SAMORASTNIŠKA BESEDA 1990 L. I 1 REVIJA ZA EITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA SAMORASTNIKA BESEDA ! ! LITERATURA l)OH Naj raste Rast! Žalostinka popotnikov našega časa Sonce v znamenju ieva Pesem o pesmi Pesem o ljubezni Šentjanževo Motiv Močvirje (Dom, Padec, Krik, Slast, Spomin, Padii brat, Črnenje, Voda, Počrnjeni ptič, Pesem) Ko stopim iz verzov To ni pesem Slutnja Ljubezen Stekleno cvetje Večer je spet tu Nekoč Danes Bralcu * * * *** Božičnica Bije zvon Vrtnica Ožarjena Mladi rudarji Veliko ur sem pod žerjavi Knapovsko sonce Vesna Sprehod 3 JOŽE ŠKUFCA 7 SEVERIN ŠALI 8-9 9-10 FRANCE REŽUN 10-11 MARJANCA KOČEVAR Miinchen 85 11 12 12 13 13 14 14 13-16 MILAN MARKELJ 17 18 21 21 21 22 22 22- 23 23 23- 24 24 23 25 25 26 26 26 26-27 27 27 28 28 IVAN ZORAN AVGUST GREGORČIČ JANJA KASTELIC JANEZ KOLENC MILAN SIMONČIČ ANA PORENTA-R1GLER JADRANKA MAT1Č-ZUPANČ1Č (Prevod Nataša Petrov) IVO UMEK TOMAŽ SLANA S srečanja literatov začetnikov na Vinici aprila 1988 Suicidiumdifferens 31-32 PETER ŠUJICA Vas 32 NELLY SCHUSTER Molčim 33 JASNA STREL LITERATURA KULTURA!N DRUŽBENA VPRAŠANJA LIKOVNE PRILOGE* Šepet Trideset žebljev Fanfare Ne pustijo ti samote Zemlja krije skrivnost 37 S teboj v besedi 39 Božidarju Jakcu v slovo 46 (ponatis iz Dolenjskih razgledov 21. decembra 1989) Umetnik življenja 49 Na usodnem razpotju 35 Ko bo v prihodnje subjekt oblasti 57 Za drugi bienale 58 Ekološka sociologija 62 Kulturni telegrami 1989 69 Teranova trta (naslovnica) Potem znenada ptica Z vetrom Cik cak I Prerok III Avtoportret Berlinski motiv Škarje Pokrajina V gledališču Gospodar noči 33 ŠTEFKA BUTALA 33 MLADEN BABIČ 34 TAMARA VONTA 34 BARBARA ZORAN 38 JOŽESEVLJAK 46 FRANCI ŠALI 49 UROŠ DULAR 55 MILČEKKOMELJ 37 DUŠAN PLUT 58 FRANCI ŠALI 62 BRANKO SUHY 69 TOMAŽ ŠTEFE 77 IVAN ZORAN BOŽIDAR JAKAC 5 KLAVDIJ PALČIČ 19 ZORAN OGRINC 29 KAREL PLEMENITAŠ 35 MILAN UNKOVIČ 47 BOŽIDAR JAKAC 53 BOŽIDAR JAKAC 59 BRANKO SUHY 63 BOGDAN ČOBAL 73 BOŽIDAR JAKAC 79 ERIK LOVKO Vse likovne priloge so vzete iz Kataloga 1. Bienala slovenske grafike, Novo mesto 1989. Na/ rasfc KAST/ RoJ<7a se /e nova revi/a Rasr. /Je/a zan/o /e pr<š/a iz 71reAn/ega, A/er /e sAupina Au/rurniA Je/aveev neAa/ /er izJa/a/a SamorasfnišAo AeseJo. /z n/e se /e iz/ušči/o ru Ji nne Rasr. Amančno so /i pomaga/e sAoJiri Au/-mrne insriruei/e iz oAčin, Ai so poimensAo preJsrav//ene. OJ spočer/a zaf;ns7< Jo prve šrevi/Ae /e /vcfeA/o Aar preveč časa, preJvsem zaraJi začemiA reža v, Ai /7A ni Ai/o ma/o. V AoJoče na/ Ai revi/a /erno našre/a šriri šrevi/Ae. Rasr porreAn/e Do/en/sAa, ra zgoJovinsAo in Au/rumo izreJno razgiAana in zanimiva Ježe/a, Ai pa menJa še ni ime/a svo/e revi/e. Žaro na/ pogan/a v prvi vrsri iz JomačiA ra/, z napoveJ/o in pozi-vonr, Ja AoJo n/ene srrani na vo//o soJe/a vcem ru Ji o J JrugoJ. /'rva šrevi/Aa že naAazu/e vseAinsAo zasnovo za naJa//n/e Areiran/e Rasri. OJprra /e za nmerniAe, JrnžAos/ovce, peJagošAe Je/avce, gospoJarsrve-niAe in eAo/oge, razisAova/ce in znansrveniAe, cse/isre in AririAe, Ai /i AoJo Aogari/i Ava/irero in svežino z /ireramimi in Jruginri prispevAi z naAazaniA pa rru/i JrugiA poJroči/. /V/eno Aoren/e /e isAan/e in porr/eva-n/e resnice sporočenega in svoAoJe č/oveAa, žaro na/ /i AoJo ruji aprio-rizmi vseA vrsr. TaAo Josro/ansrveno Jržo na/ revi/a porr/u/e pri vse/ svo/i naJa//n/i rasri in AArari neneAno uJe/an/a Arireri/ Ava/irere, reme//no meri/o za svo/o uve//avirev v času in prosroru. TuJi prepiAi s Arirično AeseJo Ara/cev so pričaAovani, ce/o zaže/eni. Na/več/e zaJoščen/e za revi/o pa Ao, če Ao ime/a čimveč JoAriA soJe/av-cev in ve/iAo Ara/cev. /n ro /i /e ruJi prvenstveni namen. Na/ ga Rasr ne zara/i, ne prej oA/ič/em seJan/osri in ne prej zgoJovino. G/avni ureJniA - Kiavdij Paičič POTEM ZNENADA PTICA, 1989 jedkanica in akvatinta, 35x34 cm Severin $aii ŽALOSTINKA POPOTN!KOV NAŠEGA ČASA Stojimo ob usahtem studencu, medtimo ob usihajoči reki, na robu zetenice, ki še komaj ktjubuje peščenim viharjem, in v mrščavem, neprijaznem večeru pojemo žatostne pesmi. Kje so čista ozračja čtoveštva, da bi v njih utripati biseri zvezd? Kje so zetenine trav in gozdov, kje pesmi ptičev in brenčanje čebet? Kje so še upanja in zaupanja, kje prave, neponarejene besede, ki gredo iz misti v mise! in iz srca v srce? Vse je žatobno! Kot da se je Zcmtja pomaknita s tečajev, kot da gre Sonce po drugi orbiti in so se pomešata znamenja zodiaka. Kot v popačenem zrcatu se kaže spremenjena podoba sveta in čtoveštva in žive in nežive narave. Ni gtobin ne višin, te sive gotjave stvari in bitij. Medtimo pod mrakobno zarjo in pojemo žatostne pesmi. So še upanja za nove tuči, se povrne pravo Sonce, da obsije čtoveštvo in Zemtjo? Se še povrne rodovitna pomtad, da nam zažuborijo reke iti potoki, da prijazne sape zašumijo v krošnjah dreves, se prebudijo iskrene in potne besede in nam povrnejo hvatne in radostne pesmi, ki bodo v povetičevanje Zemtjc in nas? Bo nas še prevzeta preprosta modrost živtjenja in naše usode? O, mrakobno je v nas in v stvareh in čas izgubtja svettobo in sanje. Vendar upamo v nove zarje! Tudi v tem mrkem večeru, ko pojemo žatostne pesmi... Severin Šali SONCE V ZNAMENJU LEVA O blagodejnost zorečega drevja in opojna senčnost pod zelenim šotorom vejevja! Počivam na jasi, ob robu gozda, v samoti. Tiho šumi reka, tiho gozd pošumeva. Poldne, sredina dneva, in najvišje Sonce — Sonce v znamenju Leva. O da dremota v osrčju zoreče trave, ko se spreminjam, v sen in stvarnost narave... Trenutki, ko ni ničesar, kar je hilo. Sem v senci, a v meni je vse svetlo — z neba, z zemlje vse vame seva... Visoko poletje, sredina dneva, in Sonce v znamenju Leva! Brez vseh spominov počivam v samoti, v minulosti ni ne temin in ne blišča, ničesar miru mi ne moti, kar je bilo, svetloba preseva... Čebele brenčijo, kot v snu zagostoli ptica, dišijo zelišča, na skali kača se mirno ogreva. Vse molči v tej opoldanski uri, vse skrivnostno živi in zori. Svetloba od vsepovsod seva, saj je visoko poletje in Sonce v znamenju Leva... Severin $a!i SONCE V ZNAMENJU LEVA Opojno dišijo zeli in trave; prehajajo vame svetle moči narave. Reka spodaj kot srebro sije, daleč v zvoniku ura odbije in potdan /voni... Zapirajo se mi sluh in oči, počasi izginjam v dremoti. Zdi se mi: čas tudi stoji, nihčeganepreliiteva... Sonce pa žari in žari tosoticevz.tiamettjttl.eva! France Režtni PESEMOPESM! HTHRATURA Rastt/1990 Kadar obtiemore mise) in mnogih stvari ne moremo povedati iti ne razložiti, poslušamo, odkrivatno, izgovarjamo iti pišemo pesmi, kajti pesem najbolj pove, kako je z nami iti samo z njo ztnoremo v razodetje. Najkrajše pesmi so etia sama beseda, takepcsmisomatna,]jttbezen, rojstvo..., daljše pestili sta dve alt tiekaj besed, take pesmi so mama rte joči ali Ijttbitn te ali tie odhajaj, še daljša pesem je pričakovanje ali upatije ali tema in obttp iti najdaljša in največja pesem je življenje. Najbolj razvejane pesmi so drevesa, najbolj nemirne pričakovanja iti najbolj raznolike Ijttdje, najtišja pesem je padanje snega, najbolj svetla in obetajoča semena in najbolj temna čakajoče bombe, najbolj nežna pesem so cvetovi ali nasmeh ali )irvi poljub, najliotj razgibana pesem poleti kotij ali skok tigra in najbolj tunirjena mrtva stebla, najbolj neukročeni pesmi sta prostor iti čas 9 in še bolj skrivnostni neskončnost in večnost France Rcžun PFSHM O PFSM! France ke/un UTERATURA Rastl/)990 Pesem je vse, kar je in kar je resnica in vse, kar pomaga ustvarjati svet. Zato je pesem največ, kar zmoremo, in če je ni, lahko poljubljamo samo še molk, temo, praznim) in trne. PESEM O EJUBEZN! Vse si: vsemogočna in hkrati ranljiva in če je življenje čudež, si ti čudež življenja, preprosta si in hkrati skrivnostna innedoutnljiva, omejena in hkrati neskončna iti vsa si prepletena z ukazi in ubogljivostjo, oplojena s skrivnostjo DNA tkeš nemir in slo po objemu, močnejša od smrti izpolnjuješ praukaze in porajaš nova življenja, v vseh bitjih si iti vsa bitja so v tebi in v vseh bitjih si hkrati odmev iti ukaz, kajti bolj si omamna kot vse druge omame sveta in samo s teboj lahko prahit uresničuje svoja hotenja, in vse je v tebi in vse prihaja od TAM in radosti in bolečine in sreča in strah in obup, viharji in umiritve, zvoki fanfar in najbolj tih šepet, France Rt /mi l'FSl.M O I JUBEZNl /n svojo uresničitev /hiraš vso lepoto oblik, tie/tiostintrtije in vse barve ttepokošenega travnika, najbolj ti slti/i lepota, menda /hrana i/. tvojih livad samo/ato, da pomaga k uresničitvi, v tvojem objemu se rojevajo skoki tigrov, ljubkosti v begtt gazel, poleti ptie in spletanja gne/d, spopadi jelenov, odpiranja evetov in zaljubljeni poglerli, večna si in neuničljiva m četudi se nam kdaj /at/.tli, dasmoutrtijetii in da te ni več, tvoje brazde ostanejo insoševedtiožejne, nepregledrtasi, kot je ustvarjanje in lepota, in v vsakem življenju seuresničttješ jnmniraš drugače. Marjanca Kočevar ŠENTJANŽEVO pastelni metulj sehodotakml napete tetive na polnočnem loktt in divji ognjemet se ho vsul iz nebesne cevi takrat bo noč postala nevesta soncu HTHRATURA besede Kast 1/1990 sebozgantlo v kapljici rose 11 na jeziku Marjanca Kočevar v arabeski davna notrim medsrčne ožine atterego razplahutan v /men bivanja v krnico osojno potožen uročen v sečišču senc je le odsev svetlobnega obrata črno d!cto v seme jalovo zabodeno ^ ^ ^ voda tne obliva selivko v preletu in globine pesek pozvanja prozorno kot gladina mi oči izpira nettkrotljive v vrbovih vrb se barvajo zeleno da so mahovnata struga zvezda repatica jih moti z raziskrenimi lovkami da nihajo vznemirjeno utopljenci v valovih migetajo goli nošeni v magnetno krožnico voda me obliva svoj pogled upira vame njiva modrega lanu je moja pradavna mati od nje nežno prihaja veter obarvan v modro in tudi sončnik iz nebesnega svoda je moder kot divja vijolica voda me obliva in breg ob reki se barva v modro moj lahni dih je moder in breztelesno modra postajam kockasta puščava se počasi ruši nadme ko nihaje obvisim na vejah 12 voda me vpija že sem njen naplavljeni pogled živo žeto najdem v mehkobi trave ko svettoba pada skozi prosojne tiste tudi ko žge potni svit in me konice danjenja dotikajo kot iskrice tečem potem po ntici sama tahka brez korenin iti mrtva svoboda sc širi krog mene v nočnega metutja se sfrknem ko večerni ave zaniha in sem žival —trepettika ujeta v kovinski zvon Marjanca Kočevar MUNCHEN 85 svetitkodoma si obesim v dušo s privitim stenjem l<) varujem da ne ugasne tu v temni maternici evrope razpršeno poskrita zgodovina dežuje vame poševen mrak mi prestreza vsako stopinjo zareže v bojazen nič me ne ukroti da ne zbežim UTKRATURA zidov Rast ]/)990 se pretaknem kot zanka svetitko iz sebe zajamem in je dom prisotnost je izginita tistega večera ko sva grcbta po tedenikih injepotzeta tedena tava v najin strah januar se je razprši! v jezico kapitetj v kup kamenja inretikvij vse je bito pompeji ko sva sc obrnita drug od drugega Marjanca Kočevar MOT!V motiv datjave ko gozd postane reka in se vse barve zrkct ztijejovvetiko podotgovato zenico skozi etipsast predor brze neimenovane podobe m veter zajame prgišče brez kot sktedico studenca in je kamen gora ki se dotika neba in je križ stena ki teseno drami pokrajino tako širno da je tisoč vrancev LITERATURA "cdotntt Rast 1/1990 da je doba od rojstva do smrti 14 ne zajame Milan Markelj MOČVIRJE [)OM Neskončno močvirje, sivo nebo, oblaki težko viseči nad črno voelo. Ne dan ne noč, večna poltema; za obzorjem bled odsev — sanj ali pekla? Planjava z bolestjo ljubljena, si naš pravi dom? 10 temačno močvirje, to sivo nebo? Kadar na nebu v Inč zareže kliti ptic, pride do nas predirljiv klic iti v pršili se zgane kot kamen težko: v svetlobo doma ptice gredo. PADEC Padel je beli ptič, odlomil sc je klic s sivega neba. Pernt je zlomljena od lepohudega. V očesu strah, v srcu dvom. V obzorje razžarjeno, obzorje oddaljeno so bratje potonili. Beli ptič, senca bela iz globin neba, t [TERATURA ^ rnuko zasajena Rast )/)990 v močvirna tla. 15 Beli ptič zakriči. Močvirne ljudi v sanjah zabolc peruti zlomljene. KRIK Oj, ptice, po nebu hiteče, ptice za soncem bežeče, moji blodni bratje beli, kriki po nebu ploveči! Ne morem za vami, ne vidim krogle žareče, ki vžiga vas do bolesti, ne verjamem v sončne poti. Jaz pojdem v močvirno vodo: v nji vsa sonca žare, v nji korenina počiva, v nji se roža razcveta, vase obrnjena pot. SLAST Oh ženah tesnobno zaspimo. V sanje se prikotali klic oddaljenih ptic kot slepeče ognjeno kolo, kot ogenj gorak. Svetli od sati j gremo v telesa žena iskat luč neznanega sveta. Zareže v nas kratkotrajna slast. Perut je zlomljena, blizu so tla. SPOMIN Skupaj s ptico sva letela na jug v svetlobni pir. Temna slutnja je zlomila krila mi in me upognila do močvirnih, črnih tal. Beli ptič je žalujoče kričal za letečo jato: -Brat, naš brat je pal!<< PADU BRAT Mitan Marke!) MOČVIRJE . . Mojbratsivbotecmi. Tvoja ztomtjena perut jev mojem srcu ogenj pod pepetom sanj. Kriki potujoči ti ptic zadušeni sen bude; davni kticboti ptice in tjudi. Dvigaš ranjeno perut, zbadaš me v srce, ugasti žar budiš, padti brat-beti ptič senca iz močvirnih tat. ČRNENJE Zabtodeto ptico starodavne pesmi bodejo v grtu. Hrepeni v botesti. Anakritihbotečine kriki te tetijo. V očesu ptice davni dnevi in odsevi prehojenitipoti. Črna mrena pteza na oči. V močvirno vodo se nebo topi. VODA Utihni. Povesi perut, zvij vrat, sktoni gtavo gtoboko v močvirno vodo, beti ptič, moj brat. Ni strašna voda močvirna. Vse razkroji v temo, skrite botečine, brate na nebu, datjno sonce. V črni vodi tone vse. Skrite botečine, bratje na nebu, datjno sonce, tz črne vode raste vse. POČRNJEN! PT!