1993, LETO NARAVNIH LJUDSTEV
Damjan J. Ovsec
Malo ostane, če tako dolgo pljuvajo v tvojo dušo.
(Tamara Gliminova, sibirsko ljudstvo Kanti)
Edini, ki imajo pravico graditi na našem ozemlju jezove, so bobri.
(Velikipoglavarplemena Krijev (Crée) Matthew Coon-Come)
Pričujoči zapis je nastal v želji, da bi se spomnili, da je leto 1993 posvečeno vsem
naravnim ljudstvom sveta, kot so to določili Združeni narodi. To se je v planetami
zgodovini zgodilo prvič in kaže, da se v odnosu do teh ljudstev stvari spreminjajo na
bolje, čeprav po polževo.' Večina svetovnih vlad, zlasti demokratičriih, je zavzela do
zapostavljenih in izumirajočih naravnih ljudstev takoimenovano pozitivno stališče. To
pomeni, da so za ta ljudstva pripravljeru storiti tudi nekaj konkretnega in se prenehati
igrati z njihovo usodo le teoretično, na papirju. Na papirju so namreč zadeve precej urejene,
v praksi pa vlada moralrü, etičru in pravni nered. Vendar skoraj ni vlade katere od držav,
kjer živijo naravna ljudstva, ki bi hotela le-tem pomagati iz človekoljubnih ozirov. Do
preobrata v odnosu do staroselcev je prišlo iz drugih razlogov. Na eni strani pritiskajo na
vlade in zahtevajo svoje pravice čedalje bolje organizirana naravna ljudstva in njihovi
predstavniki, katerim se pridružuje zdaj bolj osveščeno javno mnenje, na drugi strani
pritiskajo na vlade razne, zlasti evropske človekoljubne organizacije, tem pa se pridružujejo
tudi ekonomski pritiski. Bančne korporacije zahodnih demokratičnih držav namreč skoraj
nočejo več investirati denarja v deželah, kjer so naravna ljudstva močno zapostavljena,
oziroma nočejo finansirati projektov, ki bi življenjsko okolje naravnih ljudstev še bolj
načeli ali celo uničili.
Treba je poudariti, da je splošno zanimanje npr. evropske ali ameriške javnosti za
kulture tretjega sveta aU, kot to radi imenujejo, za »eksotična« ljudstva in njihov način
življenja, le-tem bolj malo koristilo. Čeprav nikakor ne gre zanikati napora etnologov in
1 Zapis je nastal na pobudo pisca, ki je vse leto zaman čakal, da bo o tem pisal kdo drug. Ker je bila
redakcija Etnologa takorekoč že zaključena, je članek po vsebini in dolžini močno omejen, čeprav njegov avtor
razpolaga z najnovejšimi in za stroko gotovo zanimivimi podatki, kar je razvidno iz opomb.
171
Damjan J. Ovsec
antropologov, ki so ga vložili v prepričevanje politikov in javnih medijev o tem, kako
tragična je sedanjost in prihodnost naravnih ljudstev, je vendar treba priznati, da so zanje
največ napravila različna ekološka gibanja, kar dandanašnji seveda potrjuje tezo o močni
in logični naravni povezanosti etnologije in ekologije.
Vlade držav, kjer živijo naravna ljudstva, popuščajo slednjim v prid še vedno le
zaradi ekonomskih razlogov, ki pa imajo paradoksalno naravo. Vlade in korporacije bi
rade izkoriščale naravno bogastvo v pokrajinah, kjer živijo naravna ljudstva zato, da bi
obogateU, izkoriščanje pa je vezano na močne denarne injekcije, ki so jih doslej dobili od
mednarodnih bančnih posojil. Zahodne banke pa so tovrstno investiranje začele močno
zmanjševati ter pritiskajo na posamezne vlade, naj najprej uredijo vprašanja staroselcev.
