V zadnjih desetletjih 19. stoletja so bile številne nesreče iz gorskega sveta objavljene v zelo široki, pred- vsem pa pisani paleti časopisov, ki so jih brali globoko v nemško govorečem prostoru. Lahko bi rekli, da so te novice precej pripomogle k védenju in poznavanju slovenskega prostora. Njihova številnost dokazuje, da sicer obrobni del monarhije še zdaleč ni veljal za neza- nimivo ali celo zakotno območje. Prej nasprotno, po- sredno so se z novicami o nesrečah širile tudi informa- cije o lepotah, kar je bila odlična reklama. Ob tem gre poudariti še dodaten vidik tovrstnih objav. Poročanje o nesrečah nam kaže oblikovanje takratne medijske krajine. Iz kronologije objav je razvidno, kako in kateri časopisi so novico povzeli. Primer profesorja Aloisa Schmidta Sudetski Nemec Alois Schmidt iz Komutova (češ. Chomutov) je bil ob nesreči pod Triglavom star 42 let, sicer pa neporočen in najstarejši od osmih otrok. Šlo je za uhojenega in izkušenega turista, člana Nem- škega in avstrijskega društva (DuOeAV − Podružnica Teplitz) in številnih drugih društev ter predsednika planinskega društva Rudna gora (Erzgebirge, Krušné Hory), ki si je prizadevalo, da bi prostor na meji med današnjo Češko in Nemčijo (najvišji vrh Klinovec/ Keilberg, 1244 m) postal privlačen gorohodcem. Kot učitelj naravoslovja je služboval najprej v Pragi in nato petnajst let na učiteljišču v Komutovu, kjer so ga zaradi obsežnega znanja in prijazne narave imenovali "ljubeči vzgojitelj mladine". Informacije o nesreči so posredovali trije turisti, s kate- rimi je bil ponesrečenec na Triglavu. T o so bili študent filozofije, medicinec in jurist, vsi iz Ljubljane, ki so se v ponedeljek ob 4. uri popoldan iz Mojstrane odpravili na Triglav. V Deschmann-Hütte (današnji Dom Valentina Staniča) so prespali in bili v torek ob 3. uri popoldan skupaj s Schmidtom na Triglavu. Ljubljančani so svojim sorodnikom napisali tri dopisnice s pozdravi, ki so jih pozneje našli v nahrbtniku ponesrečenca. V dobrem razpoloženju so sestopili do Maria Theresien-Hütte (danes Dom Planika), kjer so se ločili. Ljubljančani so šli proti Velemu polju, Schmidt pa skozi Krmo v Mojstra- no, saj je tam pustil nekaj odvečne prtljage. Uro hoda od koče Marije T erezije je prišel do strmega, približno trideset metrov dolgega snežišča, ki bi se mu bilo mogoče v razdalji približno tridesetih korakov varno izogniti. Kot je zapisal Laibacher Zeitung, se dr- znejši turisti, da bi si skrajšali pot, zadrsajo po snežni površini, kar je sicer precej nevarno. Domnevo je to storil Schmidt, ob tem padel in po približno dvajsetih metrih drsenja z glavo zadel ob skalo. Ponesrečenca sta našla dva člana Kranjske podružnice DuOeAV, ki sta popravljala pot. Truplo je v Krmo in na Dovje neslo šest mojstranskih vodnikov. Tam so ga posvetili in v spremstvu častitlji- vega duhovnika Aljaža pospremili v mrliško sobo, kjer so mu položili venec svežega cvetja. Kot piše ljubljanski časopis, naj bi za prevoz v domači kraj poskrbel njegov na Dunaju živeči brat. O nesreči je dovški župnijski urad pisno obvestil rado- vljiško okrožje in sodišče v Kranjski Gori ter telegraf- sko Komutov. Tamkajšnji uradnik je posredoval opis