o RAZREDNI PRIPADNOSTI DELAVCEV IN NAMEŠČENCEV V SODOBNI BURŽOAZNI DRUŽBI* JožeGoričar Meščanski kritiki marksistične sociologije v zadnjem času kaj radi opozarjajo na to, da je delavski razred danes precej drugačen kakor je bil, denimo, še pred sto leti. To vsekakor drži, vendar pa iz tega še ne izhaja to, kg.r bi ti kritiki radi dokaizali, da namreč proletariata v Marxoveni smislu danes ni več. Zastopniki takšne »teorije«, ki jih je precej zlasti med ameriškimi in nemškimi sociologi, opozarjajo na to, da se je od Marxovih časov sem močno dvignila delavčeva realna mezda, da je bil skrajšan in urejen njegov delavnik, da je bilo omejeno zaposlo-vainje žena, da so delavci danes zavarovani za primer bolezni, nezgod in pa za starost, skratka, da se je splošno premoženjskoi stenje delavcev tako izboljšalo, da jih nič več ni mogoče šteti za proletarce. Zdi se, da bi omenjeni sociologi radi začeli nekakšnO' terminološko diskusijo o tem, a:li je pojem delavski razred sinonimen pojmu prole-' tariat. Takšna jalova diskusija (kakršnih v enem delu današnje meščanske sociologije kar mrgoli) seveda ne vodi nikamor. V znanstvenem socializmu se je pojem delavski razred vselej uporabljal sinonimno< s pojmom, proletariat. Tudi danes ni nobenih razlogov za to, da bi morali od tega odstopiti, čeprav žive zapoisleni delavci vsaj v razvitih kapitalističnih državah v drugačnih razmerah, kakor pa so bile tiste, ki so dovedle Marxa do tega, da je neposredne producente svojega časa nazval za proletarce. Ce že kaže na vsak način poiskati razliko' med olbema pojmoma, tedaj gre edinole za to, da ima pojem proletariat še svoj poseben zgodovinski prizvok, medtem ko pojem delavski raizred taikšnega prizvoka nima. Zaradi vsega tega se lahko s sodobnimi kritiki mar^ksizma strinjamo edinole v tem, da je delavski razred danes v resnici drugačen, kakor pa je bil v Marxovih časih. Vendar se pa to »druigače« ne nanaša niti na funkcijo, ki jo opravljajo pripadniki delavskega razreda v gospodarskem mehanizmu, niti na njihov položaj v produkcijskem procesu. Na nespremenjeno funkcijo delavskega razreda v gospodarskem mehanizmu in pa na njegov nespremenjeni položaj v produkcijskem procesu simo opozorili zaradi tega, ker se je v tem pogledu pri njegovem družbenem in poilitičnem nasprotniku mnogo spremenilo. Buržoazija iz * Članek je prirejen po predavanju, ki ga je imel avtor dne 6. junija letos na Inštitutu za družbene in upravne znanosti ipri univerzi v Kolnu. 1015 dobe klasičnega, liberalistionega kapitalizma je namreč izgubila med dosedanjim razvojem buržoazne družbe ves svoj dTužbeno-ekonomski, pa tudi politični pomen. Njene funkcije v gospodarskem mehanizmu so prešle na plačano uradiništvo' in na birokracijo sodo^bne države — na neko novo družbeno plast, katere pripadniki zavzemajo' tudi v produkcijskem procesu tisti položaj, ki so ga imeli v predmonopolističneia kapitalizmu privatni podjetniki. Le-ti in njihov razred v celoti so postali za sodobno gospodarstvo, s tem pa za sodobno družbo sploh, čisto^ nepotrebna družbena plašit. Delavski razred, proletariat, pa je ostal med vsem dosedanjim razvojem buržoazne družbe razred neposrednih producentov. Katero vrsto ljudi je šteti pri sodobnih pogojih tehniške orgemizacije proizvodnje za neposredne producente? Vprašanje se da zadovoljivo rešiti le, če izhajamo' pri tem od družbeinih