Č Včasih odide kdo pod močvirno vodo počitka brez sanj truden iskat. V pustih nočeh praska po vratiti, na mrztih ognjiščih piše v pepet. Močvirna črnina, temni obraz, počrnjena ptica, počeni glas. PESEM Skozi temna vrata niča ne stopiš k biči, nepotetišvjatinajug na temnih krititi niča. S temnimi očmi niča neugtedašdatjnehiči, ne ozdraviš ztomtjene peruti s temnin zdravitom niča. S temno btazino niča si gtavo podpri in $e z očmi sanj v močvirje dom ozri. Pesem si me včasih izmisti. Potihem stopitn iz verzov. Lahen kot top!i vzduh zenitje nad jutranjo brazdo v zemetjski svet odpiavam. Tako mato vem o tem svetu. (Pesem prišepne: o svetu majavih mejnikov iti mrtvih straž.) Premato o Črtih iti kačjih vodah iti mavricah na prepiah. Tako mah) vem o čtoveku. Zakaj tako strašno tjubi, zakaj tako strašno ubija za pedenj te zčmije. Zakaj venomer zida in ruši. Ko pade, pa pade za zmeraj. Tako mah) vem oživtjenju, minevanju juter in rose. Ničesar o smrti, o tem, zakaj zvonček pomtadni žatost priktiče iz pesmi ati iz cerkvice svetega Vida. Tako mato vem tudi osebi. Leto, dasemvčasiti izmištjen. Ko tahen kot topti vzduh zemtje po zemetjskem svetu zabtodim, sem tudi resničen. Ne, to ni pesem — preludij pomladi, pogovor iz prašna priklicanih prabesed. Tu ni (in ne še pod patinastim prahom) premišljenih pesniških prispodob za prepotene poti praprotnih polj — prikritih protestov v pritožnih knjigah pohojenih prednikov. Nič takega ni, nič več takega, kar je še na p, nobeno prevratno pisanje, je le pustota v molk potopljenih previsov, piknik preperelih podob prvih prišlekov, preslica za popoldne. Zoran Ogrinc Z VETROM, 1989, kotografija, ksilografija in suha igla, 63,5x7.1,5 Avgust Gregorčič SLUTNJA Ko bo vse črno nekoč, kot to vino, boš šta kako noč, morda, mimo žalostnih dni iti če boš pita, vem, dabošvčašoiztita davne besede, rekoč, saj ga nisem ljubita... iti vem, da boš vino izpita... Avgust Gregorčič LJUBEZEN Tako kot vse cvetje je skrito v semenih /a novo pomtad, ko je še s snegom prekrito vse in zavito v htad, tudi sreča zastane... če veš, da semena kalilo, ko pride pomtad, iti veš, da bo cvetje zate, te vsega prevzame že prve pomladne dni, ko se prebujajo trate... Avgust Gregorčič STEKLENO CVETJE HTHRATURA Rastl/)990 Sam sem žete), da srce iztije vse nade na seme, da vznikne iti vzcve z najtepšim cvetom za tebe... Ko cvete zdaj, gtedam težko te tepe barve sveta, to moje cvetje krhko, to moje cvetje srca... tn ker drhtijo dlani, to cvetje ne more v roke, ker se vse razdrobi kakor stekteno srce. Pomlad brez maja, maj brez pomladi, cvetje brez barv, brez vonja -čebele spe v panjih. Preveč je spoznanj, preveč bolečin, premalo je sanj za nov dan. Janez Kotenc VEČER JE SPET TU Večer je spet tu. In čakam. Kaj, sam ne vem. Zagrnil sem okno in se pogreznil v molk, ki me obdaja. Spomini prihajajo. Pode se kakor otroci po trati in mečejo žogo mladosti. In zunaj zavija burja. Radio tuli gesla sovraštva in sle po oblasti. A v meni mir, ki me poljublja in spaja z neskončnostjo. Nič mi ni žal... ne za temnice, v njih sem uši, stenice, podgane spoznal. Nasmeh mi ustnice barva in noč je že tu in čutim, da sem z nasmehom novo zvezdo za v dalje prižgal. Janez Kolenc NEKOČ Nekoč sem bil v ječi, takrat sem spoznal, kakšna sramota je biti ječar. LITERATURA Rast 1/1990 So grizle uši, so žgale stenice. Kakšna sramota 22 je človek pravice. Janez Kolenc NEKOČ Janez Kotenc Janez Kotenc LITERATURA Rast 1/1990 tn z mrazom in z mrakom so žgati obraz. Kakšna sramota je za ječarja, da svoji sramoti je za čuvarja. DANES Žatost hodi po cestah in berači za vesetje. Stepota tiptje od ogta do ogta in išče svoj vid. Hromost se ptazi po prahu in ukazuje na juriš. Stavca so ostepiti, škrjanca privezati v tovarni za stroj, da bi prevpit ropot praznine. Sonce vzhaja izza gore Sramu, obseva njive, ki rodijo žito, z njim zamesiš obup. Vrbe žatujke nad totmuni črnega dne. tn Pesnik, ki je v nočeh gtedat tuč in v tuči zarjo novega, se je obesit na stepo besedo. BRALCU Ti, ki sem te nevreden, da boš postušat mojo besedo. Vedi, da moja beseda te prosi. Žejna je, v tebi čuti vretec, ki obtiva vrbe in trate in nosi s sabo obtakc, vriskajoče po njegovi strugi. Za utešitev te prosi. V tebi čuti datjave, višine, gtobine, kamor moja beseda sprašuje. Ko boš potjubtjat stvarstvo z roko, pogtedom, nasmehom, pozdravi ga. Moja beseda v samoti kot zvezda prosi nebo za temo. Brez razdajanja svoje svettobe je zvezda še zvezda? O čudo živtjenja! JanczKoicnc BRALCU Milan Simončič UTERATURA Rast)/1990 lema in svetloba se spajata, ko zvezde žive. O, kako rad se zavedam, da živim! Vzemi rožo. Daje ti jo ta, ki išče, kje je moje doma. Tudi v tvojih očeh je repatica, ki kaže v neskončne daljave, kjer nemir leže k zemlji in rožo rodi. Pojdiva, naj roža pokaže, od kod je doma. Našel sem jo ob cesti, nekdo jo je odvrgel in pohodil. Umil sem jo v prahu z ljubečim pogledom. Zdaj jo dajem še tebi. Mene njen vonj je umiril, da verujem v zemljo, ki rože mogote rodi. S tem, ko pišem, iščem. Koga, kaj? Najbrž oba. A ko napišem, spoznam, da iskal sem samega sebe v tebi, iti sredi sveta. * * * Gospod so mi podarili lekcijo sreče. Nekdo mi je dal jesti in piti, v posteljo me je položil in v dehtečem jutru svežine sem se zbudil opran in spočit, poln blagoslova in votija po njej. Pa sem spet stopil na pot, na dolgo in tako prašno pot in še tedaj, ko sem spet stopil Tebi naproti, sem imel s seboj srečo, v bolečino sem jo ovil. Mitan Simončič Čas mi je uklenil življenje v pajčevino. Moj spomin se skriva v noči brez zvezd. Misli so odete v sanjsko ogrinjalo in nemiren veter je razblinil otožne vzdihe v nič. Tema se vleče nadme in uklenjen sem v dehteče hrepenenje. Zdaj bom pozabil, kako se živi, ljubiti tako ne znam več. Na dolgi poti bom nekje srečal Tebe in zorenje dveh cvetov bo zmotil popotnik, ki bo postal pod stoletnimi sencami cipres... Ana Porenta-Rig!er * a a Z mrtvih bregov sem te zaslišal davi. Prišel si pet otožne pesmi bučni reki. Ni te prepoznala, ko si klečal do vratu v njeni vodi. Ni ti podarila rož, niti miru, ko si ji rekel, da jo ljubiš. Ko bo konec tvojih pesmi, ti bo zdrčala skozi mrtvo grlo ta tvoja reka... Ana Porenta-Rigler BOŽIČNICA Na tvojih tirnicah jutri vozi moj vlak, pojutrišnjem na mojih tvoj iztiri. In pojeva: kot ogenj, kot mir. UTERATURA Rast 1/1990 S tvojih poti v svojih čevljih čutim kamen, ti sprehajaš mojega na svojih pločnikih. 25 Svečke gorijo in pojeva: Ničesar ne izgubiva. Ana Porenta-Riglcr B!JE ZVON Nobene speče besede ni na obzorju. So mrtve? So same? (ime zavese spuščajo device. Kamnite pahljače. Bije zvon. Jadranka Matič-Zupančič VRTNICA Gostota znaka njegova kratkotrajna navdahnjenost na vodi vijuga besed zvezdna odtrganost prevod Nataša Petrov v mimohodu Jadranka Matič-Zupančič OŽAR)ENA Do te podobe zakopane v jezeru nekje zabledh človek se naslanja na gladino vode zdravilna ruda se lesketa prevod Nataša Petrov z obrazom sna Ivo Umek MLAD) RUDARJI Vse več je rovov peklensko zavitih v temo, vse več jeklenih okovov, prevečkrat je fantom hudo. UTHRATURA Rast 1/1990 I am globoko je črno zlato, mrzlica trese zobe, v osrčju prevečkrat se žgo, po plečih jim grude lete. ivoUmck MLAD! RUDARJ! Mladi so — v poletu, ogenj iskri jim pogiedc, a vendar, kot da so v cvetu, garajo, bojijo se bede. Vse več je rovov in zrelih naprednih spoznanj, vse več modernih okovov, nič več modernih sanj. Ivo Umek VELIKO SEM UR POD ŽERJAVI Počasi se staram z železom in jeze ne morem prikriti, sem pred velikim jezom, se preko ne morem preliti. Ogenj pa liže mi lica, od rje so grde roke, ne morem se bati hudiča, že jeklo segrelo me je. Veliko sem ur pod žerjavi, nad mano rjava zavesa, z mano tovariši pravi, ne želim si od njih slovesa. Počasi že rja umira, vse sveti se v mojih očeh, lesk pot si utira, v srcu mojem je smeh. Ivo Umek KNAPOVSKO SONCE LITERATURA Rast 1/1990 Tudi v jami sije sonce, le da ni tako toplo, greje kaplje, ki drsijo, knapom čez telo. Knap veruje v svoje roke, čiste misli ne težijo, večkrat se zazre v oboke, po čelu kapljice drsijo. Tudi v jami sije sonce, v srcu ga rudar ima, a v duši vero v človeka, sin očetu roko da. Tudi v jami sije sonce, toplo sonce iz oči, sije, greje v črne konce, 27 sij bleščeč še srd stopi. Tomaž Slana VESNA Opijam se z vonjem pomladi, šumenjem zelenja dreves. Hodim, razbremenjen vseh bolečin mrzle, temne zime. Čakam vonj cvetja, veselje [jubezni, srce v soncu. Iščem zvezde v nočeh, plamen v očeh, človeka v človeku. Tomaž Stana SPREHOD Neruda. Sprehajanje s knjigo v roki, s srcem v stisnjeni pesti. Prislonim se ob drevo in ga diham. Spoznavam ga od korenin do poslednje vejice. Tudi živi? Mogoče živi skozi moje telo. Mogoče ne biti pomeni biti. HTERATURA Rasti/1990 Kare! Ptemenitaš CIKCAK, 1988, jedkanica in akvatinta, 7,2x9,5 cm Ssrcčanja literatov začetnikov na Vinici aprila 198H LITERATURA Rast 1/1990 Peter $ujica SU!C!!)!UM EHEEERENS Stiska) sem veke tesno skupaj, kajti prati mi je nenehno sili! v oči. ) tn)i tistniee sem stiskat in etihat sem te polagoma, saj sem se hat, eta mi preveč peska v ustni vottini ne tn vzelo sape. Tako sem tioetil. Hoetil sem v osrčju tieztianeubce m v glavi sem čutil topo bolečino, bolečino raz-kotamojitimisti, ki je kljuvala vame. Nova misel ju tihijata staro in novejša je ubijata novo in tako naprej, etei konea moje zavesti... tn ven-etar sem tioetit etalje, ne eta hi pri tem posebno trpel. Celo nasprotno, užival sem v trpinčenju samega sebe, užival sem, ko sem gleelal vsa brezoblična, umazana in nesnage polna telesa okoli sebe, ki so ležala v gmotah in v raztrganih etnijah skušala najti zavetje pred vetrom. Ni lini uspelo. Užival sem, kei mi je umazanija napolnila nos, tista, ko sem sopel in kašljal, samo da sem pozabil na svoj delček v možganih, ki je neusmiljeno opozarjal nase. Kaj on m mogel zaznati okoliše, vetra, zanikrnosti ljudi in jok majhnega otroka na kupu smeti? Mar je okoliša zaznala njega? Nekako ga je, saj so ljudje kljub vetru iz zaklonišč buljili vame, v mo)o raztrgano obleko, ki sem jo ukradel na smetišču, v moje čevlje, ki so dovoljevale nogam, da so v meso lastnih podplatov rezale trajen spomin tega popoldneva. Jaz pa sem hodil dalje, ves ubog in ničev, zaverovan v prepad svojih misli, Čudno je bilo to — niti sam ne vem, kje sem ]o dobil, a kravato sem imel čisto novo. Kljub pralni in letečim drobeem peska se je vsa svetila in ljudje so nekako odvračali pogled od nje. Kravata? Da, sedaj sem se spomnil, da mi jo je podarila predstavniua društvazamiselnirazkol. Včasih sem bil zelo ponosen nan)o, saj mi ju takrat še uspevalo pozabljati na majhen delček znotraj mojih možganov in dosegel sem zavidlpvo stopnjo na družbeni lestvici. Imel sem eet kup priznanj in medili. In seveda sem vedno nost! to kravato. Takrat sem kopičil iluzije na eni strani in pozabljal na misli na drugi. Da, zapostavljal sem jih in sedaj se mi maščuje. Takrat še nisem poznal razkola misli, poznal sem le iluzije. A čudno, društvo, čigar predstavnica mi jo je podarila, sc je imenovalo -društvo za miselni razkol «. l ega še opazi! nisem. Naenkrat pred seboj zagledam starca in ob njegovi levi ustnici se je po bradi spuščal curek čudne, a močno smrdeče tekočine. Zares je močno zaudarjal. Moral je biti pogumen, da je lahko prišel na svojih majavih nogah do mene m njegove steklene oči so gledale naravnost v moje in tudi moj tnali delček v možganih se je zdrznil. Čakal sem in gledal njegove razmršcnc lase ter raztrgano deko, s katero se je ovil. -Kdo si?« je vprašal in jaz nisem mogel odgovoriti, saj sem slutil, da že pozna moj odgovor, kajti naenkrat je zapičil pogled v mojo kravato in rahel posmeh je bilo razbrati z. njegovega obraza. Vseeno sem zbral pogum in jecljajo odvrni); -Jaz sem član legije neživih. Umrl sem pred nekaj dnevi iti čakam naslednjega rojstva!« Ni odgovoril. Počasi se je obrnil in na pogled je izgledal zelo nebogljen. Celo morbiden se mi je zazdel za trenutek. Kot bi njegov sključeni hrbet zijal vame in postavljal naslednje vprašanje. In naslednje... in še iti še... Nato se je zgrudi) v pesek in ni se več pobral. Zaslišal sem smeh, a čudno — smejal sem se sam. Bil je to smeli moje ničevosti, mojega izobčenstva. Nisem sc hotel smejati in začel sem grabiti svoj Peter Šujica SU!C!D!UM DIFFERENS Nei!y Schuster LITERATURA Rast 1/1990 vrat, ga stiskati, dušiti sem začet samega sebe: detček, ki je prej ktjubo-vat v meni, je jenjat. Verjetno mu je zmanjkovato kisika. "Uničit ga bom! Uničit!« sem kričat skozi smeh in res mi je uspeto. Hropeč sem padet poteg starca in oči prestrašenih tjudi so še vedno butjite vame. Zmračito se je in veter je začet pihati v drugo smer. Sicer pa to sptoh ni bito važno. Jaz sem uspet. Da, zapotnit sem prepad v svoji gtavi - vsaj mistit sem tako. Dva raztoga za srečo...? A vendar sem še vedno videt in stišat vse okoti sebe. Tudi starca, ko je vstat in se zopet obrnit proti meni. Ptjunit je na mojo kravato, kot bi dejat: "Niti tega ne moreš izpetjati! Ti, bivši čtan društva za misetni razkot in sedanji pripadnik tegije neživih. Kdo ti daje pravico, da sam sebe ceniš tako visoko?« Še enkrat je ptjunit vame, nato pa je priprt svoje žareče oči, se obrnit in odkorakat v temo. Začet sem padati, padati in botečina v gtavi je postajata vse hujša. Natahno sem odprt oči in zagtedat dva znana obraza s tretjega A oddetka naše psihiatrične ktinike. Tudi onadva sta butjita vame in z neprikritim pomitovanjem jeta vezati moj prisitni jopič še tesneje. Prišet je moj zdravnik in vprašat: "Kaj je, prijatetj, še en neuspeh?« Ubogi zdravnik, sem pomistit in že razmištjat o nastednji pritožnosti. Odgovorit namreč nisem, saj me je starec v vetru marsičesa naučit. Le zrt sem v novo, svettečo se zdravnikovo kravato. VAS Vas diši po temni vtagi svežem kruhu, senci gozda, vas diši po botečini še zorečega tam grozda. Vas diši po tesketanju sredi teme drobnih sveč. Vas diši po praspoznanju mnogih smrti, sotz in sreč! Vas diši po prabesedah in po tovu ztatih rek. Vas diši po sanjah, sktedah in po vzdihu vitkih smrek. Vas diši po trudih, grozi sred raztrgane zemtje, vas diši po gtuhi toži, ko je upehano srce. Vas diši po bajtah bornih, ji strah je vtisnjen v spomin. Vas diši sred duš upornih v stadko zretost pratišin! Vas diši po kaščah, btatu, ki se sprime pod podptati. Tam nekje v srčnem prekatu skrivaš upanje za vrati... Vas diši v kito spominov: "Šti koraki so, odšti...« šti koraki tjubih sinov so, oko se zamegti... Vas diši... "Nič se ne vrne...« Ves potrt je kmet. tn bted. Kdo domov se sptoh povrne? Kaj je treba tu — besed? Vas diši... žet pa prihaja žito zdaj te zvesti trop: vsak dan manjša se, odhaja spet nekdo... kot na - pokop! Vas diši... tesnoba zvesta nosi te čez novi dan. Spet je koga vzeta — cesta... oče v duši je - botan... Vas diši po starem žitju, starem žitju starih nog, prst drobi se, tone v ktitju... pust in prazen motk okrog! Jasna Stre) MOLČIM v tetu čakanja. Prebiram spomine. Zastruptjam kače. Snemam okove. Trgam zapahe. Odpiram oči. Nova bom. Beta. Štefka Butata ŠEPET Jesen že prihaja, obito da sadja, kaj morem jaz tu. Zreta črnina, stadka tekočina, kaj morem jaz tu. Leta bežijo, te srce je mtado, kaj morem jaz tu? Stišim šepet tjubezen ni zate, kaj morem jaz tu. Ti gtava ošabna šet medved je spat, kaj morem jaz tu. Mtaden Babič TRIDESET ŽEBLJEV LITERATURA Rast 1/1990 33 Trideset žebtjev v peti si gtavo razbija, vttakutižetastasišče, smradu megte izogiba si težišče, jenja, hrope, pada, se pobere in zažene, z dvignjeno gtavo zopet ttaku tas zadene, vendar vztrajno spet in spet znova iskro živo ttaku vzame, si posveti v novi up trideset žebtjev v peti, tup. 33 Barbara Zoran S srečanja literatov začetnikov na Vinici aprila 1988 LITERATURA Rast 1/1990 za dimnimi preprekami zaostalih sončnih ohliskov sva hodila tihos in jaz trapasta zavila sva mimo zelnika in utrgala nekaj rož brezdelja potem sva hodila tihos in jaz trapasta na nebu so vreščale ure na tleh pa je sedel pes nato sva tekla tihos m jaz trapasta okoli smetnjaka so letele muhe zvončki sluha so nama posedali na obraz tihos in jaz trapasta Na koncu je bil kup deževni dnevi že zaprti v brezprostorne lutnje iti midva odšla tihos in jaz trapasta NE PUSTIJO T! SAMOTE Kadar boš čisto sam, čisto sam v jesenskem vetru, zapri oči in mehak poljub ho risal dotik na tvoj obraz. Kako bi ga drža)! O, z golimi rokami bi ga stiskal do norosti. A ne pustijo ti samote. Saj jih moraš slišati. Kot podivjani levi rjovejo onkraj steklene zavese in bijejo s pestmi in vztrajajo do noči. Stekleni ljudje. Kako boš šel mednje s popačenim obrazom? Mitan Unkovič PREROK IH, 1989, suha igla, 32x25 cm Jože Sevtjak ZEMLJA KRIJE SKRIVNOSTI Tiho tiktaka ura, mrak v izbi se gosti. Od peči seva prijetna toptota. "Kam se odpravljaš zdaj, na noč?« "Nikamor!« Postetja zaškriptje, ko vteče nase odejo s suho roko. «Nc hodi, ni vredno. Stroj ni vreden piškavega oreha,« se ji zasvetijo oči. -Saj sem že reke), da ne grem nikamor.« Otavnik potuje počasi skozi tase, tevica jih gtadi oh senceh. "Štrajhar te bo odr), da sam ne boš vede) kako,« zapiska g)as izpod rjuhe. "Pustite me že enkrat pri miru! Četudi bi še), vam nič mar, saj bom kupi) za svoj denar!« "Ne hodi, sin! To ne bo dobro, ne bo.« -Kaj imate proti njemu? Bogat čtovek je, gostihio ima, uspešen je. Le kaj mu imate očitati?