«Slovenski ftajerc» izhaja vsak drugi četrtek, datiran z dnevom naslednje nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati naprej. — Gena oznanil je Za eno stran 32 K, za »/, strani 16 K, V« strani 8 K, ‘/g strani 4 K, Vie -strani 2 K, ‘/32 strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cena posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgijv .rno. Uredništvo in ujravništvo je v Kranju (Kranjsko). — Dopisi dobrodošli in se sprejemajo zastonj. — Rokopisi se ne vračajo in se morajo, najdalje poslati do pondeljka pred izdajo dotične številke. St. 16. j V Kranju, dne 17. septembra 1905. j II. letnik Razširjajmo in podpirajmo dobre časopise! Večkrat že srno v našem Jistu omenili, kako velikanskega pomena je časopisje, toda žalibog, ves ta pritisk našel je le malo poslušnih ušes. Treba je pač vedno brenkati na te strune in sicer s kolom, da se kaj doseže. ,Slovenski Narod“ prinesel je te dni o tej zadevi izboren članek in vreden je, da posnamemo iz tega članka vsaj glavne podatke. Piše namreč: V času vsestranskega kulturnega napredka se je mogočno razvilo tudi časopisje in si priborilo v javnosti tako moč, da je upravičeno prištevajo med one velesile, ki vladajo in ukazujejo vesoljnemu človeštvu. Moderno časopisje igra brez dvoma pri vseh kulturnih narodih eno izmed glavnih vlog in njegov upliv na javnost in na vseobči razvoj je dandanes tako velik, da se mu v naši dobi rado-voljno pokore sile, ki so ga še nedavno tega podcenjevale, oziroma ga smatrale za največjega škodljivca in najnevarnejšega sovražnika človeštva vobče, države in vere še posebej. Prepričanje, da je časopisje mogočen kulturen faktor, je dandanes prodrlo že vse kroge in baš oni elementi, ki so še v nedavni prošlosti z vsemi mogočnimi sredstvi skušali zavirati razvoj Časopisja in ga zatreti z brutalno silo, so uvideli njega velikanski pomen, uverili so se, da se je časopisje razvilo v silo, ki je nepremagljiva, in Prišli so do prepričanja, da reprezentuje časnikarstvo tako ogromno moč, da ga je nevarno inieti za sovražnika, marveč da ga je treba iz- rabiti v prilog sebi in ga vpreči v svojo službo. V tem oziru je velezanimiva izjava znanega krščansko-socialnega poslanca in urednika lista „Korrespondenzblatt für den Klerus Oesterreichs“, dr. Scheicherja, ki je izjavil, da je pospeševanje strankarskega časopisja veliko važnejše, kakor ako se grade cerkve, šole in drugi vzgojevalni zavodi. Ako kdo testamentarično, pravi Scheicher, sporoči svoj denar v dobre namene, misli pri tem kvečjemu na ustanovitev kakega samostana ali sličnega zavoda, na časopisje pa nikdar! Ta izjava dr. Scheicherja zasluži, dasi je ne-posvetnjak, največjega uvaževanja in največje pozornosti, in sicer v prvi vrsti v narodnih krogih, zakaj ta stranka je že zdavno uvidela veliko važnost časopisja in smatra za svojo prvo nalogo, da si ustvari mogočna in uplivna strankarska glasila, ker ve prav dobro, da so ji le-ta najboljša opora in da lahko ž njimi vlada najširše narodne mase. Pri nasprotnikih so rastli ljudstvu namenjeni listi iz tal kakor gobe po dežju, a mi smo zrli na to s prekrižanimi rokami in ravnodušno smo motrili, kako .je nasprotna stranka pred našimi očmi zavijala potom časopisja svoje ljudstvo vedno bolj in bolj v naše mreže, ne da bi zganili proti temu samo z enim prstom. Žalibog, da se to pri nas še tako malo uva-žuje. Naša javnost še vedno ne ume dostojno in po zaslugi ceniti pomena in važnosti dobrega časopisja in niso baš redki posamezniki, ki še v naši takozvani prosvetljeni dobi smatrajo časopisje za nekako — „potrebno zlo“, ki je dobro samo takrat, ako ga potrebujejo v svojo obrambo ali ako ga rabijo za dobro došlo orožje, da navalijo ž njim na svojega nasprotnika. Sicer jim je pa časopisje svoje stranke tarča, na katero prožijo kaj radi najstrupenejše psice. Da bi pa žrtvovali kaj v prid časopisja, da bi ga podpirali gmotno ali duševno, to seveda ne pride na misel tem junakom, kakor tudi, saj je kriti-kovati in streljati izza plota dosti prijetneje in — komodnejše! Časopisje pri drugih narodih in pri nasprotnih strankah se je razvilo v velesilo, ki obvladuje vso javnost, pri nas pa ne more napredovati v tisti meri, kakor bi bilo potrebno, ker naši ljudje še vedno ne pojmijo, kar je, rekel bi, pravi anahronizem, pomena in važnosti — časopisja! Čas je že, da bi se že tudi pri nas v tem oziru zjasnilo! Dopisi. Bukovci pri Ptuju. Zopet en primer, odkod ima ptujska «giftna krota» toliko število naročnikov. Največ menda k temu pripomore njena bujna domišljija. Tudi pri nas si je enega privoščila, za katerega pa se ne ve, . se je že rodil ali ne. Veličastno torej prikobaca plujska cunja na našo pošto. Toda zgrešila je pot. Bog ve, kam bi še zabredla, ko bi ji poštar ne pokazal pota nazaj v blaženi Ptuj k njenemu očetu z opazko, da tega njenega častilca pri nas ni. To se je zgodilo parkrat Ko je čez vsakih štirinajst dnij le še vedno priromala, se je poštarju zdelo že preneumno ubijati se s tako bunoglavostjo ter jo je pustil pri miru. Toda že jo je nekdo opazil ter v 13. številki «Slov. Staj.» razglasil, da je poštar prijatelj korondiča! A to ni res, kar tudi iz prejšnjega lahko vsak sam izprevidi. Tudi je poštar naročen na liste «Slov. Gosp.» in «N. Dom». Svetovalo bi se dotičnemu dopisniku tudi, da se o poštarjevi poštenosti bolj natančno pouči, kajti nepoštenosti našemu poštarju pač ne more nihče očitati. (Opomba uredništva: Naj se nam oprosti, ker smo v naglici najbrž zamenjali sosednjo vas Stojnci z Bukovci, ker tam se res nahaja tak nemčurski poštar.) Studenice pri Poljčanah. Kakor čez noč prišel je tudi v naš trg sovražnik in sejal sovražno ljubko. Ljubi mirr s katerim se je lahko dolgo časa ponašal naš trg, hoče se spremeniti v ljuti boj in v bojnili vrstah zapazimo petelinčke kot voditelje, katerim bi pač najmanj treba bilo, pečati se z visoko politiko. Kakor je morda že znano, imeli smo pred kratkim občinske volitve, katere so se za nas Slovence obnesle vseskozi sijajno, tako da našim nemčurskim barabam ne gre prav nič v njihove trde buče, da so pri njih tako imenitno propadli. Za maščevanje so si izbrali seveda znani zakotni listič «Marburger Zeitung», o katerem moramo reči, da spada vsepovsod drugam, samo ne med poštene ljudi, in se v njem spravili nad nekaj naših mož, kateri so vobče či- slani, s tako surovimi in podlimi izrazi in s takmi nesramnimi lažmi, da bi se jih moral sramovati vsak naj-nižji hlapec, ki čuti le malo poštenja v sebi. Dotični članek, kateremu se vidi, da ni morebiti last enega ali drugega naših posiiinemcev, ampak katerega so kovale razne germanske bučke cele okolice, je izšel zlasti pod imenom dveh, katerih osebe si hočemo sedaj natančneje ogledati. Prvi teh je mož, — če ga smemo tak imenovati namreč —, ki je prišel k nam s praznimi žepi, mož, ki je bil rojen v Framu, ki v mladosti ni imel niti pojma o nemški besedi, mož, ki se po svoji šolski izobrazbi prav nič ne razločuje od najnavadnejšega in zadnjega gorskega pastirja, ta mož hoče postali sedaj najstrast-nejši agitator za nemčursko stranko in je bil že tudi trdno uverjen, da bo igral v najkrajšem času ulogo župana čez Studenice. Pa varal sise, dragi Jurček! Naši kmetje so ti 26. junija pokazali, da nemčurski privan-dranci še ne bodo gospodarili žez Studenice, da ne bodo gospodarili z občinskim imetjem ljudje, ki še doma ne morejo urediti svojih gospodarskih poslov, katerim preti vsak trenutek poraz, pred katerim ga rešujejo le še njegovi sorodniki. Znano je, da gre osel samo enkrat na led, ampak Jurček je šel v drugič s tem, da hoče ta bulica vložiti pritožbo zoper volitve. Ali se ti je v glavi zmešalo ali kaj? Mi ti pa radovoljno pustimo to veselje, mi smo tudi toliko odkritosrčni, da ti povemo, da bodeš v slučaju, če bodo volitve razveljavljene, —- kar je seveda veliko vprašanje — obsedel še bolj na limancih; saj veš, da ti vkljub skrajni ag.taciji in raznih nepoštenih pripomočkov ni bilo mogoče dobiti drugega na svojo stran kakor svoje dolžnike na blagu, katerim si pretil s tožbo, če ne bodo s teboj volili. Upamo, da so dotič-niki izprevideli svoje neumno početje in se tebe že od-križali, kar jih pa še ni, bodemo pa skušali, rešiti jih iz tvojih požrešnih krempljev. Sedaj ši lovil še ljudi za volitev, od sedaj naprej pa bodeš moral loviti odjemalce za svojo trgovino, zakaj ne misli si, da bofno mi slovenski kmetje zahajali v trgovino k takemu človeku, ki je hotel popolnoma odbacniti vrle narodne kmete od občinskega gospodarstva ter hotel napraviti domačega kmeta svojim sužnjem in pripraviti prostor natrknenim privandrancem, kateri so prišli v slovenske kraje iskat svoj kruh. Torej, slovenski kmetje, pomnite tudi, da so to tisti ljudje, ki vas najbolj sovražijo in kateri so v svoji nespameti zabredli tako daleč in se javno izrazili, da hočejo napoditi vsakega Slovenca izza hiše, ki je morda zašel k njim in hotel kupiti njihovo židovsko blago. Le naj prodajajo svoje blago svojim pristašem, katere lahko na prste preštejemo in videli bodo, kje si bodo iskali svoj obstanek, kako bodo postali debeli in