V takem kroženju interesov prihaja seveda tudi do hudih zlorab, vendar deluje kot
nekakšen filter zavedanje, da bo preveliko izkoriščanje naraviiih virov udarilo nazaj kot
bumerang. Skratka, vlade držav, kjer živijo naravna ljudstva, bolj kot usoda le-teh skrbijo
posledice ekološkega naravnovesja, ki utegne še bolj uničiti že itak šibke državne
ekonomije. To je seveda svojevrsten cinizem, ki pa ima vsaj to dobro stran, da »ščiti«, če
mu že ljudje niso mar, naravo. Pristaviti pa moram, da navedeno ne velja v enaki moči za
ekonomske gigante, kakršna sta npr. ZDA in Kanada. Tam se bolj kot ekonomskega bojijo
moralnega bumeranga.
V mednarodnem pravu uzakonjene človekove pravice že dolgo nalagajo državam,
da bi ščitile naravne kulture, ki so kljub temu začele hitro propadati. Zato kaže, da je
bolje potrkati na lastni interes posameznih držav, saj je prizadevanje, da bi ohranili okolje
domačinov (in njihove kulture), objektivna nujnost tudi za tiste, ki so že otopeli za
pravičnost. Vladajoče svetovne kulture ne morejo ohraniti svetovnega ekološkega in
etnološkega zdravja, ne da bi jim pri tem pomagale ogrožene kulture. Biološka
raznovrstnost je neločljivo povezana s kulturno.^
Naravna ljudstva so edini varuhi obsežnih skoraj nedotaknjenih življenjskih okolij
v nedostopnih predelih vseh kontinentov. Ta ozemlja, ki skupaj obsegajo območje, večje
od Avstralije, oskrbujejo pomembne ekološke sisteme: uravnavajo hidrološke cikluse,
vzdržujejo lokalno in svetovno khmatsko stabilnost in nudijo zatočišče bogati biološki in
genetski raznovrstnosti.^
Ozemlja naravnih ljudstev lahko nudijo ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam
varnejše zatočišče kot vsi svetovni rezervati. Poleg tega imajo naravna ljudstva ključ do
vseh oblik biološke raznovrstnosti. Imajo ekološko znanje, vgrajeno v njihov jezik, šege
in delovanje, ki se lahko kosa s knjižnicami sodobne znanosti.* Po oceni je npr. v mehiških
gozdovih 3000 koristnih snovi, ki jih poznajo le Indijanci. Ljudstvo Šuarov iz ekvadorskih
amazonskih ružin uporablja 800 vrst rastlin, in sicer v zdravstvu, prehrani, krmi, gorivu,
gradnji, ribolovu in za lovske potrebščine.^ Navadno naravna ljudstva veliko vedo o
ekoloških procesih, ki vplivajo na možnost uporabe naravnih virov, poznajo pa tudi
2 Alan Thein Duming, Pomoč naravnim ljudstvom, poglavje 5, Zemlja 1993 (Lester Brown et con.) Bohinj
1993. Poioälo inštituta Worldwatch o prizadevanju za okolju prijazno družbo, str. 89-112, prevedel in priredil D.J.
Ovsec.
3 A.T. Duming, n.d.. Str. 89-90.
•* Površino obmoaj, ki jih naseljujejo naravM ljudstva, je ocenil na podlagi obsežne dokumentacije inštitut
Worldwatch. Starost podatkov: leta 1990-1992, z izjemo U.K. Ecological Press 1989: The Colombian Amazon).
5 D.M. Warren, ed.. Indigenous Agricultwal Knowledge Systems and Development, New York 1991.
Opomba 56, A.T. Duming, n.d., str. 255. Opombe na koncu zbornika Zemlja 1993.
18
1993, leto naravnih ljudstev
različne možnosti uporabe teh virov Južnopacifiški otočani znajo do dneva in ure natančno
napovedati začetek drstenja posameznih rib. Lovci na kite so skeptičnim morskim
biologom dokazali, da se vrsta kita seU pod ledenimi skladi zamrznjenega morja. Obalni
avstralski staroselci ločijo med osemdesetimi različnimi stanji bibavice itd.'