poškodovanca. Identifikacijo sta opravila nek uradnik ZGODOVINA PLANINSTVA Marija Mojca Peternel "Nesreča turista na Triglavu" To je samo eden od naslovov novic o nesrečah iz alpskega sveta, ki jih lahko najdemo v tisku s konca 19. stoletja. Navkljub prizadevanjem takratnih planinskih društev za varno hojo v spremstvu vodnikov je v vzpetem svetu vse pogosteje prihajalo do nesreč. Članki so med vrsticami mnogokrat skrivali še informacije o poteh, opremi, vsebini nahrbtnika, seveda pa največ o samih ponesrečencih. Glavni protagonisti so bili večinoma Neslovenci, saj domače prebivalstvo na takratnem Slovenskem večinoma ni imelo niti gmotnih sredstev niti časa za športne aktivnosti. Ponesrečeni profesor je imel tako kot mnogo drugih turistov po prihodu na Dovje za izhodišče gostilno Šmerc. Vir Slovenski planinski muzej 68 mojstranske cementarne, ki je s Schmidtom preživel nekaj večernih ur pred odhodom na Triglav v gostilni Šmerc, in tamkajšnji gostilničar. Slednji je tudi prepo- znal Schmidtove osebne predmete. V nahrbtniku in v žepih oblačil pokojnika so našli še knjige, račune in osebno izkaznico s fotografijo, na kateri sta bila nave- dena polno ime in priimek. V zvezi z dogodkom, po Aljaževih besedah "turistič- ne katastrofe", je časopis dober teden pozneje natisnil objavo Kranjske podružnice, v kateri se je ta zahva- lila vsem, ki so pripomogli, da so nesrečnika spravili v dolino in dostojno pokopali, posebno še župniku Aljažu. Vidimo, da je zadnje bivališče ponesrečenca ostalo na Dovjem. Nekako razumljivo, saj prevoz krste v tistem času ni bil preprost, predvsem pa zaradi higi- enskih razlogov. Novica je odmevala v številnih časopisih na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Linzu, Zagrebu in Innsbrucku in iz njih se je bilo moč seznaniti še z nekaj podrobnost- mi. Tako na primer izvemo, da je pogreb na Dovjem vodil Aljaž v prisotnosti pokojnikovega brata, števil- nih krajanov, vodnikov, tujih gostov ter da so vence prispevali DuOeAV, Slovensko planinsko društvo in trije gorohodci, s katerimi se je pokojnik srečal na Tri- glavu. V pokojnikovem domačem kraju se je planinsko društvo odločilo, da bodo na gozdni poti, za katero se je Schmidt zelo zavzemal, postavili spomenik, ki v Grundtalu blizu kraja Komutov stoji še danes. 1 Zapis v osrednjem glasilu društva DuOeAV se je bolj kot ponesrečencu posvetil rekonstrukciji nesreče. Ponovno je bilo poudarjeno mesto nesreče, ki naj ne bi bilo nevarno, saj se je bilo snežišču moč izogniti. Po vsej verjetnosti je Schmidt verjel, da je sneg mehak in bo lahko pridrsel do konca snežišča. Baje ga je bližnji ovčji pastir tik pred smrtjo celo slišal peti. Kot je še zapisano, se je zdrs zgodil na najstrmejšem delu in je potekal v dolžini enajstih metrov. Glasilo je objavilo tudi imena mojstranskih vodnikov, ki so bili prisotni na pogrebu. Slovenski bralci so o nesreči izvedeli iz Planinskega ve- stnika. V objavi so zapisana vsa omenjena dejstva, za- ključek pa se je izpel v hvalnici človekoljubju, solidarno- sti in dovškemu župniku: "Vse, kar je bilo treba ukreniti ob tej nezgodi, je z največjo požrtvovalnostjo oskrbel preč. g. župnik Aljaž. Za plemenito človekoljubno rav- nanje mu