŠNJI POSTNI GOVORI NA RADIU TRST A Jutri, v petek, 2. marca, se bodo na Radiu Trst A pričeli postni govori, že tradicionalna vsakoletna postna razmišljanja, ki jih za slovenski Radio Trst A pripravljajo slovenski duhovniki in uredništvo informativnega programa naše deželne radijske postaje. Ker gre za izjemno poglobljena vprašanja verskega in življenjskega značaja, vlada za postne govore veliko zanimanje med našimi bralci in slovenskimi verniki pri nas in v Sloveniji. Prav zato tudi sporočamo, da bodo letos prvič pripravljali postne govore tudi slovenski kapucini. Že jutri bo tako ob 18.45 na vrsti prvi postni govor, ki ga je pripravil provincial slovenskih kapucinov, brat Stefan Balažič, ki bo govoril na temeljno temo posta, saj bo naslov njegovega razmišljanja Pomni človek, da si prah!, se pravi o naši minljivosti na tem svetu in večnosti. Že v torek, 6. t.m., pa bo ob isti uri, petnajst pred sedmo zvečer, na valovih Radia Trst A že drugi letošnji postni govor, ki ga je pripravil kapucinski brat Milan Kvas, kaplan v Stepanji vasi pri Ljubljani. Gospod Kvas bo spregovoril na temo Božja beseda in molitev rodi spreobrnjenje. Našim bralcem toplo priporočamo poslušanje postnih razmišljanj, ker gre za teološko in versko poglobljene teme, ki se nas vseh tičejo. Zaradi neposrednosti radijskih oddaj so tudi živa vez med duhovnikom in vernikom, tudi tistim, ki se zaradi takih ali drugačnih razlogov sicer ne more udeleževati maš in drugih verskih dejavnosti. Istočasno pa so to tudi razmišljanja, ki nas silijo, da razmislimo svoje vsakdanje življenje, naše vsakdanje krščanstvo. O postnih govorih na valovih Radia Trst A bomo v prihodnje še poročali. 5 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 6 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 BOGATA ZGODOVINSKA PUBLIKACIJA PREDSTAVITEV TAVANOVEGA ZBORNIKA NA REŠETU "PAR CONDICIO" PO ZAMEJSKO V petek sem prebrala članek Kmalu tudi v Benečiji signal slovenske TV? (Prim. dnevnik, 23.02.01), v katerem piše, da je predsednik deželnega odbora za televizijske storitve Corerat Daniele Damele zagotovil, da bodo signal slovenskih programov RAI razširili na videmsko in pordenonsko pokrajino. Krasno! Torej bodo končno v Benečiji videli programe slovenske televizije! Zakaj torej vprašaj na koncu naslova ? Za to, ker bo "to odvisno od pristojnega urada, ki določa dodeljevanje frekvenc." To se pravi: če pretvornika v Benečiji ne bo, ne bo kriva dežela, ona je svoje naredila... Čigava pa je krivda, da tudi na obsežnih področjih Tržaške in Goriške slovenskih programov RAI ni videti? Iz članka ni razvidno, če je sploh kdo opozoril na ta problem. Zakaj neki bi, saj je dežela svoje naredila... Kot je naredila svoje država, s tem da nam je dala zaščitni zakon. Toda kako bo z njegovim izvajanjem, je pokazala že televizijska oddaja Fokus v nedeljo, 18. februarja. V oddaji, ki hi morala hiti polna zadoščenja in optimizma zaradi dejstva, da smo končno dobili zaščitni zakon, ni bilo nobene euforije, prej zaskrbljenost. O tej oddaji in o skupni odgovornosti za uresničevanje zaščitnega zakona je objavila Vera Tuta Ban v prej omenjeni številki Primorskega dnevnika tehtno razmišljanje: Kam je izginil senator Volčič? Mene so bolj kot prazen stol senatorja Volčiča motili zasedeni stoli. Kako je mogoče, da so imele stranke deželne večine, ki zagovarja za našo manjšino nesprejemljiva ali vsaj zelo vprašljiva stališča, kar tri predstavnike? Kako je mogoče, da so vsi udeleženci v oddaji to mirno sprejeli? Pred leti se nekateri od teh niso udeležili sestanka, ki ga je sklical takratni državni sekretar za Slovence po svetu dr. Peter Vencelj, ker je na sestanek povabil Borisa Gombača. Ni mi jasno, ali se je spremenil Gombač ali so se spremenili oni? Ali pa drži, da "tem-pora mutantur et nos mutamur in il-lis"?... Verjetno ho kdo ugovarjal, da je bila taka paleta udeležencev nuj- na, ker morajo mediji zagotavljati enake možnosti vsem, da predstavijo svoja mnenja. Prav, toda v tem primeru bi morali krog udeležencev še razširiti, kajti (žal!) so Slovenci razpršeni tudi v drugih strankah in tudi te so zavzemale svoja stališča ob sprejemanju zaščitnega zakona. Zavedam se, da je zelo težko voditi oddajo s toliko udeleženci, ki imajo tako različne poglede na problematiko: zlahka se sprevrže v medsebojna obračunavanja in poceni polemiko. Voditelj Fokusa Saša Rudolf se je temu izognil tako, da je s svojimi vprašanji usmerjal debato. Toda to je odvzelo oddaji nekaj mikavnosti, neposredne in sproščene diskusije, vsak udeleženec je povedal svoja, v glavnem že poznana stališča. Kdor je znal dobro, pa čeprav demagoško, nastopiti, je bil za gledalce bolj prepričljiv. Kresanja in neposrednega soočanja mnenj - razen v enem primeru - ni bilo. To pa je bila tudi glavna pomanjkljivost oddaje. Bolj veselo je bilo razpoloženje pri televizijskem prenosu Kraškega pusta. Slovenski pregovor "Sv. Matija led razbija; če ga ni, ga naredi," se je letos dobesedno uresničil in kruto ponagajal ljubiteljem pusta in organizatorjem pustnih sprevodov. Kot nalašč je vodstvo slovenskih televizijskih programov prav letos sklenilo prenašati Kraški pust po televiziji. Mislim, da nisem še nikoli tako pozorno sledila pustnemu dogajanju na Opčinah kot tokrat, udobno zleknjena v naslonjaču v zakurjeni sohi. In občudovala sem vse maske, vse skupine v sprevodu in na vozovih, snemalce, režiserko, pa Marija Cuka in njegovi pomočnici Katerino Citter ter Luano Grilanc, gledalce, skratka vse, ki jih kljub mrazu ni zapustilo veselo pustno razpoloženje. Komisija je imela res težko delo pri izbiri nagrajencev. Vse skupine in vozovi - razen zadnjega, ki pa je bil izven konkurence - so bili domiselni in izvirni. In v marsikateri dom je direktni prenos prinesel pristno razposajenost Kraškega pusta ————TEJ V dvorani goriškega pokrajinskega sveta je bila 16. februarja predstavitev zbornika, posvečenega Luigiju Tavanu (na sliki) ob njegovi 75-letni-ci. Zbornik z naslovom Chiese di fron-tiera (nad 400 strani) je izšel ob koncu lanskega leta z letnico 1999. Izdal gaje goriški Istituto di storia sociale e religiosa, uredil pa Silvano Cavazza. S svojim sodelovanjem je enaindvajset italijanskih, slovenskih