Pri gospodarjenju z gozdovi, travniki, kmetijami, divjadjo in ribjimi lovišči
uporabljajo naravna ljudstva nešteto tehnik. Jasno je, da domorodci precej bolj kvalitetno
upravljajo s svojim ozemljem, kot to počno drugi na sosednjih ozemljih. To jim narekuje,
kot vemo, njihova tradicija, šege, plemenski miti in simboli, verovanje... Znana je trditev,
da bo tropski gozd obstajal le toliko ča.sa. dokler bodo tam živela naravna ljudstva. Vendar
se načini, kako naravna ljudstva ohranjajo svoje okolje, zelo razlikujejo; prav tako, kot se
tradicionalne in modeme tehnike razlikujejo po učinkovitosti. Cilj je seveda imiverzalen:
preživetje v daljšem obdobju.'
Ob vseh težavah v zvezi z naravnimi ljudstvi še vedno rü rešena naslednja: kdo so
naravna ljudstva, kaj jih določa? Pri nas nimamo zanje rešenega niti ustreznega
poimenovanja." Dejstvo je, da naravna ljudstva živijo na vseh kontinentih, skoraj v vseh
državah. Najlažje jih določimo po njihovem posebnem načinu življenja in sedanjih
okoliščinah. Mnogi antropologi pa vztrajajo pri tem, da neko ljudstvo samo sebe označi
za naravno, ko meni, da gre za člane posebnega oziroma različnega ljudstva glede na
druga ljudstva ali narode, ki jih obdajajo. Kljub temu pa imajo nmoge naravne kulture
številne skupne značilnosti, ki jih pomagajo opisati, če že ne opredeliti.'
Tipično je, da gre za potomce prvotiuh prebivalcev območja, ki so ga kasneje prevzeli
močnejši tujci. Od prevladujoče skupine v državi se ločijo po jeziku, kulturi aH religiji.
Večina ima poseben tradicionalen odnos do zemlje in naravnih bogastev. Po odnosu do
svojega okolja se tako delno sami odločajo. Navadno živijo v uravnoteženem
gospodarstvu, ki jim pomaga preživeti, ali pa se s tako vrsto gospodarstva skušajo tesneje'
povezati. Mnogi so potomci ribičev, nomadskih in sezonskih pastirjev, gozdnih kmetov,
ki se selijo, ali preprostih poljedelcev. Njihovi socialni odnosi so pogosto plemenski,
značilno zanje je kolektivno uporabljanje naravnih virov, poznajo pa tudi gosto mrežo
vezi med posamezniki ter skupinsko odločanje s konsenzom starejših.'"
Po jezikih, ki so najboljši označevalci različnosti kultur, lahko razdelimo vsa ljudstva
sveta na 6000 skupin. Naravna ljudstva jih predstavljajo od 4000 do 5000. Od pet in pol
milijard prebivalcev našega sveta štejemo med naravna ljudstva od 195 do 625 milijonov
ljudi. (Ta razpon je tako velik seveda zaradi razUčnih definicij, kdo je pripadnik naravnega
ljudstva ali domorodec. Višje številke zaznamujejo etnije, ki rumajo politične avtonomije,
npr. Tibetanci, Kurdi in Zuluji, medtem ko nižje pomenijo le manjše subnacionalne
družbe.) V določeruh državah, zlasti pa tistih, ki so jih v zadnjih petih stoletjih poselili
6 Nietschmann, Traditionai Sea Terriotires, Resources and Rights in Torres Strait, Sidney 1992.
7 Opomba št. 44 (a.T.Duming,n.d.).
8 Zdi se mi, da etnologi zvečine uporabljamo izraz »naravna ljudstva«, ki se mi osebno zdi ustrezen, lü
pa dovolj natančen. Angleži največ uporabljajo izraz »indigenous« (peoples), kar pomerü »domač«, »prvoten«;
indigene lahko prevedemo s »praprebivalec«, »domačin«. Pri nas uporabljamo še izraze »staroselec«, »domačin«,
»aborigen« (iz avstralske angleščine). Kdo se more spomniti boljši izraz? Žal pri nas ljudje različnih strok še kar
naprej za ta ljudstva uporabljajo povsem neustrezen in pejorativen izraz »primitivci«.