delitev dela. Med temi delitvami sta se oblikovali obe, za razredno stnikturoi družbe tipični družbeni plasti, neposredni producenti na eni strani, na druigi pa tisti, ki niso vključeni v produkcijski proces, ima;jo' pa splošno vodstvO' produkcije. DeUtev družbe na te dve plasti, ki sta značilni za organizacijoi produkcijskega procesa, se je začela s »tako imenovanimi velikimi družbenimi delitvami dela, med katerimi soi se ljudje, ki eodelujejoi v proizvodnji, razdelili na, vodeče in izvršujoče. Vodeči v produkciji so postali lastniki produkcijskih sredstev, izvršujoči pa sO' lastniki delovne sile, ki jo vključujejo v produkcijski proces le s^ posredovanjem prvih. Vodilna vloga le-teh je bila prav do našega časa uitemeljena v lastnim produkcijskih sredstev. V novejšem času pa se oblikuje neka nova vodilna plast, katere pripadniki nisO' lastniki, pa vendar opravljajo vse bistvene družbeiio-ekonoimske funkcije lastnikov prodnkcijskih sredsitev. Vodeči, pa naj so pravni lastniki produkcijskih sredstev ali ne, ukrepajo' samostojno, ta njihova samostojnost pa izvira bodisi iz lastninskega prava, bodisi iz javne oblasti, kakor je to v primeru birokracije sodobne buržoazne države. Izvršujoči opravljajo svoje delo v proizvodnji po« navodilih in pod nadzorstvom vodečih. Ta navodila sO' lahko' ali neposredna ali pa posredna, to je dana poi posebnem uslužbenskem aparatu. Izhajajoč od tega, lahko štejeotno za neposredne producente vse tiste, ki vključujejo svojoi fizično ali initelektualno delo^vnoi silo v produkcijski mehanizem in opravljajo svoje delo pod vodstvom in nadzorstvom tistih, ki imajo v tem mehanizmu vodilnoi vlogo. To vodilno družbeno plast so sestavljali vse do moaiopolističnega kapitalizma lastniki produkcijskih sredstev, šele v dobi monopolov prihaja na njihovo mesto plačano urad-ništvO' monopolnih družlb oziroma birokracija države (v državnem kapitalizmu). 1016 To, kar se je izza časa liiberalističneiga kapitalizma spreanenilo' pri razredu neposrednih prodiicenitov, se nanaša predvsem na poklicnov profesionalno struikturo tega. razreda. Takšnoi spremembo je povzročil raizvoj produkcijskih sredstev in tehnološke organizacije proizvajalnih procesov. Znano je, da se zmanjšuje v sodoibni industriji številoi tistega dela neposrednih producentov, od ikaterega je pravzaprav dobil pojem delavec svojo standardnoi vsebino; s tem mislimo na tako imenovane ananualne, »navadne« delavce. Temu nasproti pa zahtevajo modema produkcijska sredstva vedno več tehniško šolanih ljudi. Sodobna industrijsika tehnika, strojni sisiemi kompliciranih konstrukcij, napredek kemije in fizike in s tem zVezani prenos pomembnih faz produkcijskega procesa v konstrukcijske biroje in laboratorije pa vse večje zahteve po kvalitetnih produktih in končno' prepletanje komercialnih in tehniških vidikov v sodobnem produkcijskem procesu — vse to je sprožilo intenzivno tehniško, notranjo delitev dela na področju industrijske produkcije, med katero številoi tehniški šolanih producentov mnogo hitreje narašča kakor pa število ročnih, fizičnih delfivcev. Tako je na primer na Švedskem naraetloi v desetletju od 1940 doi 1950 število tehniškega osebja, zaposlenega v industriji, za 114,9 %, število manualnih delavcev pa v istem času le za 19 %¦. Leta 1940 je prišlo v švedski indn-striji na enega nameščenca 6,7 delavca, leta 1951 pa