in avstrijskih avtorjev želelo počastiti življenjski jubilej znane goriške osebnosti, cerkvenega zgodovinarja, vsestransko zavzetega duhovnika in prijatelja. Na predstavitvi so številnemu občinstvu spregovorili predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin, predsednik Inštituta za družbeno in cerkveno zgodovino Cesare Scalon, z daljšim govorom pa Kurt Egger, France M. Dolinar in sam slavljenec. Govor slovenskega zgodovinarja objavljamo skoraj v celoti, saj so v njem nakazane glavne Tavanove dejavnosti in zasluge. Luigi Tavano ima posebno karizmo, da zna združiti osebe z različnih raziskovalnih področij, različnih življenjskih pogledov, različnih narodnosti in jezikov v skupnem projektu, ki brez predsodkov temelji izključno na virih. Nobena skrivnost ni, da ga privlači prvenstveno zgodovina njegove ožje goriške domovine, značilno zanj pa je, da Goriško vedno obravnava v kontekstu Srednje Evrope, in to v najlepšem pomenu te besede. Zanj je Goriška na nek način "srce Evrope", enako odpr- Ohjavljamo besedilo priložnostnega govora, ki ga je 8. februarja letos imel na Prešernovi proslavi v okviru katehetskega tedna na Mirenskem Gradu primorski kulturni delavec in sodelavec našega lista Marko Vuk. - Uredništvo Izzvenela je slovenska himna v izvedbi moškega pevskega zbora Chorus '97 iz Mirna, ki ga vodi Anton Klančič, izkušen glasbenik-do-mačin, ki je že pred več kot 35 leti v isti vasi ustanovil svoj prvi pevski sestav - Moški zbor Miren, kasneje je kot pevovodja deloval tudi v bližnjem Opatjem selu in v zamejskih Gabrjah, sedaj pa se je spet vrnil v domače okolje h Chorusu, ki ga sestavljajo pevci iz Mirna in bližnjih vasi. Kot sami vidite, so to možje srednjih let, ki so vsi zrasli iz primorske pevske tradicije, tu v naših krajih še toliko pomembnejše. Živimo namreč na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja z močnim in vplivnim italijanskim sosedom, s katerim pa zlasti v preteklosti nismo imeli vedno prijaznih odnosov. Prav slovenska pesem, zborovska in ljudska, je bila tista, ki je v hudih časih, zlasti še med obema vojnama pod fašizmom, poleg prizadevanj domoljubnih duhovnikov in drugih vplivnih javnih delavcev v odločilni meri pomagala ohranjevati narodno zavest. Sedaj živimo v drugačnih, bolj mirnih časih, vendar ne brez nevarnosti, saj vsepovsod pričujoča globalizacija z mitom anglifikacije, televizije in drugih modernih komunikacij preti uničiti našo istovetnost. Ne gre za to, da bi se morali tujcev bati ali do njih celo gojiti nasprotovanje ali sovražnost, marveč se je ta na sever in jug, vzhod in zahod. Tako moramo razumeti tudi naslov zbornika njemu v čast Chiese di fron-tiera. Beseda Cerkve je zavestno postavljena v množino, meja pa je izražena v ednini. Pojem meja ja na tem mestu uporabljen izključno v pomenu teritorialne opredelitve in ne kot fenomen, ki hi oviral znanstvene, kulturne in osebne stike in ki bi blokiral duhovni razvoj narodov, ki živijo na obeh straneh državne meje. To simboliko izraža tudi upodobitev Svete gore na naslovnici, ki preko političnih meja združuje narode na obeh straneh meje. Ta duhovna, človeška in znanstvena odprtost tako Inštituta kot osebno Lui-gija Tavana odseva tudi v naslovih prispevkov jubilejnega zbornika njemu v čast. Avtorji obravnavajo teme, ki sežejo preko goriškega mesta in njegove večnacionalne nadškofije, do sedanje ljubljanske škofije, govore o duhovni podobi notranjeavstrijskih dežel, o reformah nujno vprašati, kako bomo v bodočem evropskem redu ob prevladi mednarodnega kapitala in novih tehnologij ohranili svojo istovetnost. Prav kultura je tista - in praznik kulture obhajamo danes -, ki bo v bodoči združeni Evropi naša osebna izkaznica, s katero se bomo razlikovali od ostalih evropskih narodov. Pri tem pa nas nikakor ne sme prevevati občutek manjvrednosti zaradi naše številčne majhnosti, saj je izredno pomembno dejstvo, da že desetletje živimo v samostojni slovenski državi s parlamentarnim sistemom, razpolagamo z lastnim šolstvom, znanostjo in kulturo in orodjem sporazumevanja -normalno razvitim slovenskim jezikom, ne nazadnje tudi slovenska Cerkev izkazuje vitalnost in opravlja najrazličnejše dejavnosti duhovnega, karitativnega in kulturnega značaja v službi človeka, našega bližnjega. Seveda ne gre vse gladko, vendar se namenoma izogibamo tarnanju ob tej slovesni priložnosti. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na zaskrbljujoče pojave nestrpnosti v odnosih med ljudmi, v političnem življenju, v sredstvih javnega obveščanja, kar se še posebej manifestira v neupravičenih napadih na Cerkev in krščanstvo v delu slovenskih medijev. Primerno je zato, da to razmišljanje zaključimo z verzi iz Prešernove Zdravljice, ki se glasijo: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Jožefa II. na Goriškem in Bavarskem, o večnacionalnih in multireligioznih problemih Balkana,o goriških misijonarjih v tujini, o problemu liturgičnega jezika v Istri v 19. stoletju, o problemih fašizma, o tragični usodi duhovnika Petra Kupljenika in o poznavanju slovenske literature med Furlani. Zbornik na nek način odseva celotno aktivnost goriškega inštituta, v vodstvu katerega je od samega začetka Luigi Tavano. Dejavnosti Inštituta je neločljivo vtisnil svoj pečat, posvetil ji je svoje moči, svoj znanstveni interes in predvsem svoje organizacijske sposobnosti. Že prvi znanstveni simpozij o Štefanu Kocijančiču (1818-1883), duhovniku v službi kulture med Slovenci in Furlani (Gorica 1984), je povezal med seboj avtorje iz Italije, Slovenije in hebrejskega sveta ter vzbudil živo zanimanje znanstvene publike. Ob sodelovanju z učenjaki, kot so Gabriele de Rosa, Angelo Cambasin, Giacomo Martina, Fulvio Salimbeni, Vittorio Peri, Inigio Rogger, in njihovimi inštituti je bila goriška zgodovina bolj živo navzoča v italijanski javnosti, sodelavci iz tujine pa so poznavanje in izkušnje goriškega Inštituta ponesli preko italijanskih meja, predvsem v slovensko in avstrijsko zgodovinopisje. Inštitut lahko dobro deluje le, če za njim stoji oseba, ki ga ima rada, ali bolje rečeno, ki v njem dela z veseljem. Za vsemi iniciativami in vsemi projekti Inštituta ves čas stoji Luigi Tavano. V jubilejnem