9 A.T.Duming,n.d.,str.90.
10 J. Burger, Indigenous Peoples, A Global Quest for Justice, London 1987. R.K. Hitchcock, hidigenous
Peoples: Working Defirütions, Society for Applied Anthropology, Oklahoma City 1992.
19
Damjan J. Ovsec
Evropejci, je sorazmerno lahko prešteti domačo populacijo. Kontrastne črte med naravnimi
ljudstvi in etničnimi manjšinami pa je v Aziji ia Afriki težko potegniti, ker je kulturna
različnost tam največja."
Človeške kulture, žal, zelo hitro izginjajo. Izginjanje svetovne kulturne razUčnosti
gre z roko v roki z izginjanjem bioloških raznovrstnosti. Antropolog Jason Clay^ je zapisal,
da je büo v tem stoletju iztrebljenih več naraviuh ljudstev kot v kateremkoli drugem v
zgodovini. Samo Brazilija je izgubila v prvi polovici stoletja 87 plemen. Od leta 1800 je
izginila tretjina severnoameriških jezikov in dve tretjirü avstralskih - največ med njimi po
lehi 1900."
Znano je, da kulture izumirajo še hitreje kot ljudstva, ki jim pripadajo. Jezikoslovec
Michael Krauss z imiverze Alaska meni, da bo polovica jezikov na svetu (pomislimo za
kakšno zakladnico človeške intelektualne in duhovne dediščine gre!) - izginila v enem
stoletju. Ti jeziki in verjetno tudi njim pripadajoče kulture se prenašajo na premajhno
števuo otrok, da bi bUo to dovolj za njihov obstanek. Krauss primerja te kulture z živalskimi
vrstami, ki so obsojene na izumrtje, ker je njihovo število padlo pod prag, ki zagotavlja
ustrezno reprodukcijo. Od vseh jezikov je le pet odstotkov relativno varnih, ker jih govori
vsaj pol milijona ljudi." Od vseh človeških jezikov jih kar 60% govorijo le v devetih državah
sveta. Od teh devetih kulturnih centrov jih je šest na seznamu držav z izredno veliko
biološko raznovrstnostjo. Gre za države, ki imajo izjemno veliko število različnih živalskih
in rastlinskih vrst. Podobno se na vrhu seznama z največjo kulturno raznovrstnostjo
znajdeta dve tretjini držav z izjemno biološko raznovrstnostjo. V vsaki govorijo več kot
sto jezikov.
Po vsem svetu praktično ni lükjer več naravnih ljudstev, ki bi ostala popolnoma
izolirana od nacionalne družbe. Večje nacije so s svojimi kulturami asimilirale domačinske
skupine z indoktrinacijo ali pa s surovo silo. Posledica tega je, da brez sprememb le redki
sledijo izročilu prednikov. Za primer: polovica severnoameriških Indijancev in
novozelandskih Maorov živi v mestih.''
Naravna ljudstva z ogroženimi kulturami pogosto končajo na dnu nacionalne
ekonomije. Pogosto so prvi, kijih pošiljajo za državo v vojno (Namibija, Filipini) in zadnji,
ki gredo na delo (brezposelnost v kanadski indijanski skupnosti znaša 50%). Največ jih je
med migracijskimi delavci v Indiji, med berači v Mehiki in v rudriikih urana v ZDA.
Pogosto se ukvarjajo s sivo ekonomijo: na severu Tajske gojijo droge, v ZDA vodijo
kockarske kazinoje, na Tajvanu, v Indiji, na Tajskem... prodajajo svoje hčerke za prostitutke.