le Se 4,4. V bistvu enako razmerje med številom manualnih delavcev in številom visoko-kvalificiranih strokovnjakov lahko ugotovimoi tudi v industriji katere koli druge razvite države. V drugi izmed navedenih relacij so med nameščenci zajeti tudi ekonomski, komercialni in pravni strokovnjaki, vendar pa njihovo število zaostaja za številom visokokvalificiranega tehniškega kadra. Sicer pa kaže druga relacija na isto dejstvO' kakor prva, kajti vsi visokokvalificirani strokovnjaki imajo v kapitalistični induistriji delovno-pravni položaj nameščencev in ne mezdnih delavcev. Ko tedaj v sodobzii industriji število manualnih delavcev pada, pa A^zdržuje neko drugo proizvodno področje še vedno' precejšnje število takšne delovne sile. Pri tem gre za najraKličnejša uslužnostna podjetja (servise) in pa za popravljalnice raznih strok, torej za obrate, ki sodobno industrijsko produkcijoi v nekem smislu razširijajo' in vzdržujejo njene proizvode. Ta vrsta obratov zajema danes celo več mannalne delovne sile, kakor pa je je zajemala v času, ko industrijski proizvodni postopki še niso bili tako razviti, kakor so danes. Pri razmišljanju o spremembah v poklicni strukturi razreda neposrednih producentov je trdba končno upoštevarti tudi še to, da je v znanstvenih zavodih, v šolah, pa tudi v samem državnem aparatu danes vedno več takšnih ljudi, ki delajoi nepo-sredno' za proizvodnjo. To dejstvo je v zvezi s eplošnim razvojem gospo- 1017 darstva, s sodobno organizacijo proizvodnih postopkov, zlasti pa še s teia, da današnja država vednO' bolj odločno posega v gospodarstvo in prevzema vodstvo celih proizvodnih panog v svoje roke. Proces, ki je razviden iz teh nekaj podatkov, zajema predvsem poklicno diferenciacijo med neposrednimi producenti. Ti podatki pa tudi kažejo, da sodobna produkcijska sredstva sama vodijo v določenem I)agledu k likvidaciji raizlik med fizičnim in umskim delom, vsaj na področju visoko organizirane industrije. Prav na tO' dejstvo pa se sklicujejo nekateri meščanski sociologi, ko prištevajo med delavski razred ie manualue, ročne delavce, to je tisto vrsto neposrednih producentov, ki opravlja pretežno težaško, telesno deloi, medtem ko vidijo v takšnih neposrednih producentih, ki opravljajo' pretežno umsko deloi v produkcijskem procesu, neko posebno družbeno plast, ki da je ni mogoče uvrstiti med delavski razred. Po vsem tem se vsiljuje vprašanje, ali se je zaradi teh sprememb v pdklicni strukturi delavskega razreda spremenilo bistvO' tega razreda. Ker je treba glede na okoliiščine v sodobni industrijs'ki proizvodnji pri določanjn neposrednih producentov upoštevati na vsak način tudi umsko, intelektualno delo, se nanaša gornje vprašanje v prvi vrsti na neki posdbni prz začetki množične in standardne produkcije in z zapletenimi tehnološkimi postoipki v podjetjih je prešel del gospodaTskih opravil klasičnega podjetnika na inženirje, kemike in druge šolane strokovnjake. Tako' se je osamosvojila »tehniška funkcija« podjetnika in prešla na nameščence. Prav tako pa je stari, klasični podjetnik opravljal sprva tudi vsa ekonomska in komercialna opravila. Bil je knjigovodja, blagajnik, kal-kulant, korespondent, nakupovalec in prodajalec. Z naraščanjem kapitalističnih podjetij, z naraščanjem in razvojem ustreznih ekonomskih in komercialnih poslov, ki jih ni zmogel več podjetnik sam^, in s povečanjem