koncčno ob veliki povodnji bodo splavali po Dravinji oni, ki jim že itak klenka mrtvaški zvon gospodarstva. Morda je pa tudi nekaj druzega, radi česar je postal tako prevzeten ta-le Jurče! Neki mladenič, ki ima pač mokro za ušesi, porabil je tiste svoje stotake, katere mu je varčna roka očetova krčevito zbirala, za neko električno podjeije in od tega menda pričakuje oni falirani trgovec kakšen zaslužek, tako da mu ni treba več ozirati se na slovenske groše. No, če pričakujete svoj obstanek od u 3 onega gospodiča Bertelna, ki misli, da je vsled svoje električne naprave vsemogočen, ki je kot poštni uslužbenec pri prebiranju pisem iz poštnih košev v različne predale svoje že itak kratko pamet za precejšno sto-sto porabil, ki si je vso svojo modi ost nalovi! na ljudski, šoli in kateri misli, da mu je njegova prazna tikva tako zvastla. da bo komandiral našim ljudem, tedaj bi pač obema svetovali, naj si pred vsem pusbjo napeljati električne žice tudi v svoje možgane, morda bodo te dobrodejno uplivale na njihove razburkano, nemške živce in rešile itak že p!esnjive bučke celotnega pogina. Sicer -bi pa še temu mladeniču posebej svetovali, da kot uslužbenec c. kr. pošte opusti in se drži vsake strankarske agitacije, da mu bodi vsaka politika zadnja in deveta briga, da se bode njegov bojeviti duh pred vsem omejil na 4 stene poštnega zavoda, mehaničnega štem-pljanja pisem in pred vsem natančnega poslovanja poštnega aparata, potem dolgo, doigo nič — in nazadnje šele prav molčati. Kajli to mu moramo povedati, da smo zmožni mi, če ne posluša naših nasvetov, podkuriti mu pošteno, nabrusiti mu pete, tako, da ga bodo nehote odnesli jesenski vetrovi na severnejše kraje, daleč proč od nas, kjer bo lahko uganjal, kakor mu ljubo. Konečno pa tudi izjavljamo, da naš Jurček in Berti po svojih vseskozi iažnjivih, neresničnih in naravnost nesramnih dopisih v takšnem listu, katerega oceno smo že podali, nikakor ne bodo ovirali od narodnega dela, ampak, da se bomo držali gesla: pošten kmet naj s poštenim kmetom drži, na domači slovenski zemlji naj vladajo slovenski domačini, ne pa privandrani, nomčur-ski lačenbergarji! Dol pri Hrastniku. Kdor je pred leti poznal naše razmere, ta. pač dandanes z žalostnim srcem gleda poraz dolske narodne naprednosti. S kolikim trudom in žrtvami so vrli rodoljubi orali ledino ter sejali seme narodne zavednosti. Ljudstvo se je zbiralo v društvo ter si preskrbelo potrebnega berila tako, da se je dolsko bralno društvo lahko stavilo v prvo vrsto bralnih društev. Pred leti se je ustanovilo tudi gasilno društvo, ki je nekaj časa lepo nap: edovalo, a vsled nereda, ki je vladal med društvom, se je društvo rrag’balo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, dokler ni padlo, in enaka usoda bo zadela sedaj tudi bralno društvo, ako se sedanje žalostne razmere ne spremenijo. Vprašam vas vrditelje. ki stojite na krmilu narodne prosvete in omike,, ali, zamorate z mirnim srcem gledati žalosten poraz, s tolikim tru lom ustanovljenega podjetja? Ali vam vest ničesar ne očita? Golovo. Gosp. župan bi najrajši obračal večjo pozornost na koristno in potrebno narodno stvar, ki je v nevarnosti, kakor pa za nepotrebno konkurenco pri gostilnah. Vaša gostilna bo vseeno obiskovana, če je tudi v vasi še katera druga gostilna. Kajti zasluge vrlih mož se ne merijo po premoženju in bogastvu, temveč po značajnosti in po vrlem delovanju. Primite krepko za veslo, dokler še ni prepozno in le naprej, le .naprej, dokler je še vetra kej! Ge nočete da bi drugi zavedni in napredni narodni bratje Slovenci na vas Dolance s prstom kazali, češ, Dolanci gredo ra- kovo pot. Torej naprej pod zastavo Slave! Obilo vspeha vam želi Rodoljub. Iz Laškega trga. Gospod urednik! Kako boste pač začudeno vzkliknili, kc zagledate dopis iz Laškega, od koder že dolgo ni bilo nikakega poročila v Vaš radikalno narodni list Mogoče že mislite, da je tukaj pri nas v narodnem oziru vse v najlepšem redu. Bogu bodi položeno, da še ni ! Še vedno ima nemčurska stranka prvo besedo in vendar ne najdete več pravih Nemcev v celem našem okraju, kot je na roki prstov: A Jahko bi bilo drugače, lahko bi'imeli prvo besedo mi, rojeni Slovenci! Lahko bi s ponosom nastopali in odločevali: tako bo in nič drugače — ako bi se zavedali vsi svoje dolžnosti —-mi ljudstvo, množica slovenska proli par nemškim man-delcem, privandiancem, ki sesajo iz nas in naših krajev le denar in bogastvo, za zahvalo pa nas bičajo s škorpijoni — lahko bi bilo drugače, ko bi imeli več zaupanja v lastno moč, tako pa nimamo tega — nimamo korajže in vsled tega jc «slab tujec naš gospod». Sramota! Hočem Vam danes le na kratko poročati o najbolj kričečih razmerah pod nemčurskim gospodarstvom. Okrajni odbor,je v zadnji svoji seji dovolil 200 kron podpore društvu «Schulverein», y pokritje dolgov, ki so jih naredili s slavnostjo 25 letnega ponemčevanja slovenskih otrok. To je predrznost, kateri ni kmalu para! Popolnoma slovenski okraj naj plačuje za nemške zapravljivce pri veselici, s kojo se slavi nemška zmaga nad slovenskim ljudstvom! In kaj so naredili zastopniki slovenskega ljudstva pri tej velevažni seji? Edina dva, dež. poslanec Roš In župan Rapornik, postavila sta se energično po robu, toda ker drugi nobeden ni imel korajže ugovarjati, ni nič pomagalo; ostalo je pri tem sramotnem sklepu in 200 okroglih kronic plačal bo slovenski okraj zopet Nemcem kot nagrado za njih divjanje v boju proti Slovencem ... Okrajni šolski svet nastavlja nemške in nemčurske učitelje in učiteljice na slovenskih šolah, ki vtepajo našim otrokom sveto občudovanje pred vsakinj nemško blebetajočim postopačem. Občinski odbor Laškega trga podpira z velikimi žrtvami nemško šolo. Tam se nahajajo 4 učitelji; razredi so trije, a v tretjem razredu je le nekaj čez deset otrok! To je pravo peto kolo Laškega trga, kajti, če se pomisli, da,, se na slovenski šoli podučuje tudi nemško, na nemški šoli pa narobe slovensko, je ta šola največja bedarija. Toda saj vemo: ta šola je fabrika bodočih «Nemcev», učitelji pa so ob volitvah rešitelji laškega nemštva. Rešitelji našega trhlega nemštva so tudi razni tukajšnji uradniki, s pridevkom c. kr., ki so sami sinovi slovenskih starišev, a njim je pohlep po avanžiranju oglušil vesti ter sedaj stojijo zvesto na strani naših izdajic. «Gliha vkup štriha!» . , . Čudno se nam le zdi, da država take ljudi mara. Kdor za denar in dobro službo proda svoje prepričanje — kdo ga bo še spoštoval, kdo mu zaupal?! . . . Tudi južna železnica je proti nam Slovencem. Na postaji so štirje uradniki in nobeden teh ne zna besedice slovenski ; zagrizenost in sovraštvo do Slovencev se njim bere že iz obraza. Ako pride kak Slovenec in zahteva slovenski iistek se ga ne razume. Pri tem priporočamo pa našim ljudem da naj zahtevajo pritožno knjigo, in v njej naznanijo, da se njim na sloven-ko zahtevanje ni izročilo listka. Tako se godi nam Laščanom pod krutim nemškim gospodarstvom in temu smo krivi sami — ker smo premalo odločni. Proč z mlačnostjo, postavimo se na lastne noge! Za danes naj bo dovolj. Prihodnjič Vam hočem poročati natančneje in vzeti še marsikterega nemčurčka na «piko». Kdor izmed teh se hoče poboljšati — še ima čas. Nemčurojed. Podčetrtek. Da ne bode naš preljubljeni «Geist», katerega smo si zadnjič izposodili, čisto osamljen in da ga ne bode mogoče preveč sram, mu lahko izjavimo v potolažilo, da imamo še drugega takšnega kujona, ki je menda tudi takrat, ko je ljubi stvarnik mahnil z Žakljem, zaklical svoj trikratni «hier». In to je tisti falirani gozdni adjunkt iz grada. Ta-le nezreli mladič hoče biti seveda tudi glavni hajlovec in če si predstavljam tega le nemčurčeka, ko ruje proti nam, zdi se mi kakor, da bi pes lajal v luno, ki gre mirno svojo pot, ne da bi se brigala za lajanje psa. Tudi o tem krožijo v našem trgu čudne govorice, ki značijo njega in tiste, katerim pripada, v tisti luči, ki je last itak vseh teh izdajic. Napil se je bil enkrat v gostilni «zum süssen Eck», — tako se namreč imenuje sedaj po najnovejših poročilih tista germanska koliba v «Patschenviertel», pred katero navadno stoji ena devica, -— z mogočnim vprašanjem — in vabi mimogredoče: «Le pujte noter, le pujte noter, tukaj dobite pir, boljši ko vsepovsod, Ln sladki šnops — fabriciran seveda v Ptuju — i. t. d.» Poln torej duhov, ki se jih je nalezel v tistem brlogu, videl je nekega dne dve štorklji, katere so po naključju priletele v naš kraj. Za nas in naše ljudi ni nič kaj posebnega, če vidimo štorklje, a ta mladič je bil ves raz sebe, ko jih zapazi, ker si je mislil, Bog ve kakšni zverini ste te dve ptici. In v tej svoji popolni nevednosti mu ni dalo prej miru, dokler da se je priplazil tako blizu, da ju vstrelil eno teh štorkelj izza strehe dotične hiše. Še le ko je hitel zmagonosno kazat svoj plen drugim ljudem, so ga ti poučili, kaj da je učinil. Pa pomnite, da je to napravil podčetrteski «Forstamtsadjunkt»! Prelepo bi bilo seveda tudi, če bi vedeli natanko, kako je razmesaril on, kot takozvani lovec s puško na rami, nekega srnjaka, in še bolj zanimivo bi bilo in značilno je, kar je poslal