« (iteda skozi okno v griče, ki sc vzpenjajo nad hišo. V tiktakanje ure se zažene brenčanje muhe, ki se je ujeta v mrežo. «Ne hodi k njemu. Ne spodobi se!« «Na kaj namigujete, hudiča?« Teto je napeto, pričakujoče. «Ne hodi, če ti rečem, zaradi očeta!« "Zaradi očeta? Kaj pa ima moj mrtvi oče pri tem? Gtas je vedno botj zadirčen, četo ktjubovatcn postaja. «tn če vseeno pojdem?« "Ne boš šet, ne boš,« zaječi starka in se napne kot tok. "Če ne bi bito Štrajharja in njegove gostitne, bi bit tvoj oče še živ!« "Dajte, no dajte, te kdo vam je to natvezit! < «Ne boš šet tja. Nikoti. Tako sem se zaobtjubita.« "Zaohtjubita?« S trdim korakom je stopit k njej. "Zaobtjubita. Raje te vidim mrtvega, sin!« -Ne norite, mati. Saj to je btaznost. Zaprt vas bom v kamro, da vas take ne bo nihče videt.« "Zapirat me boš, pred svetom? Jaz pa ti povem, da ne pojdem nikamor. tn tudi ti ne boš šet. Ne boš!« tzpod odeje sta zrasti suhi, koščeni roki, prsti se krčijo v pest. -Mati, ne norite. Mati!« Beti, prosojni roki pa grabita pod btazino, nato se dvigneta visoko v zrak, kjer se zasveti ukrivtjeno rezito. Krivec. -Mati, znoreti ste. Mati!« "Ne boš. Ne boš mi pretomit zaobtjube. K Štrajharju nikoti. Raje te pokončam!« Zasoptost se meša s piskanjem v prsih. -Mati...« Skuša ujeti roko z rezitom. Ko zagrabi zapestje in z vso mtado sito pritisne nanj, upor nenadoma popusti in roka z rezitom poteti navzdot na beto četo. Na btazini se v trenutku razcveti vetika rdeča roža... -O bog, mati...« -Ne boš, ne boš...« grgra iz rane in roža se veča, veča. Vetika črna kupota se povezne čez oba. Trideset tet spotzi skoznjo. LITERATURA * * => Rast 1/1990 Mastna zemtja nikakor noče z topate, tako da mora po vsakem tučaju 37 pototči z njo še po kamnu, če hoče, da se odtušči. Jama pravokotne obti- Jože Sevtjak ^ se je zagrize), pa se vedno botj pogtabtja. Vsakokrat, ko iz ZEMLJA KRIJE SKRIVNOST) nje pri!eti zatogaj zemlje in potem naredi še -tenk« po kamnu, Johan zaječi in si da duška. Ves čas žveči tobak in kdaj pa kdaj brizgne skozi zobe rjavo tekočino. Lahko da je v tem ptjunku tudi nekaj tiste grenkobe nad živtjenjem, ki nikoti ni bito prav tahko, a!i pa je to samo gnev nad zemtjo, ki sc mu je gnetta pod škornji in tepita nanje. Sonce stoji visoko v zenitu in gtinasti petctin na stcmenu nemo kikirika v dan. Johan odtoži topato in poprime za kramp. V kotu jame se boči hribček. Zamahne in zastoka kot zmeraj. Kramp kovinsko zapoje, iz zemtje se zasveti nekaj kot kamen, samo da je votto in nabito s prstjo. Johan se sktoni, si pogtadi zajetne mustače in sc zagteda v tisto, kar se je prikazato. "O bog,<< zastoka, -kaj takega!« Zravna se in s pogtedom ujame Janeza, ki je v kozotcu popravtjat tate. -Janez,« zategne z matce nostjajočim gtasom, -prideš mato sem? Pa precej, če moreš.« -Pridem, Johan,« se ogtasi Janez, ki je bit z detom že skoraj pri kraju. Le kos tesa je mistit še podtožiti pod lato, pa je tako in tako mistit dot. Obnova domačije tepo napreduje in če bo Johan danes gotov z jamo, tahko jutri že dobi apno. Spusti se po tatah in se napoti proti jami. -Kaj boš povedal, Johan?« se pričakujoče zazre vanj. -Pogtej,« Johan drhte pokaže v kot, kicr se sveti nekaj betega. -Kaj pa mistiš, da je?« -Le dobro pogtej, pa boš videt.« -Morda je kakšna živatska kost, no, gtava,« se popravi Janez. -Mistiš? Jaz pa pravim, da je čtoveška lobanja.« -Pa menda ja ne,« Janez zaprepadeno obstoji. -Ja, ja, pa bo kar res.« Ko z rokami previdno odstranita še preostato zemtjo, v njiju zareži čtoveška tobanja! Okrog vogata v tem trenutku prinese soseda Miha. Osiveta, ptešasta gtava, z drobnimi mežikajočimi očmi in nepogreštjivo patico v rokah. -Miha, pridi, boš nekaj videt!« Miha stopi btiže in se odkreha: -Kaj hudiča pa spet rijeta po zemtji? Pa na tem kraju. Ne veš, Janez, da je imet prejšnji tastnik Štrajhar prav tu straniščno jamo. -Pogtej,« mu Janez pokaže na dno jame, ne da bi reke) kaj drugega. Miha sede na rob jame in se zagteda v tobanjo na dnu. -Le kdo bi to utegnit biti?« prekine niotk Johan in s prsti še naprej odmetava prst. -Pogtej, v gornji četjusti mu manjkata dva zoba, tretjega pa mu manjka pot. V tem trenutku spreteti Miha čudna groza. Na četo mu stopijo potne srage, iz oči pa se mu pritrktjata drobni sotzi. -Oče moj... mati, mati...! Takega krika Janez in Johan še nista stišata v svojem živtjenju. Bil je kakor živatski krik, da je čtoveka obtivat srh po vsem tetesu. LITERATURA Popotdne je pri vaški cerkvici zvonit dvojni mrtič. Rast 1/1990 Franci Ša!i S TEBOJ V BESED! Morda je takrat, na tisti svinčeni dan, sonce mesito kotobarje; tisto sonce, ki ga je kot dečka potjubito, kakor je vzktiknit materi na travniku rož; tisto sonce, ki ga je iz iuž zajema) v dtani in mu je curtjato med prsti, ko si še ni zna) raztožiti, kaj je živtjenje. Je bi) v otroštvu srečen, je bi) kdaj potn igrivega, razigranega fantatinskcga vesetja in nagajivosti? Da, ve se. Bi) je bister, čuteč, živahen deček — mami najbotj pri srcu. in bi) je kasneje totiko )et, tohko mtadostnib, mtadeniških )et dateč od nje; odtrgan in tako sam v svoji ljubezni in hrepenenju ter neraz)ož)jivi botečini — žatosti, za katero se mu je zdeto, da je niti njeno srce ne bi zmogto ozdraviti in bi še ono zboteto, če bi ga takega ugtedato in gte-dato doma (Domov). A v)ek)o ga je, čuti) in podoživtja) je materino koprnenje, njeno ))ubezen in grenkobno trpljenje zaradi razdatj, ki so ju točevate; čuti) je to preroško, kakor da bi stuti) trajno, večno stovo od nje (Sanjajo mi rože). Poje mu pesmice, šiva mu suknjico in koprneče zre, tja čez goro, kjer je njen sin. A vidi jo tudi v vrtu — samo, žatostno, za sinom ihtečo; v bhžnji, kruti prihodnosti, ki ju bo razdvojita z reko smrti. Vse bo š)o v nepovrat: rože bodo uvcte, sonca več ne bo in mamka v vrtu bo sama v ihtečem spominu nanj. Tako je sanjato njegovo otroško srce, kdo ve kohkokrat, ko se ni mogto utotažiti v materini topti besedi, v božajoči skrbi, v občutju njenih mehkih dtani, tako je grenito, kdo ve kohkokrat, ko bo)jo« posttana pot in je v srcu "skrita rana«, v kateri je kakor v grobku "vsa« njegova «m)adost«. Samo stutiti se da, kaj je ta grenka srčika, ki je ni nikdar potoži) nikomur in jo je dojeti )e v pesmih hrepenenja po domu in materi. Kdor je kdaj oboje močno tjubi) in mu je bito v rosnih nežnih tetih kruto vzeto, ta more stutiti njegovo botestno rano in jo čutiti, ta more razumeti in si predstavtjati, kako je hrepeneto in jokato Robovo srce po materi in drobnih otroških igrah v domačem okotju. Zgubiti nekoga, ki ga imaš zares rad, ki ti pomeni varnost, topkno, na katerega si navezan z vsem svojim drobnim bitjem in žitjem, doživeti točitev, biti odtrgan in pahnjen v tuji svet, med tjudi, s katerimi ni mogoče imeti gtobtjih čustvenih vezi, je pribtižno tako, kakor videvati in občutiti stutečo stisko prezgodnje osame nežnega, nebogtjenega mtadiča, ki bi še mora) rasti ob materinem mteku, v zavetju njenega toptega čutečega tetesa in ob božanju vtažnega tjubečega hrapavega jezika, ki je kot skrbna, detovna, razkava, pa vendar nežna materina božajoča d)an. !n ostaja) je v tem neprijaznem, brezosebnem svetu, kamor ga je pahnita usoda; tostran državne meje, ki je točevata totiko stovenske kutture in stoven-skega živtja, od njegove matice, in je točevata njega od doma in matere. Prešeren je bit že visokošotec, ko je v "Vrbi« potožit, kako mu je hudo UTERATURA težko in kako se mu toži po domu in očetu. V pismu ga vabijo nazaj Rast t/1990 — na domačijo, a odgovori domačim, kako povratka ni. Tudi za matega Roba ga verjetno ni bito, ko ga je ujedta kača zvedavosti. Hote) je vede-39 ti, spoznati, ostati zvest duhovni takoti, četudi kot črnošotec v Kristu- UTERATURA Rast 1/1990 sovi veri. Slednje je bita tudi materina želja. Za kaj takega ga je žrtvovalo njeno srce. Zakaj, tako kot že toliko slovenskih mater, je tudi ona žcteta svojemu ljubemu sinu, da bi posta) gospod, da bi ugledno in lepo živel in bil v pomoč trpečim ljudem, željnim pomoči, upanja in tolažbe. Morda je bilo to hotenje, ta skrb za sinovo prihodnost na njo večja in dragocenejša od izgube živega odnosa med njo in sinom, ki sta jo morala potem vsak po svoje občutiti in prenašati. Kako pogumen in tenkočuten je bil, ko je pisaril materi, ki ga je spraševala, kdaj pride. Ni se izjokal, ni zlival srca na papir. Prikrival ji je svojo bolečino, tegobe življenja, da je ne bi ranil, da bi ne bila žalostna. Vlival ji je mir in upanje, čeprav mu je bilo srce ranjeno, prebodeno iti krvaveče. Prek dneva razigran, pikro šaljiv deček in kasneje mladenič, že nagnjen k satiri, k žgoči iskrivi upesnjeni kritiki družbenih razmer, poniglavosti nacionalne politike, na pragu svetovne krize in katastrofe, se je v trenutku samote, ko je ostajal sam s sabo in s svojim intimnim hrepenenjem in neiztrohnjenimi vezmi do matere in doma, spreminjal v odprto, ranljivo, čutečo školjko, ki zmore v bolečini porajati drobne bisere lirične poezije. Tako se je reševalo njegovo srce čustvenega brezna, ga zmagovalo z izsanjanimi podobami, duhovnim poetskim transcendiranjem, z izlivi vroče, neutolažljive magme hrepenenja, z neizjokanimi solzami, z mlečno mavrico tolažbe, utehe in upanja, tako je mali in mladeniški Rob bežal pred grozo svinčeno mrzle in strupene odtrganosti od matere. Odtrgan, z nepretrganimi in neiztrganimi koreninami, je živel in sanjal mamko svojo. Se ko sanja dekle, jo sanja z materjo, ki )u gleda vsa srečna, do solz ganjena. In vsem trem )c lepo, da vriskajo brez besed, kakor v pesmi "Doma sem spet« razodene. A to so sanje, kot plod hrepenenja, ki se mu v oči sna prikradejo v spečo zavest, in ga puste golega, ko sc ozavesti. Morda pa ga vendarle ne puste povsem samega. Morda pa je v njegovo samoto le vstopilo dekle, pa si je zaželel, da bi oba mati videla, da bi z njo podelil srečo, da bi bili blaženo srečni vsi trije. Slutiti se da, da se je zaljubil in da je dekleta želel seznaniti z materjo. V pismih ji tudi omenja, da ni več čisto sam. Zdi se, da se mu je v sanjarjenju svojega dekleta porajalo hrepenenje m želja, da bi bila poteg tudi njegova mat). Tako je verjetno domišljija ustvarjala podobe treh srečnih ljudi. A ta sreča tu v celoti stvarnost, stvarno je zgolj razmerje s Katjo. Zaradi nje -mi več« temnih misli preteklih let in ker spet ljubi, je srečen kot otrok. Svet se mu zdaj zdi drugačen — prijazen in nič več grozljiv iti moreč. Zdi se mu, da zdaj zanj ni več problemov iti tesnobnih vpršanj. Čutenje in doživljanje ljubezni tim odmakne vse tegobe sveta. Vse dotedanje skrbi in dnevne življenjske stiske. Stvarna ljubezen ga pahne v naročne iluzije. Svet se mu zdi kakor čarobni kristal. V njem se počuti kot doma. Vsa vrata so mu odprta in občutek tujstva, brezdomstva je izpuhtel. Presegel ga je s Katjo. Zanj je zdaj merilo razmerij do drugih ljudi. Postal je del njih, ni več prišlek, ni več brezdomec. Katja je to storila. Katja mu je podelila pravico domorodca. Z ljubeznijo, z intimno človečnostjo, tim je odprla vrata in omogočila vstopiti v dom in domovino. Kakor kristjan s hostijo použiva Boga, tako je mladi zaljubljeni Rob s Katjo po-ttžival občutja sreče in spojcnosti z vsem, kar mu je bilo poprej nedo-mačno, nesosedsko. Zaživel je z okoljem, kakor da bi bil zares že od rojstva v njem. Ali je vse to drugačno čutenje, domačijsko doživljanje okolja, sredine, v katero je kot otrok prišel s Primorske, z onkraj meje, res samo iluzija, ali pa tudi že del nove realnosti, novega občutja, novega stanja zavesti, nova duševnost, do katere mu je Katja pomagala, LtTERATURA Rastl/)990 ker ga je tjubita? Ne gre samo za ituzijo, za čarobni kristatni svet, temveč tudi za dejansko spremenjen odnos do okotja, ki prav s Katjo in prek Katje postaja njegovo in v katerem se zda), ko ima prijatctjico, ki z njo doživtja najintimnejše trenutke čtovcčnosti, tovarištva, navezanosti, več ne počuti brez doma. Katja mu sicer pričara dobrohotnost, tepotnost sveta, a hkrati ga tudi razreši tujstva. Nekje v Ljubtjani je zdaj tudi zanj dom. Usojeno mu je, poti nazaj ni več. Občutek, da je v bre-zdornju, je za vsetej izgini). To je naredita Katja, ki jo ima za edini biser v kristatnem gtobusu. Ne )e da ga je poobčanita in udomita, temveč mu je pregnata tudi -črne sence« in razkrita razumeti vso tepoto ter dojeti «vonj cvettice in žvrgotenje ptic«, tn prosi jo, naj mu ona pove, «da črnih senc nazaj ne bo«, trna jo torej za nekaj odtočitnega v svojem živ-tjenju. tn žeti, da mu pritrdi, kako se bo za njiju šete zdaj pričeta pomtad in vabi jo v svoje svetove ter prepričuje, kako bo tudi ona, če gre z njim, zasanjata nove sanje. Stutiti je, da Rob ne išče v njej samo opore zase, ampak žeti tudi njej jamčiti tepši svet. V njem se torej prebuja in zrcati moškost. Hoče ji stati ob strani. Zeti ji pomagati na poti skozi živtjenje. Hoče jo osrečiti, čeprav tudi sam v njej vse to išče. Sta bili torej obe živ-tjcnji preizkušam v grenkobi, v otroških iti mtadostnih žatostih? Stutiti je, da tudi Katji tu mogto biti z rožicami posttano. Morata je že okusiti živtjenje s senčne strani, zakaj drugače je pesnik ne bi vabit, naj mu seže v roko, ga pogteda v oči in se mu nasmeji. A morata je biti tudi botj stvarna in z več izkustva kakor Rob. Ne boji se njegovih sanj in bodrilnega upanja v tepše čase, vendarte se zdi, da je s tem ne more pretentati in ji vzeti občutka za reatnost. Zato je previdna, ne verjame, da bi že kar njena pot v njegove svetove prižgata večno luč v njenih očeh. tn ko ga gteda, kako jo vabi v zanosnem ognju in sanjski veri, se ji porazgubi tesk oči. V njih ugasne tuč, kakor pesnik z grozo ugotovi. Katja v Robu prepoznava sanjača, občuti ktico, ki bi tahko ubita njuno mtado zvezo, saj se kot ženska zaveda, kako s sanjami ne bi zmogta iti mogta živeti v svetu, ko se tahko samo s trdim detom in s pristnoljubeznijo obdržiš izven revščine in drugih sociahiih tegob ter groztjive svinčene usodnosti. Nagonsko se je upirata temu, da bi z Robom gradita prihodnost na njegovih sanjskih svetovih. A on jo pri tem otroško ncdotžno sprašuje: "Kdo ubit ti je smeh?«, nestuteč, da je morda prav on s svojimi sanjskimi svetovi ta nedotžui nehotni moritec. Katja je stvarna, a Rob je nepobotjštjivi snubec. Vse tjubezenske pesmi seveda ne vetjajo njej (Katji), a to niti ni važno, saj ne kronikujem; poskušam te dojeti njegovo (Robovo) duševnost — ujeto v poetski izraz. Katja mi zato samo simbotizira žensko ati ženske v Robovem živtjenju. tn pravi: "Na rokah te nosit bom«! Šet bom z dekletom v naročju skozi vse križe iti težave, skozi mrakoto, skozi raz-paljenost "skoz temnjave, skoz tokave«, "čez grmovje... demonske megte«, "čez prekope in skoz rove«; šet bo z njo na rokah tudi skozi stadkosti in tepoto tega sveta, "čez srebrne morske pene«; šet bo torej z njo in nosit jo bo v naročju, to ljubo biserno Katjo, vse do konca svojega živtjenja, še takrat, ko ga bo "smrt«... "črna« pozvata, ko mu bo sonce mesito kotobarje. A Katja je treznejša, njej ni do sanj o prihodnosti. Katja natanko ve, tudi v opoju tjubezni, kakšen je svet in kakšen je ta njen mladi, vihravi, nemirni ostareti študent. Katja ve, kako nabito je socialno iti potitično ozračje. Katja pozna svojega fanta, ki vse prerad vtika nos v zgodovinske zadeve, v nemirni sociatni družbeni odnos. Katja čuti, da ta njen Rob, ki ga je z tjubeznijo osvobodita samote, zapuščenosti in ga priktenita na t.jubtjano, ni zdaj več rosni najstnik, ni UTERATURA Rast 1/1990 več tenkočutni lirik in da s povabilom v svetove san) misli resno, a ve tudi, da prav takšna povabila razkrivajo Robovo nemoč, da bi živel po njeni meri, po meri družinskega človeka. Katja prepoznava v Robu mladega, neurejenega viharnika in vse bolj ironičnega upornika. Nekega dne njej tudi "študentje po sosedi ji pridejo naznanit; vedi tovariš naš, fant mladi tvoj je — aretiran bil nocoj.