Povsod so žrtve močnega rasizma. Indijski adivasi ali plemenska ljudstva doživljajo
težave, ki so primerljive le z »nedotakljivimi«, indijsko najnižjo kasto."*
Nižji oziroma manjvredni položaj naravnih ljudstev je ponekod uzakonjen v
nacionalni zakonodaji, kar omogoča, da prihaja do nadaljnjih zlorab na institucionalni
način.'' Jasno je, da je zatiranje, ki ga skoraj povsod po svetu prenašajo domačini,
11 M. Krauss, The World Languages in Crisis, Language marec 1992.
12 Cambridge, Massachusetts. Opomba A.T. Duming, n.d., str. 249.
13 n.d.
14 M. Krauss, n.d.
15 A.T Duming, n.d., opomba št. 10, str. 250.
16 isti, opomba št. 11, str. 250.
17 isti, opomba št. 12, sh-. 250.
20 \
1993, leto naravnih ljudstev
neizbrisno zaznamovalo njihovo duševnost, Ici se kaže v kroničnih depresijah,
alkoholizmu, mamilih, splošni sovražnosti, skratka, v socialnem razkroju.
Seveda nam prostor ne dopušča, da bi se težav in problematike, ki tarejo ta hip
svetovna naravna ljudstva, lotili podrobneje. Vendar najnovejših podatkov ne manjka.
Zato naj sklenemo ta bežen zapis z nečim bolj optimističium.
Domorodci, staroselci, naravna ljudstva ali kakorkoli jih že imenujemo, so začela
mtikotrpen, opozicijski boj za svoje pravice bolj organizirano oziroma povezano šele pred
dvajsetimi leti. Od leta 1970 so se namreč začela hitio širiti lokalna aktivistična gibanja
(tako prevajam ameriški izraz »green grass movements«). Tako gibanje je npr. leta 1992
pripeljalo 2500 pohodrakov iz džimgelske province Pastaza v Ekvadorju proti glavnemu
mestu Quito. Na svoji poti so dobivali od dne do dne večjo podporo.'* Lokalna aktivistična
gibanja najdemo dandanes povsod med naravrümi ljudstvi, pa naj bodo le-ta šele v
povojih, tako kot na Filipinih, ali pa zrela, kot v Ekvadorju. Najštevilčnejša in najuspešnejša
so tam, kjer so politični sistemi demokratični in kjer delujejo pravni sistemi, torej v državah,
kot so ZDA, Kanada, Nova Zelandija, Švedska in Avstralija. Seveda je tudi tu kup zlorab
in nejasnosti. Vendar imajo npr. severnoameriški Indijanci sedaj že generacijo nadarjenih
praviükov, ki znajo zakon »belega človeka«, kot to imenujejo, obrniti v svojo korist in
pridobiti Indijancem nazaj pradavna ozemlja in pravice do voda. V nedemokratičnih
družbah (zlasti v Afriki, ponekod v Aziji in Južni Ameriki) so težave že s tem, da se
gibanja naravnih ljudstev sploh sprožijo."
Kljub vsemu so sedaj regionalna in svetovna srečanja o pravicah domorodcev nekaj
povsem običajnega. Junija leta 1992, so bile npr. organizirane v Riu de Janeiru kar tri
konference. Najstarejša vrsta srečanj so bila letna zasedanja ženevske delovne skupine
Združenih narodov o naravnih ljudstvih. Ustanovila jo je komisija za človekove pravice
Združenih narodov leta 1982. Delovna skupina snuje splošno deklaracijo o pravicah
naravnih ljudstev. Inačica iz leta 1992 določa: »Naravna ljudstva imajo kolektivno in
individualno pravico do lastnine in nadzorovanja ozemelj in teritorijev, ki so jih tradicio-
nalno naseljevala ali drugače uporabljala. To vključuje pravico do popolnega priznanja
njihovih lashuh zakonov in šeg, zemljiškoposestnega sistema, upravnih institucij ter
pravico, da država preprečuje kakršnokoH vmešavanje v te pravice aH njihovo
prilastitev.«^"
Ta deklaracija tesno sledi Mednarodni konvenciji delavskih organizacij 169, ki je
stopila v veljavo septembra leta 1991 in zahteva spoštovanje kulturne integritete naravnih
ljudstev. Konvencija 169 je glede na prejšnje dokumente o naraviiih ljudstvih, ki so
domorodce spodbujaH k asimilaciji in »modernizaciji« njihovih kultur, precejšen napredek.