neki tukajšni devički, o priliki ko so pose-tili znani možje grajske hleve, devički, ko je teta Roza obljubila cele svote denarja dotičniku, ki pripelja njeni varuhinji bodisi kakšnega že ženina. Torej en čin sra-motnejši od drugega, jedna blamaža za drugo in takšni ljudje hočejo biti potem «Forstamtsandjukti» in naši vzgledi? — Nič boljši od tega je možakar, o katerem ste sicer že dosti slišali, kakšen junak da je, ki je nekega dne raznašal po imljanskih goricah seveda lažnjive novice, čez «Slovenskega Štajerca», a dragi Pepi SvatiL-r tistih osem rok s tvojimi dvemi, torej deset rok skupaj, ob! koliko ste prestale, da bi ve ugonabljaie našega «Štajerca». Potem se pa še čudijo ti naši germančki, če pridejo v časnike! Ali bi ne bilo bolje zate, Pepi Švafier, da bi stal pri svojem kopitu in se laje trudit z domačo obrtjo, ne pa da prodajaš in hvalisaš svoje čifutsko blago in opehariš ljudi, kateri ti, žal, vsled tvojega umazanega jezika gredo na limance. Sicer pa bodemo že preskrbeli, da se ti v prihodnjič druga zaigra. Torej ljudje božji, vi podčetrteški hajlovci, le lepo tihi bodite in ponižni kakor bi vas ne bi bilo in vedite, da je nevarno za ljudi, ki imajo tolikanj masla na glavi, priti na solnce: Nikakor ne bodemo molčali o vas, ampak brezozirno in neusmiljeno razkrinkali vaš potuhnjeni, neznačajni in figovski obraz, če pa imate zmožnosti, če pa imate korajže dovolj, pa pridite nad nas! Brežice. Pri nas, kjer imajo Slovenci bojevati neprestan boj proti tukajšnji zalegi prusofilov, kjer si morajo vsak, tudi najmanjši uspeh priboriti z največjimi težkočami, ustanovili so tukajšnji rodoljubi lansko leto sokolsko društvo. Kakega pomena je «Sokol» za brežiške, kakor tudi obmejne Slovence, priča dejstvo, da se vrši v odkritju mladega «Sokola» nekak narodov preporod. V kratkej dobi svojega obstanka je mladi «Sokol» vendar že dosegel nepričakovano lepih uspehov, ne samo v Brežicah, ampak tudi v celi širni okolici, se je začelo dramiti ljudstvo, spoznavši svoje zatiralce ter se z ogorčenjem odvračati od njih. Naj lepši dokaz temu so navdušeni sprejemi. katere je mlademu «Sokolu» priredilo priprosto ljudstvo, povodom njegovih izletov v okolico. To seveda silno peče naše nasprotnike, ker vidijo, da dannadan gineva njihova moč, ker dobro vedo, da je «Sokol» tista sila, ki je zato poklicana v življenje, da zabije poslednji žebelj v krsto brežiškemu nemškutarstvu. Sokolska društva so ustanovljena na najširši demokratični podlagi in kot taka zedinjajo pod svojim okriljem vse stanove, ne ozirajoč se na razliko stališč, katere zavzemajo posamezniki v navadnem socijalnem življenju. To dejstvo uporablja zadnji čas nek nesramen dopisun in skuša na nesramen način demoralizirati ugled društva. Kakšno mnenje imajo brežiške kukavice o nas, to za nas ni merodajno in njihova natolcevanja nas ne morejo žaliti, ker ljudje take baže niti ne zmorejo vzbujati naše pozornosti. Da pa bodo cenj. čitatelji znali, s kakšno sodrgo se imamo boriti, hočem vam v kratkih potezah naslikati brežiške poturice. Prvi in povsod na pozorišču je znani «pangerman» Pajdaš ali po domače «Steinwerhergustl» ali pa «der deutsche Mann mit der Ohrfeige» kakor kateri hoče. Njegova zibel je tekla seveda v pristno nemški deželi, namreč v kozjanskem okraju na Spodnjem Štajerskem. To človečo, ki ima nalogo, da brije slovenskega kmeta, da si zasluži vsakdanji kruhek, nestrpno napada vse, kar je slovenskega. Pozabil je, da je svoječasno navdušeno pel «Slovenec sem» in «Uboj-uboj» in postal izdajalec svoiega lastnega materinega jezika. Ta propalica, ki se je nedavno seznanila s celjskim ričetom, ker je lani ob pribki otvoritve «Narodnega doma», s kamenjem pobijal došle «Sokole» in kateri je bil sedaj zopet obsojen na tri dni, -ker je napadel Slovence; ta izvržek je dika brežiških nemčurjev, kakor se je svoječasno sam izrazil: «Ich und meine Frau sind, die Zierde der ganzen Gesellschaft». Ne zavidamo naših nasprotnikov na tej kliki, marveč jim želimo dober tek. Na drugo mesto bi smeli postaviti nič manj raz-upitega Gašparčka Odra, knjigovodjo pri še bolj raz-upitem jajčjem baronu Matheisu. To osebo, ki se tudi pri vsakem izzivanju naprnm Slovencem odlikuje in katero so lani orožniki gnali po mestu, ker je pomagal pobijati «Sokole», si lahko vsak čitatelj najlažje predstavlja, ako si predoči eno izžeto citrono, postavljeno na dva zobotrebca. Čeravno je sirota tudi drugače čisto pohabljena, vendar ga to ne zadržuje, da ne bi pri vsaki priliki blatil Slovence s svojim strupenim gobcem. Nič manj se ne odlikuje v tem oziru Kalb Fricl, po domače «Ranner Tagblatt». O tem možakarju bi-vedel marsikak trg. pomočnik kaj zanimivega povedati; ima namreč slabo lastnost, da ne pozna razlike med svojim in m jim, torej poštenjak od glave do pet. Vse časti vreden je znani mestni postopač Fnlesuni5 tukajšnjega župana nadebudni nečak. Pozabiti pa ne smemo našega dičnega učitelja Hinter-holzerja. katerega je lani tukajšnji c. kr. davčni nadzornik v tajnem dvoboju naklestil po glavi. Letos je na čuden način izginila večja svota denarja pri tukajšnjem krajnem šolskem svetu, katerega upravo je vodil omenjeni Hinterholzer. Naši šolski očetje pa so lepo stvar pregledali, čeprav so vedeli za krivca, ker niso hoteli razkrinkati človeka, kateri jim peto liže; seveda gliha vkup štriha. Značilno je to, da je bil Hinterholzer takoj po onem dogodku odstavljen od časti «hauptmana» našega slavnega fajerbera. C upus delicti. V poštev še pridejo občespoštovani jajčji baron Matheis, dalje lekarnar Schniderschitscb, katerega dedje so krave pasli v brežiški okolici in se pisali s pravim slovenskim imenom Žnideršič in Gabrič ali pa «Graf Eggo» kakor se sam nazivlje. Ta imenitni gospod bivši stražmojster, je začel v zadnjem času, pozabivši svoj nekdanji poklic, z mirnega napadati mimo njegove hiše idoče Slovence, seveda to je že znana nemška olika. Ako si še zraven mislimo par revnih rokodelcev, kakor Stipčiča in Vimpolšeka, ki je ob priliki odhodnice kolovodje brežiških nemčurjev dr. Wiesthalerja, žalostno vzdihnil: «Bos bemar obar jec molin», smo navedli glavne faktorje nasprotnega tabora. Da bode slika popolna, pridenemo še takozvanega rdečega Martina in črnega Solnerja, katera igrata ob posebnih priložnostih pri naših nemčurčkih jako važne vloge. Prosit! Lahko bi še marsikaj povedali zanimivega o naših posilinemcih, toda si prihranimo za drugikrat. Ti pa dragi slovenski kine1, zapomni si ta imena, in ako te pot nanese v Brežice in imaš oskrbeti svoje potrebščine, izogibaj se svojih zakletih sovražnikov, podpiraj pa tembolj svoje prijatelje, ki stoje v prvi vrsti, boreči se za skupni blagor, da se enkrat otresemo svojih pijavk. Na razpolago so ti narodne trgovine Franc Varlec in Uršič i: 'Lipej, ako se hočeš okrepčati s požirkom dobrega vina ali piva, imaš svoj lastni «Narodni dom». Imamo tudi narodne rokodelce kakor: brivca Josipa Holy-a, kle-paija Ignaca Zalskerja, krojača Kovačiča in Novaka i. t. d. Podpirajte narodne podjetnike, da bodo tudi oni lahko tekmovali s svojimi nasprotniki, ker le tako bodemo dosegli svoj cilj in strli glavo nemčurskemu zmaju v Brežicah. Iz Mozirja. Velecenjeni gospod urednik, blagovolite sprejeti ta dopis v vaš cenjeni list, da se otresejo našim nadutim nemčurčkom zarejene gnjide. Kar se pri nas dogaja, je že nad vse predrzno. Ni samo dovolj, da imajo li odpadniki ptujsko «giftno kroto» ter jo prav hlastno-prebirajo in hvalijo, kakor n. pr. Johann Pfeifer, oštir, in še dosti drugih, kojih imena še pridejo na vrsto, ampak izzivati hočejo vrle narodnjake ter se z njih norčevati. Kar jim pride pod roke, če je še tako slabo in umazano, vendar uporabijo z veseljem, samo da razburijo in osramotijo nekdaj slaven trg. Pa da bi se mešali v te traparije sami navadni nemčurčki, bi še molčali, a sedaj ko so se jeli utikati v politične zadeve, ko so jeli demonstrirati še celo c in kr. orožniki, to nam pa vseeno, to mora med svet, da se jih malo «zbrihta». Glava naše orožniške postaje stražmojster Lobenwein, ki je jel pihati v ogenj. Namesto, da bi se brigal za svoje stvari, se utika v zadeve, ki so mu postavno prepovedane. Politika briga orožnike prav toliko kot nas civiliste njih patrulje, in še manj. A vendar so se gospod stražmojster osrčili ter podkupili z litrom vina Šusterjevega hlapca, da je na dan sv. Rešnjega telesa pribil na zid kovačnice hrastovo vejo polno plavic. Pod svojim oknom pa so obesili velih venec plavičev kot znak strogo germanskega naziranja. Smejalo se jim je srce, ko so gledali to svoje delo ter brali jezo mimoidočih iz obrazov. A zmotili so se. Jezili se nismo popolnoma nič, samo potrpežljivo smo čakali, da izvemo ime onega, ki je vse to povzročil. Našli smo, kar smo iskali, in sedaj vas damo — črno na belo. — Javnosti povemo, da sle hoteli osmešiti nas, a ste pošteno oblatili sami sebe. Korajža vaša je res velika, samo da zna biti usodepolna, kajti višja instanca vam mora — postavno — stopiti pošteno na prste, ker je to proti zakonom vaše službe, o do sedaj so se še vedno kaznovali vsi prestopki, tako se gotovo