« Tako močno to sluti in ve, da neke noči, ko ga ni bilo, podoživlja (v Robu) to, kar bi se že moglo njenemu fantu dogoditi - namreč, ko je že večkrat prihajal k njej iz nočnih ravsanj s stražniki, seveda, do tedaj še brez bunk. To pot jih ni le dobil, ampak so ga stražniki tudi ujeli in odpeljali v pripor. In v njem zaživi Katja, ki ga čaka, in on, ki prihaja k njej premikasten, bled (kot kip) in s krvavim pogledom. Ona pa se "trese« v srajčiki bleda...« in ga nagovori, odrešena skrbi in srečna: "Oh, vendar si prišel nocoj. Je že končan na cesti boj?« In ko ga skuša objeti, sanja Rob v zaporu "telebi po par-keti.«, ker je revica le preživo si umišljala, da njej ljubi stoji pred njo. V resnici pa "Študenta... ni več nikjer, čeprav zaklenjena je dver«. Poslej tudi Katij ni več v njegovi poeziji, poslej je v njej zgolj socialni pekel. In še nekaj je, kar se je Roba držalo kakor klop - študentovsko popivanje in veseljačenje, ob katerem je zanemarjal študij, pokopaval nadarjenost (Talenti) in ob vročih debatah o družbenih razmerah prodiral v srž socialnega zla. V ponočnjaških krokarjih je morda iskal uteho, mogoče je v njih reševal osebne stiske. V obdobju, ko mu je študentska klapa bila nekakšna domačijska tovarišija, so Katje, vse po vrsti, bile kakor prodnato pribežališče, kakor nekakšne obale, na katere se je skušal rešiti ob plimah kritičnega spoprijema s svojimi slabostmi, a ob prvih osekah ga je že spet nosilo po ljubljanskih gostilnah sem ter tja, kakor barko v razviharjenem tokavem morju. Če je ob Katjah premagoval notranjo samoto, iskal in vzpostavljal z njimi prvobitne medčloveške vezi, pa je v tovarišijah skušal najti zase širše socialne opore in možnosti delovanja. Slastna kapljica za vedno lačnega in sestradanega študenta je bila hitro nevarna, saj je tak, kakršen je bil, niti ni zmogel dosti, a zmogla in zmagovala ga je ona — kakor otroka, ki še dobro v kozarec pogledati ne sme, kaj šele, da bi ga pošteno nagnil. Najbolj pretresljivo izpove to svojo socialno mizerijo — uboštvo in beraštvo v pesmi Metamorfoza, ko primerja človeško in pasje življenje v mestu in ugotovi, kako se slednjemu bolje godi. Porodi sc mu celo samomorilna misel, ko je tako o tem lačen, premražen, razcapan, premišljeval, "Stoječ ves obupan na mostu«, z vodo v čevljih, gledajoč v počasno reko. In v takem stanju, ko se mu navzlic vsemu, kljub socialnim krivicam, zaradi katerih hodijo eni z "zalitimi rdečimi lici - baš od kosila so šli, ki jim razgrelo je kri«, drugi pa so bledih, sestradanih bolnih lic — pa si stiskajo pas in lačni, v počitek gredo, zazdi vseeno vredno živeti, četudi slabo, ga vidi Bog v revi tej... "in v srce se mu zasmili, pa ga ne vzame k sebi, temveč ga spremeni v dlakavo žival«, «ki po vseh štirih caplja«, fn glej, že ga "poboža... mehka ročica in v naročje« ga "vzame« in ga stisne rekoč: "Revček, ti je mar mraz? Lačen si tudi, se ve, oh to neusmiljeno ljudstvo: vidi na cesti žival, pa se ne zmeni zanjo«. Pa ga gospica nato povabi: "Pojdi, moj Lulu, pojdi z menoj, da popapčkati dam ti kifeljčke, žemlje, meso, vse, kar poželi ti srce«. In ga je vzela s seboj in vse je bilo tako, kakor je rekla in od tedaj je Bogu hvaležen, ker, kakor pravi, "mi je pamet vzel in me človeštva otel.« S kakšno ironijo je mladi Rob znal švrkati takratni meščanski svet, s kakšno osebno socialno prizadetostjo je ostro in neprizanesljivo opazovalo njegovo oko krivične razmere,, ko človek, če ni imel nič pod pal- UTERATURA Rast 1/1990 cem, ni hi) vreden še usmiijenja ne, kaj šete sociatne skrbi in pozornosti ter tjubezni btižnjega. Rob ne moratizira; zgolj ostro — satirično obde-tuje ekonomske, sociaine in politične razmere, ki porajajo bogatine in reveže. Nič nenavadnega ni torej, če je ob Katjah vendarte mora! imeti še svojo tovarišijo — študentsko klapo, ki ga je socialno motivirala k raznim oblikam protesta in upora. Ob njej in z njo je sproščal nabrano družbeno nezadovoljstvo, ves srd in odpor do socialnega reda, ki človeka ubija in ugonablja, ki mu ne da svobodno in ustvarjalno živeti iz svojega dela. V trenutkih krize in obupa ali trpljenja je tudi upijanjanje pomagalo, mu je tudi vino lajšalo gorje. In takrat se je sebi zdel kakor Kristus, ki ga ima za Boga — razpetega na steni. V njem v pijanosti vidi svojo podobo, svoj izpiti obraz z globokimi, temnimi kolobarji pod očmi; pravzaprav vidi v njem podobo vsega trpečega človeštva in samega sebe kot božjega sina, ki mu je namenjeno ali usojeno že na tem svetu trpeti muke pekla, kakor pravi v pesmi "Razpelo v gostilni«. Ta božji sin je sin trpečega človeštva, je njegova muka, zavest in vest. Nič več ni bilo pomoči. Socialno zlo ga je prebodlo premočno in zmogel je zato čutiti, doživljati krivico in gorje drugih, zmogel je dojeti in izmeriti bolečino vseh socialno prizadetih in zapostavljenih ter zavrženih. Zmore dojeti celo, zakaj se mnogi ljudje oprimejo alkohola kot poslednje bilke, zakaj prav z njim poskušajo kljubovati zavoženemu življenju, kajti za te nesrečnike je gorja toliko v prsih, da jim je rešitev samo še v vinskem opoju. Pri tem pa kaže tudi na vzroke za vse to. Vidi jih v vojnah, bedah, prehudih skrbeh, družbenih in naravnih nesrečah, kar vse se mu prikazuje, kakor nekakšne smrtne spake, kakor žalostni oblaki človeštva, skozi katere morejo prodreti žarki sonca le, če se ga nesrečneži napijejo (Pivska glosa). Vendar Rob se ni vdal tej filozofiji življenja. Krokarija je bila bo)j študentska zadeva, ob kateri pa je s pivsko poezijo šel dalj, v samo srčiko takratnega socialnega zla, ki je bilo eno od temeljnih razlogov in vzrokov naplavljanja ljudi, ki so iskali uteho v alkoholu. Sam se je izvil in izvlekel iz njegovega primeža. Ni mu podlegel, čeprav je kot študent prebandal veliko dnevov in noči. Pijančevanja, tega klopa sc je osvobodil tako, kot se je osvobodil študentovskih klap, saj ga je vse bolj mamila resnost družbene krize, v katero sc je začel s svojim ostrim satiričnim peresom vse bolj in vse širše angažirano vključevati, pišoč v tedanje časopise — najprej v Ljubljani, kasneje, tik pred vojno pa v Mariboru, kamor ga je povabil "Toti list«. Tako se je vrnil na pot, ki jo je začel že v dijaških letih s svojim srednješolskim galsilom "Ščipavec«, v katerem že ob prvi številki napove, da vse, kar je napisano, pošilja "ljudem pod zobe«. Tako se je v njem dokončno zasidralo tisto, kar je planilo na dan, kot nekakšna opozorilna erupcija v študentskih časih, v pesmi, v kateri protestira zoper odnos družbe do znanosti, oziroma do usode, v kateri se je znašel Kemični inštitut. Čeprav se je ta ustanova znašla v hudih denarnih stiskah, jo je proračun slovenske oblasti cinično prezrl. Robu se zdi, da je takšen odnos takratne oblasti do inštituta izraz slovenske bede, slovenske nacionalne nerazsodnosti, saj država ne daje podpore ljudem oziroma dejavnosti, ki narodu koristi, toda veruje, da bo prišel čas, "ki bo porušil... vse... zavore«, ko ne bo špekulantskih bogatašev in korumpiranih ministrov ter neljudskih vlad. V takšni veri in stremljenju ostro opazuje in neusmiljeno razgalja in biča maligne družbene odnose in razmere. Vidi dečka, kako zavzeto gleda bogataša, rejenega, lepo zalitega gospoda, ki "krasi podbradkov« ga "nešteto«, ki ima vsega na pretek, ki se ni nikoli ubijal z majhnimi plačami, dolgovi, UTERATURA Rast]/!VW siromaštvom, takoto ati se peha) za delom, ki je te -v ohitje... teto razvijat, od sebe pa ničesar dat«. Vidi tega bogatina, revni deček, kako mu iz zatitih, totstih, zdraviti tie vtažno btcste oči, ko gtedajo siromaka, vidijo in razodevajo te mtade dečkove oči, srčiko meščanske morale, ko ni sposobna kaj več kot duševnega usmitjenja in bednega soeiatnega vzdrževanja — na takoto, beraštvo in hiranje obsojenih. Rob torej ugo-tavtja, kako delo, znanje, čtovek, niso vrednote. Važno je biti bogat, imeti denar. Denar je tisto, za kar vsakdo deta, zaradi česar se odnosi med tjudmi spreminjajo v odnose med stvarmi, ko tjudje drug drugemu postajajo sredstvo in motiv, tudi za najbolj nečtoveška in podta dejanja. Ljudje ničesar več ne počenjajo zaradi ljubezni in človečnosti, kajti vse in za vsem se skriva zgolj gota računica (Za denar). Tudi potitika je ena sama vetika umazanija in korupcija iti sta po bogastvu in gosposkem življenju. Tak je njegov mmister Vid (Mitjan), ki je kot čtan vtade kradet iz državne btagajne, pa ga še po smrti preganja božja kazen. Martin, ki je bit tedaj postatiee — torej gtasnik tjudstva, za ministrovo tatinstvo tedaj tu vedet, čeprav je v parlamentu (-pri jaslih«) -za narod čut... biti uro vsako«. Ministri so torej tepo govorili, imeti vsetej v mislih skrb za narod, a za postanskimi hrbti iti za hrbtom naroda so detati razne stepanje iti prevarantske poste — sebi v korist. Parlament, kakor se vidi, je bil tedaj te farsa ljudske demokracije. A Rob tudi v njem odkrije pri-sktednike, kar je novo spoznanje. Ne te ministri, še poslanci mistijo predvsem nase, ne pa na budstvo, ki jih je votito. Mato je takih, kakršen je bit njega dni postatiee Martin, ki zdaj opravtja le še dotžnosti volilca. Tedaj je poslančevo poštenje še kaj veljalo, a zdaj, kakor Rob poje v pesmi -Veseli postanček«, se marsikomu mota po glavi le lastni uspeh in želja po udobnem ter zaslužno mirnem življenju v kakšni kupljeni vili. Tako, se mu zdi, dežela propada in drsi v vse večjo revščino in odvisnost. Ne le človeškost, pač pa tudi denar vse matij velja, (uti, kako na vrata trka lakota, kako postaja hrana vse bolj cenjena vsakdanjost, kar pove v -Sodobni pravljici«, ko nevesta izbere snubca, ki ji ni ponuja! srca, niti ne denarja, oblek, čevljev, zlatega prstana, temveč jo je kratko malo zadovoljil iti osrečil z vrečo moke. Iti zdi se mu, da bo, če se bodo stvari še tako sukale, zapravljeno slovenstvo. Namreč, zanemarjamo pamet, znanje, naravne dobrine, ljudsko poštenje, delavnost, pridnost, ustvarjalnost; pogazilt smo temeljne principe demokracije m svobode. Vse to ga moti, boli, še najtežje pa mu je zavoljo tega, ker ljudstvo vse to krotko prenaša in trpi. Iti z ironičnim cinizmom vabi Rob tujčina v -slovensko očino«. -Pridi«, pravi -zemljo, češ 'met... tvornice vse — tukaj boš dobil«, -tvoj... denar nam« bo -gospodar«... -krotek je rod — lahko ga dereš«... -lahko« ga -obereš«... -vse pretrpi, nič tie kriči«. Tako vabi tujce v boleči tragični, zajedljivi, sarkastični nemoči, češ, mi Slovenci bomo šli v zemljo, zarili se bomo vanjo, prepustili jo bomo njim, tujcem, in bog jih naj živi. Vrhunec ali globino krute resnice o usodi slovenskega naroda pa izpove z epigramom, v katerem povzame po Vodniku, da je slovenska zemlja sicer zares zdrava, vendar nič več kot samo to. Namreč, in tu se ironično oddalji od pesnika poetske pedagoške poeme, to njeno zdravje prav pride le tti)cu, kajti Slovenčeva zemlja -drugim le molzna je krava«. Tako je za -domačine... strgan rokav, za brihtne tujčine pa polhen bokal«. Iti očitki spet letijo na takratno politiko, kt nima nobenega posluha za znanost. V takšni gluhoti iti brezbrižnosti vidi tudi vzroke za gospodarsko, socialno nazadovanje in propadanje. Zdi se mu, da smo Slovenci -znanstveni dokaz«, da je mogoče živeti -brez glav«! V pribli- LITERATURA Rast!/1990 žujoči svinčeni uri mu jc zlasti trn v peti tista in takšna politika, ki ji v bistvu ni prav nič mar, kakšna bo usoda slovenstva, ker ji gre predvsem za ohranitev meščanskega družbenega ustroja. Roga se ji in jo napada, kot prepričan napredno usmerjeni socialistični intetektuaiee. Ponorčuje se iz oblasti (potitike), ki preganja tevičarje vseh barv - med njimi tudi komuniste, marksiste, in jo primerja z hovhovi, mrmrtnnjavi, ki hodijo na )ov za stastnimi zalogaji, a hkrati ji zna tudi eiuično poočitati, kako je k)jub svoji lovski vnemi vendarle še preveč popustljiva do komunistov, ki vpričo nje iti zaradi premalo odločnih politikov prežijo in se pripravljajo zgrabiti in pohrustati nedolžne meketavke. Razgalja politične skupine, ki bobnajo in trobentajo in škornjavo korakajo v imenu obrambe meščanske ideologije in meščanskega sistema, ki naj bi jih nekoč vzel k sebi in jim podelil ministrske stolčke — v zahvalo za zasluge, storjene v težkih, usodnih urah naroda in države. Tako si še posebej privošči klerikalnih Stražarjev, njihove ideološke fanatičnosti in zaslepljene, grozeče sovražne bojevitosti, sluteč slepotno zmotnost in groz!)i-vost posledic. In išče silo v ljudstvu, tehta karakterno držo ljudi in tistih gibanj, ki bi znali in zmogli tudi slovenskemu narodu pribojevati in zagotoviti enakovredno mesto in košček svobodnega sonca. Primerja nas z drugimi narodi Evrope in južnih Slovanov, pri katerih že dete (Zgodaj mojster se uči) vsrkava kulturno izkušnjo in politično bit — v dobrem in slabem — naroda, ki mu pripada in se v zvezi z njima (mladež) možato (ali mevžasto) poistoveti, pa ugotovi, da je nam že v krvi cmeravost, preplašenost in da nas je nekaj v hlačah le takrat, kadar od nikoder in od nikogar ne preti moč, saj znamo kričati "krščen duš, juhu!« le, če policaja ni v bližini (kakor pravi). V Robovi računici, kako k svobodi in k soncu, je ta slovenska karikirano poudarjena posebnost iti navada lahko nezanesljiva in usodna postavka, v kolikor je ne bi obvladali in presegli. Zato nam poskuša zabiti in vtepsti v glavo, da se s cmeravostjo in slabištvom nikakor ne bomo mogli postaviti enakopravno ob bok drugim narodom, kajti "Mat(cr)i Zveze narodov« srce ogrevajo le močni, bogati otroci, le-ti so "pri nji... v čislih, a nebogljeni reveži prav nič ji niso v mislih«. Ob tem pa Rob še posvari, nas Slovence, rekoč, češ če se pripeti, da "hrust napade reveža... iz hlač ga strese, kar se da, nazadnje ga zadavi«. Doda pa še, ako se po srečnem naključju vendarle primeri, da hrustu revež ubeži, hoteč sc zateče k svoji "mamici«, da bi ji potožil: "Mama, buba!«, ga ta nemilo... dregne«...: "Poberi se mi, zguba!« Vendar v teh miselnih poljanah je že zaznati presežek! Ne kliče Rob samo k slovenski možatosti, dostojanstvu, samozaupanju in bojeviti, odločni drži, temveč tudi pikro kritizira Zvezo narodov, ki še ni dorasla in sposobna zagotoviti enakopravnosti in svobode vsem članicam, vsakemu narodu, ne glede na moč in velikost, če ga drugi narod ogroža. In zdi se, da je Prešeren s svojo Zdravljico še nekje daleč v čustvenih in miselnih genih prihodnosti, ki je še zmeraj zgolj nekakšna cankarjanska slutnja zarje. A pred zarjo bo še vihar. Bosta divjala nebo in zemlja, ko bodo (Sodobni vzdihi) "Sovraštvo. Boj. Trpljenje. Smrt«, pa -Razdrapan svet... Zategnjen pas... Kontrola. Oblast, Skrita vreča. Ječa... Vzhod. Zahod. Sever. Jug. Polno zmot. Polno muk... Podjetje. Krah... Moč. Denar... Zmeden čas, ti in jaz...