obsega posameznih podjetij pa so' tudi ta opravila podjetnika prešla nia nameščence, na knjigovodje, blagajnike, kalkulante, korespondente, nakupovalec, prodajalce itd. Gre v bistvu za isti proces prehajanja posameznih gospodarskih opravil na nameščenca, kakor je tisti, ki ga je sprožil razvoj tehnološke organizacije dela v podjetju. Ta proces prehajanja najrazličnejših tehniških, eikonomskih in koimercialnih funkcij od podjetnika na plačane nameščence naziva Croner proces delegacije delovnih nalog podjetnika na nameščence. Avtor teorije o nameščencih kot posebnem razredu sklepa iz tega procesa, ki se je v resnici vršil in se še vrši, na toi, da se nameščenci bistvenoi razlikujejo od neposrednih producentov, to je od delavskega razreda. Prav to pa naj bi bilo tisto' poiglavitno dejstvoi, zaradi katerega bi bilo treba šteti nameščence za poseben družbeni razred. Takšno' sklepanje pa ni prav nič prepričljivoi. Navezuje namreč na nelki proces, ki sita ga marksistična sociologija, pred njo pa že klasična meščanska politična ekonomija dodobra osvetlili. To je proces tehniške ali, kakor jo imenuje Marx, manufakturne delitve dela. Cronerjev proces delegacije ni nič drugega kakor proces notranje, manufakturne delitve dela, ki je le poselbna oblika družbenih delitev ^ Fritz Croner, »Die Angestellten in der modernen Gesellschaft«, Frank-furt/M. 1934 1020 dela. Med tem procesom, ki teče vzporedno z razvojem produktivnih sil in organizacije proizvodnih postopkov, se »osamosvajajo« posa-mezna gosipodarska opravila in postajajo' izključna opravila posameznikov. Ta proces notranje delitve dela v gospodanskih podjetjih in v panogah proizvodnje zajema v enaki meri podjetnike kakor tudi neposredne produ-cente, delavce. Prav tako kakor gospodarska opravila podjetnikov so bila pred delitvijo dela združena tudi gospodarska opravila neposrednih producentov in so se šele pozneje diferencirala in osamosvojila. Zaradji tega je s teorijo delegacije mogoče dokazovati prav tako tudi trditev, da med delavci in nameščenci glede na izvir njihovih gospodarskih opravil ni prav nobene razlike, saj so' bila ta opravila nekoč enotna in nedife-rencirana. Še več. Si to iteorijo bi bilo mogoče »dokazati« celo to-, da ni pravzaprav nobene razlike niti med delavci in nameščenci na eni, in pa kapitalističnimi podjetniki na dragi strani, ko je pri razmišljanju o družbenih delitvah dela treha vendar izhajati od spoznanja, da so gospodarsika opravila vseh teh družbenih i^kupin nastala iz nekega enotnega, prvotno nediferenciranega »jedra«. Res je sicer, da se je začelo osamosvajanje gospodarskih opravil nameščencev šele potem, ko je bil družbeni tip kapitalističnega podjetnika že izoblikovan. Toda upoštevati je tre!ba, da so nastala gospodarska opravila, ki jih opravljajo nameščenci, med manufaikiurnimi delitvami dela tako iz gospodarskih opravil neposrednih producentov kakor tudi podjetnikov. V pi-vi smeri so nastajala predvsem zaradi razvoja produktivnih sil, v drugi pa zaradi razvoja in izpopolnjevanja tehnične, zlasti pa ekonomsko-komercialne organizacije v kapitalističnih podjetjih. Tudi družbeni tip podjetnika se je oblikoval med prav istim proceso-m raanufakturnih delitev dela, med katerim se je oblikoval družbeni tip nameščenca s svojimi posebnimi gospodarskimi opravili v sodobni indusitriji. Zaradi tega teorija: delegacije