Pomislimo, a je še leta 1980 katerakoH vlada v Združenih narodih zatrjevala,da je ravnanje
z njihovimi »Indijanci« njihova stvar. To zdaj ni več mogoče.^'
Organizacij, ki so se (dobesedno) speciaHzirale za pomoč domorodcem, je na svetu
že na stotine. V BraziHji npr. spremlja ozemeljske zahteve Indijancev Ektmienski center
18 March On Qiiito, South and Meso American Indian Information Center Newfsletter, Oakland, Cal.,
pomlad/poletje 1992.
19 Kamerun po Halpin, Indigenous Peoples and the Tropical Forestry Action Plan. Glej Zemlja 1993,
Bohinj 1993, opomba 68, str. 256.
20 Osnutek besedila deklaracije, Julian Burger, U JSI. Working Group of Indigenous Populations, Ženeva,
oktober 1992.
21 Razgovor A.T. Duminga s Stevom Tullbergom, Indiann Law Resource Center, maj 1992.
21
Damjan J. Ovsec
za dokumentacijo in informacijo iz Sâo Paula, na Filipinih je Center za zakonite pravice
in naravne vire v Marüli. Na mednarodni raviü pa spodbujajo druge ljudi k pomoči
naravnim ljudstvom orgarüzacije, kot so Kulturno preživetje in Mednarodno preživetje
iz Londona in Mednarodna delovna skupina za zadeve naravnih ljudstev iz Kopenhagna.
Naravna ljudstva bi lahko odigrala ključno vlogo pri varovanju človeškega
planetarnega doma kot varuhi in upravriiki oddaljenih in krhkih ekosistemov. Vendar
sami tega ne zmorejo storiti. Potrebujejo podporo mednarodnega prava in državne
politike, potrebujejo pa tudi razumevanje in pomoč drugih, številčnejših ljudstev sveta...
Ko naravna ljudstva pridobijo moč nad lastnim življenjem, se prevladujoči svetovni
kxilturi postavlja nekaj vprašanj. Gre za potrošniško in individualistično kulturo, ki se je
rodila v Evropi, gojila pa še posebej v ZDA. Alan Thein Duming meni, da naravna ljudstva
za ohranitev zunanjih področij, kjer živijo, naredijo več kot katerakoli alternativa. Svetu
" morajo ponuditi žive primere kulturnih vzorcev, ki lahko pomagajo oživiti davne vrednote:
vdanost bodočim generacijam, etično spoštovanje do narave, predanost skupnosti.
Vprašanje bi se lahko glasilo: aU so naravna ljudstva preteklost ali prihodnost?^
Osebno menim, da so ta ljudstva v življenju našega planeta tudi prihodnost.
Vprašanje, ki ga zastavljam, pa je naslednje: Zakaj Slovencev, ki nacionalno ogroženost
zgodovinsko dobro poznamo, na določen način pa smo še vedno ogroženi, problematika
naravnih ljudstev tudi v letu 1993 sploh ne zanima? Smo v Evropi in smo na svetu. Tega
nočemo aH ne znamo dokazati. Zanimivo je, da ne posameziü etnologi ne etnološka
združenja v dolgem letu 1993 niso zmogli ne sebi ne slovenski javnosti spregovoriti ničesar
o globalnih in lokalnih problemih naravnih ljudstev, katerih preučevanje in skrb sta vendar
(tudi) na ramah - etnologov.^^
22 A.T. Duming, n.d.. Str. 112.
23 V kolikor se motim in sem spregledal kakšen prispevek o letu naravnih ljudstev, se opravičujem. Naj
povem le to, da sem sam govoril o tem aprila 1993 na Valu 202, za isti program pa sem pripravil o tej temi
enouren prispevek, ki je bU na sporedu 2. maja 1993.
22