«. A vsega tega Rob ni videl. Že prej mu je sonce zamesilo kolobarje. Že takrat, ko je poslušal v rdečem zelenem gozdu -Brnenje. Grmenje«, že takrat, ko je nad belo strdino snega veslal mlečni mesec, on pa je prisluha! med toplimi kmečkimi stenami, kako ječi vesoljni svet, kako med bombami in poki, med kriki iti joki rojeva Uroš Dutar KULTURA!N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast Ul 990 se upanje. Pa se mu je utrnito prepričanje, da je morda že živet dovotj, ker mu je sonce zamesito kotobarje za Domovino! Je Rob zapravit živtjenje, ker si je "izbrat poktic tatca«? Nikakor ne! A zdi se, da tako kot takrat, ko je pisat "Mate ogtase«, prodajamo svojo domovino tudi danes. On ni bit med tistimi, a tudi danes so mnogi z njim, ker ne prodajajo svoje "značajnosti«, ker ne "Kupčujejo... z ide-ati«, ker za njih ni "Umrta... gospa Poštenost«. Nikoti si nisva bita ti in jaz, a gtej, čutim, da sva si vse botj jaz in ti!. BOŽIDARJU JAKCU V SLOVO V siv jesenski dan, potn napetosti razburkanega vsakdana, potn iskanj, vizij pa tudi norosti, brezgtavosti in nečtovečnosti potitičnega trenutka, so zajokate muze stovenske umetnosti, zajokato je srce stoven-skega naroda, zajokata je Dotenjska in njegovo rodno Novo mesto, kajti za vedno je odšet eden izmed vetikanov stovenskega naroda, eden naših največjih tikovnih ustvarjatcev, eden največjih poetov stovenske zemtje in njenega čtoveka. Odšet je častni občan občine Novo mesto, občine Krško in občine Mettika in s tem v nekem smistu častni občan Dotenjske, odšet je naš Dori — Božidar Jakac. Utrnita se je njegova postednja zvezda tiho in mirno, v spošttjivi starosti. Dočakat je trenutek usode stehernega smrtnika, o kateri je vetiko razmištjat in ki mu v njegovem ustvarjatnem nemiru ni bita tuja. Srečevat se je z njo na ptatnu, v živtjenju, ob usodi svojih najdražjih, prijatetjev, sodetavcev in somi-štjenikov. Njegova smrt, zanj togičen zaktjuček ustvarjatne poti, je zato boteča, težka in nerazumtjiva za njegovo družico, živtjenjsko sopotnico, za njegove prijatetje, znance, za Novo mesto, Dotenjsko, za stovenski narod. Živtjenjsko tako enkratno izktesana podoba Božidarja Jakca, umetnika, humanista in vetikega Novomeščana, Stovenca, Jugostovana in svetovtjana obenem, se bo od tega trenutka datje umikata v našo skupno zgodovino. Jakac je bit osebni prijatetj vrste vetikih mož sodobne svetovne zgodovine in umetnosti, kamor je spadat tudi sam. Njegov opus je totikšen, da ga je težko izmeriti. Z Jakcem je povezano totiko stvari, da vsega preprosto ni mogoče navesti. Marsikdo bi za to, kar je ustvari! Jakac, potrebovat več živtjenj, njemu pa je bito dano storiti to vse v enem, ptodnem pa tudi dotgem živtjenju. Umetnostni zgodovinarji označujejo Jakca kot britjantnega reatista, ekspresionista, impresionista, tirično mehkega Dotenjca in stvarno trdega Kraševca ter očeta stovenske grafike. Nič kotiko priznanj, nagrad za umetniško deto, odtikovanj in nastovov najvišjih državnih, kutturnih in znanstvenih ustanov priča o tem, kako je bit cenjen doma in v svetu. Nekateri trdijo, da je bit zadnji humanistični navdušenec, vizionar sveta, v katerem naj v sožitju živijo čtovek in narava, znanost in umetnost, sedanjost in prihodnost. Upodobit je na stotine in stotine krajev in pokrajin, znancev in neznancev, tepot in grozot tega sveta in nihče od naših tikovnih umetnikov ni tako vsestransko dokazat svoje prisotnosti v našem kutturnem in zgodovinskem prostoru, kot je storit prav on. V njegovem umetniškem opusu zavzemata posebno mesto Dotenjska in njegovo rodno Novo mesto. Poteg njegove vsestranosti in svetovtjan- Božidar Jakac AVTOPORTRET, <965, gravura v )es, 44x52,5 cm Uroš Dutar BOŽtDARJU JAKCU V SLOVO ^"latis iz fžolenjskih razgledov, 21. decembra 19S9 Milček Kome!j: KULTURA)N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 stva !c redkokdaj srečamo v umetnosti tako tesno povezanost med umetnikom, njegovo domačo pokrajino ter rojstnim krajem. Dolenjska s svojo mehko valovitostjo in liričnim razpoloženjem ga je na nek način sooblikovala kot umetnika. On pa je to svojo rodno deželo in mesto povzdignil med kulturne prestolnice in vrednote sveta. Veličastna galerija z obsežno zbirko njegovih grafik v Kostanjevici, kjer je bila doma njegova mati, nosi njegov naziv. V Novem mestu, v hiši, ki je bila nekdaj last njegovega očeta, je zbirka umetniških del, ki jih je Jakac podaril rojstnemu mestu. To je znameniti Jakčev dom. Vse to, predvsem pa mnoga njegova dela pričajo o veliki Jakčevi ljubezni do pokrajine in rojstnega mesta, ki ga je tako neizmerno ljubil, kot so ga sposobni ljubiti le veliki ljudje. Novo mesto sc v zgodovini ni vedno najbolje zavedalo njegovega deleža pri uveljavljanju kraja, vendar se mu kljub nekaterim grenkobam in razočaranjem ni nikoli odrekel. Dejansko obstaja v Jakčevem življenju in delt) en sam mejnik, to je mejnik, ki loči življenje od smrti. Ostaja njegovo delo, ostaja njegovo izročilo, ki je Jakčevo, ki je naše. Ko ob slovesu obujamo spomin na njegova dela in stvaritve, pa bi bili krivični do njega in do resnice, ki se je je sam zavedal in večkrat poudarjal. Ne glede na njegovo sposobnost duha ter neizmerno notranjo energijo, ki ga je gnala v nova spoznanja in nove in nove umetniške izpovedi, Jakac ne bi bil Jakac, če ob sebi ne bi imel življenjske družice in sopotnice, spoštovane Tatjane, ki je na svojstven način ob njem izgorevala za njegovo slikarstvo in umetnost. Zato je del veličastne umetniške podobe Božidarja Jakca tudi njeno delo. Zato mi dovolite, da ob tej uri slovesa tudi njej izrečem zahvalo, obenem pa iskreno sožalje njej in njenim sorodnikom. Odšel je velikan slovenske umetnosti, veliki ljubitelj Dolenjske in Novega mesta Božidar Jakac-Dori. UMETNIK ŽIVLJENJA 90 let Božidarja Jakca (Jubilejne besede ob 90-lctnici Božidarja Jakca) Božidar Jakac je naš danes najuglednejši in najbolj znan ter priljubljen likovni umetnik, zato bi v jubilejnih besedah ob njegovi 90-lctnici o njem težko povedali kaj posebno novega in vsaj približno izčrpnega in zato naj, namesto strnjenega povzetka in splošno znanih podatkov, raje posvetim v njegove ustvarjalne in človeške vzgibe, torej v glavne spodbude, iz katerih v osnovi izvira vsa njegova umetnost, in se skušam vprašati, v čem temelji njegovo bistvo. Mislim, da je bistvena za Jakca občutljivost — dejstvo, da je čuteč in neposreden človek čustev, življenjske zavzetosti, tople prisrčnosti in modrosti ter da je tudi kot vrhunski grafični virtuoz dosledno usmerjen v izražanje vsebine. Ta vsebina pa je, če jo povzamem, življenjska univerzalnost, »celotno nihanje življenja«, o katerem je nenehno razmišljal, ga motril, se mu čudil in ga ljubil. Jezik, s katerim ga je najsugestivneje upesnjeval in komponiral, je bil v osnovi grafičen, reduciran na črno in belo, a je po vsebinskem izrazu v bistvu barvit, zajemajoč vse življenjske odtenke (kot je najlepše formuliral Alojz Gradnik v Jakcu posvečenem sonetu Beto in črno). Tehnika, ki jo je obvladal kot nihče drug pri nas, mu je bila le voljno sredstvo 7,a izraz občutij in doživljanj. Zato je razumljivo, da je treba njegove grafike ne le gledati ah zgodovinsko opredeljevati, ampak tudi čutiti. Venomer je bil namreč v svojem delt: obrnjen v dušo, v globino, dojemljiv za vživljatije v duha narave in človeka in za negovanje svojih občutij, rojenih v stikih s svetom. K taki dojemljivosti sta ga usmerila prav sočutna sprejemljivost za življenje in človeške usode, ki jih je opazoval od otroških let v domači gostilni, družinska usojenost, katere nesreče je premagoval s prirojenim vitalizmom, in sprejemljivost za umetnost, v katero je bil zagledan od otroštva. Prirasel je skratka hkrati iz duha nature iti kulture, v enkratnem vzdušju t.im. -novomeške pomladi«, v krogu pesnikov in umetnikov, ki so v duhu simbolizma, častečega umetnost, reševali sfingo življenja in se, obdani z realnostjo svetovne vojne, umikali v naravo in umetnost, v svet duha. Pri tem je videl duhovnega vodnika v Cankarju in Jakopiču in v umetnosti odkril možnost za izraz vzvišenosti duha nad stvarnostjo. K temu sta ga usmerjali poezija in glasba iti sam je skušal zajeti v svoji umetnosti oboje — muzikalnost in poetično vsebino — ter ustvariti umetnine, ki bi jih prevevalo življenje, pojmovano kot odsvit večnosti, prežarjeno z njegovim lastnim osebnim vzgibom, v umetniku pa je odkrival odsvit stvarnika, ki v duhu simbolizira s svojo violino ali harfo, s pesniško besedo, dirigentsko taktirko ali grafičnim dletom prestreza vesoljno dušo. Vso to življenjsko vsebino je izražal kot intuitiven psiholog, v nera-združni govorici pogosto simbolično pojmovanih motivov in čisto likovnih sredstev, skozi intenziteto kontrastov in z valovito dinamično povzemajočo formo, rojeno v secesiji, ob pobudah Edvarda Muncha. To formo je dokončno osvojil med študijem v Pragi in z njo — s svojo -črto življenja« — obnavljal, variiral stanja duha in svoje lirične vzgibe združeval z vzgibi narave. Eormo in kontrast kot nosilca valovanja in bojev, ki se izravnavajo v harmonijo, je črpal iz doživljanja videnih motivov, iz svoje volje po skladnosti, iz vere v lepoto, ki jo je enačil z resnico in harmonijo. V taki občutljivosti je očaral dojemljive gledalec kot čustven mladenič s čisto dušo in kot liričen pesnik, v nenehnem reagiranju na življenje tudi sam nemočno predan življenjskemu utripu. Kot bi bil gnan za minevanjem življenja, je nenehno hipno in hlastno ustvarjal, sledeč neustavljivemu življenjskemu valu. hi samo v takem vzdušju in ustvarjalni napetosti je lahko nastala v vrtincu mladosti nepregledna vrsta skic, izhodišč za njegove glavne, med leti 1920 in 1923 nastale grafične slike, sugestivno oživljajoče nemir in negotovost, beg in iskanje nemirnega mladeniča in nemirnega časa. A to beganje skozi življenje in ta umetnikova mladostna vseprisotnost sta postala sčasoma tudi načrtna, v službi umetnosti, ker je umetnik v njiju tudi zavestno odkril svoj neizčrpni in zase edini ustvarjalni vir. V celoviti Jakčevi predanosti življenju pa ves čas živi — že zaradi njegovega izhodiščnega realizma, ki ga ni nikoli docela zavrgel, ampak le prilagajal — še neka druga, trajnejša in treznejša, čeravno sicer nujno manj osebna in mnogo manj krhka razsežnost: široka odprtost navzven, v posebnosti, konkretnosti, znamenitosti in neponovljivosti sveta. Pako usmeritev in umetniško pojmovano dokumentiranje so podprli umetnikova vsestranska radovednost, nacionalna zavzetost in z njo povezani čut za zgodovino ter življenjska angažiranost, in zato je bil Jakac tudi v umetnosti dojemljiv ne le za večnost in splošnost, ampak postopoma vse močneje tudi za individttatnost: za posebnosti tjudi, krajev, narodov in časov, za specifično portretnost konkretnega sveta, a vedno združeno z umetnikovo čustvenostjo in osebnim duhovnim pečatom, in v tem koreninijo tudi razsežnosti njegove poznejše dejavnosti in zgodovinske zastuge. Zato umetnik ni !e pionir iti gtavni mojster naše umetniške grafike ter stikar živtjenjskega vatovanja, ampak tudi naš voditni portretist, hi nadatje vetja vsaj s poznejšimi deti za krajinarja, ki se je odtočit prestreči vse tepote in znamenitosti našega sveta, za popotnika, ki spoznava pred tujimi motivi specifiko domačije, za gtavnega tikovnega kronista NOB — a tudi za tikovnega pričevatca prve svetovne vojne, za enega našiti prvih fihnskih snematcev iti pomembnega fotografa ati obtikovatca znamk, za soustvarjatca in pričevatca zgodovine, za vptivnega profesorja itd. itd. S takimi enciktopedično dokumentari-stičnimi težnjami in vse izraziteje zgodovinskim občutkom za pričevat-nost aktuatnosti, pa tudi s svojim izrecnim navezovanjem na tradicijo, je pričet že pred vojno postajati četo nekakšen gtasnik preizkušenih vrednot in ncgovatcc stovenstva, in to se je pokazato tudi v njegovem starinsko reatističnem, čeravno čustveno nadahnjenem umetnostnem prijemu, v naktonjeni reakciji širokih ptasti občinstva in nazoriti, v skti-cevanjih na Riharda Jakopiča, v katerem je, kot je sam izjavtja), odkrivat zasnutek stovenstva. Vendar pa mu pri tem nikakor ni bilo mogoče očitati nerazgtcdanosti in proviticiatizma, ampak je prav z razgteda-nostjo skušat poudarjati domačo avtentičnost, v katero je po stovesu od mtadosti vse botj verjet pred samim obtičjem stovenske zemtje in tudi zaradi posebnosti stovenske kulture, ztasti po vojni pa je ogromno storit za uvetjavtjanje naše umetnosti in spodbujal nenehno komparacijo z merdi tujine, a je obenem v čustvovanju vztrajno negovat tastno, vendar v nacionatni utemetjeno osebno noto. S tako zavestjo o široki vtogi umetnosti in umetnika je Jakac postat prvi --patriarh« in -maestro«, ki je svoje deto in živtjenjc štet za postan-stvo, in danes tahko potrjujemo, da je njegovo živtjenjc postanstvo tudi v resnici bito, in zato je umetnosti podrejat vse drugo. Zato je zanimivo tudi njegovo tastno živtjenjc, ne te deto — mirne vesti tahko trdimo, da živtjenjc, kakršnega ni preživtjat še noben stovenski likovni umetnik, živtjenjc, posvečeno umetnosti in dokumentiranju prostora, časa in tjudi, skratka zavzetosti nad svetom in premagovanju minevanja. Tako mu je kot vsestranskemu kronistu, gtasniku stovenstva in nestorju stikarjev naravno pripade) status enega prvakov naše kutture in zato je postat tjubtjenec najširših krogov, nekakšen stovenski tikovni Goethe, posebej v domači pokrajini in mestu, ki jima je vtisnit svojo tikovno podobo, pa je postat četo sinibot. Vendar je ostat ktjub svojim zunanjim vtogam in zavzetostim tudi v poznejših tetih, če ne drugače, vsaj v večernih urah, ob gtasbi in pogovorih, prisrčen pesnik, vitahst, ki pa ga med predajanjem detu, ki naj bi ohranito vse, kar nastaja, vse botj žatosti predvsem mintjivost. To osnovno živtjenjsko spoznanje je vna-šato metantiotijo že v njegovo mtadostno umetnost, jo pogtabtjato iti žtahtnito, po novem prerodu Jakčeve ustvarjatnosti po začetku 50. tet pa je postato sptoti gtavna sitnhotičtia sestavina njegovih poznejših del. Toda tudi ko je z motiviko odmirajočih debet in posušenih rož s tisočerimi vrezi svojega dteta žete) premagati prav to minljivost s sistematičnim detom, je nenehno v duhu obnavtjat minuta mtadostna doživetja in hrepenet po sanjah, po minuli resničnosti, spremenjeni v spomin, ki je pojil vse njegove poznejše živtjenjc in umetnost. Najbotj dragocena in nepozabna je bila zanj mtadost! V takem ustvarjatnem razponu med mtadostnim vrtincem in poznejšo objektivnostjo ter poznejšim, botj umirjenim vračanjem v intimo, je bito tudi njegovo živtjenje vseskozi dvojno: skrito v kamrici srca, kot bi deja) sam s Cankarjem, in očito v nenehnem vrvežu, ki ga je že spočetka opazovat in obenem, a ztasti pozneje, tudi kreirat. V resnici je živtjenje doži-vatjat vzporedno v vseh vtogah: kot samotar in kot nenehno zavzet javni detavec, neprestano v prvih vrstah in na potovanjih, a tudi skrit in bežeč pred tjudmi, sam in nenehno na očeh, in — kadar je bit v družbi — enako domač na dvorih in pri siromakih. Bit je skratka vsestranski umetnik živtjenja v vseh smistih, nenehno nad čim navdušen, a tudi rahto zamištjen in razočaran in nikoti čisto do kraja zadovotjen in miren. Njegova umetnost in njegovo živtjenje sta nagovarjanje živtjenja skozi odnos do umetnosti, ki jo je Jakac častit, in spraševanje o njem. Živtjenje mu je bito citj in snov za umetnost, nedogtedano v gtobinah in neizčrpno v širinah, tn kot zadnji odgovor o njegovem stilistu mu tudi v starosti ostaja te spraševanje, spraševanje o živtjenju, ki ga je mučito že v mtadosti in ki ga je nazadnje tudi z besedo formutirat takote: "Živtjenje — kaj si?