zborniku njemu v čast je objavljena njegova bibliografija. Osebno mi je žal, da ni bil objavljen tudi njegov življenjepis, v katerem bi vsaj nakazali, če že ne podrobno obdelali, celotno Tavanovo dejavnost, povezano z aktivnostjo Inštituta. (F.M. Dolinar) Z 2. STRANI TOLPE Okrtačil je predvsem časnikarje zaradi njihovega popolnega nepoznavanja slovanskega sveta, kar je za vsakega časnikarja nekaj neodpustljivega. Poučil jih je tudi, da je Hitler naredil lestvico t.i. nižjih ras, ki jih je treba iztrebiti. Prvi na lestvici so bili Judje, drugi Romi ali Cigani, tretji Slovani. Kot Dalmatinec je Bettiza omenil dva svoja ožja rojaka, ki sta zaslužna za italijanski kulturni in znastveni svet. Tako je italijanski filolog in patriot Nicolo' Tommaseo pisal pesmi v hrvaškem jeziku in svoji "slovanski" materi pošiljal pisma v hrvaškem jeziku. Veliki matematik, jezuit Boškovič, ustanovitelj astronomskega observatorija v Breri, se je rodil v trojezični pomorski republiki Dubrovnik, kjer so govorili tri jezike: italijanski, srbohrvaški in latinski jezik. Danes je po tem matematiku poimenovana ena glavnih ulic v Milanu. Po priimku in imenu je "Slovan" tudi evropski poslanec Jaš Gavvronski, čigar oče je Poljak, mati pa iz Piemonta. Ali kdove, da je temu "Slovanu" bila večkrat ponujena kandidatura za župana v Turinu, se sprašuje Bettiza, ki tudi ostro graja vse tiste časnikarje, ko s svojim pisanjem žalijo narodno identiteto sedanjega "slovanskega " papeža. Za Slovence v Italiji vse to žal ni nič novega. Za Mussolinija smo namreč bili "stenice", za nekatere skrajneže pa še vedno veljamo za "Slovane", zgodovinsko in genetsko vajene krutosti, kakršna je bila zagrešena v omenjenem mestecu. Koliko vode bo še morala izliti Timava v morje, preden se bo stanje korenito spremenilo na boljše? S 3. STRANI S PESMIJO Za konec še obvezno vprašanje: Kaj lahko pričakujemo odAndrejke Možine v naslednjih mesecih in letih? Si ambiciozna? Kakšne cilje si poslavljaš? Bi rada zaslovela? Ne vem, ali se bo iz vsega tega, kar sedaj delam, kdaj razvila kaka kariera. Če bo, bom to sprejela, nočem pa na to računati. Slava je odvisna od sreče in od denarja. Če bi imela kapital, ki bi ga bila pripravljena investirati in tudi tvegati, da ga izgubim, bi bila pesem drugačna. Ne morem pa računati na to, da bi do mene prišel ne vem kakšen producent in mi ponudil ne vem kakšen projekt, ker se bojim, da gre to le preko poznanstev. Sploh pa je težko, da bi mi kdo ponudil možnost, da se še naprej ukvarjam z glasbo, ki je meni všeč. Pred letom sem že začela z večjim projektom, ki so mi ga ponudili, vendar so bili pogoji zelo slabi, saj ni bilo glasbe v živo, pač pa na kompjuterju. Kot glasbenica se s tem nisem mogla strinjati. Žal pa bi glasba v živo pomenila ogromne stroške, ki si jih vsakdo ne more privoščiti. Če sem ambiciozna? Če bi rekla, da hočem postati svetovno znana, bi bilo absurdno, ker vem, da je to nemogoče. Če gledam stvarno na svojo bodočnost, lahko rečem, da bom gotovo nadaljevala na tej umetniški poti. Še naprej bom nastopala, če ne drugje, v Trstu - če ne na velikih odrih, pa v naših zamejskih društvih in na veselicah. Imam veliko projektov v teku: poleg Mladikinega CJTja s pesmimi za otroke sem posnela pesem za "CD za Trst", trenutno pa snemam lasten CD single. Na njem bosta dve ali tri pesmi, izšel pa bo maja ali junija - če ne bo hujših zapletov. Master, ki ga bom posnela, bom namreč morala predstaviti kakemu producentu. Pozitiven razplet zgodbe je odvisen od tega, če bom našla koga, ki bo verjel v to, da je moje delo vredno podpore. Če se bo prepričal, da bo CD šel v prodajo, ga bo izdal. Iskanje producenta ne bo lahko, saj je glasba, ki jo jaz izvajam, precej specifična, ni zelo popularna, pa tudi CD singli gredo težje v prodajo kot navadni ČDji. Vsekakor bo moj CD namenjen slovenskemu (in zamejskemu) tržišču. Maja pa bom tudi nastopila na finalu Slovenske popevke. Ker gre za najpomembnejše tekmovanje take vrste v Sloveniji, bo ta nastop zame gotovo zelo važen. BES F. DE NA PREŠERNOVI PROSLAVI V MIRNI ZA PRISTNO SLOVENSKO ISTOVETNOST ODMEVNA PREŠERNOVA PROSLAVA V RONKAH "JEZIK LJUBEZNI, JEZIK PRIHODNOSTI" V polno zasedeni župnijski dvorani v Romjanu je bil v sredo, 21. februarja, Dan slovenske kulture, ki ga je priredilo SKRD Jadro iz Ronk. Tokrat so na svoj račun prišli predvsem otroci slovenske osnovne šole iz Ro-mjana, ki so s svojimi risbami lepo o-krasili stene velike dvorane. Pravi užitek pa je bil za stare starše in starše ter sorodnike otrok gledati, kako so slednji neposredno in zavzeto sodelovali z umetnikoma lutkovne skupine Zapik iz Ljubljane. Prireditelji so imeli srečno roko pri izbiri programa, saj so naši najmlajši letos še največ odnesli od slovenskega kulturnega praznika. Posamezne točke je povezoval inž. Karlo Mučič, ki je najprej pozdravil slavnostnega govornika prof. Majdo Artač Šturman (na sliki); njena izvajanja objavljamo v celoti. Prisrčna slovesnost se je zaključila z nagrajevanjem učencev in učenk, ki so v dvorani razstavljali svoje risbe. MAJDA ARTAČ STURMAN: Dragi otroci, starši, učiteljice in sploh vsi, ki ste prihiteli na praznovanje dneva slovenske kulture, prinašam vam topel pomladanski pozdrav ter šopek misli in besed za male in velike. Ker se s hitrimi koraki približujeta pustno veselje in razigranost, bomo danes pro-s avili Prešernovo ime v njegovem duhu v Pravem pomenu besede, to pomeni, prešerno in radostno: z lutkovno igrico m nagrajevanjem otroških risb. A začnimo s pravljico. Nekoč je ob morski obali živela de- • ’ - -- ‘i ' ' FOTO KROMA pa je pojav žena, ki so prisiljene stopati na pot prostitucije. Dejavnost številnih cerkvenih ustanov na tem področju, je dejal škof, je izraz občutljivosti in radodarnosti tako duhovnikov kot katoliških laikov v prepričanju, da njihova vera ne bi bila verodostojna brez dejanj usmiljenja. Tržaški škof se je v svojem posegu v Časnikarskem krožku med drugim zavzel zlasti za stalen, kritičen, a iskren in pošten dialog s t.i. "kulturo". S tem pojmom, ki ga je hote dal v navednice, je msgr. Ravignani mislil predvsem na način mišljenja in življenja naših bližnjih. Treba je biti seznanjeni s tem, kaj mislijo ljudje, na