je prisrčno zahvalo izrazila ne le rodbina po- kojnega Schmidta, ampak tudi 'Nemško plan. Društvo'. Brat pokojnikov pa se je tudi vrli občini izkazal hvale- žnega, podarivši ji za nje ubožce obilen dar . Ne moremo si kaj, da ne bi tudi mi na tem mestu najiskreneje zahva- lili dičnega g. Aljaža in njegovih vrlih župljanov za tako sijajno izkazano človekoljubje. Slava jim!" 2 Skupno vsem pregledanim zapisom je poleg vsebine o nesreči še nekaj dejstev, povezanih s pisavo geograf- skih imen. Zapisi gore so namreč vedno slovenski, 1 Der Sudetendeutsche Heimatkreis, https://www.ko- motau.de/das-schmidt--denkmal-im-grundtal-.html, pridobljeno 25. 9. 2023. 2 Nesreča na Triglavu, Planinski vestnik, 25. 8. 1895, št. 8, str. 123. torej Triglav, medtem ko je zapis krajev nemški (npr. Dovje – Lengenfeld). Primer Hermanna Wunderlicha Novica s srečnim koncem je povezana z 22-letnim štu- dentom tehniške šole Hermannom Wunderlichom z Dunaja, sicer tudi članom DuOeA V , ki se je 18. avgusta 1895 brez vodnika odpravil na Planjavo. Iskalna akcija pogrešanega turista se je začela potem, ko se do 21. avgusta še ni vrnil. Iz časopisov izvemo, da je dunajski gorohodec 19. avgusta zvečer med sestopom na Ka- mniško sedlo padel v dvajset metrov globoko brezno. Med snegom in nad dvesto metrov strmimi stenami je brez hrane ležal do 22. avgusta do 5. ure popoldan. Nesrečnika so razen odrgnin na koži relativno zdrave- ga prepeljali v Kamnik po zaslugi požrtvovalnih priza- devanj treh reševalcev. Iz poznejših Wunderlichovih pisem sorodnikom se je izkazalo, da na poti ni padel, ampak je na strmem delu spusta nesrečno odvrgel nahrbtnik in palico, ki sta mu padla v razpoko med steno in snežiščem. Med iskanjem stvari je zabredel v razpoko tako globoko, da ni mogel več izplezati. Avtor časopisnega zapisa se je ob tem zavedal, da bi bil ne- srečnik kljub rahlim odrgninam lahko "klavrno" umrl, če ga v Kamniku ne bi bili pogrešali oziroma če ne bi bila stekla iskalna akcija. Pregled tiska je pokazal, da je zgodba dunajskega študenta odmevala v Zagrebu, Innsbrucku, Linzu, Dunaju in Gradcu. Ob tem ne gre izpustiti Laibacher Zeitung, ki je v novici izrazil strah pred še pogostejši- mi nesrečami v gorah. V  besedilu dodatno izvemo, da se je iskalna akcija začela potem, ko se Wunderlich ni vrnil po prtljago, ki jo je pustil na železniški postaji. Njegove klice na pomoč naj bi slišali pastirji, ki pa da jim niso namenili pozornosti. Paleta časopisov, ki so se razpisali ob nesrečah, kaže na razsežnost prostora, ki je segal od Zagreba do Dunaja in Linza, Innsbrucka ter Prage. Daleč od tega torej, da bi bil vzpeti svet takratnega slovenskega sveta zakotno območje, v katerem dogajanje ne bi bilo zanimivo. Hkrati lahko ob novicah spremljamo oblikovanje ta- kratnega medijskega prostora oziroma način prenosa novic in informacij. V tistem času to ni bilo tako pre- prosto kot danes, ko je izmenjava informacij skoraj ta- kojšnja. m Planinsko društvo je svojemu prizadevnemu predsedniku v domačem kraju postavilo velik spomenik z obeliskom, ki pa je bil po razpadu monarhije, ko je območje pripadlo Češki, uničen. Vir Der Sudetendeutsche Heimatkreis 69 Oktober 2024 PLANINSKI VESTNIK