nikakor ne more dokazati, da bi bili nameščenci poseben družbeni razred. Velikoi bolj natančno kakor Cronerjeva teorija delegacije izraža proces notranje, manufakturne delitve dela, med katerim se je oblikoval družheni tip nameščenca v sodobni industriji, naslednja Engelsova misel o »odmiranju« buržcaizije. »Ce so krize razkrile nesposobnost buržoa-zije,« —• pravi Engels — »da bi nadalje upravljala moderne produktivne sile, tedaj kaže pretvarjanje velikih proizvajalnih in prometnih ustanov v delniške družbe, truste in državno- lastnino, da je postala buržoazija za upravljanje modernih produktivnih sil odveč. Vse kapitalistove družbene funkcije opravljajo zdaj plačani nameščenci. Kapitalist nima no-bemega dragega družbenega opravila več razen tega, da pospravlja v svoj žep dohodke, striže kupone in igra na borzi, kjer si različni kapita- 1021 listi trgajoi drug drugemu kapital iz rok. Ce je kapitalistični način proizvodnje spodrinil najpoprej delavce, todaj spodriva sedaj kapitaliste in jih potiska — prav kakor delavce — med odvečno< prebivalstvo, čeprav za sedaj še ne v industrijsko rezervno armado.«^ Tudi na tem primeru lahko vidimo, kako štejejo nekateri meščanski sociologi za svoje originalno odkritje to, kar so že davnO' pred njimi dognali klasiki marksizma. Vse, kar je na Cronerjevi teoriji delegacije originalnega, je — napačen zaključelk, češ da so nameščenci v sodobni buržoazni družbi poseben razred. Pri vsem tem moramo imeti pred očmi dejstvo, da gre pri družbenih delitvah dela, katerih potseibna oblika so notranje, manufaktume delitve dela, predvsem za nastajanje novih poklicev. Poklica pa, kakor je znano, ni mogoče istovetiti z družbenim razredom. Tudi zaradi tega tedaj delegacija gospodarslkih opravil ne dokazuje, da bi bili nameščenci poseben družbeni razred. Ta teorija ima v sodobni buržcazni družbi čisto poseben politični pomen. Ločiti hoče nameščence od delavskega raizreda, jih izolirati od delavskega gibanja in tako razbijati politično enotnost v vrstah neposrednih producentov. To priznava t\idi avtor te teorije Fritz Croner sam, ki ni le sociolog, temveč je tudi vodilni funkcionar sindikata švod-sikih industrijskih nameščencev. Croner je mnenja, da se lahko sodobna družba nemoteno^ demokratično' raizvija le tako, če pri tem sodelujejo neodvisne organizacije nameščencev kot »novega razreda«. S temi organizacijami misli na sindikalne in politične organizacije nameščencev, z njihovo neodvisnostjo pa na izoliranost nameščencev nasproti delavskemu gibanju. Marksistična sociologija drugače presoja vprašanje o razredni pripadnosti nameščencev v buržoazni družbi. Izhajajoč od zgodovinsko določenega načina proizvodnje — v tem primeru od kapitaHstičnega načina proizvodnje — šteje med delavski razred vse tiste, ki sodelujejo bodisi 6 svojo fizično, bodisi z umsko delovno silo v produkcijskem procesu, ki so zato neobhoden pogoj za odvijanje tega procesa, sprejemajo mezdo ali plačo:, niso- pa udeleženi pri vodstvu gospodarstva, predvsem pa pri odločanju Oi produktu svojega presežnega dela. Sama kvalifikacija, poklicna usmerjenost, fizični ali um^ski karakter dela, višina prejemkov, način življenja itd. prav nič me spreminjajo objektivnega dejstva, da so vsi neposredni producenti tudi v sodobnem, m^očno tehniziranem gospodarstvu, ki terja vedno več visokoikvalificiranega F. Engels, »Anti-Diihring«, CZ 1948, str. 321. 