čem temeljijo določena obnašanja in izbire, katerim vrednotam ozriroma negativnim vrednotam so se odprla vrata ter kakšne so miselnost, pričakovanja in slog življenja novih generacij. Treba je tudi oblikovati primeren jezik, ki naj posreduje evangeljsko sporočilo na razumljiv način. S tem v zvezi tržaška Cerkev že nekaj let razmišlja o tako imenovanem "kulturnem projektu" za Trst, ki naj bi imel kot cilj polno vključitev vere v življenje in ki naj bi prebivalcem Trsta ponudil možnost pri- bližati oz. ponovno približati se Kristusovemu evangeliju. Pri tem ne gre pozabiti, da je Trst mesto, kjer je prisotnih več kultur in veroizpovedi, s katerimi je potreben dialog. Isto velja za področje znanosti, katoličani pa se morajo soočati tudi s socialnimi in političnimi vprašanji. Tu se je škof Ravignani zavzel za odkrit in pošten dialog med različnimi veroizpovedmi, med vernimi in nevernimi, med kristjani in laiki. Poudaril je tudi pomen spoštovanja različnih kultur in identitet, spoštovanja, ki teh identitet ne asimilira, ampak jih brani, jih ne diskriminira, ampak jih vgrajuje v krajevno stvarnost. Glede dogodkov iz polpretekle zgodovine pa je škof dejal, da jih ni mogoče zbrisati, treba pa jih je premostiti z ljubeznijo in odpuščanjem. Na tak način bi se Trstu predstavila taka Cerkev, ki je enotna kljub številnim različnostim v svojem okviru. Tržaški škof se je zaustavil tudi ob polemikah med akterji krajevnega političnega življenja. Ravignani jih je namreč pozval, naj umirijo tone in naj ponovno vzpostavijo dialog. POGREBNA OBREDA PRI SV. IVANU IN V BAZOVICI V četrtek, 22. februarja, se je tržaško slovensko versko občestvo poslovilo od pokojnega msgr. Marijana Živica. Pogrebna obreda sta bila najprej v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu (mašo je daroval svetoivanski slovenski kaplan Milan Nemac ob somaševanju župnika For-tunata Giursija in gabrskega župnika Viljema Žerjala, medtem ko je pel svetoivanski cerkveni zbor), nato pa še v Bazovici, kjer so pokojnika tudi pokopali. Somaševanje velikega števila duhovnikov je vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. Obred je spremljalo petje Združenega zbora ZCPZ (v njenem imenu je spregovoril tudi Tone Kostnapfel), MePZ Lipa in OPZ Slomšek. Vendar poglejmo, kako se v prispevku, ki ga je napisal posebej za naš list, pokojnika spominja predsednik ZČPZ dr. Zorko Flarej. G. MARIJANU ŽIVICU V SPOMIN Drevo mojega življenja je vedno bolj golo. List za listom pada z njega. Odhajajo ljudje, ki so bili del mojega življenja, eden tistih je bil Marijan Živic, župnik v Bazovici, prijatelj in dolgoletni sodelavec (še ko smo sedeli pri mizi, je vedno vstajal in nekaj ukrepal). Družila naju je ljubezen do glasbe, predvsem do slovenskega petja. V Bazovici, kjer je bil skoraj pol stoletja župnik, se je veliko pelo ne samo v cerkvi, temveč tudi v kinodvorani, v Slomškovem domu, na izletih in sploh v družbi, ker g. Marijan je bil družaben in duhovit. Spoznal sem ga, ko je študiral bogoslovje v Velikem semenišču v Gorici. Po reformi, ki jo je vpeljal nadškof Carlo Margot-ti, so gimnazijce od četrtega razreda pridružili bogoslovju. Marijana sem videval, ko je pel v otrokom v t.i. kolonijah, in to v | vseh teh skoraj 50 letih? Zavedal se je pomena petja, posebej za otroke, in skupaj z nekaj j starši ustanovil otroški zbor Slomšek. Kaj vse je naredil vidnega, nanovo zgradil ali dal popraviti ta neustrašeni garač? Na Pesku stoji, v glavnem po njegovi zaslugi, lepa - Mariji Brezmadežni posvečena cerkev. V Bazovici je iz nekdanje štale oz. senika dal preurediti kinodvorano, oh župnišču je zgradil Slomškov dom in športno igrišče, cerkev v Bazovici je v marsičem nanovo preuredil: od strehe do ogrevanja, od orgel pa do prezbiterija in poslikanih oken. Verjetno niti nismo vsega s tem našteli, a to pravzaprav niti ni bil moj glavni namen. Župljani tako in tako dobro veste, kaj bi lahko še tu našteli. Koliko prireditev in raznih proslav, lepo pripravljenih praznikov in izletov, za domače žu-pljane in še za koga drugega, ! je organiziral ta naš nekdanji dušni pastir!? Kot za svoje starše, navadno tudi za duhovnike velja, da premnogi spoznajo pomen in vrednost njih dela šele takrat, ko jih ni več med nami. V imenu vseh slovenskih tržaških duhovnikov in svojih župljanov Ti, predragi Marijan, kličem: hvala Ti za vse in Bog naj Ti da svoje bogato plačilo. Oprosti, da Ti nismo vedno bili zadosti hvaležni za vse dobro, ki si ga delal. Nasvidenje nekoč v nebesih. Radi se Te bomo spominjali pri sv. maši in v svojih molitvah. Bratu Lucianotu in vsem sorodnikom pa naj gre naše iskreno krščansko sožalje. ŽARKO ŠKERLJ POSLEDNJE OBČUTENO SLOVO OD MSGR. MARIJANA ŽIVICA zboru bogoslovcev v semen iški kapeli in za večje praznike na koru goriške stolnice. Bil je dober zbor, ki ga je vodil tedaj prof. Vittorio Toniutti in včasih Dominik Pegan in sta nelahko orgelsko spremljavo maš opravljala Gabrijel Devetak in Mirko Rener. Marijan je bil lepo ra-I ščen, visok fant s prijaznim obrazom in, karme je zanimalo, imel je lep prijeten obarvan tenor. Leta 1942je končal bogoslovne študije; v Trstu je bil posvečen v mašnika in šel službovat v Istro. Spet sva se srečavala, po letu 1948, ko je postal župnik v Bazovici. Občasno sem mu pomagal pri petju in ga nekajkrat obiskal sam ali s prijatelji. Ker je bil prijazen, gostoljuben in je rad imel družbo, je bilo pri njem vedno prijetno, seveda če smo ga dobili doma. Ko ni zidal, prizidaval, dozidaval, kaj popravljal, slikal ali barval, je organiziral pevske nastope, j glasbene koncerte, akademije, proslave. V njegovem času se je v Bazovici zmeraj kaj dogajalo, \ kakor da bi bila Bazovica centrala prosvetne dejavnosti. Novo poglavje ožjih stikov in sodelovanj sva začela leta 1963, ko smo marca ustanovili Zvezo ; cerkvenih pevskih zborov in na občnem zboru postavili temelje in smernice bodočega delovanja organizacije. Marijan je že od začetka sodeloval pri glavnih pobudah Zveze. Njegov zbor je sodeloval na božičnih koncertih in zborovskih revijah, kjer je tudi sam pel. Bazovski otroški zbor je bil vedno prisoten na reviji Pesem mladih, g. družino obiskat. S težavo je dvi-\ gnil glavo in nas