<< tn si že odgovorit: -Vartjiva sanja, tažniva sanja in tudi kruta resnica si — in ni te več za vekomaj. Prišet si v to, čemur pravimo svet, živiš, gtedaš, vedno manj veš, ker gtedanje se širi in kompticira, vse je prekratko, da hi zagtedat, videt in spoznat vse, kar te obdaja... Živtjenje je kruto, ker se z nami poigrava, smo te mata bitka v vetru, ki jo samovotjno zibtje in gibtjc. Vse je te začetek in že konec, kot tok vode, ki teče nekje mimo iz neznanega v neznano.« Tako spraševanje in tako odgovarjanje — ati taka prispodoba — nenehna hvatnica živtjenju in nemir ter resignacija zaradi minevanja je vsa Jakčeva umetnost, v take skrivnosti sc je vse živtjenje v ustvarjatni opojcnosti zaganjata njegova čustveno, ne intetektuatno in še manj teoretično zavzeta miset, ki jo je vsaj včasih, vedno pa med zavzetim detom, totažito spoznanje, da je umetnost edina ituzija, ki vse mintjivo ohranja, in zato je verovat vanjo iz tastnega vitatizma in iz vere v nepre-kticno vrednost največjih umetniškh prednikov (Rembrandta, Et Greca, Muncha ati Jakopiča) z nedvomečo močjo romantičnih častitcev. Zato je po motiviki in izrazu, njegovo deto vsestransko in neznansko ptodno: je živtjenjska kronika in eshatotogija. Vendar pa najbrž prav zato ni strnjena, postopno dozorevajoča sinteza, usmerjena v nekaj gtavnih, posebej dognanih, reprezentativnih in študijsko premištjenih det, marveč je nenehno natetavanje ustvarjatnih trenutkov in doživetij, ki je umetnikovo ustvarjatno živtjenje nehote spremenito v nepregtedno kroniko največkrat drobnih, intimnih, a po izrazu vetikih umetnin, v katerih sta združena trenutek in gtobtje, večnostno doživetje, gtobina ati mitina narave ter po sreči in odrešitvi hrepeneči, nemirni in protejski, a vendar v težnjah enotni in vsetej samotni čtovek, porajajoč se in izginjajoč v nenehni vatovnici živtjenja. tn zato je Jakčevo deto, čeravno v cetoti še nepregtedano, vsaj iz umetnostnega vidika vendarte že dotgo jasno razvidno kot ena sama stika v tisoč raztičnih obtikah, prepojenih s čustvom, ki ga izžareva Jakac. Takemu strmenju in opazovanju ter meditiranju je bito posvečeno Jakčevo živtjenje - vendar ne na neptoden način sanjajočih dektic ati svettobnih kavarniških fitozofov, ki jih je tohkokrat upodabtjat, ampak je to razmerje do ži 'jetija več kot 70 tet nenehno uresničevat skozi deto in ga pretiva) v umetnost. Zato mu je 90-tetnica, ki jo je dočakat v nede-tjo, 16. jutija 1989, visoki, te matokomu namenjen praznik, pripravita vse prenagto presenečenje in tudi bridkost. Kajti čeravno je upodobit Božidar Jakac BERLINSKI MOTIV, 1923, suha igla, 22x10,5 cm DuŠ;HlP)ut KULTURA)N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 marsikaj in spozna) vse v živtjenju — a!i pa prav zato — je priče) v poznejših tetih in vsaj v osebnih krizah, ki jim ne uteče skoraj noben umetnik, živeti tudi z občutkom, da se mu je življenje izmuznilo, rta ga je vse bo)j stikal in gledal kot živel, da ni ne dovolj živel niti ne naredil vsega, kar je želel, in da je še tako bogato življenje samo ena izmed zvezd, ki — kot na njegovih grafikah ali pri njemu tako ljubih pesnikih — zasije in se utrne. Njegova želja, njegovo že malone nerazumno hlastenje, da bi v umetnosti zaobjel vse življenje, vsak nihljaj, njegova preža za vsem pomembnim in živim, bi zahtevala večno življenje, večno mladost. A vendar je dočakal leta očakov kot le redkokdo z zavestjo, da je storil vse, kar [e mogel. Njegove želje so bile zaradi kratke dolgosti še tako dolgega človeškega življenja in minljivosti energij razpršene in iluzorne, a jih je po svoji človeški meri in moči pa tudi z neizmerno pridnostjo vendarle uresničil, v opusu, ki mu po obsegu in vsestranosti motivike pri nas ni primerjave. V njem odkrivamo čutečo pesem o svetu in življenju, plod zares neznansko občutljive, mile in poetične duše, in neponovljivo, vendar stvarnejše zrealo našega stoletja in še posebej trdožive življenjske volje po potrjevanju naše ustvarjalnosti, identitete in zgodovine, skratka pričevanja o samozavestnem in ganljivo predanem pričevanju o nas samih, ki mu je Božidar Jakac posvetil življenje. NA USODNEM RAZPOTJU Prvič v zgodovini je fizično, biološko preživetje človeka odvisno od spremembe lastnih vrednot in z njo povezanega načina življenja, odnosa do krhkega planeta. Nekateri že prepoznavajo prave vzroke nasilja do narave. Celosten, entropijsko-ekološki pogled na svet nam je na široko odprl možnost poglobljenega spoznanja in razumevanja planeta, na katerem živimo. Kruto nam ruši iluzijo o njegovi neskončnosti, brezmejnosti in stalnemu napredku. 1'redoča nam podobo končnosti, rojstva, rasti in nato počasnega razpadanja ter propadanja. Ni tehnološkega in energetskega čudežnega sredstva, ki nas bo varno in udobno popeljal iz prebivalstvene, prehrambene in ekološke krize, čeprav nam ustrezna tehnologija lahko veliko pomaga. Nizkocntropijski pogled na svet kaže tako na meje naravnih bogastev kot meje glede uporabe tehnologije. Tudi živa bitja se pastem entropijskega zakona (HZ) ne morejo izogniti. Smrt vsakega organizma je ponovno potrdilo njegove univerzalnosti. HZ je temeljni zakon narave. Čeprav je znanstveno dokazan, je še vedno prisotno nezaupanje, celo direkten odpor. Razjeda namreč vse temeljne predpostavke uveljavljenega načina življenja, vladajočih ideologij in hierarhijo vrednot, človeka pa sklati z neba na zemljo. Iluzorno je seveda pričakovanje, da bode) sedaj kar naenkrat vsi ljudje sprejeli EZ. Starejša in srednja generacija je v večini že preveč prepojena z obstoječim pogledom na svet in načinom življenja, vrednotenja, da bi lahko v celoti sprejela EZ. V nov obrazec bomo vstopali tipajoče, posamično, postopoma in strahoma kot obiskovalci v skrivnostno kraško podzemlje. Nesposobni, da v celoti dovržemo pogled v svet, v katerem smo rojeni. Ob vsakem obisku kraškega podzemlja pa bomo bolj zadovoljni, saj bomo vse bolj prežeti z njegovo, do sedaj zastrto lepoto. Pa Dušan Plut NA USODNEM RAZPOTJU vendar se je že več milijonov prebivalcev ZDA, ZRN in drugih razvitih držav Zahoda prostovoljno odločilo za izstop iz visokopotrošniške družbe v umirjeno blaginjo. In vse več jih je, čeprav še zdaleč ne prevladujejo. Nedvomno pa se bodo fragmenti starega stanja vrednot tudi sicer ohranjali, saj bo prehod v sončno dobo evolucijski. Kapitalistične in socialistične družbe so ujete v zanko rasti, v obeh entropija in destrukcija biosfere narašča, v obeh manipulira birokracija, v obeh je človek avtomat, potrošnik, z izgubljeno individualnostjo, neodvisnostjo in človečnostjo. Zasvojen z lažjo o nujnosti vse večjega obvladovanja narave in ideala prazne besede -razvoj«. Navidez zadovoljen, saj je našel odgovor, kaj pomeni "dobro živeti«. Vendar je rudi tu vse več posameznikov, ki spoznavajo rušilnost uveljavljenega odnosa do sveta in korakoma iščejo izhod iz poti pospešenega propada. Obup že zamenjujejo z upanjem, pasivnost z aktivnostjo. Mladim in še nerojenim smo dolžni ohraniti možnosti za temeljno spoznavanje EZ, celostnega pogleda na svet in se prostovoljno odločili glede svoje prihodnosti. Ponavljam — ohraniti jim moramo tak svet in njegova naravna bogastva, da bodo še lahko izbirali! To je moralna odgovornost naše generacije, ki je planet, Slovenijo, pripeljala na rob propada, pred njo ne smemo strahopetno pobegniti. Le z ohranjanjem bioloških pogojev za življenje naših otrok bomo v praksi dokazali, da jih imamo resnično radi. Generacija naših otrok bo že dokaj dobro govorila entropijski jezik, naši vnuki pa ne bodo v njem več razmišljali in govorili, temveč enostavno v skladu z njim živeli. Ne zavedajoč se njegovega vpliva, tako kot se mi nismo zavedali vpliva udejanjanja mehanicističncga pogleda na svet. Upamo, da ho tako, udejanimo to upanje, da bo lahko tako. Najkasneje konec tega tisočletja bi namreč morali sprejeti že planetarne politične odločitve in ukrepe proti sindromu rasti na populacijskem in ekonomskem področju. Ocenjujemo razvoj skozi prizmo celostnega pogleda na svet, s pomočjo spoznanj entropijskega zakona bomo morda v bodočnosti odkrili, da EZ ne velja v celoti, saj absolutnih resnic ni. Celostno spoznavanje sveta in snovnih procesov s pomočjo EZ nam daje objektivno možnost, da spoznamo najbolj verjeten scenarij naše bodočnosti. EZ obvladuje (le) materialno stvarnost, duhovni razvoj ni omejen z njegovimi postavkami. Vendar je odnos človeštva do EZ ključnega pomena tudi za razcvet ali usihanje duhovnega življenja. Iskanje ravnovesja, umirjene materialne osnove je temelj za razcvet duha. Le človek, ki ima zadovoljene osnovne materialne potrebe, lahko bogato duhovno zaživi. Entropijski totalitarizem je ravno tako nesprejemljiv kot danes še prevladujoči mehanicistični. V tem trenutku so njegova spoznanja najbolj primerno orodje, ki ga imamo na razpolago za poskus globljega razumevanja dinamike materialnega sveta. Svoboda in demokracija pomeni v prvi vrsti izbiro, možnost izbire. Človek mora imeti možnost, da spozna različne poti razvoja z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami, ki jih posamezna pot prinaša. Princip svobodnega izbora mora veljati tudi za zgornje vrstice. Vedno vodi v bodočnost več poti, vsevednih prerokov ni. Ni pa potrebno biti vseveden prerok glede končnih posledic uresničitve danes uveljavljenega scenarija -razvoja«, saj smo že priča prvim destruktivnim posledicam. Zato ne potrebujemo novih bolečih dokazov, še manj pa je razlogov za popolno depresijo. Soočeni z uvidenjem posledic pospešene entropije, izgrajujmo vizijo oplemenitenega, celostnega napredka, ki bo v optimalnem ravnovesnem in dinamičnem položaju med biološkim preživetjem in materialnim paradižem. Dušan P!ut NA USODNEM RAZPOTJU Franci Šali KULTURA!N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast!/!990 Odločamo pa se lahko odgovorno le v primeru, da imamo za odločitev dovolj argumentov, spoznanj. EZ prinaša spoznanja, dovolimo, da nas obogatijo, pretresejo. Ekološko-etitropijski pogled na svet tiudi solidno osnovo za diagnozo in ogrodje zdravljenja sindroma materialne rasti in neobhodnosti teme-)jitc prenove izhodišč znanstvenih disciplin, vzgoje in izobraževanja za preokret. Interdisciplinarna znanstvena spoznanja naj bi čimbolj objektivno in celostno iskala odgovor na temeljno vprašanje: kakšen naj bi bi) v omejenem svetu način življenja, ki bi čim da)j v prihodnost omogoča) preživetje in razvoj čtoveške civitizaeije na uravnovešenem mate-riatnem nivoju za vse prebivatee tega ptaneta. Upoštevajoč prostorsko--ekološke možnosti in nepremaktjive naravne omejitve pridobivanja eksistenčno potrebnih dobrin sedanje in bodočih generacij, cetotne biosfere. V ospredje postavimo tudi nastednje vprašanje: Ati imamo pravico, da zacementiramo neznosne in življenjsko nevarne bivatne pogoje za bodoče generacije? Odgovor ne petje )e po poti razuma, temveč (predvsem) po poti srca. Vendar se ne moremo vrniti nazaj k neoskrunjeni naravi, tnovativno moramo iskati nove, še ncizhojcne poti sožitja s preobtikovano naravo. KDO BO V PRIHODNJE SUBJEKT OBLASTI Kaj vse je tahko čtovek?! Tisto top)o bitje, ki je drugemu pogoj in možnost, in tisto pošastno, ki spreminja vsakogar v sredstvo. Biti svoboden in biti svoboda za drugega je srčika stremljenj, iz katerih se v stvarnih razmerah porojevajo zamish in sistemi, ki človeku svobodnost bo)j ali manj dovoljujejo in omogočajo. Zdaj naj bi bi) vse bo)j ne )e občan, delavec, samouprav)ja)ec, pač pa tudi državljan. Bo kot stednji iti tak posta) subjekt pohtike in temetj ter nositec obkisti a)i ne? Je bito v zvezi s tem vse postorjeno, ko se je na Stovenskem odtočato in odlo-či)o gtede dopotnitve stovenske ustave? Vtis imam, da ne, zakaj v bodočih parlamentih naj bi bil det obkisti rezerviran tudi za raztične politike. Ohranjajo se torej družbenopotitični zbori m v njih politiki, v katere hi smeli in mogli kandidate državljani (občani) zgolj voliti, ne pa jih tudi kandidirati. !n to je bistvo vprašanja, o katerem razmišljam — s pozicij državljana (občana) oziroma človeka kot subjekta. Namreč politike naj bi v prihodnje prihajale pred zbore volilcev (državljanov) s kandidati, ne pa zgolj s predlogi kandidatov, o katerih bi le ti premislili in se glede njih tudi odločili. Torej zbori volilcev (državljanov) ali zbori delavcev niso edini prostor iti temelj določanja katididatov za ta zbor, kakor so recimo za zbor dela in za zbor krajanov ati za zbor občin, ki ga je ohranila republiška skupščina. To pa pomeni, da se državljanu s tem krni pravica, biti iti delovati kot subjekt parlamentarne skupščinske oblasti. V ustavnem tekstu je dosežen nekakšen kompromis med obema težnjama, prvo, ki vztrajno hrani skupščinsko volilno subjektiviteto državljana (občana), in drugo, ki gradi na pravici in zahtevi politike, da določa kandidate iti kandidatne liste. Zapisano namreč je, da kandidate predlagajo iti izberejo politične in druge organizacije oziroma zbori volilcev, z volilnim zakonom pa bo šele določeno in odločeno, katera od možnosti bo v praksi krojila usodo volilni in parlamentarni demokraciji. Predvsem podeželje in dosedanja novodobna povojna politična Franci Sati KDO BO V PRtHODNJE SUBJEKT OBLAST) Branko Suhy KULTURA)N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 zavest se nagibata in dajeta vetiko podporo zborom votitcev (državtja-nov), ki naj bi ostati temetj soeiatistične samoupravne partamentarne demokracije. Ti naj bi ostati ati postati nekakšna votitna in siceršnja interesna družbena arena, v kateri bi državtjani (občani) tržiti s svojimi idejami, zamistimi, pobudami, predtogi, skratka s programi in kadri. Za vsako potitiko bi biti prav ti zbori šansa potitične promocije in uvetjav-t]anja, pa tudi nekakšen barometer potitične temperature in družbenega ugtcda ter potitične moči. Ati bo vsaka potitika nastopata sama in zase ati pa v okviru soeiatistične zveze in orientacije s statišča državtjana (občana) niti ni tako važno, bistveno zanj je, da ostaja odtočujoči subjekt v kandidacijsko programski fazi in ne šete v končni — to je v votitni fazi. Trenutno se nobena od potitik še ni odtočita za državtjana (občana), čeprav ga ustava razgtaša za temetjnega nositca obtasti. Tudi zveza komunistov ne, ki se je dostej dektarativno vsetej izrekata za to, da naj obtast pripada detovnim tjudem. Vse potnike torej botj skrbi, kakšen detež politične obtasti si bodo zagotovite v potitičnem sektorju (zborih) skupščin oziroma v trozbornih partamentih, ne pa kako bi ustvarjate ati prispevate k depotitizaciji skupščinskega sistema, se pravi k temu, da bi bili parlamenti prostor soočanja občinskih in reprodukcijskih interesov. Kakovost deta, pogoji deta, odpiranje novih možnosti deta, kakovost življenja in podobno so vprašanja, ki jih ne bi smeti odtujevati od detav-ca, kmeta, obrtnika, državljana (občana) itd. in jih potitizirati ati kar prepuščati v parlamentarno odločanje (ali soodločanja) potitičnemu sektorju. Čas hi že bit, da bi vtogo in prisotnost pohtike v sodobnem živtjenju, ki razredno v najbotj protislovni in napetostni obtiki izginja oziroma se na tradicionatni način ohranja in na novo vzpostavtja kot prohtem ptač (stavkovna mezdna gibanja), kar spet potiska sindikate v detavsko zaščitno organizacijo oziroma funkcijo, in ko teži čtovek k tastni državtjanski subjektiviteti, premistiti na novo. V zvezi s tem se ponuja možnost politizacije javnega družbenega prostora in depotitiza-cija parlamentov, seveda ne zdaj, pač pa z novo ustavo, saj dosedanja prizadevanja, da bi ukiniti družbenopotitične zbore, niso obrodita sadov. Torej, vprašanje, kdo bo v prihodnje subjekt oblasti, ati vse botj čtovek ati pa potitika, se