tudi vam ne sme posrečiti, da odnesete pete. Kaj vam mari hrast, kaj plavice? Kaj utikate nos tje, kjer je za vas krop? Pustite nas v miru in če ste stokrat nemčur, nam nič mari, kajti brez takih nadutežev bodemo že sami orali. Z vami si itak ne moremo nič pomagati, kakor jesensko vreme. Kje je boljše, tam paste. Ce ste pa vi bogati, to nam nič mari, od vaših tisočakov nimamo prav nič, a z nami vendar ne boste pometali. Le lepo ponižno, če ne, poskočimo drugače. Le ne mislite, da ste. vi največji učenjak v Mozirju ter da so samo vam znane postave; o presneto se motite: znamo si tudi mi pomagati. Priporočamo vam toraj, da pogledate v postave, če je mogoče kje le kak droben tisk, ki vam dovoljuje demonstrirati, a če ga pa ne najde vaše bistro oko, potem pa le — pod odejo —. Sedaj hujskate sami, če bi pa prišlo do kakega nastopa, bi pa streljali na nas, kot se je godilo v Domžalah. No lepa reč to! Dandanes je pač že vse dovoljeno. Ce ima le eno zvezdo na ovratniku, pa že sme počenjati kar hoče. H koncu vam še priporočamo, da ob drugi priliki izobesite frank-furtarico — s tem boste še le pokazali, kako korenina mogočnega drevesa iz vrta, ki se mu pravi «Reich», da ste. Mogoče se še kje srečamo na kaki brvi. Heil vam junak!! Prokrust. — 6 Iz Slivnice. V eni zadnjih številk «ptujske cunje» se neki tukajšni nemeur z vso silo zaganja v veleč. g. župnika in narodnega gostilničarja Turnerja v Framu; ker sta poštena Slovenca, ne pa taka brezznačajna odpadnika, kakor je isti dopisun. Ta dopisun vam je kaj čudna človek. Vtika se v framske razmere, ki ga nič ne brigajo. Podoben je pavu, ki se je nališpal s pavjim perjem. Mislili smo skoraj, da je ta dopisun res «framski jež» kakor se je podpisal, a izdrli smo mu iglice in v ježevi koži smo našli — «slivniškega grila». — Veste kaj, vi nepridiprav ! Bolje je da vi svoje vole in krave lepše snažite in «šnops» žgete, kakor da se s takšnimi rečmi pečate. Nesramno je, da si upate predbacivati framskemu narodnemu trgovcu Janezu Kodriču, da prodaja žganje. Kaj pa vi prodajate? Kdo drugi je vam k posestvu pripomogel kakor ravno «šnops». Poprej pred svojim pragom pometajte, potlej še le pred drugim. — Nadalje ta nemčur na nesramen način blati našega gospoda učitelja Janeza L., kateri je povsod priljubljen in to vse zgolj tega ; ker se je dotični pritožil zaradi slabega stanovanja. Mar mislite, da so učitelji viničarji, da bi se vlačili po takšnih stanovanjih kakor ga ima dotični učitelj pri nas. Za nemške napise imate denar, za zboljšanje učiteljskega stanovanja pa ne, za kar se je pri sejah že tolikokrat predlagalo. Vrata so razpokana in potrta, da pri zaprtih vratih miši in podgane skozi nje v sobo «špran-cirajo». Streha je luknjičasta kakor star slamnik. Ob deževnem vremenu bi komaj bilo, da bi z odprtim dežnikom pod podstrešjem hodil. In črez tako stanovanje bi se učitelji ne smeli pritožiti! Tamkaj vi raje vaš krasen nos noter utaknite in tedaj bodete videli, da vam ga bode zavihalo. — Kaj pa mislite vi z našim slovenskim napisom na šoli! Ali vas naj dregnemo ? Ah kako se bode na naši šoli slovenski napis lesketal! To vam bode krasno! Pa še lepši bode vaš greben, ko bode pri pogledu tega napisa kakor puran rudeč postal. — Pa še nekaj vi Slivničani, da bodete videli kako zna ta človek lagati. Med drugimi lažmi piše tudi, da se je gospod Janez L. izrazil, da je dobro, da je v Racah strela udarila, kajti isti posestnik je bil nemčur. Laž-njivec, obrekovalec! Kakor smo izvedeli, še dotični gospod do danas ni vedel, pri kom da je strela udarila ter dotičnika niti osebno poznal ni. In čemu si dovoli takšne laži trositi! Samo zato, da bi omenjenega obla-stilo, kakor je obijan sam. Pa to se mu ne bode posrečilo, kajti laž ima kratke noge. — Pa vse te laži onemu dopisu še niso zadoščale. Napadel je še celo človeško postavo kot dar narave, za katero noben človek nič ne rrfbre. To bi naj bila njegova velika nemška omika, s katero hoče nas Slovence osrečiti. Pfuj rene-gatje! Germanija, zakrij si svoj obraz! Raje naj si ogleda svojo črno vest in istotake svoje čeljusti, kakei-šbe mu narava ni dala. Toliko za danes. Povedal bi mu še lahko par krasnih stavkov iz njegove blažene nemščine, ki sem jih tu in tam od njega slišal, pa rečem mu samo toliko: če bi ga pes slišal v nemškem jeziku govoriti, tedaj bi ali poginil, ali pa bi stekel postal. Takšen je toraj šolski načelnik. Ko pridejo zopet volitve, tedaj si bodemo pa že druzega zbrali. On naj vzame harmoniko in jo odkuri iz naše fare tja, odkoder je prišel. Ako bi se pa ta izdajalec še v prihodnje kaj repenčil, bomo pač prebrskali marsikaj o njegovi preteklosti in —- no, saj veste, kako kislo se bo treba držati. Gorjane pri Podsredi. (Razne novice in druge reči meseca malega srpana.) Dne 3. m. m. je obiskala naš kraj zopet enkrat — pogosto se vračajoča in \se uničujoča pošast — strašna nevihta in burja, ki je povzročila mogo škode. Naenkrat se ie začelo popoldne nebo od vseh stranij.oblačiti. Začelo je bliskati in grmeti, da je bilo groza. Kmalu za tem se je nebo stemnilo in pri- . drvila je strašna nevihta s hudo burjo, ki je lomila kar cela drevesa in veje raz njih. Ja, še celo gospodarska poslopja niso bila varna pred njo, kar podirala jih je1 Tako je podrla posestnikom velike in močne kozolce in vrgla strehe raz hlevov in hiš! Na>Pilštanju je pa, kakor poroča «Slov. Gospodar» vrgel vihar iz cerkvenega stolpa 3 m visoki železni križ ter ga odnesel 150 korakov daleč. Ravnotam je razdjal 10 hiš ter prevrnil skoraj vse kozolce. Nekatere je celo zanesel po 100 korakov daleč. Celi naš okraj je hudo poškodovan, posebno vinogradi, kjer je vse kole podrlo in polomilo, da je vse križem ležalo. Zopet mnogo dela in popravljanja po vinogradih. Na njivah je vse povaljano in leži na tleh, posebno žitna polja In koruza, kakor da bi jih bil kdo nalašč z valjarjem povaljal. V eni sami četrt uri so bila prej tako lepa polja in vinogradi tako poškodovani, da jih je bilo žalostno pogledati. Marsikateri oče ali mati se je jokal in prosil Boga, naj mu vsaj zaradi ubogih otročičev prizanese. Bridka in strašna je bila isti dan ura od 3 do 4 popoldan. Med burjo je jela tudi padati toča. Hvala ljubemu Bogu, da ni dolgo padala, drugače bi bilo vse uničeno in potolčeno. Seveda se pozna nekoliko na grozdju in drugih pridelkih. Hudourje je pa napravilo mnogo škode na gospodarskih poslopjih, dievju in polju. Ni menda nobenega starega drevesa, da bi ne bilo več-alimanj poškodovano. Na Križah, pol ure od nas, je kar cele bukve, hraste, hruške in jablane podiralo s koreninami vred, koruzo po njivah itd. Vse povsod, kamor se pogleda, je beda. Kaj pa «Štajerc», kot kmetski list, (kaka nesramnost) k temu poreče? — Pačenje slovenskega jezika. Neke nedelje popoldan sem stal kraj cestei ki pelje iz Rajhenburga proti Kozjemu. Žalosten in zamišljen sem strmel v tla, premišljajoč o usodi milega naroda slevenskega. Srce mi se trgalo tuge in žalosti, ko sem se oziral okrog sebe; samo izdajalstvo in brez-verstvo. Čudil sem se še, kako neki da zamorem živeti v tem okuženem zraku in bridko zaplakal. «Domovina, draga vdova zapuščena; kdaj to gorje pač mine ti ? Kdaj bo nehal biti rod tvoj rod mučenec . . .» Zdrsnem se! Vetrič dregne pred mene dva lističa.. Vzamem jo v roke in čitam prvega v spakedrani slovenščini pisane besede. Listič slove: «Kupna F’ogodb». Stemnilo se mi je pred očmi. Teda dalje: «Jest N. N. posestnig u . . . sim kupo use posestvo use parcelle namreč Općina Gorjane ino Opčina Hörberg Posreda št. . . . za . . . kron ali . . . forenttu dal Sim pa M. M. . . . kron ali . . . forenttu ino do konca Julija Moram pa j{»s N. N. spolniti . . . kron ali . . . gl ino stem Pri stavkam ako si M. M. in njegova žena R. R. Do leta 1906. do 15. Junija sama kai zmoreta presdabi grunt drugimu predala je ta Pogodba nevelavna, ako pa si ne bota noč zmočti pa pogodba opstoji tako namreč za ... g! še enokrat potrdima ako si M. M. do leta Sam po More presdabi Grund drugimu predal ali kaj Uničo ostane grund jima ino moreta einš 4 procente plačati oddenara Ako si pa zmorata presdabi diu-gim Grunt predala dasta moji gnnr opletu nuzaj ino Činž. U železnemu . . . Junija 1905 N. N. — M. M.» Bog! Zdaj še to. Otožen, kakor sem bil, dobil sem mesto tolažbe še hujšo bolečino. Moj ljubi Bog, kako se pači mili naš materini jezik. Ob, Gorjančenarji, v kako brezno letite, ali ne vidite nič, obrnite se, še je čas; kako krasno, kako prijetno je bilo pri d nekoliko leti, ko še niste poznali svojega zapeljivca; brezmiselno divjate tja, kamor je vas «giftna krotica» prej peljala (sedaj je pobegnila nazaj v s-ojo lužo — Ptuj), katera je mnogim že odvzela vsa blaga čustva. Verska mlačnost in sebičnost •se širi na vsej črti, nevednost in pačenje jezika pa raste. Pisca te «Kupne Pogodbe» pa opominjam, da se poprime učenja pravopisja, da ne bo delal sramote. Drugi listič, pisan le v nekoliko bolj razumljivem jeziku, katerega vsebino le zaradi pomanjkanja prostora ne objavim, leži pri s!, uredništvu na ogled. Mi Gorjančenarji, le naprej, vzdignimo se in zmaga bo