pogledal. Ob odhodu mi je z obema rokama stisnil mojo roko. Nisem si ho-[ tel priznati, da se mu odmerjeni čas izteka. Drugi dan, v nedeljo, so po radiu sporočili, da je ob 7. uri umrl. Bil je sposoben' in delaven • človek, goreč duhovnik in dosleden Slovenec tudi v času in razmerah, ko je bilo težko biti Slovenec. Tolaži nas misel, da je j svoj čas pridno izrabil in dobro uporabil svoje talente. Ohranili ga bomo v hvaležnem spomi-j nu za vse, kar je naredil za celotno našo skupnost. ZORKO HAREJ V imenu bazovskih župljanov in slovenskih duhovnikov pa se je v bazovski cerkvi domači župnik in predsednik Duhovske zveza Žarko Škerlj od pokojnega msgr. Živica poslovil s temile besedami. BIVŠEMU ŽUPNIKU G. MARIJANU V SLOVO IN ZAHVALO Ne da se z nekaj stavki niti bežno omeniti vsega, kar neki-duhovnik naredi v župniji, še posebej v skoraj 50 letih. Delaven in zagnan je bil za vsako delo. Poskusimo si zamisliti, koliko svetih maš in krstov: koliko otrok je razveselil v vseh teh letih, ko jih je pripravljal za prvo sv. obhajilo ali birmo; koliko ljudem je blagoslovil pot v zakon in družino; koliko bolnikom je prinesel človeško tolažbo in milost srečanja z Bogom pred smrtjo? S kakšnim veseljem je skrbel za zdrave počitnice premnogim Živic je bil prisoten na zboro-vodskih tečajih v Trstu in na poletnih seminarjih, ki so bili v Avstriji, Italiji, predvsem pa po Sloveniji. Zlasti na teh je bila njegova prisotnost posebno za-željena zaradi njegove družabnosti in duhovite besede. Velik je bil njegov delež pri organiziranju slovenskega tabora na gmajni pri Padričah poleti 1963 v spomin na prihod slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda ter študijskega posveta v Slomškovem domu v Bazovici aprila 1970. Tedaj se je zbralo 60 strokovnjakov, glasbenikov, besednih ustvarjalcev in duhovnikov, ki so skupno in po strokovnih komisijah razmišljali in razpravljali, kakšna bodi sedanja cerkvena pesem. Sprejeti sklepi so ‘ še danes vodila skladateljske dejavnosti Zveze. Odkar je bil v odboru organizacije, sem govor z njim sko-' raj vsak dan, tudi večkrat. Bil je iznajdljiv, poznal je razmere in ljudi tudi v bolj oddaljenih krajih. Njegovo zanimanje so bili otroci in sploh mladina. Njegova velika ljubezen sta bili slovenska beseda in pesem. V tem je sledil svojemu velikemu vzorniku A. M. Slomšku, po katerem je imenoval Dom, ki ga je dal zgraditi ob župnišču. Tu so bili sestanki, kulturni večeri, srečanja in pevske vaje. Sredi osemdesetih let mi je njegov zdravnik Rafko Dolhar telefoniral, naj ga sprostim dela, ker se ne sme preveč utrujati. Od tedaj ni delal več pri naši organizaciji; delal je drugod in še več, ker ni mogel biti v miru. Vedno je bil na poti in poln načrtov, dokler ga ni pred petimi leti uklonila bolezen. Od tedaj je bil malo v bolnici; večidel je preži-l vel v domu za onemogle leralla na Padričah. Zadnjih 15-16 dni mi je bil vsak dan v mislih. V so-hoto, 17. februarja, sem ga šel z TRŽAŠKA OB SMRTI PROF. LAURE ABRAM DRAGI LAURI V SLOVO NADA MARTELANC Pravzaprav to ni slovo za vedno, to je le: Nasvidenje nad zvezdami! Kljub temu je to grenko slovo, kajti na tem svetu se ne bomo več videli, pogovorili, posvetovali... Ne boš več stala med nami kot močan steber, na katerega smo se lahko v potrebi naslonili; ne boš več vodnica, ki je znala vedno pravilno uravnavati pota našega delovanja. Vendarle čutimo, da si v duhu še vedno med nami, da nam boš še vedno stala ob strani, da boš nas in naše delo priporočala Bogu, katerega si že na tem svetu iskreno ljubila in častila. Se spominjaš daljne jeseni 1946? Takra t smo se prvič srečale: Ti, mlada profesorica, si zbrala nas, peščico akademičark, v Klub akademičark, v katerem naj bi se versko poglabljale. A ker je "vera brez del mrtva", smo po zgledu Friderika Ozana-ma že januarja 1947postale zametek dobrodelne in obenem versko vzgojne Slovenske Vin-cencijeve konference v Trstu. Bil je povojni čas in pomanjkanja je bilo veliko, zato se je Slovenska Vincencijeva konferenca kmalu razširila po mnogih župnijah s slovensko službo božjo, s}i ko je bilo treba razdeljevati "ameriško pomoč". Pridružile so se nam žene in dekleta v$eh stanov in poklicev, kasneje V ponedeljek, 26. februarja, je v Trstu v 83. letu starosti umrla prof. Laura Abram. Generacije šolnikov in dijakov se je spominjajo kot dolgoletne profesorice in ravnateljice liceja France Prešeren. Poleg tega je bila še aktivna v politiki, saj je od leta 1949 naprej večkrat kandidirala na listah SDZ in SSk na upravnih volitvah , in na socialnem področju. Bila je namreč predsednica Slovenske Vincencijeve konference. Daljši zapis o pokojnici bomo objavili prihodnjič, tokrat pa objavljamo spomin nanjo, ki gaje prispevala njena dolgoletna sodelavka Nada Martelanc. Obenem pa že zdaj izrekamo sestri gospe Nedi in vsem ostalim prizadetim svojcem iskreno in občuteno sožalje tudi v imeu uredništva in uprave Novega glasa. (Ured.) tudi nekaj moških. Bil je to tudi čas utrudljivega dela za poletne otroške kolonije, a smo ga opravljali z velikim veseljem dolgih 47 let. Našemu delu so se pridružili tudi Goričani. Tvoja je bila tudi ideja, izražena pri Slovenski skupnosti, naj bi dali možnost starejšim osebam, da bi se zbirale na kulturnih in družabnih sestankih in izletih. Tako je - skupno s Slo-kadom in Slovenskim dobrodelnim društvom - nastal Klub prijateljstva, ki živahno deluje, danes le še pod okriljem SVK. Še veš, kako živahno smo člani glavnega odbora zbirali, pisali in tiskali knjižico Petdesetletnica Slovenske Vincencijeve konference v Trstu? Seveda na Tvojo spodbudo in pod Tvojim vodstvom. IZLET NA SNEG SKAVTI POČASTILI DAN SPOMINA Ker se je ustanovitelj svetovnega skavtskega gibanja Ba-den Povvell bal, da mu ne bo preostalo dovolj časa za zadnji Pozdrav vsem skavtom sveta, je v svojem žepu vedno nosil Pismo, s katerim je želel nuditi nekatera navodila, ki bi jih lahko strnili v njegovem zadnjem stavku: "cilj vsakega človeka mora biti ta, da osreči druge. Pustite svet boljši, kot s|e ga našli." In to je bil tudi cilj izleta na sneg, na katerega so se odpravili tržaški skavti v nedeljo, 18. februarja, da bi z njim praznovali Dan spomina, to je dan, ko se vsi skavti sveta spomnimo svojega pogumnega ustanovitelja. Zelo zgodaj zjutraj se je tako poln avtobus odpravil iz Bolj unca, mimo Opčin in Devina proti Žabnicam, kjer so skavti najprej sodelovali pri tamkajšnji sv. maši, nato pa se pogumno odpravili proti Belopeš-kim jezerom, kjer so upali, da bodo dobili še kaj snega. Tega pa na žalost ni bilo veliko. Ostalo je še nekaj ledu ob robu ceste in v gozdu. Ker so skavti 'Judje, ki pri križišču med asfaltno cesto in gozdno potjo izberejo slednjo, so lahko sami poskusili, kaj pomeni hoditi po Poledeneli gozdni poti. Verje-n^te, da ni najbolj enostavno! er niso bili tržaški skavtiči pri Prvem jezeru še dovolj utrujeni, so se odločili, da gredo do tuHM?