1022 umskega dela, pripadniki enega in istega družbenega razreda, in sicer delavskega razreda. Enotnost te družbene skupine izvira iz tega, ker zavzemajo vsi njeni pripadniki enako mestoi v mehanizmu sodobnega buržoaznega gospodarstva, ne pa morda iz enake poklicne usmerjenosti in kvalifikacije posaimeznikov. Tudi visoko kvalificiran tehniški strokovnjak ¦— kolikor ne spada med upravljalce podjetja — je objektivno na istetm mestu sodobnega buržoaznega gospodarstva, na katerem je navaden nekvalificiran težak. Zaradi teiga pa tudi pripadata oba istemu, delavskemu razredu, razredu neposrednih producentov. Objektivnosti tega dejstva prav nič ne spreminja to, da se morda visokokvalificirani tehniški strokovnjak sam ne šteje za pripadnika delavskega razreda^ Čeprav se spreminja pdklicna struktura med neposrednimi produ-. centi zaradi visoko razvitih produlktivnih sil v smeri čedalje večjih zahtev po visakokvalificiranih strokovnjakih, je mesto neposrednih producentov v sistemu sodobnega buržoaznega gospodarstva ostalo' prav tam, kjer je bilo v predmonopolističnem kapitalizmu mesto njihovih nekvalificiranih prednikov. Prav to pa je bistvenega pomena za razredno pripadnost neposrednih producentov. Tudi v sodobni buržoaizni družbi so neposredni producenti, ne glede na izobrazbo' in kvalifikacijo, pripadniki delavskega razreda, če so zaposleni pri tujih produkcijskih sredstvih, pa čeprav so ta sredstva v pravni lasti kakršnih koli »anonimnih« družb ali pa države. Sicer je pa zanimivo to, da število tistih nanijpščencev-neposrednili producentov, ki se sami ne prištevajo k delavskemu razredu, danes v buržoazni družbi niti ni več posebno visoko. Ko je leta 1950 izvedel francoski Nacionalni inštitut za demografske študije anketo o tem vprašanju med nameščenci, nižjimi uradniki, kvalificiranimi delavci in obrtniki, so se anketiranci sami takole opredelili: Za kapital. Za srednji Za delavski razred sloj razred Nameščenci in nižji uradniki .... 9,4 % 52,2 %, 32,8 % Kvalificirani delavci in obrtniki ... 5,0 %, 36,4 % 52,9 %= In ko so leta 1955 postavili isto vprašanje nameščencem v celi vrsti velikih industrijskih podjetij na Svedsikem, je le 31 % anketiranih nameščencev odgovorilo, da se prištevajoi k srednjemu sloju, medtem ko se jih je 56 %, prištelo k delavskemu razredu. Preostalih 15 % nameščencev ^ Michel Crozier, j>L'Ambiguite de la conscience de classe chez les Em-ployes et les petits Fonetionnaires«, Cahiers Internationaux de Sociologie, XV1I1/1955, str. 82, op. 1023 se o svoji razredni pripadnosti ni znalo ali ni hotelo izjaviti, niti eden izmed anketiTanih pa se ni prištel za pripadnika nekega posebnega, nameščenskega razreda!* To' dejstvo je tem bolj pomembno zato, ker podaja dokaj natančno' sliko O' subjektivni razredni opredelitvi nameščencev na Švedskem, torej v deželi, kjer je nastala teorija o nameščencih kot posebnem družbenem razredu. Subjelktivna razredna opredelitev naimeščencev se tedaj ne razhaja prav poseibno z njihovo objektivno razredno pripadnostjo. Tvorec teorije o nameščenoih kot posebnem družbenein razredu je zelo enostranski pri tem, ko upošteva proces družbenih delitev dela, ali kakor ga imenuje sam, proces delegacije delovnih nalog od podjetnika na nameščence. Prav lahko bi namreč spoznal, da gre ta proces v dveh smereh: v eoii, množionejši