naša! Vse za vero, dom, cesarja! Vojskujmo za pravdo se davno: za prava, naš jezik in rod, storimo Slovenijo slavno — Slovenec sam bodi gospoi. V našem kozjanskem sodnem okraju je še slov. uradovanje precej na slabem. Sodnija, posebno pa odvetnik g. dr. Rihard Zirngast, kateri je služil pred otvoritve svoje pisarne v Kozjem, kot koneipijent v pisarni dr. Kiesemvetterja v Slovenjem gradcu, še mnogo preveč nemškutarita; ljudje morajo z nerazumljivimi nemškimi pismi okoli hoditi ter tolmače iskati, kateri jim naj pisane skrivnosti razodevajo. Posebno pa nemškemu odvetniku ne diši slovenščina. Le redkokdaj naredi kako slovensko pismo, če ga k temu stranke prisilijo. Ljudje bi naj zahtevali, da odvetnik slovenski piše, da vsak doma lahko svoje pismo bere, če pa ne bi hotel to storiti, pa naj odide, saj je še več odvetnikov. — Macurjevem hlapcu je ukradel neznan tat sreberno verižico v vrednosti 10 kron. Kdor tatu naznani, dobi kračo za nagrado. — Na predvečer' slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda so zažarile višave v ognju plapolajočih kresov. Na mnogih krajih je oznanjeval grom topičev, da še «gibljemo». Posebno lepi kresi so bili v Koprivnici, v narodni Podsredi in na sv. Gori pri St. Petru. Sv. Girij in Metod, varujta nam slovenski rod. — Babiču, p. d, «Moškon», se je vnel smodnik med presipanjem, v katerem je padla iskra od svalčice. —- Nekaj zanimivost/ iz življenja Gorjanskega očaka «Tončata» in njegove nam «prijazne» žene «Ančke». Prva zanimivost. Oh! Pa se je vsedel na sodni stol «Tonča» in sodil in obsodil gorjanskega dopisnika «Nevesekdo». Z loparjem je udaril po njem, pa ga ni zadel, še manj pa ubil, še je živ, čvrst in zdrav, pa še bolj korajžen, kot je bil poprej. Ne boste me ne, ljubi «Tonča», dopisnik «Nevesekdo» se ne umori tako hitro, tudi ga nikakor ne spravi iz tira, ako kaka surova «St—erčeva» baraba zalaja nanj. Druga zanimivost. Kdo je dopisnik «Nevesekdo»? Tako stika že dalj časa glavo «Tonča», kateremu seveda gorjanski dopisi ne gredo prav dobro v slast. Toga moža, sicer zelo močnega po svojem telesu, a siromaka po duhu, katerega bodo gotovo «angeli» na goreči «šajtrrgi», v pekel peljali, kadar bode stegnil svoje tace, in zagrabila sveta jeza, ker sta se on kot «nedolžen» gemeiderat» in Koprivniški «nejški postspediter» v «Slov. Štajercu» nekoliko oprala. Hotel je toraj pisca onih poročil na vsak način dognati. Ubogemu duševnemu rev-čeku je pa cela stvar bpodletela in tako si svoj že itak močan nos zopet zdatno podaljšal. Tretja zanimivost. Drugi iskalec dopisnika v «kiklji» je pa «trava Ančka». No, s to se pa ne bodem ravno mnogo pečal, ker vem, da, kamor ne pride hudič, pošlje (hudobne) ženske, pač ji pa svetujem, da naj se vsede na mrzel kamen in njena vroča kri se bode kmalu ohladila. Sicer pa, kakor pravi francoski pregovor: «Ako bi bila ženska s svojimi nogami tako hitra, kakor s svojim jezikom, potem bi zamogla uloviti strele in ž njimi zapalili ogenj na ognjišču.» Četrta zanimivost je pa ta, da bi «Tonča» rad zlezel na županski stolec; toda ta čast mu dosedaj ni bila niti za ponudbo. — Zdaj pa imam še nekaj na srcu in hočem to opomniti: Da vi «Tonča» ne pripisujete tega dopisa zopet mladeniču Josipu Planincu, kakor zadnjič, ko sem tudi jaz pisal, ki premišljujem o vaši hinavščini. Res sramotno je od vas, da koga po nedolžnem oštevate, ki ni kriv. Toraj pustite pri miru poštenega mladeniča, kateri ni v nobeni zvezi s temi dopisi. Ne izdirjajte pezdirja iz očesa drugih, ker imate sami dosti smeti notri! — Naznanim pa danes, da imam še mnogo «lepih» reči nabranih, če bi jih začel še nadalje razkladali, bi svet strmel in se čudil, «Tonča» pa skakal, toda ne od veselja. Ne jezite se toraj; ali vam ni znano, da jeza človeku škodi in ga «dol nese»? — In h konen pa hočem podati «Tončatu», kakor vsem spodnještajerskem nemem jem ta-le recept: Idite v Ptuj k Hansu Aridruschitzu, ki ima tam «najta falšo stačuno», in kupite si tani «en ta najboljši norimberški trahtar»; potem pa idite v «Štajerčevo» uredništvo, tam dobile «gratis eden pakel» ali eden kg «frišne» pameti, to si dajte vlivati skozi «trahtar» v svoje možgane — in pomagalo bode! Ta dan pa, ko se bo to storilo, bo velik in slaven, ne samo v zgodovini vsega nemčurstva, temveč v zgodovini vsega človeštva zdaj in na vse večne čase. Amen. (O lovski sreči in pripravah na lov na korondiče — drugokrat! Pisal bi še več, a bojim se, da bo romalo v koš!) «Nevesekdo». Spodnještajerske novice. Strašna smrt v ognju. Ključavničar Jože Rupp, doma iz Gradca, prenočeval je s 3 drugimi tovariši na kozolcu posestnika Trbovca v Debru pri Laškem. V noči od preteklega petka na soboto izbruhne nenadoma ogenj. Ruppovi tovariši še pravočasno pridejo iz kozolca, prvi pa je hotel še najti denar, katerega je nameraval poslati svoji ženi — toda ni prišel več iz ognja. Zjutraj so izvlekli ostanke njegovega trupla izpod pogorišča. Govori se, da je hotel denar prejšnji večer izročiti lastnici kozolca, potem pa se je premislil, češ, ker je v petek nesrečen dan .... Na ta način bi mu bilo ravno babjeverstvo krivo na tej strašni smrti. Bil je šele 23 let star. Dvoženstvo. 381etni zidarski pomočnik Andrej Herman iz Kapele pri Ljutomeru, kjer ima tudi ženo in dve hčerki, je izvedel, da ima neko dekle v Šiški pri Ljutomeru precej denarja in jo je kmalu zasnubil. Bila sta že dvakrat na oklicu in le slučaj je nanesel, da je to izvedel njegov znanec in poroko, ki bi se imela vršiti dne 10. t. m., preprečil. Herman pride vsled tega na zatožno klop radi dvoženstva. Slovenjegraški okrajni glavar g. Čapekjc prestavljen k namestništvu v Gradec. Mala Nedelja. Dne 25. avgusta se je pri kopanju studenca v bližini župne cerkve pripetila grozna nesreča. Jožef Muhič, želar iz Bučkovec, je ravno dodelal silno globok studenec ter zapovedal, da ga vlečejo z vitkom na svetlo. Že je bil blizo zgoraj, ko zakliče «stojte», in delavci, ki so vitlo gnali< čutijo v rokah, da je teža nehala. Revež je padel iz škafa v globočino in se ubil. Kako se je ta nesreča zgodila, se ne more povedati. Muhič je večkrat pri vlačenju v globočino šale delal, namreč da je v škafu «živi hrast» postavil, da so ga delavci v takem stanu na svitlo privlekli. Ali ni bila morda taka neumestna .šala vzrok grozne smrti? Iz smrtne nevarnosti sta rešila realec T. Ozvald in gimnazijec M. Zadravec na Grabah pri Središču potapljajočega se učenca ljudske šole Kelemina. Vsa čast vrlima dijakoma! Smrtna kosa. Dne 2. septembra t. 1. je bil pri Sv. Ani na Krembergu v Slov. Goricah pokopan g. Alojzij Vakaj. Rajnki je bil iskren narodnjak: v mladostnih letih se je pečal mnogo s pisateljevanjem. N. v m. p.! V Dobovi pri Brežicah so dne 30. avg. blagoslovili novo pokopališče. Pokopališče ima 4015 m- površine ter je ležeče sredi polja res kraj miru, božja njiva. Porotno zasedanje v Mariboru se začne dne 18. L. m-V razpravo pridejo slučaji: 18.: Marija Zaff, detomor in Jurij Voinovic, nenravnost. 19.: Fr. Osteršek, rop. 20.: Fr. Polil, in Krois, nenravnost. 21. in 22.: A. Manko, umor. Nekaj novih slučajev pride še morda zraven. Živa zgorela je pri Sv. Ivanu ob Vinskem vrhu neka kmetica. Ko se je njen mož ponoči zbudil, je zapazil ogenj v sobi. Hitro plane skozi okno na prosto. Pri tem pa je prišel v sobo sveži zrak in ogenj se je hitro razširil. Kmetica se je hotela tudi rešili skozi vrata, a ji ni bilo več mogoče, zgorela je živa. Truplo so našli popolnoma sežgano. Na lovu ponesrečil. Lovcu Jan. Žmavcu pri Gornjem gradu se je izprožila puška in mu je šel strel skozi levo roko. Pripeljali so ga v ljubljansko bolnišnico. Začaran prešič. V soboto je kupila v Mariboru neka Jera Povec iz Spodnjih goric na sejmu prešiča in ga gnala domov. Prešič je pa bil silno utrujen, zato ga je bilo le z veliko težavo mogoče spraviti naprej. Njegovi lastnici se je to zdelo sumljivo in ko je prešiča natančneje ogledala, zapazila je, da je začaran. Da si pomaga, vzela je nož in odrezala prešiču skoro ves rep. Žena se bo morala zagovarjati pred sodiščem zaradi trpinčenja živali. Iz tega se vidi kako globoko še tiči naše ljudstvo v vražah. Ptujske novice. Nekega viničarja od Sv. Trojice je pičil med potom v Ptuj sršen na obrazu. Deset minut pozneje je bil mož mrtev. — Od tukajšne sodnije je vzel slovo sodni pristav Bračič, ki je seveda hud nasprotnik Slovencev in se zato tudi podpisuje Bratschitsch. Hvala Bogu, da smo se ga znebili! Slovenska trobojnica — prepovedana. V Brežicah je okrajno glavarstvo oblastveno odstranilo slovensko trobojnico. O pribki blagoslovljenja zastave veteranskega društva v nedeljo, je glavarstvo zapovedalo odstraniti slovenske trobojnice, nakar so Slovenci tudi odstranili cesarske zastave. Razburjenje je bilo velikansko. Storjeni so potrebni koraki. Kar si dovoljujejo ti c. kr. hohen-zollernski uradniki na Spodnjem Štajerskem, presega že: vse meje. Ta skrajna predrznost izvira pač iz tega. ker si poklicani zastopniki štajerskih Slovencev v prirojeni ponižnosti ne upajo na pristojnem mestu energično nastopiti. V Avstriji ne vladata zakon in pravica, nego policijska