®^' ^er l3a ie 0^°Ije 1 bolj umirjeno in veliko več ',,stora za igranje. Ob drugem tKt°P-pŠkem jezeru so se tako 'itam pokosili in se od-Cl 1 °n razgledu na bistro vo- do, v kateri so se zrcalili zasneženi vrhovi gora. Po kosilu pa veselo na delo! Namesto priprave sneženega moža, so volčiči in volkuljice tekmovali pri postavljanju najlepšega gozd-! nega moža: morali so postaviti figuro izključno z elementi ; iz narave brez dodatnih stvari. Nastal je tako pračlovek, ki si je svoje bivališče uredil v jami, | ob sebi je imel ovco in vse orodje za lov, po gozdu se je sprehajala gospa Izabela z dežnikom v roki in bogatim klobukom na glavi, ob robu jezera pa seje sončil gospod Lojze, ki je prav tako zelo rad pasel ovce na travi. Medtem ko so najmlajši člani organizacije urili svojo fantazijo, so se izvidniki in vodnice potepali po gozdu in zaskrbljeno iskali postojanke. Te so bile postavljene v oddaljenosti deset minut hoje od točke X v vse glavne smeri neba. Po o-pravljenih nalogah na postojankah je vsaka skupina dobila del sporočila. Končno sporočilo pa je bila ravno oporoka, ki jo je Baden Povvell zapustil vsem skavtom sveta. Po urjenju v marsikateri skavtski spretnosti in po olep-šanju okolja ob Belopeških jezerih, so se tako vsi tržaški skavtiči odpravili proti domu ravno v trenutku, ko je še zadnji sončni žarek pokukal izza zasneženega gorovja. Na poti domov so nas gostoljubno sprejele še sestre v Zabnicah in nam ponudile piškote in topel čaj, s katerim smo se malo ogreli in se s potešeno lakoto odpravili domov. —— i |C> O Tvojih zaslugah na šolskem področju ne bom govorila. Dobro pa se spominjam, koliko skrbi in vestnosti si vlagala v vse svoje šolsko delo, ki Ti je bilo posebno pri srcu. Ne bom se dotaknila Tvojega dela na drugih področjih, ne opisovala Tvoje velike ljubezni do staršev in sorodnikov. Bog je vse videl in zdaj si šla k Njemu po zasluženo plačilo. Le še to: Bog Ti povrni vse prijateljstvo, ki si nam ga vedno tako širokosrčno izkazovala! Naj se Tvoja duša raduje v nebeškem veselju! GLASBENA MATICA MLADI GLASBENIKI ZA DAN KULTURE FOTO KROMA V februarju so gojenci tržaške Glasbene matice kot gostje raznih društev in ustanov popestrili z glasbo in petjem mnoge prireditve ob dnevu slovenske kulture. V ponedeljek, 19. februarja, pa so se mladi glasbeniki srečali ob glasbenem popoldnevu, na katerem so na svoj način slavili vsakoletni kulturni dogodek. V Gallusovi dvorani na novem sedežu GM v Rojanu se je namreč odvijalo tradicionalno srečanje ob glasbi in poeziji z naslovom Mladi glasbeniki ob dnevu slovenske kulture. Mlajši in starejši gojenci šole M. Kogoj so oblikovali pester glasbeni spored, ki ga je dopolnila recitacija nekaterih Prešernovih del. Ravnatelj šole prof. Bogdan Kralj je na začetku dvojezično pozdravil vse prisotne in nato prepustil besedo mladim glasbenikom, ki so podali poslušalcem posebno bogato revijo skladb izključno slovenskih skladateljev. Solistično so nastopili pianisti, violinisti in flavtisti; koncert sta potem zaključili dve komorni skupini. Izvajalce so pripravili prof. Jagoda Kjuder in David Žerjal za violinski oddelek, prof. Bogdan Kralj, Claudia Sedmach, Mojca Siškovič in Beatrice Zonta za klavirski oddelek ter prof. Erika Slama in Tamara Tretjak za oddelek flavte. Nekateri izmed najbolj znanih verzov iz opusa Franceta Prešerna so zaživeli v recitaciji pianistke Mire Fabjan, ki se je poleg gla-| sbenega študija večkrat uvelja-{ vila tudi na gledaliških odrih. Recitatorka se je tankočutno poklonila tudi pokojnemu Gior-giu Depangherju z branjem enega izmed njegovih italijanskih prevodov Prešernovih del. Violinistki Roberta Chissich in Nastja Gherlani ter pianistke Lucrezia Losurdo, Veronika Grassi, Veronika Pegan in Nina Žvab so sestavile uvodni del programa. Sledila sta nastopa violinistk Laure Venier in Martine Casagrande. Nato so nadaljevali z različnimi primeri slovenske ustvarjalnosti flavtistki Meta Starc in Olga Sosič ter violinista Daša Stanič in Paolo Vi-gini. Nastopajoče sta pri klavirju spremljali prof. Beatrice Zonta in prof. Claudia Sedmach. Trčkovi Romunski plesi so zazveneli v izvedbi kvarteta flavt, ki deluje pod mentorstvom prof. Erike Slama. Zadnja točka na sporedu pa je bil nastop komorne skupine violončelov (prof. Peter Filipčič), ki je zaigrala Gašperšičevo priredbo dveh priljubljenih slovenskih ljudskih pesmi. Ljudski toni so tako obarvali zaključni del prijetnega srečanja glasbenikov ob dnevu slovenske kulture, na katerem so precej številni poslušalci lahko uživali ob sproščenem glasbenem in pesniškem doživetju. —RP OBVESTILA DRUŠTVO FINŽGARJEV dom in CPZ Sv. Jernej z Opčin vabita na Prešernovo proslavo, ki bo v nedeljo, 4. marca 2001, ob 17. uri v Finžgarjevem domu na Opčinah. Kulturni praznik bodo oblikovali: Igralska skupina Tamara Petaros s Prešernovim Krstom pri Savici. Za glasbene premore bosta poskrbela CPZ Sv. Jernej in Dekliški vokalni tercet Ver laetum. Praznik bo obogatil še OPZ Vesela pomlad. Slavnostni govornik bo prof. Viljem Cerno. Toplo vabljeni! RADIJSKI ODER vabi v nedeljo, 4. marca, ob 17. uri v okviru Gledališkega vrtiljaka v dvorano Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27, na predstavo Gledališča na vrvici iz Nove Gorice z igrico Žogica nogica. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev bo svoj redni tedenski večer v ponedeljek, 5. marca, posvetil problematiki prostovoljnega dela. Gost večera bo dr. Metka Klevišar. Vabljeni! KLUB PR1JATEIJSTVA bo imel izjemoma sestanek že v torek, 6. marca, ob 16. uri v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3. Vabljeni vsi, ki jih zanima Sv. pismo, kajti z g. Jožetom Špehom bomo tokrat razpravljali o temi: Ali se današnje besedilo svetopisemskih knjig razlikuje od najstarejših najdenih zapisov? DRUŽINSKO SVETOVANJE v Ma-rijanišču na Opčinah. Vsak četrtek od 16.45 do 17.45 od 11. januarja naprej mlade družine lahko dobijo nasvete in informacije glede družinske stvarnosti. Svetovanje bodo nudili zdravnik-ginekolog, babica, mati več otrok in duhovnik. Vhod z dvorišča, prvo nadstropje. V tej uri je mogoče tudi poklicati na tole telefonsko številko: 040 2159882. Člani in članice Slovenske Vincencijeve konference in Kluba prijateljstva se globoko užaloščeni poslavljamo od svoje ustanoviteljice in predsednice PROF. LAURE ABRAM. Sestri Nedi in ostalim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje. DAROVI ZA KARITAS v Ajdovščini: N.N. 50.000 lir; N.N. 50.000 lir. V POČASTITEV spomina na msgr. Marijana Živica darujejo člani in članice glavnega odbora Slovenske Vincencijeve konference v Trstu 500.000 lir za Slokad. V HVALEŽEN spomin na č. gospoda Marijana Živica darujeta Pini in Boži Kocjančič 50.000 lir za Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v spomin na čast. gospoda Marijana Živica darujeta Mirjana in Nino Parovel 50.000 lir. ZA OPZ Slomšek v Bazovici: v spomin na pok. dragega prijatelja Rafka Grgiča družina Grgič, Padriče 45, 50.000 lir. ZA SLOMŠKOV dom v Bazovici: v spomin na pok. brata, msgr. Marijana Živica, brat Lucijan z družino 500.000 lir; v spomin na pok. župnika Marijana Živica Marta in Sandro, Gropa-da, 100.000 lir; v isti namen Ema Križmančič 100.000 lir. ZA CERKEV v Bazovici: v spomin na pok. brata, msgr. Marijana Živica, brat Lucijan z družino 500.000 lir; v spomin na pok. župnika Marijana Živica Silvana in Dragica 40.000 lir; za potrebe župnije N.N. 100.000 lir. ZA CERKEV v Gropadi: ob obletnici smrti pok. moža Milana žena Dalka Grgič 50.000 lir; ob obletnici smrti pok. brata Milana sestra Marija Fajglova 30.000 lir; ob smrti pok. moža Vladimirja Milkoviča žena Tončka z družino 100.000 lir. ZA CERKEV na Pesku: v spomin na pok. Oskarja Racmana Milka s Peska 50.000 lir; v isti namen Marija Bernetič 50.000 lir; za obnovo cerkve na Pesku družina Capponi 50.000 lir; v spomin na pok. župnika Marijana Živica družina Rapotec, Gročana 53, 100.000 lir. ZA CERKEV v Nabrežini: v ; spomin na Umberta Bertolinija darujejo uslužbenci občine 290.000 lir; Pupis 50.000; ska-! vti 50.000; Radovič 70.000; v spomin na pok. Davorina Radoviča darujejo Darja, Danica, | Marta, Cvetka, Zvonko, Renato in Zofka 290.000; ob blagoslovu družin v Centru 2.800.000 lir. “j- Po kratki bolezni je 26. februarja mimo zaspala PROF. LAURA ABRAM Žalostno vest sporočajo sestra in svak Neda in Martin Jev-nikar, nečaki Marjan, Marko s Tanjo, Mitjo, Aleksom in Nikom, Ivo z Nadjo, Petrom in Ivanom, Magda z Davorjem, Saro in Jano ter ostali sorodniki. Trst, 27. februarja 2001 ZAHVALA ob izgubi predragega msgr. MARIJANA ŽIVICA se zahvaljujemo tržaškemu škofu msgr. Evgenu Ravignani-ju, g.Milanu Nemacu, g. Fortunatu Giursiju, g. Žarku Škerlju, msgr. Francu Vončini in vsem ostalim duhovnikom, ki so somaševali pri pogrebnih obredih pri Sv. Ivanu in v Bazovici. Hvala Cerkvenemu pevskemu zobru od S. Ivana, Mešanemu pevskemu zboru Lipa, Otroškemu pevskemu zboru Slomšek in Združenemu zboru ZCPZ za petje. Hvala g. Tonetu Kostnapflu za sožalje v imenu ZCPZ ter vsem ostalim, ki ste na katerikoli način počastili spomin na pokojnika. Brat Lucijan z družino Trst, 26. februarja 2001 9 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 GORIŠKA KRONIKA S 1. STRANI V NEDELJO V KC LOJZE BRATUŽ V ORGANIZACIJI SD SONČNICA POL STOLETJA SVOBODE 10 ČETRTEK, 1. MARCA 2001 Somišljeniki in prijatelji so se polnoštevilno zbrali v petek, 23. februarja, ob 20. uri, v dvorani Sedejevega doma v Steverjanu. S svojo prisotnostjo so se hoteli zahvaliti in obenem oddolžiti prednikom, pobudnikom nastanka Kmečko-delavske zveze, ki je bila vsem v povojnih letih velik in podporen temeljni kamen, na katerem so lahko gradili solidno prihodnost; pokazali so, da stranka Slovenske skupnosti igra še danes vedno bolj pomembno vlogo v našem in širšem prostoru. Proslave so se udeležili rojaki in rojakinje pokrajinskega in deželnega vodstva stranke ter vidni predstavniki javnih ustanov iz zamejstva in matične domovine, ki so v pozdravih tudi spregovorili in čestitali sekciji, ki naj bo tako organizacijsko kot tudi številčno živ zgled ostalim političnim in kulturnim organizacijam. predvsem mladini, njihovi občutljivosti in iznajdljivosti, njihovim idejam; skratka je odprl vrata stranke tistim, ki imajo dobro voljo kaj koristnega zgraditi in ki sta jim pri srcu obstoj in ohranitev blaginje domače in celotne zamejske skupnosti. Pred mikrofon je stopil štever-janski župan Hadrijan Corsi; orisal je petdesetletno, skoraj nepretrgano in složno vez, ki povezuje začetek Zveze z nastankom števerjanske občine -ta bo slavila zlato obletnico junija letos - in upravljanjem slednje. Zgrozil se je nad dejstvom, da se nekaterim italijanskim političnim tokovom vedno bolj porajajo zamisli o ukinitvi majhnih uprav, češ da obstoj le-teh ni potreben, medtem ko vsi vemo, na kateri strani stoji resnica. Zasluženo je bila dana tudi beseda vseskozi prisotnemu povzdigovalcu slovenske zavesti in samozavesti v tamkajšnjem bivanjskem prostoru, Marjanu Terpinu. Osrednja točka programa je bil nagovor večletnega deželnega svetovalca Slovenske skupnosti, vsestranskega političnega delavca Draga Stoke (na sliki; govor objavljamo spodaj). Večer sta z besedo povezovala Jan Leopoli in Sara Miklus, s pesmijo pa pevci mešanega pevskega zbora F. B. Sedej pod vodstvom Danila Čadeža. Zbor je takoj na začetku zapel Vrabčevo Zdravljico, praznični večer pa zaključil s Kajuhovo Samo milijon, z Lebi-čevo Lipa, Cularja sen tiela jmiet v priredbi Ubalda Vrabca in Pa se sliš' Karola Pahorja. Ob koncu pa ni smela manjkati briška kapljica, o kateri lahko nedvomno trdimo, da je najboljša; z njo so prisotni nazdravili edini samostojni slovenski stranki v našem zamejskem prostoru, da bi ta dosegala še veliko političnih uspehov. VESELO PUSTOVANJE DRUŽIN FOTO BL MBACA Člani števerjanske sekcije SSk so organizirali res odmevno proslavo, kakor se pač resnično spodobi taki enkratni priložnosti. Praznik je s toplim slovenskim pozdravom uvedel predsednik števerjanske sekcije Branko Terčič; prisrčno seje zahvalil vsem, ki so prisostvovali zrežiranju bodrilnega dela. Sledilo je poročilo tajnika Ivana Vogriča, ki je bilo namenjeno GOVOR DR. DRAGA STOKE V STEVERJANU 22. FEBRUARJA SLOVENSTVO, DEMOKRACIJA IN KRŠČANSTVO novno ovrednoten v kleti od leta '92 ni n • ^et’ Pro'zvajajo tudi dve različ-Penmi, za kateri uporabljajo kot os-° s°rto modrega pinota. 