bo reševato tudi na ravni razvoja skupščinskega sistema. Ati bodo partamenti vse botj potitični, in bodo v njih torej zastopniki raznih pohtičnih in drugih obtasti žetenih organizacij, ati pa vse botj državljanski oziroma občanski in reprodukcijski, je tudi za nas izziv — in sicer na pragu dvatisočtetja. ZA DRUG! B!ENALE Danes tahko z vetikim vesetjem ugotovimo, da je 1. Bienate stovenske grafike Otočec v cetoti uspet. Predstavit je 45 grafikov na osrednji razstavi na Otočcu in 5 na osebnih razstavah bienata: Božidar Jakac v Krki, Vtadimir Makuc v Pionirju, Bogdan Borčič v Dotenjskem muzeju, Andrej Jemec v SDK in Branko Suhy v Študijski knjižnici Mirana Jarca ter tudi širok program spremtjajočih prireditev in razstav. Kaj več si tudi ob začetku kratkega organizacijskega deta gotovo nismo upati napovedati. Otočec in Novo mesto sta postata dotgotetno načrtovana bienatna kraja. Ob prvem smo si že rekti: detamo za drugega, tretjega... in seveda ob tem mistik na obogatitev sto- Branko Suhy ŠKARJE, 1989, linorez, 53x68,5 cm venske grafike, na mnoge priložnosti za vse kakovostne ustvarjalce, ki ZA ž'v'!" v eetovitem slovenskem prostoru, ter seveda na kulturno kvali- tetno rast v prostoru z bogato tradicijo, ki pa takega projekta do sedaj še tli realiziral. Vendar, odkrito rečeno, brez Tiskarne Novo mesto in tovarne zdravi! Krka Zdravitišča, našega Bicnaia ne bi nikoti bi!o. Tudi brez vetikega deleža članov odborov, ki so vsi, razen enega, vsa de!a storili brezplačno, ter brez mnogih pokroviteljev, če omenim vsaj Grafiko Ilirska Bistrica, MK tozd Tiskarno Ljubljana, tovarno celuloze in papirja Djuro Salaj Krško, IMV Novo mesto, Pionir Novo mesto, Skupščino občine Novo mesto, Novoles Novo mesto, Gradis Ljubljana, Smelt Ljubljana, Gorenjski tisk Kranj, Papirnica Vevče, RTV Ljubljana..., zahtevnega projekta ne bi mogli tako dobro izpeljati do kraja. Zavedamo se nekaterih pomanjkljivosti, katerim sc tokrat nismo mogli izogniti. Prepričan pa setu, da bomo v drugem letošnje izkušnje dogradili. Kvaliteto koncepta Bicnaia, razstave in katalog so najbolje potrditi člani mednarodne žirije, njim je potrebno verjeti. Podeljena je bila nagrada grand prix Stefanu Galiču, nagrade mesta Novega mesta pa Zori Bitenc, Zdenku Huzjanu, Klavdiju Tutti, Rudiju Skočirju in Hamidu Tahirju. Nagrajena dela ostajajo z odkupljenimi grafikami avtorjev osebnih razstav v zbirki Bicnaia Otočec, ki bo shranjena v Dolenjskem muzeju. Za vse, kar nam sedaj osta]a, iti to je resnično veliko, so bila porabljena minimalna nujna finančna sredstva. Bienale sc bo lahko uspešno razvijal tudi naprej, vendar je to odgovorno odvisno v veliki meri od mnogih ljudi, ki tu živijo. Oh letošnjem zahtevnem delu smo doživeli tudi primere nagajanja, ljubosumja takrat, ko smo se uprli nekulturnemu obnašanju in pretirani želji po -biznisu«. Da je bila prireditev dobro načrtovana in pri ljudeh lepo sprejeta, dokazujejo nepričakovana povabila, možnost prenosov izbora razstave ter mnoge odkupljene grafike. Novi razstaviščni ambient Otočec je izredno lep, reka Krka z gradom Otočec pa ponuja enkratno doživetje. Kot je bilo večkrat slišati od naših gostov članov žirije iti ustvarjalcev samih, je bil nov Bienale sprejet v zadovoljstvo iti v spodbudo stroki. To so potrdili tudi mnogi tekstovni prispevki v času trajanja razstav in tudi že pred začetkom. Obširno so o vseli podrobnostih obveščati Dolenjski list, Delo, Studio D, RTV Ljubljana. Grahka se nam je vedtio potrjevala kot prikaz časa, ki ga živimo. §c kako je ponovno potrjeno potrebno veliko grafičtio znanje, poznavanje tradicije, kar ni nekaj, kar bi avtorje postavilo iz aktualnosti današnjega časa, temveč ravno nasprotno. V celoti gledano, ko imamo Mednarodni bienale v Ljubljani, jugoslovanski v Zagrebu ter slovenski na Otočcu, grafika v Jugoslaviji v primerjavi z drugimi državami ne zaostaja. Slovenski bienale grafike Otočec je pokazal, da imamo množično kvalitetno ustvarjanje avtorjev vseli generacij in se nam zato ni potrebno bati za nadaljnji razvoj. Umetnost je brezmejna in v tem kontekstu lahko razumemo tudi našo grafiko. Razvoj je potrebno videti skozi risbo v konceptu plošče preteklosti in sedanjosti. Kako naprej? Z izkušnjami L Bienala imamo dobro in veliko lažjo KUtTURA !N osnovo za delo, vendar bo naloga težja v smislu načrtovanih prenosov DRUŽBENA VPRAŠANJA Bienala v evropski prostor. Razmišljanja, da bi v Dolenjskem muzeju Rast 1/1990 kot del Bienala pripravili razstavo Alpe-Jadran, so nujna in realna, če želimo naš Bienale uveljaviti v tujini. Seveda pa bi bilo nepošteno, če se 61 pri naštetih ambicijah in imenu Bienale slovenske grafike, katerega kva- Branko Suhy ZA DRUGI BIENALE Tomaž Štefc KULTURAIN DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 titeto smo tetos dokazati, v bodoče ne bi pridružita v materiatni podpori tudi Kutturna skupnost Stovenije. Ohranitev strokovno študijskega koncepta vsebine katatoga-knjige je potrebna, če žetimo, da bo vsak nadaljnji Bienate svež in ncutrujen. Da pa bo živet tudi v vmesnem času, bi bito prav, da bienatne knjige dobijo vidno mesto na poticah detovnih organizacij iti družhenopotitič-nih skupnostih. Le tako se tahko skupno ustvarja atmosfera, ki ima dot-goročno tepo perspektivo. Neverjetno, ko sem pregtedovat risbe najmtajših, se kar nisem mogel naužiti otroške neobremenjenosti, ustvarjatne igrivosti in vesetja. -Packanje, čečkanje, rezanje, potivanje«, sijajne, žeto barvite risbe 44 otrok iz novomeških vrtcev tepo zaktjučujejo tetošnji t. Bienate. EKOLOŠKA SOCtOLOGtJA L Uvod Na občem civitizacijskem nivoju najbrž ne bo odveč, če ponovimo nekatera osnovna spoznanja, ki so z vidika retacij med družbo in oko-tjem temetjna: — tastnost materije (prostora) je med drugim tudi ta, da (po)rodi naravo, ki sedaj predstavtja bistveni sestavni det okotja, v katerem sptoh tahko živimo; — tastnost narave je med drugim tudi ta, da (po)rodi razumno bitje, kakršen je npr. čtovek, s čimer pa ni rečeno, da so druga živa bitja čisto brez razuma. Ne gtede na to, eta je čtovek sestavili det narave, pa se zdi, da je čtoveka v ekotoškem kontekstu vendarte potrebno obravnavati točeno od ostate narave (drugih živih bitij) in sicer zato, ker je čtovek prvo in edino živo bitje, ki se mu je uspeto -učinkovito« postaviti proti naravi; — tastnost razumnega bitja, kakršen je čtovek, je med drugim tudi ta, da začne -obvtadovati« naravo in prostor, to je z eno besedo okotje. Njiju je treba gtedati ločeno tudi zato, ker je čtovek začet posegati tudi v izvenzemetjski prostor in bomo zato kmatu prisitjeni govoriti o ožjem in širšem prostoru oz. o točevanju med Zemtjo kot ptane-tom na eni strani in ostatim vesotjem na drugi strani. Da čtovek poskuša obvtadovati tudi druge tjudi, naj bo omenjeno te mimogrede, pa tudi to, da obvtadovanje bodisi znotraj vrst ati med vrstami ni omejeno zgotj na tjudi. Tovrstno obvtadovanje vedno izhaja iz raztik v moči, kakorkoti jo že opredetimo. Pri obvtadovanju narave in prostora je čtovek dosege) čudovite uspehe, pa tudi vetiko napak je že naredit in jih še deta. Za mnoge v začetku niti vedet ni, da so napake, ker pač ni poznat zakonov, po katerih narava živi, po drugi strani pa je živet v veri, da so osnovni sestavni ete-menti prostora (zrak, voda, tki) neomejeni. Mnogo napak je detat tudi v veri oz. z namenom, da bi izbotjšat naravo, tz teh in drugih raztogov smo se danes nenadoma znašti v situaciji, ko so nekoč neomejene koti-čine (zrak, voda in tta) kar naenkrat postate žeto omejene. Tako kot so biti ti sestavni deti prostora do nedavna prav zaradi svoje neomejenosti brez vrednosti, tako so danes zaradi svoje omejenosti zopet brez vred- F ' f ' '' ' ' ' s ' ' ^ ^ lk-L Bogdan Čoba! POKRAJINA, 1987, titografija, 65,7x49,3 KULTURA[N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rastt/)990 nosti. Vse manj je narave in prostora, vedno več pa je ljudi in njihove civilizacije. Vse to smo seveda dosegli v skrbi za svoj (naš) blagor, pa tndi v skrbi za blagor naših potomcev, ki jih je vedno več. Ta številčnost je danes že sama po sebi problematična, še bolj problematičen pa je industrijski nači produkcije, ki sicer resda edini omogoča preživetje tolikšnega števila ljudi in to tia relativno spodobni ravni. Vendar je tej ugotovitvi treba takoj dodati še eno, prav tako pomembno ugotovitev, s katero je mogoče in treba dopolniti oz. korigirati prvo. Zelo narobe bi bilo misliti, da je vse, kar danes (industrijsko) proizvajamo, nujno potrebno. Še zdaleč ne: industrijska produkcija teče po svojih zakonitostih, ki so velikokrat sprte z naravo — prostorom. To produkcijo vse manj diktirajo potrebe ljudi iti vse bolj potrebe kapitala, potrebe vodilnih skupin, tekmovalnost (rivaliteta) med ljudmi, vedno novi iti novi statusni simboli, moda itd. itd. Na industrijski način je mogoče proizvajati neomejeno število (količino) proizvodov iti to na vedno bolj avtomatiziran tlačiti. 2. Nekaj ekosocioloških tem 2.1. Obrisi ekološke sociologije S tem smo pravzaprav že pri novi znanosti, ki bi jo pogojno lahko imenovali ekološka sociologija in samo v okviru takšne posebne znanosti bi bilo mogoče postopoma vsestransko razdelati (obdelati) celoten splet odnosov med družbo iti okoljem z vidika razlik med ljudmi, to je razlik med družbenimi skupmami, sloji, generacijami itd. Soctološko gledanje na relacije med družbo in okoljem (naravo — prostorom) mora biti že po definiciji stratificirano (slojevito), tako kot je stratificirana družba. Potemtakem mora sociolog pri tem izhajati iz razlik, do katerih prihaja v teh relacijah med različnimi stranmi (sloji), v različnih družbah in v različnih časih. Še prej pa se mora naučiti ločevati med tistim, kar ima svoj smisel tudi v okolju kot celoti, iti tistim, kar ima svoj smisel samo v človeški družbi (npr. orožje). Hkologija nas namreč nujno oddaljuje od gledanja na živo naravo in prostor samo skozi prizmo človekovih potreb iti interesov ali/in odnosov med ljudmi ter nas nujno sili k opredeljevanju vsega z vidika žive narave oz. okolja v celoti. Hkološko razumevanje stvari pometli odkrivanje smisla vsega živega skupaj in vsake enote posebej, a tic zgolj z vidika človekovih potreb iti interesov, kot se to največkrat obravnava v sociologiji. Povezano obravnavanje ekologije in sociologije, torej okolja in človeške družbe v njem, tie dopušča nobenega dvoma o tem, kaj je primarno oz. temeljno iti kaj sekundarno oz. odvisno. S tega zornega kota tli težko opaziti, da npr. statusni simboli, ki imajo v človeški družbi velik smisel, v naravi (okolju) nimajo nikakršnega smisla. Še več, v večini primerov so celo škodljivi za okolje. Močni in Intrt (dirkalni) avtomobili, močni in hitri čolni, avioni itd. imajo svoj smisel samo v človeški družbi, v okolju pa povzročajo le še večjo škodo kot nekateri manjši izdelki te vrste. Isto velja tudi za mnoge športe in konjičke vseh vrst. Ra)ly-ji in camel trophy-ji po razritih makadamskih cestah so povsem brez smisla za naravo, v človeški družbi pa naj bi imeli svoj smisel itd. Na osnovi teh dejstev bi bilo mogoče formulirati enega izmed osnovnih "zakonov« ekološke sociologije, ki bi se glasil nekako takole: kolikor bolj so materialno bogati (opremljeni) posamezniki in skupine, KULTURA[N ORU2BF.NA Vt'RAŠAN)A Rast 1/1990 toliko bolj so potencialno, največkrat pa tudi dejansko, nevarni za okolje in s tem na koneu koncev tudi za druge ljudi, prav gotovo pa za prihodnost človeške rase in vsega živega na zenil]i. Mnogo bolj intenzivno so namreč udeleženi pri "trošenju« omejenih prostorskih količin in narave. Zato že danes ni težko napovedati, da prihaja čas omejitev, ki bi morale najprej zajeti tiste, ki imajo največ ekološko škodljivih naprav, čeprav se zavedamo, da dejansko temu ne bo tako. Podobna zakonitost velja tudi za primerjavo med (industrijsko) razvitimi in (industrijsko) nerazvitimi deželami. Ne glede na to, da so razvite dežele dosegle čudovite uspehe pri očiščevanju že onesnaženega okolja in pri ohranjanju še čistega, so svojo naravo iti prostor že v znatno večji meri načele, če že ne uničile, s tem pa so uničile pravzaprav tudi naše okolje. Hkoloških problemov oz. vprašanj namreč ni mogoče zapreti (ujeti) v državne meje, ker so po svoji osnovni naravi globalni iti se prav nič ne ozirajo na nobene meje. To dejstvo pa bo nujno moralo prispevati k mnogo hitrejšemu in učinkovitejšemu (gledano ekološko) povezovanju človeštva kot celote. Pri tem moramo ugotoviti, da osveščanje ljudi v tej smeri poteka prepočasi. Vsekakor se končuje eno obdobje iti začenja novo. V tem novem obdobju narava in prostor ne bosta več odprt poligon (lovišče) za človekove -muhe« vseh vrst, pravzaprav za človekovo nekontrolirano ustvarjalnost in neodgovornost do okolja nasploh. Razvijanje posluha za okolje je zato ena izmed prednostnih nalog, ki čaka vse nas. Ta naloga vključuje tudi prevrednotenje vrednot oz. strukture motivov (o katerih je bilo že govora), ki -poganjajo« našo, t.j. industrijsko civilizacijo. Verjetno pa se stanje ne bo spremenilo vse dotlej, dokler ekonomska cena okolja ne bo postala tako visoka, da se račun preprosto ne bo več izšel. Hkološka logika je v marsičem v popolnem nasprotju z ekonomsko. V ekonomski logiki največ velja dohodek (profit), zanemarja pa se dejstvo, da je dohodek pogosto ustvarjen delno ali v celoti na račun okolja. Hkološkemu računu je namreč trcha prišteti še socialni račun, s čimer pa je najbrž že -pokrito« celotno polje, iz katerega (lahko) izhaja dohodek. 