svojevoljnost. Raznoterosti, Naši cenj. naročniki naj nam oproste, ker zadnjih številk niso prejeli. Vzrok te nerednosti so bile predstojeće porotne obravnave in pa bolezen našega urednika. Vsled tega tudi reklamacij nismo mogli reševati. Da ne bo nobeden naročnik pri naročnini prikrajšan, bomo ta čas vsakemu za toliko podaljšali. Naročnina in ves drug denar naj se vnaprej pošilja na upravništvo «Slovenskega Štajerca». Vpeljali bodemo, če bode mogoče, tudi p' štno-hranilnični ček, da se naročnikom olajša vplačevanje naročnine. Obljubljamo, da bo naš list vnaprej prav redno izhajal, ker smo s tiskarno v tem oziru sklenili novo pogodbo. Shod čebelarskega društva v Ragoznici pri Ptuju. Kakoi je bilo v časnikih posebno tudi v «Slovenskem Čebelarju» naznanjeno, vršil se je 16. julija t. 1. o Ragoznici shod podružnice čebelarskega društva za ptujsko okolico v gostilni g. Fr. Bračiča o Ragoznici, oziroma pri uzornem in lepo urejenem čebelnjaku g. Anton Arnuge načelnika podružnice. Vrlo zanimivemu govoru g. potovalnega učitelja Ivan Jurančiča sledilo je številno ukaželjno občinstvo z napeto pozornostjo. G. Ivan Jurančič je v jako razumljivem govoru pojasnjeval bitje in žitje čebelic ter pri praktično urejenih panjih g. načelnika Anton Arnuge razkazoval na poljuden način, kako se ima s čebelami, posebno z matico ravnati, kako se ima z umetnim satovjem postopati itd. Z veseljem opazujemo, da se število članov te podružnice ni skrčilo, nego se primerno pomnožilo. Podružnica šteje 20 članov in je upati, da si v bodoče pridobimo novih članov, posebno radi tega, ker so pogoji za uspevanje teh živalic na ptujskem polju v izobilju dani in ker čebelarstvo, kakor je g. Jurančič sam povdarjal, nese jako obilen dobiček. Ce je letina količkaj ugodna, je pa še v izobilju in med ter vosek imata tako ceno, da jamčijo vse okolnosti, da se prvotna naprava čebelnjaka ter modernih panjev» ki stane tudi nekaj denarja, v kratkem času ne le obrestuje nego tudi izplača, dočim v poznejših letih preostaja vam čisti dobiček, katerega si vsak kmetovalec, posebno tudi majhen posestnik lahko privošči, ne da bi količkaj pri svojem drugem opravku ali poslu trpel škodo. V bližini mesta Ptuj je razširjanje čebelarstva tem bolj potrebno, ker se tukaj med in vosek lažje v denar spravita, kakor v oddaljenih krajih. Zatorej, slovenski posestniki in kmetovalci! pristopite v obilnem številu ti podružnici ali pa snujte nove podružnice. Modemih čebelnjakov in panjev imate v okolici dovolj. G. Ivan Jurančič kot potovalni učitelj bo Vam z dejanjem in govorom ter podukom dal rad in vselej potrebnih navodil, da se ta panoga kmetijstva razširi in poglobi v prid in prospeh našega slovenskega ljudstva. IVa zdar! — Slov. Gradec. Popihali so jo nemčurčki slovengra-škega okraja pred volitvijo v okr. šolski svet, ko so videli, da so prišli Slovenci kakor eden mož na volišče. Zadnjim volilcem gre vsa čast! Doslej so bili Slovenci v manjšini, a sedaj so pa razen enega sami vrli možje v odboru. Zadnji čas se je res oni malo poboljšal. Vsak odpadnik naroda je izmeček človeštva, katerega imenuje slovenski jezik z zaničljivo besedo nemčur. Prav klaverno se je odpeljal od volitve domov mislinski oskrbnik, ki baje nima nobene skušnje, a si navadno domišljuje, da je pojedel vso učenost in nosi jako visoko svoj nos. Pri prihodnji volitvi v okr. odbor upamo, da se bodemo tega človeka znebili iz okr. zastopa. Porotno sodišče V Celju. V ponedeljek je stal pred porotniki 16 let stari Joža Markovšek, po domače Jur-šnik, doma iz Oplotnice. Dne 18. junija letos je v Jir-čevi gostilni na Lančnem vrhu pri Oplotnici bil ples. Vsled malenkostnega razloga je prišlo med obtožencem in posestnikovim sinom Antonom Berzglezom do prepira, ki je postajal vedno hujši. Jursnik je znan pretepač. Njegov starejši brat, Ignac, ga je hotel pomiriti, kar pa je ostalo brezuspešno; zato ga je potisnil iz sobe. Joža Makovšek je zbesnel ter začel divje z nožem mahati krog sebe ter zadel brata v roko. Zasadil mu je nož 14 cm globoko ter mu prerezal žilo. S težavo so ranjenega oteli smrti. Prevezali so mu levo roko, a spodnji del mu je obmrl. Ker so se pokazali znaki zastrup-Ijenja krvi, so mu morali levo roko odrezati. Obtoženca so obsodili na 13 mesecev ječe. — Druga obravnava: 18 letni hlapec Jože Špancel je letos dne 2. aprila zvečer prišel v krčmo k Bledniku v Suhem dolu pri Sloven. Gradcu, kjer se je začel prepirati s fantom Borovnikom, nato pa izpil gostom vino. Zato so ga pognali iz hiše. Zunaj se je oborožil s^ sekiro ter čakal v temi. Ko sta Borovnik in Rebernik prišla ven, je Špancel udaril Rebernika z vso silo črez glavo, da je nezavesten obležal. Lobanja mu je bila razbita ter so mu možgani izstopili. Govoriti dolgo ni mogel. Vendar je ostal pri življenju, a posledice bo nosil vse žive dni, ker mu na glavi manjka kos črepinje ter so možgani na tem mestu le lahko zakriti. Najmanjši povod zadostuje, da smrtno zboli. — Obtoženec je bil obsojen na štiri lete ječe. Iznajdba Hrvata. Koloman Gudić iz Djakova je iznašel avtomatično pripreganje železniških voz. To je zelo praktična iznajdba, ker pri tem človek ni izpostavljen nevarnosti. Sedaj je izumitelj že dobil patent petih držav: Avstrije, Nemčije, Francoske, Anglije in Zjedi-njenih držav severne Amerike. Praktična slovanska vzajemnost. Trgovci na Srbskem so sklenili, da ne bodo več naročali in prodajali Frankove kave, marveč bodo odslej jemali Cirilovo in Zvezdno kavo iz Ljubljane. Zavedni srbski trgovci so dali napraviti lepake in jih razširijo po vsi kraljevini, v katerih naznanjajo narodu ta svoj sklep in ga poživljajo, da naj ne kupuje druge kave, kakor to, ki jo trgovci naročajo iz Ljubljane. Tudi srbski časopisi priobčujejo isti poziv. Kakor čujemo, se je za Srbijo naročilo že 20 vagonov kave iz Ljubljane. — Beležimo to vest z naj večjim zadoščenjem, zakaj s tem svojim činom so Srbi pokazali, kako se dado praktično uspešno izvrševati načela slovanske vzajemnosti. Čast jim! Naj bi jih posnemali Slovenci in se učili od njih narodne samozavesti ! Lep zgled. Vodstvo «Družbe sv. Cirila in Metoda» nam piše: «Družbi sv. Cirila in Metoda» je izročil g. ces, svetnik Karol Savnik, župan v Kranju, v spomin na poroko svoje gdč. hčerke Marije, sedaj gospe dr. Wil-fanove 50 kron. Ko s hvaležnostjo beležimo ta domorodni čin kranjskega gospoda župana, želimo, naj bi se ob takih prilikah sploh spominjali Slovenci svoje šolske družbe. Ni treba 50 K, tudi 10 jih ni treba. A da bi nam nesla vsaka poroka le dve kroni ali njih eno, kolik kapital, nabran iz vse slovenske zemlje, bi bil to za nas. Naj bi teh besedi ne prezrli slovenski ženini in slovenske neveste! Pri vsaki poroki naj se na to opozarja ! Ameriški Slovenci — Prešernu. Gosp. Fr. Sakser, izdajatelj «Glasa Naroda» in lastnik bančnega zavoda v Novem Yorku, je poslal v Ljubljano vsoto 120 kron, ki so jo zložili nekateri rodoljubi v Ameriki, da se je položil na Prešernov spomenik venec v napisom «Našemu Prešernu — Ameriški Slovenci.» To nam priča, kako ljubijo in časte slovenski rojaki v daljni Ameriki našega velikega pesnika in kako presrčne vezi jih vežejo na staro domovino. Zunanje novice. Otrok med levi. Da imajo tudi divje zveri nekak čut za slabotne otročiče, je pokazal slučaj, ki se je pripetil v Rock Islandu. Neka mati je šla gledat potujočo menažerijo ter vzela svojo 6 letno hčerko s seboj. Med predstavo je prišla nevihta, in vse je drlo domov. V gnječi se je deklica materi izgubila. Ker ni vedela pota domov, vrnila se je k menažeriji. Tam je ravno hlapec krmil v kletki leve. Mala deklica je šla po stopnicah v kletko, kjer sta bila dva stara in dva mlada leva ter legla v kotiček, kjer je trdno zaspala. Hlapec je pri svojem delu ni zapazil ter kletko zaklenil. Drugi dan so našli deklico sredi med levi in le z zvijačo je bilo mogoče zverinam vzeti varovanko. Dinamitno patrono so neznani lopovi užgali in vrgli v klet župnišča v Sv. Lovrencu d’ Arca pri Alboni. Eksplozija je povzročila obilno škode na zidovih. Čudna oporoka, v Florenci je nedavno 50 letni Filip Florio skočil z balkona svoje hiše ter se ubil. Zapusti! je 4 '/s milijona lir za ustanovitev bolnišnice, ki bo morala nad vsako dvorano imeti napis: «Denar, ki so ga vzeli bogataši revežem, sem jaz bogatašem odvzel ter ga vračam zopet revežem.» Za izvrševalce svoje oporoke je določil ondotnega kardinala, notarja in odvetnika, katere koncem oporoke po vseh pravilih preklinja v peklo, ako bi ne izpolnili njegove zadnje volje. Večsiokrat oženjen. Ameriška policija išče Švicarja Witzhoffa, ki se je v teku zadnjih let v Nevvvorku in okolici večstokrat oženil, oropal svoje žene in jih zapustil. Witzhoff je imel svoj ženitveni biro in je nastopal pod različnimi imeni. Jeza med zapuščenimi damami je tako velika, da so časopisi in dame razpisale visoke nagrade onemu, kdor bi Witzhoffa ujel. Blazen poskus. Zrakoplovec Baldwin v Greenvville na Angleškem se je spustil v zrak in spuščal od časa do časa navzdol dinamitne patrone, ki so vsled silne detonacije delale velikansko reklamo zanj. Ko je bil pa 1500 metrov