0„r rn°dernem delu kleti smo videli J1ran-t?1ne socR' *z inoksa in betona, kjer 'Jo vse različne zgoraj omenjene vrste vin. V drugi kleti pa smo lahko opazovali manjše lesene sode, ki so bili celo poslikani. Risbe na njih so predstavljale ljubezen in veselje do vina. Zmogljivost kleti je 18.000.000 litrov. Ogromne sode iz inoksa uporabljajo za fermentacijo moštov. Za bele mošte je najprimernejša temperatura vrenja pri 14°C, medtem ko za rdeče mošte je ta 18°C. Na tak način bo burno vrenje potekalo počasi in bodo tako glivice kvasovke (saharomicese) počasi in učinkovito pretvorile sladkor v alkohol, ne da bi nastajale stranske nezaželene arome. Vrenje rdečih moštov poteka tako, da ti fermentirajo skupaj z drozgo. Vino bo tako pridobilo značilno temno barvo. Vipavska klet proizvaja približno 70% belih vin in 30% rdečih, katera lahko uvrščamo v tri kategorije: namizna vina z geografskim poreklom, kakovostna in vrhunska vina. Zvedeli smo, da klet zmore polniti 7.000 steklenic na uro. Na koncu smo se toplo zahvalili FRUCTAL Dne 29. januarja letos smo dijaki 1. in 2. razreda poklicnega zavoda Ivan Cankar obiskali podjetje Fructal v Ajdovščini (na sliki levo). Tu smo si ogledali postopek pripravljanja sadnih sokov in naprave za izdelavo oz. embalažo sokov. Vodič nam je razkazal različne prostore in stroje: posebno zanimivo je bilo videti, kako breskve, narezane na kocke, postajajo sadna kaša, osnova za nadaljnjo predelavo. V istem prostoru je prijetno dišalo po jagodah, ki pa jih predelujejo iz ledenih kvadrov, saj jih morajo uvažati. Zelo zanimivo za nas je bilo tudi, kako iz epruvete nastane plastenka in kako poteka lepljenje nalepk na embalažo. IRENA GERGOLET IN IRENA MARINI, 2.RAZRED OBISK NA UREDNIŠTVU PRIMORSKIH NOVIC Na uredništvu Primorskih novic so nas zelo gostoljubno sprejeli. Vzeli so si čas za naš obisk in nam celo postregli s sadnim sokom in piškoti. Razkazali so nam svoj sedež in nam povedali vse o časopisu: o njegovi zgodovini, o zamisli, da bi s pokrajinskim časopisom obveščali bralce od Bovca in Kobarida (Severna Primorska) do Nove Gorice in Sežane (Južna Primorska) in Istre (v Kopru prav tako deluje del uredništva Primorskih novic). Predstavili so nam fotografa, ki nam je pokazal, kako lahko preoblikujemo slike. Sedež Primorskih novic je zelo moderen, saj deluje vse prek računalnikov in dobivajo članke dopisnikov in ostalo gradivo kar prek spletne strani. Tudi v tiskarno pošiljajo po elektronski pošti. Zelo smo se zanimali za teme, ki i obravnavajo probleme mladih. Tudi o OBISK KNJIŽNICE Prvič sem obiskal novo Goriško knjižnico Franceta Bevka v Novi Gorici (na sliki zgoraj). Stavba je v pritličnih prostorih namenjena predvsem otrokom, saj imajo tudi igralno sobo, ki je obdana z zavesami kot v gledališču, notranjost pa obsega okrogle lesene klopi in barvne kocke iz blaga. vodiču in se poslovili. DIMITRI CARNIELU, 1. RAZRED IN IRENA GERGOLET, 2.RAZRED tem in še o marsičem poročajo pod raznimi rubrikami Primorske novice. Ob koncu obiska so vsakomur izmed nas podarili papirnato torbico, v kateri so bila še druga presenečenja: priloga Primorskih novic, ki jo občasno skupaj izdajajo vsi slovenski pokrajinski časopisi, namizni koledar, izvod časopisa Primorske novice (izhaja ob torkih, petkih in sobotah) in še kaj. Na šoli so nas v računalniku že čakale fotografije, ki jih je elektronsko posnel in duhovito predelal fotograf na uredništvu.Vsem nam je nad glavo "montiral" svetniški sij, eno izmed profesoric pa je podvojil. Ob pogledu na to sliko smo se nasmejali in obenem občudovali fotografov smisel za humor in sodobno tehnologijo Primorskih novic. Veliko nam je pomenilo, da so nam na uredništvu posvetili toliko časa in pozornosti. PASCULIN ISABEL, 1. RAZRED Drugi del je namenjen mladini, povsod pa je možen prost pristop, tako da lahko vsak obiskovalec vzame knjigo s police in jo prelista. V knjižnici si poiščemo zaželeno knjigo tako, da vtipkamo podatke v računalnik, ta pa nam na zaslonu pokaže, kje lahko najdemo to, kar iščemo. Posebna novost je glasbena soba, kjer si lahko sposodimo tudi zgoščenke, v sosedni sobi pa imajo tudi zbirko videokaset, ki si jih prav tako lahko sposodimo. V prvem nadstropju je lep razgled skozi veliko stekleno steno. Obiskovalec lahko bere in študira s pogledom na nebo in zelenje. Možna je tudi uporaba računalnikov z internetom, ki pa ga mora vsak uporabnik plačati za vsako uro uporabe. Predvsem pa bi rad poudaril, da me je poleg stavbe in bogate knjižne zbirke ter sodobne tehnologije pritegnila prijaznost osebja. Knjižničarke so nam potrpežljivo pomagale pri iskanju knjig in posebno po njihovi zaslugi je bila moja prva izkušnja v Goriški knjižnici Franceta Bevka prijetna in poučna. V knjižnici smo preživeli ves dopoldan, tako da smo pripravili raziskave s področja slovenščine in zgodovine. Z delom smo nadaljevali v šoli in doma. BOJAN COLJA, 2. RAZRED KONEC Umetnost 20. stoletji? Umetn< stoletji del XX sccol^ n^Jjgrbt^fio L’a rte slovena del XX secolo nel Goriziano Publikaciji v slovenskem in italijanskem jeziku prinašata umetnostno zgodovinski vpogled na bogato likovno ustvarjanje na Goriškem od prvih let 20. stoletja do sodobnih umetnikov. Knjigo posveča Goriška Mohorjeva družba 1000-letnici prve omembe Gorice. Predstavitev bo v petek, 2. marca 2001, ob 17.30 v dvorani Državne knjižnice, ul. Mameli 12, v Gorici. Sodelovali bodo prof. Sergio Tavano, dr. Peter Krečič in prof. Marko Vuk. Goriška Mohorjeva družba Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posočju