in za razredno strukturo današnje buržoazne družbe pomembnejši smeri prehajajo ddovne naloge podjetnika na neposredne producente oziroma jih izvršujejo takšni nameščenci, ki jih je zaradi funkcije, ki jo opravljajo v gospodarstvu, treba šteti za neposredne producente. V drugi, manj minožični s^meri pa prehajajo vodstvene ]ialoge podjetnika — in sicer tehnične prav talko kakor ekonomsike in (komercialne — na majhno družbeno plast vodilnih naomeščencev. Zaradi tega tudi ugotavljajo vsi, ki preiskujejo^ družbeni položaj nam.eščeincev v sodobnih buržoaznih družbah, da se dogaja v nameščen-siki družbeni plasti močna diferenciacija med vodilnimi in višjimi nameščenci na eni in pa veliko množico^ izvršujočih in podrejenih na druigi strani. Tako ugotavlja na primer poročilo, ki ga je izdal Urad za raz-islkovanje gospodarstva in družbene prakse v Miinchnu (Forschung's-stelle fiir Betrieb«wirtschaft und Sozialpraxis) naslednje: »Čeprav je treiba upoštevati, da je raziskovanje zajelo le malo- število' podjetij, lahko iz podatkov, ki smo jih dobili, vendarle sklepamo, da med delavci in veliko večino naimeščencev ni nobenega prepada več. Pač pa nastaja neki novi prepad, in sicer med vodilnimi in pa ostalimi, le izvršujočimi nameščenci.«° PodobnOi dejstvo je za razmere v Združenih državah Amerike odkril ameriški sociolog Wright Mills, ko je ugotovil ne samo to, da so visoko kvalificirani tehniški strokovnjaki v industriji še vedno podrejeni podjetnikoBtn, temveč tudi, da nastaja v sodobnem ameriškem gospodarstvu neki čisto novi tip podjetnika (manager), ki ni tehnik v materialnem, tehnološkem pomenu besede — o katerem je James Burn-ham mislil, da bo zamenjal klasičnega kapitalista — marveč je strokov- * Podatki iso povzeti po razpravi ToTgny T. Segerstedta, »The Uppsala School of Sociology«, Uppsala 1956. ^ Cit. po »Siiddeutsche Zeitung«, Miinchen, 104—105, 1.—2. maja 1956. 1024 njak za ekonomsika in družbena vprašanja. Temu novemu »tehniku« da pripada vse bolj vloga voditelja v današnji ameriški industriji." Končno naj navedemo še enO' ugotovitev, ki se nanaša v bistvu na isto vprašanje. Francoska sociolog Michel Crozier ugotavlja naslednje: »Vise bolj in bolj se poglablja razkol med peščico visokoi kvalificiranih strokovnjakov, ki jim je naloženo vodstvo takšnih zadev, pri katerih je treiba odgovorno presojati, in pa množicO' nameščencev brez kvalifikacij. Le-ti so pravi kuliji, zaposleni s serijskimi opravili, ki jih izvršujejo z vedno enaikimi in v vse večji meri avtomatičnimi prijemi. Ni več daleč čas, ko bomo predvideli, kako potuje kakšen administrativini akt — na primer zavarovalna polica — po takšnem tekočem traku, ki je ustrezno danim okoliščinam podoben tekočemu traku v montaži kakšne avtomobilske tovarne,«' Vodilni nameščenci, o kateriih je govor v navedenih primerih, pa ravno sestavljajo tisto novo družbeno plast, na katero prehajajo^ vse najpomembnejše družbene funkcije privatnega podjetnika iz dobe libera-lističnega kapitalizma; gre za vodilno birokracijo kapitalističnih monopolov in buržoazne države. Ta družbena plast stoji predvsein nasproti današnjemu proletariatu in vzdržuje osnovni razredni antagonizem v sodobni buržoazni družbi. , " Wright C Mills, »White Collar. The American middle classes«, Oxford Univ. Press 1951. ' ' Michel Crozier, op. cit., str. 8?. 65 Naša sodobnost 1025