visoko, eksplodirala mu je cela zaloga dinamita in ga je raztrgalo na drobne kosce, da je cel dež mesa in delov zrakoplova padal na več tisoč bro-ječo množico. Tri ženske so se onesvestile. S kamenjem so ga pobili. V Trstu je v nedeljo več laških delavcev pobilo s kamenjem delavca Otokarja Krača, ki je vsled tega umrl v bolnici. Prepir je nastal zaradi nekega voza. Dva kamnača so že zaprli. Grozen potres je bil v Kalabriji na Italijanskem. Kalabrija je jugozahodni del Pirenejskega polotoka in meri okoli 15 tisoč kvadratnih kilometrov. Zemlja je jako rodovitna, toda ljudstvo je zelo ubogo. Od davnih časov se tam pojavljajo najhujši potresi. Toda zadn i, ki je bil 7. t. m., prekaša vse, kar jih pomni zgodovina. Podrte so vse hiše, razdrte železnice in brzojavne žice pretrgane. Vsled tega še tudi ni prišlo natančno1 poročilo o žrtvah. Doslej so jih našteli 3000 mrtvih in 9000 ranjenih. Vsako novo poročilo poroča nove grozovitosti. Vlada je poslala vojake na pomoč. Sunki so se tudi še v soboto ponavljali. Istočasno je začel tudi bljuvati ognjenik Vezuv. Izlil se je iz njega velikanski potok lave. Železnica ki pelje do srede gore, je v nevarnosti, zato so morali promet na nji ustavili. Posebno grozovit je bil potres zaradi tega, ker je bil ob 2. uri zjutraj, ko so ljudje najbolj spali. Poroča se o strašnih prizorih v tem trenutku, ko se je začela majati zemlja. V sami srajci so letali dotični ljudje, ki so se rešili, kakor brez uma po ulicah. Drugo jutro si videl dotične, kako so jokaje iskali svojce in svoje stvari pod razvalinami svojih domačij. Papež in italijanski kralj sta dala znatno pomoč. Očeta in otroka vlak povozil. Pri Št. Lovrencu v bližini Knittelfelda se je na progi igral otrok železniškega paznika, ko je privozil po progi brzovlak. Prestrašeni oče je skočil proti otroku, da ga reši, a vlak je oba raztrgal. Usmrčenje Z elektriko. Ko so pred kratkim v Nevv-yorku pripeljali mladega ubijalca Jamesa Beana na morišča, kjer so spustili vanj tok 1780 voltov, bil je obsojenec takoj mrtev, a isti trenotek je začela goreti njegova obleka. Bil je grozen prizor gledati, kako so plameni švigali okrog mrtveca. Vsled tega so sklenili Američani, da prenarede električne stroje za usmrč nje. «Kokodajskajte, kokodajskajte!» Cboate, bivši ameriški poslanik v Londonu je bil velik humorist in vedno poln dovtipov. Ko je neko jutro bil na neki svečanosti, sedela mu je nasproti pri zajutrku mlada dama, ki se ji je zgodila nesreča, da ji je padlo iz roke jajce, katero je lavno hotela z žličico použivati. «O gospod Ghoate, kaj naj naredim, jajce mi je padlo na tla?» «Kokodajskajte, gospica, kokodajskajte!» je odgovoril Ghote povsem resnega obraza. Otožna krava. Neka žena se je pritožila pri mlekarju zaradi slabega mleka, katerega ji je prodal. Nekaj dni za tem dobi od mlekarja sledeče pojasnilo: «Veste gospa, krava ne dobiva v tem letnem času zadosti ki me in vsled tega je prav tako žalostna kakor jaz. Verjamite mi, da sem videl že večkrat kravo jokati, prav res jokati, vsled prevehke žalosti nad tem, da daje tako slabo mleko, da se moji odjemalci nad njim pritožujejo. Alt mi verjamete, gospa?» — «Zakaj bi ne verjela?» odvrne žena. «Rada bi pa videla, da v bodoče toliko pazite na kravo, da ne bodo med jokom njene solze v mleko padale. Najlepša princezinja v Evropi. Po dvanajstletnem zakonskem življenju je prišla letos prvikrat rumunska prestolonaslednica na Angleško v svojo domovino. S svojo izvanredno milobo in divnostjo očaruje ves angleški odlični svet. Akoravno je že mati štiri otrok, je še vedno tako lepa in dražestna in polna mladostnih čarov, da bi se vsak slikar čutil presrečnega, da bi jo smel naslikati kot vzor lepote. Za poldrugi milijon je ogoljufal in poneveril bankir Feldman v Görlitzu na Nemškem raznim pod-jetjim. Zdaj je zaprt. Kakšna žena je za možitev? Na to vprašanje je odgovoril pokojni francoski humorist Maks O’Šell v neki knjižici sledeče: «Vzemi ženo, ki je manjši kot ti. Ne jemlji žene, ki se ne zna presrčno smejati. Značaj človeka se pozna na načinu, kako se smeje. Ne poroči se z ženo, ki ima prisiljen smeh. Vzemi si ženo, ki razume šalo, ki zna ceniti humor in ki gleda vsako stvar od dobre strani. Ako pelješ svojo nevesto v gledališče ter pri naznanilu, da so vsi boljši prostori že oddani, veselo in neprisiljeno vzklikne: «Nič ne dene, potem greva pač na galerijo; glavna stvar je, da se dobro zabavava!» Tako nevesto poroči brez obotavljanja. V življenju se dobro izhaja, ki je zadovoljna, popolnoma zadej sedeti, ako so v življenju prednji prostori zasedeni. Skušaj dognati, kako se vede zjutraj, ko se zbudi, ako se naglo iztrga iz najlepših sanj., Ako se zbudi smeh- ljaje, jo le vzemi za ženo. Ako pa takoj nagrbanči čelo in jezno zakliče: «No.no! Kaj pa to pomeni?» potem pa je ne poroči, ker ni niti ljubezniva niti živahna. Ta poskus je nezmotljiv. Ne jemlji si žene, ki ima mučne manire takozvane dobre družbe. Mlado dekle, ki hrani svoj smehljaj za tujce in svojo slabo voljo za domače, ni ustvarjena za zakonsko življenje. Ako obiščeš žensko, ki te pusti pol ure čakati, da se ti le more brez vsake pomanjkljivosti pokarati, ne jemlji je. Ako pa pride takoj, kakršna je, lase preproste in naglo pritrjene, v domači obleki, tako je praktično dekle; poročijo, posebno, ako se še ne opravičuje dolgo, da je pomankljivo opravljena.» Kitajska modrost O alkoholu. Vino je vremenski petelin, najprej prijatelj, potem sovražnik. — Kdor ima rdeč nos, se ga smatra pijancem, čeprav ni. — Vzdržnost opojnih pijač je enaka uzdi iz zlata. —- Najboljše sredstvo proti pijančevanju je: opazuj pijance, ko si sam trezen. — Vol pije iz reke, toda napolni si le želodec. — Kogar vino in ženske zapeljejo, je enak drevesu, ki pade od dveh sekir naenkrat posekano. — Kdor uniči svoje zdravje z nezmernostjo, izvrši ravnotako samomor kot oni, ki se zastrupi, obesi ali utopi. — Človeška sreča je odvisna od tega, v koliko spozna in izpolnuje svojo dolžnost. Pritlikavci. V Newyorku je neki hotel, kjer vso službo opravljajo pritlikavci. Lastnik hotela je istotako pritlikavec in meri dva čevlja in pol. Star je 32 let. Njegova žena je jako hitra gospodinja in lepa pritlikavka, ki ima le 31 palcev. Še manjši so natakarji in kakšen šele pikolo! Vsi govore angleški in nemški in vodijo tako uzorno svoj posel, da marsikateri hotel z velikimi postrežniki daleč zaostaja za tem hotelom pritlikavcev. Sin s srpom odrezal očetu glavo. V Javorju pri Podgradu v Istri je mladi Miše na polju počakal svojega očeta, ki mu ni hotel izročiti posestva. — Mladi Miše je svojemu očetu s srpom glavo popolnoma odrezal in odrezano očetovo glavo telebnil po njivi. Hoja po vodi. Dunajski listi poročajo, da je iznašel neki Dunajčan po imenu Kirchmejer materijo, ki se ne potopi in ki ne pripušča vode. Napravil je obuvalo iz te materije ter je ž njimi celi dve uri korakal po Donavi. Rebra si je polomila pri Solkahu kmetica Katarina Corjan, ki si je hotela ogledati novi železnični most čez Sočo. Padla je šest metrov globoko. Prepeljali so nesrečnico v goriško bolnico. Tudi njen mož je ponesrečil, ko je šel živini pokladat. Padel je z lestve in sc ubil. Konec rusko-japonske vojne. Vsled sklepa miru preneha torej krvavo klanje na Skrajnem Vztoku. O zadnjem dogodku na bojišču poročal je carju general Linevič dne 3. t. m. tako-le: Dne 3. septembra predpoldne je naš oddelek v Koreji odbil več napadov šest japonskih bataljonov z 12 topovi. Istočasno so Japonci začeli prodirati proti našim oddelkom pri Kiankerjenu in v soteski Penčugolev. V brzojavki, s katero je car obvestil generala Lineviča, da se je sklenil mir, pravi car: «Moja požrtvovalna draga mi armada je zadrževala korak na korak naval po številu mnogo močnejšega sovražnika v Mandžuriji ter 19 mesecev dovratno obljubila njegovo prodiranje. Pod vašim vodstvom je ta arkada dandanes številnejša in močnejša kakor sploh kdaj poprej ter pripravljena ne samo za odbijanje sovražnika, temuč tudi za krepak udar. Jaz in vsa Rusija verujemo v moč slavne armade in v njeno pripravljenost, da se žrtvuje v dobrobit domovine, toda-^noja dolžnost pred vestjo in od Boga mi zaupanim narodom ukazuje, da ne izkušam znova možatosti in vernega srca svojih dragih Rusov, da jih ne izpostavljam novim brezkončnim strahotam vojne, vse to zaradi polovice oddaljenega otoka, ki nam ga je Japonska leta 1875. odstopila. Posebno z ozirom na obveznosti, ki so jih glede tega otoka Japonci prevzeli, sem sprejel japonske mirovne pogoje. Ruske očete so v krvavih bitkah opetovano pokazale možatost in požrtvovalnost. Izročite vsebino te brzojavke moji dragi armadi. Vedite, da jaz in Rusija cenimo vaše žrtve, ki ste jih doprinesli v tej težki vojni.» Iz Tokija se poroča, da so Japonci v severovzhodni Koreji v več bitkah porazili Ruse. Vojna odškodnina. Čudne so vesti o vojni odškodnini. Iz Londona poročajo 31. avg.: Dobro informirani krogi zatrjujejo, da bo Rusija plačala Japonski vojno odškodnino skrivaj. Za to točko vedo le državniki. Japonci jo bodo obravnavali v parlamentu tajno. Revolucija na Japonskem. Že v sredo so naznanjali nekateri listi da je nastala na Japonskem in v prvi vrsti v Tokiju revolucija, ker so Japonci skrajno nezadovoljni z mirom, kateri je bil sklenjen v Portsmoutu in katerega smatrajo kot skrajno poniževalnega za Japonsko. — Dne 5. t. m. je bil prvi začetek revolucije. Ta dan je bil sklican velik javen shod. Po shodu je napadla množica neko hišo, udrla je vanjo ter razbila v nji vse, kar je našla. Prišlo je do krvavega spopada med policijo in razgrajači. — Razburjena množica je zažgala tudi palačo ministra za notranje reči. Tudi pred stanovanjem ministerskega predsednika Katsuro so bili hudi izgredi. Zažganih je bilo 10 cerkva in ena šola. Aretiranih je bilo 200 oseb. Ubitih 14, ranjenih pa nad 5000. Gez mesto Tokijo je razglašeno obsedno stanje. Po celem cesarstvu vlada najhujša razburjenost in povsod se zahteva, da se kaznujejo osebe, ki so sklenile tak mir. Japonski vrednostni papirji so jako padli. — Na Japonskem bode letos slaba letina in sploh se nahaja Japonska v skrajno silnem gmotnem položaju in se je zaradi vojske strašno zadolžila. Kolera na Pruskem. V dveh dneh, t. j. od 9. do 11. t. m. je zbolelo za kolero 31 oseb, izmed katerih jih je umrlo 12. Skupno je dosedaj zbolelo 161 oseb, umrlo pa 58. Zadnje dni se smrtni slučaji množe. V okraju Köslin pri Stetinu je baje zbolelo za kolero 20 poljskih delavcev. V sanjah je skočil skozi okno drngega nadstropja. Četovodja Josip Brešan pri brambovskem polku je sanjal, da se nahaja v Pulju na trdnjavi Turčun, kjer je bil res poprej dlje časa na manevrih. Iz sobe tam je bilo na tla visočine samo 1 meter. Sanjalo se mu je, da čuje alarm, in v teh sanjah je skočil revež skozi okno iz drugega nadstropja. Zlomil si je desno roko, pobil po obrazu, zlomljeno ima tudi kost v stegnu. Ko je stokal na tleh, ga je slišal neki vojak, nakar so ga vzdignili s tal ter nesli v vojašnico, pozneje pa v bolnišnico. Upati je, da kljub vsej nesreči ozdravi. Glas iz Gorjan pri Podsredi v verzih. 1. Podsredska pesem. Podsreda je en’ «lušen mest», da malo takih je. V njo se pride «glih» po cest’. Za njo le bije nam srce. Drugi z nas norce delate, da ni ona v lepem kraj’. Na se pa ne pogledate, da niste vi v tak’ lepem kraj’. Udrihati po Nemcih, to pač je prva skrb; izpodriniti jih na vseh koncih, to nam je zadnja skrb. Mi znamo vince piti, da malokdo tako; pa včasih jih dobiti, to nam ni nič težko. V Podsredi teče Bistrica, oj, Bistrica šumeča, nad njo se vzdiga cerkvica, oj, cerkvica prelepa. Podsredo mor’jo radi 'met, prej si mi mir ne damo! če pa nočjo to storit’, pa jim jih nekaj damo! — 2. Podsredska dekleta. Me smo junakinje Slovenke, s Podsrede stare smo doma, obraza rdečega kot črešnje, in vrh veselega srca. Ponižne smo in ljubeznjive, jezikov brzih tok Kokete zvite, zapeljive, a pridnih in delavnih rok! 3. O «Kenejj-evem Tončatu». «Ti frdamane ušesa prasičuve!» Sem rekel zdaj-le nehote, ker «Tonča» kot starejši, postaja osel, ne modrejši. Bil bi rad župan, a želja ta je pač zaman, ker naši «ludi» rekajo, da ta nam županil ne bo. Saj reke! vsakdo je z Gorjan, če tud’ narodno je zaspan: «Naš župan je in bo F. Orjak poznan kot vrl narodnjak!» — Tra-la-la-la uti coeli «stella»,* se «Tonča» trese od jeze ves zelen, ker ni za «rihtarja» zvoljen. — In zdaj «premej mulav», bom tiho, tiho «djav»: «Vse take kot «Tonča» bom «skup pobrav» v Celje jih «pelu», za žlindro «prodav!« «Potuhtov Nevesekdo!» * kakor zvezda na nebu. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani se tem potom pozivlje do vseh onih svojih podružnic, ki še niso ugodile vodstvenemu pozivu z dne 21. junija 1905, št. 6724, s prošnjo, da blagovole čimpreje uposlati izpolnjeno tiskanico o svojem stanju oziroma delovanju v letu.1904.. Ker se bode le v teh tiskanicah zaznamovano upoštevalo pri izdaji prihodnjega družbinega «Vestnik - koledarja», opozarjamo še enkrat, da je le v interesu naših podružnic samih, ako ugode kar najprej mogoče vodstveni prošnji. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani naznanja, da so sledeča p. n. društva sklenila kolekovati svoje listine in dopise z narodnim kolekom v korist družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani ter to naznanila podpisanemu vodstvu. Ta društva so: Slov. del. pevsko društvo «Slavec» v Ljubljani; Kmetijsko društvo v Gorjah pri Bledu; Trgovska obrtna zadruga v Gorici; Čitalnica v Brežicah; Gasilno društvo v Idriji; Lovski klub v Idriji; Posojilnica na Bledu; Posojilnica v Dobrepoljah; Kat. slov. izob. društvo v Loki pri Zidanem mostu; Slovensko bralno društvo v Železnikih na Gorenjskem; Hranilnica in posojilnica v Goto vijah na Štajerskem; Posojilnica v Dolu pri Hrastniku; Bralno društvo «Naprej» pri sv. Barbari v Halozah; Hranilno in posojilno društvo v Nabrežini; Hranilnica in posojilnica pri sv. Jurju ob juž. žel. Zahvaljujoč se vsem navedenim p. n. društvom in njih odborom ha njihovi naklonjenosti napram naši družbi, prosimo i ostala slavna društva širom slovenske domovine, da se blagovolijo odzvati našemu pozivu glede rabe narodnega koleka ter to naznaniti podpisanemu vodstvu objednem z naročilom. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. naznanja uljudno slav. občinstvu, da je otvoril svojo v Ljubljani na Starem trgu št. 30, drugo nadstr. v hiši g. Marije pl. Plautz, tik postajališča električne cestne železnice na Sv. Jakoba trga. Za gospode učitelje! Izšel je lično vezan, jako praktičen PIT* z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osobja na Kranjskem, Juž. Štajerskem in Primorskem, 2. . .eb-nim staležem kranjskega ljudsko-šolskega učiteljstva in z ročnim zapisnikom za šolsko leto 1905/06. Sestavil učitelj v Ljubljani. Cena; Za 75 učencev 70 vin., za 100 učencev 80 vin., za 125 učencev 90 vin., za 150 učencev 1 K. Naroča se pri tiskarju in založniku Iv. Pr. Lampretu v Kranju. ******** «ä********************:********* Proda se takoj iz proste roke malo posestvo pod jako ugodnimi pogoji. Posestvo meri 3 orale. Hiša in in hlevi vse v najboljšem stanu se nahaja četrt ure od Maribora. Več pove glavni zastop banke «Slavije» v Mariboru. **'?l¥**¥ £«**¥*¥*>¥¥«¥*¥¥«****¥**¥*¥¥*?? z šestimi delavnimi osebami se sprejme 1. oktobra na Marofi v Trnovcih blizu Pragerskega. Več se izve pri tajstem oskrbništvu. Ker smo naš umetni mlin prenovili (rekonstruirali) in nove stroje postavili, imamo torej cilindre za moko, za sortiranje, dalje trijerje, lupilne stroje, stroje za gris čistiti, mlinske šipe, vretena (Wellen) i. t. d. Vse to se nahaja v prav dobrem stanju in je malo rabljeno. Proda se po izredno nizkih cenah. fi. Jurca in sinovi =....... Ptuj. == Želodčne bolečine, slabosti, bljuvanje, slab tek, zabasanje, gorčica, krčni in nervozni popadki povzročajo hude posledice, ako se zanemarjajo. — Zdravniška pripoznanja in 60.000 zahvalnih pisem priporoča v tem slučaju Fellerjeve rabarbara - krogljice z znamko «Elsa-Pillen >, 1 zavoj (0 škatjic) 4 krone, in E. V. Fellerja, Stubtea, Elsni trg, Hrvatsko, 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic za 5 kron. Fellerjev rastlinsko esenčni fluid z znamko. — 14 — Alojzij fitster trgovec v Slov. Bistrici priporoča lepo, novo zalogo manufakturnega blaga. Botri, dečki in deklice, ki se bodo udeležili sv. birme, imajo ugodno 'priliko si, nabaviti prav lepo obleko, po nizki ceni. Zdravje je največje bogastvo! Kapljice sv. Marka Te glasovite in ne nadkri-Ijive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. Posebno odstr, n,:ujejo- trganje p > ko-pjsteh, nogah in roka; ter žj pozdravijo vsak glavobol. One i delujejo nedosegljivo in spa-: sonosno pri želodčnih bori leznih, ublažujejo katar in izmeček, odpravijo na< uho, bolečine in krče, pospešujejo-in zboljšujejo prebavo, či-tijo kri in čreva. Te preženejo velike in male gliste ter bolečine po leh povzročene. Tudi delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezih ter «koliko» in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in od te izvirajoče bolesti. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in «madronu» in zato ne bi smela manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobiva se samo v „Mestni lekarni v Zagrebu1*. Naročuje se edino in točno le pod naslovom: Mestna lekarna v Zagrebu, Markov trg št. 80 poleg cerkve sv. Marka. Denar se pošilja naprej ali pa se povzame. Manj kot en ducat (12 steklenic) se ne pošilja.. Cena je naslednja, in sicer frr.nko na vsako pošto: 1 ducat (12 steki.) 4 K — 2 „ (24 „ ) 8 „ 3 „ (36 „ ) 11 „ Priznalnih pisem imam na tisoče, da jih ni mogoče vseh tukaj ponatisniti, Zato navedem imena le nekaterih gospodov, ki so s posebnim uspehom uporabljali kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili: Ivan Barentinčič,, učitelj, Janko Kišur, kr. nadlogar, Štefan Barčic župnik, Ilija Manič, opančar, Zofija Vuhelič, šivilja, Jožef’ Seljanič, kmet i. t. d. Mestna lekarna v Zagrebu, jYiarHoy trg št. 80, poleg cerHVe sl jtiarKa. Ustanovljena leta 1860. Ustanovljena leta 1860. 4 ducati (48 steki.) 14 K 60 v, 6 „ (60 „ ) 17 ,. - „ Opozorim letos na posebno izvrstne kose, kamene, srpe i. t. d.