2.2. Kritična zavest (osveščenost) o ravnanju ljudi v okolju Med bistvene sestavine ekološke sociologije prav gotovo sodi tudi vprašanje osveščenosti ljudi glede npliovcga lastnega ravnanja v okolju. $e več, oblikovanje kritične zavesti glede tega ravnanja v naravi in prostoru nasploh je ena izmed centralnih sestaviti, od katere )e v veliki meri odvisna hitrost in globina sprememb v ravnanju. Tu se pojavlja potreba po še eni novi znanosti, ki hi jo lahko imenovali ekološka pedagogika, iti ki bi se morala bolj učinkovito vključiti v oblikovanje ekološko osveščenih ljudi — zlasti mladih. Problematika oblikovanja kritične zavesti ima seveda mnogo skupnega s podobno — če že ne enako problematiko — oblikovanja kritične zavesti na drugih področjih (npr. do političnih vprašanj), ima pa tudi svojo specifiko. Doslej je bilo tudi pri nas že izpeljanih več javnomticnj skih poizvedovanj (anket) in na osnovi analize dobljenih odgovorov je bilo že možno potegniti nekaj zaključkov. Predvsem je očitno, da različni ljudje različno ocenjujemo (vrednotimo) isto ali enako stanje. To dokazujejo razlike: — med moškimi in ženskami, ki so verjetno zelo enakomerno razporejeni v prostoru, pa vseeno prihaja do razlik. V odnosu do propadanja gozdov je bilo npr. ugotovljeno, da je pri tistih modaktetah, kt odražajo visoko stopnjo ogroženosti, zastopanost moških večja, pri tistih, ki opisujejo propadanje gozdov kot manj problematično, pa je večja zastopanost žensk. Pravzaprav je razlika največja v "najkrutejši« modaliteti "Ogroža me«, in sicer 20,6 % : 17,4 % v korist moških, pri "zelo me moti« pa je razmerje 44,7 % : 42,Sl %. Ti odstotki kažejo, da je spol tista spremenljivka, ki dokaj slabo diferencira populacijo med sebop Največje so razlike v korist moških pri onesnaženosti voda, pri jedrski energiji pa sc tehtnica nagiba na žensko stran; — drugače je pri starosti, pri kateri nimamo več opravka samo z dvema kategorijama rcspondcntov, temveč s šestimi. Propadanje gozdov najbolj moti in ogroža najbolj aktivne oz. vitalne starostne kategorije, mnogo pa ne zaostajajo niti mlajši in stari od S I do 60 let, občutno pa zaostajajo stari nad 61 let. Ali to pomeni, da se s starostjo začne uveljavljati indiferentnost do problematike varovanja okolja, ali pa se ta zavest še sploh razvila ni; pri preučevanju razlik v odnosu do onesnaženosti okolja je izobrazba prav gotovo ena od najbolj zanimivih in pomembnih dimenzij. Pri tem najprej opazimo, da je odstotek tistih, ki jih propadanje gozdov, če se spet ustavimo pri gozdovih, zelo moti in ogroža, raste z. višanjem izobrazbene stopnje: * višja in visoka izobrazba 76,S % * srednja izobrazba 67,3 % * strokovtia izobrazba 62,9 'X; * osnovna izobrazba 55,6 % - razlike so dokaj signifikantne, kar pomeni, da je tudi izobrazba ena od tistih dimenzij, ki ljudi pomembno diferencira med seboj, kar zadeva njihov odnos do propadanja gozdov pa tudi do ostalih vidikov onesnaženosti okolja, želo podoben vzorec namreč nastopa tudi pri vseh ostalih vidikih onesnaženosti okolja, nekaj pa je tudi izjem npr. pri neurejenem prometu in nesrečah; pri poklieti oz. kvalifikaciji je situacija nekoliko boli zapletena, ker je poklicev veliko, pa tudi zato, ker je poklice težko hierarhično tako čisto razvrstiti kot izobrazbo. Po drugi strani pa je res, da odnos do propadanja gozdov z vidika poklica že dokaj zanesljivo napoveduje izobrazba. Propadanje gozdov v mnogo večji meri moti oz. ogroža respondente z višjo in visoko izobrazbo, pri poklicih pa so to uslužbenci z višjo in visoko izobrazbo. Zanimivo pa je, da propadanje gozdov komaj kaj manj moti uslužbence s srednjo in nižjo izobrazbo, kar pomeni, da so uslužbenci ne glede na izobrazbo v svojem odnosu do propadanja gozdov nadpovprečno občutljivi. Najbolj neobčutljivi do propadanja gozdov so kmetje — 34,3 'žit, kar je seveda največje presenečenje. Hipotetično smo namreč pričakovali, da bodo tisti, ki jim gozd predstavlja tudi materialno osnovo kakršnegakoli že blagostanja, najboli prizadeti. V opravičilo kmetom je treba omeniti, da pri tem najbrž ne gre zgolj za nižjo raven splošne razgledanosti oz. informiranosti, temveč tudi za akumulacijo neugodnih (negativnih) lastnosti populacije, s čimer sta mišljeni predvsem starost in izobrazba. Hlede starosti je bilo že prej ugotovljeno, da so starejši manj občutljivi do propadanja gozdov, ali pa sc v tem kaže dejstvo, da izkoriščanje gozdov (lesa) predstavlja samo še eno desetino funkcij, ki jih ima gozd. Pri ostalih vidikih onesnaženosti okolja se pojavlja precej podoben vzorec, vendar skriva tudi precej zanimivih razlik; — razlike med mestnimi in vaškimi karjevnimi skupnostmi so zelo velike in so praviloma v korist mestnih krajevmh skupnosti. Pri ostalih vidikih onesnaženosti okolja bi te razlike verjetno smeli pripisati bolj onesnaženemu mestnemu okolju, tega pa ni mogoče storiti pri propadanju gozdov. Tudi propadanje gozdov namreč ho]] moti in ogroža respondente, ki živijo v krajevnih skupnostih mestnega in primestnega značaja, kot pa respondente, ki živijo v krajevnih skupnostih vaškega značaja. Propadanje gozdov je prej problem vaških in ne mestnih okolij. Propadanje gozdov zelo moti in ogroža kar 73,6 % tistih, ki živijo v mestnem okolju in samo 51,5 % tistih, ki živijo v krajevnih skupnostih vaškega značaja. Odstotki kažejo, da je tip krajevne skupnosti zelo relavantna dimenzija, saj so razlike med posameznimi tipi zelo signifikantne. Po drugi strani pa je podatke mogoče interpretirati kot potrditev dejstva, da osveščanje poteka v smeri mesto — vas oz. da je mesto (tudi) v tem pogledu prehitelo vas. Pri tem ima prav gotovo nekaj zaslug tudi bolj onesnaženo mestno okolje kot vaško. Vsekakor je propadanje gozdov prej pojav vaških kot mestnih in primestnih okolij, vendar je vseeno tistih, ki mislijo, da to tu problem v njihovem življenjskem in delovnem okolju, mnogo več v krajevnih skupnostih vaškega kot v krajevnih skupnostih mestnega značaja. Enak vzorec nastopa tudi pri vseh ostalih vidikih onesnaženosti okolja, le razlike med tipi krajevnih skupnosti so pri različnih vidikih različne. - tudi z vidika med regijami je treba ugotoviti, da so te razlike dokaj velike. Pri propadanju gozdov te razlike izgledajo takole: koroška 77,6 % notranjska 77,5 % zasavska 73,2 % ljubljanska 73,1 % gorenjska 63,9 % mariborska 62,0 % celjska 61,9 % primorska 52,0 % posavska 51,1 % goriška 49,5 % dolenjska 40,9 % pomurska 39,1 % Razlika med najbolj in najmanj "občutljivo« regijo znaša 38,5 % (pri kemikalijah v hrani je ta razlika 32,8 %, pri prometu oz. nesrečah pa 29,2 %), kar je dejansko ogromno. V zvezi s propadanjem gozdov je mogoče Korošce še nekako razumeti, precej teže pa Notranjce. Med najmanj občutljivimi regijami pa niso samo tiste regije, ki so skromne z gozdovi — kar hi bilo še najlaže razumeti — temveč tudi regije, kjer je gozd pomemben dejavnik v prostoru in gospodarstvu npr. goriška regija s tako gozdnatima občinama kot sta Tolmin in Ajdovščina. Tudi Dolenjce moram v tej zvezi razočarati, kajti zdi se, da njihovi gozdovi (in okolje v celoti) le niso tako malo onesnaženi, kot kažejo odgovori. K razmeroma ugodni sliki je najbrž precej prispevala tudi (še) ne dovolj razvita kritična zavest oz. ne dovolj visoko razvita osveščenost do problematike okolja. Onesnaženost okolja sama na sebi namreč ne zadošča za razvitost ekološke zavesti, to je kritične zavesti glede človekovega ravnanja v naravi in prostoru nasploh. Kritična zavest se razvija pod vplivom dru- !van Zoran KULTURA [N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 gih dejavnikov. Onesnaženo okoije seveda predstavlja ugodno okolje za razvoj te zavesti, in sicer v tem smislu, da je kritično zavest mnogo tažje razviti v onesnaženem okolju kot v čistem. A tudi v tem primeru mora priti nekdo, ki to sproži. Odnos anketiranih do propadanja gozda glede na regijo ! — Posavsko [ — Goriško D — Koroško B - Notranjsko E — Gorenjsko E — Mariborsko C — Zasavsko G — Celjsko K — Dolenjsko D — Ljubljansko H — Primorsko L — Pomursko KULTURNI TELEGRAMI 1989 JANUAR NOVO MESTO — S 1. januarjem se je Dolenjska založba dokončno ločila od Dolenjskega muzeja in prešla v sestav Tiskarne Novo mesto. Prenos založbe iz ene v drugo delovno organizacijo ni zahteval bistvenih sprememb v založniškem programu, tudi uredniški odbori so ostali isti. KRŠKO — Jožica Vogrinc, članica Literarnega kluba Beno Zupančič, je izdala knjižni prvenec — zbirko otroških pesmi Domišljava petelina. MIRNA PEČ — Člani gledališke skupine so se na domačem odru predstavili s Nušičevo komedijo Pokojnik. Igro so trinajstkrat ponovili na gostovanjih po Dolenjskem, v Posavju in Ljubljani. BREŽICE — Akademski slikar Miroslav Kugler, ki je vse življenje deloval na obrobju glavnih kulturnih dogajanj, je ta mesec slavil 75-let-nico življenja. FEBRUAR DOLENJSKA, BELA KRAJINA, POSAVJE — V občinah so z najrazličnejšimi prireditvmi počastili slovenski kulturni praznik. Vrstile so se likovne in druge razstave, koncerti, literarni nastopi. Sole so imele kulturne dneve. NOVO MESTO — Pozornost so pritegnile na novo odkrite arheološke najdbe z Verduna pri Stopičah, ki so jih razstavili za kulturni praznik. V Dolenjski galeriji se je s samostojno slikarsko razstavo predstavila kolumbijska slikarka Marie Terese Quinones Lopez de Dubreuil, ki je kot žena strokovnjaka iz Renaulta preživela več mesecev v Novem mestu. KRŠKO — Ob kulturnem prazniku so ljubiteljem poezije ponujati za primerno eeno miniaturko Drobci tjubezni. Zbirčico je uredil Silvo Mavsar, izdat pa Literarni ktub Beno Zupančič. MAREC NOVO MESTO — Na titerarncm večeru, ki so ga 2. marca prirediti v Domu kulture, in sicer ob dnevu Komunista v Novem mestu, so svoja deta brati: Franci Sati, Tone Kuntner, Milivoj Staviček, Marjan 1'ungar-tnik in Vinko Btatnik. BRHZtOE — V gateriji Posavskega muzeja so si obiskovalci lahko ogledali razstavo knjižnih ilustracij rojakinje akademske stikarke Kamile Votčanšek, dobitnice števihiih ugtednili nagrad v domovini in tujini. Razstava je bita odprta več tednov v marcu. TREBNJE — Eno od tetošnjih Žagarjevih nagrad je dobil tudi Erancc Rcžun, pomočnik ravnatetja OŠ Jožeta Slaka-Silva v Trebnjem, za živ-tjenjsko delo. Nagrajenec sc je uvetjavil kot pedagog, zgodovinar, knjižničar, esejist, pesnik, pisatel; m tabornik. -Kar sem storit, sem to storit zato, ker imam rad Dolenjsko«, je povedal Rcžun, ki je sicer doma iz Znojil pri Zagorju. RIBNICA — Z razstavo del akademskega slikarja Braneta Severja, ki so jo odprli V. marca v Miklovi hiši, novem ribniškem razstavišču, se [e začela bogata likovna sezona v tej občini. NOVO MESTO — Znameniti kvartet DO, ki ga sestavlja polovica članov mednarodno uveljavljenega Slovenskega okteta, je 14. marca koncertiral v Domu kulture. Ih. marca pa je v Domu JLA gostovala gledališka skupina iz Prečne z Mikelnovo Afero Mandrago). Franc Plut je v tej komediji preizkusi) svoje sposobnosti kot igralec in režiser. KRŠKO — Članica Literarnega kluba Beno Zupančič, pesnica Ana Rostohar, je ta mesec slavila izid in uspešno predstavitev svojega pesniškega prvenca Rekviem. Predstavitev knjige, ki jo je izdal samostojni založnik Silvo Mavsar ob pomoči svoje sevniške agencije Opus, so potem ponovili še v drugih krajih. NOVO MF^STO — Na republiškem tekmovanju učencev in študentov glasbe v Novi Gorici sta dva učenca glasbene šole Marjana Kozine osvojila drugo nagrado, dva pa sta bila pohvaljena. Pohvali sta dobila tudi tekmovalca iz črnomaljske in brežiške glasbene šole. APRIL DOLENJSKA, POSAVJE - Na novi republiški reviji Pesem, ki je potekala deloma v Zagorju, deloma pa v Titovem Velenju, so nastopili tudi: komorni zbor iz Trebnjega, mešani zbor KUD bratov Milavcev iz Brežic in mešani zbor Viktor Parma iz Krškega. Že povabilo na to revijo je pomenilo lepo priznanje za omenjene pevske zbore. ADLEŠIČI — Slovenski glasbeni dnevi S4, ki so potekali več dni v Ljubljani, so se končali v tem belokranjskem kraju. Udeleženci, med njimi več tujih strokovnjakov, so še posebej prisluhnili klenkanju v zvoniku adlešiške cerkve. NOVO MESTO — V Dolenjski galerip so si Novomeščam in drugi obiskovalci ta mesec lahko ogledali zanimivo umetniško razstavo Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk. VINICA — Tradicionalnega območnega srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov iz Dolenjske, Bele krajine in Posavja, se je udeležilo tiekaj nad 20 avtorjev. Najboljše prispevke sta poslati Katja Predovnik iz Ljubljane in Jelka Zaletel iz Šentvida pri Stični. NOVO MLSTO — LJčitelji glasbe so ustanovili godalm kvintet, ki sc je ta mesce prvič predstavil javnosti. BELA CERKEV — Na rojstni hiši dr. Erana Zwittra so 22. aprila odkrili spominsko ploščo temu pomembnemu rojaku in zgodovinarju. Odkritju tega spominskega obeležja je prisostvovalo veliko uglednih slovenskih kulturnih delavcev. KRŠKO — Mešani pevski zbor Viktor Parma je 28. aprila proslavil 15-lctnico svojega delovanja s celovečernim koncertom v Delavskem kulturnem domu Edvarda Kardelja. ČRNOMELJ — V kulturnem domu je 21. aprila nastopil 17-članski ansambel sibirskih violinistov iz Sovjetske zveze. Takšnega instrumentalnega sestava Belokranjci do tega gostovanja še niso videli. MAJ ČRNOMELJ — 6. maja so odprli galerijo Miniart, v njej pa sc je kot prvi razstavljalec predstavil domači akademski kipar Jože Vrščaj. NOVO MESTO — V Kozinovi dvorani v glasbeni šoli so predstavili štiri nove knjige zbirke Siga pri Dolenjski založbi. Njihovi avtorji so: pesniki Asta Malavašič, Ladislav Lesar in Eranci Šah ter pisatelj Milan Markelj. NOVO MESTO - V Krki je od LS. do 19. maja potekal že 12. dolenjski knjižni sejem. Gost sejma je bil dr. Anton Trstenjak, pisec številnih poljudnoznanstvenih del o človeku in človeškem življenju. Posebna razstava v okviru sejma je bila posvečena 300-letnci izida Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. GROSUPLJE — Otvoritveno predstavo 32. srečanja gledaliških skupin Slovenije so imeli igralci Odra mladih iz Sevnice, ki so pred občinstvom in kritiki nastopili z Molicrovo komedijo Scapinovc zvijače v režiji Petra Žuraja. NOVO MESTO — Na republiškem kvizu GMS o godalih je ekipa OŠ Bršljin zasedla drugo mesto. To je imeniten uspeh, če upoštevamo, da je tekmovalo preko 90 šolskih ekip iz vse Slovenije. OTOČEC — Na dan mladosti, 2.5. maja, so v hotelu Gami odprli I. Bienale slovenske grafike. Na razstavi, ki je bila odprta do konca junija, je sodelovalo 45 avtorjev z 92 grafikami. Mednarodna žirija je prvo nagrado, Grand prix Otočec, dodelila Štefanu Galiču. V novomeških razstaviščih so obenem potekale osebne razstave slovenskih grafikov, od najmlajšega Branka Suhyja do najstarejšega, očeta slovenske grafike, Božidarja Jakca. Vse do septembra pa so se vrstile spremljajoče prireditve bienala. SEVNICA — Oktet Boštanjski fantje je s celovečernim koncertom ob koncu meseca proslavil 25-letnico ustanovitve. METLIKA — Deset slovenskih pesnikov iz raznih krajev je 26. maja bralo svoja dela v dvorani Ganglovega razstavišča. Številni obiskovalci od vsepovsod v Beli krajini so z zanimanjem prisluhnili govorici poezije. JUNIJ KRŠKO — Na republiškem tekmovanju pihalnih orkestrov 4. ptnija v Delavskem kulturnem domu Edvarda Kardelja se je orkester TCP KULTURA !N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rastl/!990 Djuro Salaj uvrstil v prvo, kapelska godba pa v drugo kakovostno skupino pihalnih orkestrov. ČRNOMELJ— 10. junija so odprli L belokranjsk: likovni bienale, na katerem se je 21 avtorjev predstavilo z več deset delt. Razstava je bila postavljena v kulturnem domu in galeriji Miniart. NOVO MESTO — V Rozinovi dvorani so ES. juni)a počastili izid novih knjig domačih avtorjev: zbirko novel Na drugi strani Krke pisatelja Jožeta Dularja in knjigo pričevani m spominov Bogdana Osolnika z naslovom Z ljubeznijo skozi surovi čas. I REBNJE — Na tradicionalni glasbeni reviji so se spet pedstavili učenci glasbenih šot Dolenjske, Bele krajine in Posavja. KOSTANJEVICA — V Lamutovem likovnem salonu so odprli 9. grafični bienale jugoslovanskih otrok. Na razstavi, ki je bila na ogled čez poletje in še septembra, je bil prikazan izbor okoli I SO grafičnih listov. Strokovna žirija je toliko grafičnih listov izbrala izmed 1000 poslanih iz. 149 osnovnih šol širom po Jugoslaviji. ŠENTJERNEJ — Na ES. jubilejnem srečanju oktetov je nastopilo 22 oktetov iz prav toliko krajev v Sloveniji. Letos prvič prireditev ni bila na travniku poleg hipodroma, temveč so jo pripravili v kulturni dvorani OŠ Martina Kotarja. Tudi poslej bo to tradicionalno srečanje, ki je že sredi osemdesetih let postalo bienalno, v teh prostorih ali ob šol:. Tako bolj ustreza spremenjeni zasnovi srečanja, ki je od letos predvsem koncertna in ne več toliko manifestativna prireditev. TREBNJE — Tradicionalnega, že 22. tabora likovnih samorastnikov se je udeležilo 14 naivnih slikarjev in kiparjev iz Jugoslavije in tujine. Letos prvič so udeleženci ustvarjali v Galeriji samorastnikov. BREŽICE — Posavski muzej je s koncertom ansambla Slovenica in razstavo det akademskega slikarja Eranceta Pavlovca, enega najboljših slovenskih krajinarjev, proslavil 40-letnico obstoja. NOVO MESTO — Pri Dolenjskem muzeju je izšla priljubljena publikacija Suha krajina v ognju. Crc za delo, ki ga je na podlagi zapiskov oziroma gradiva Eranceta Smrketa-Jošta napisal novomeški publicist Slavko Dokl. JULIJ NOVO MEiSTO — 90-letnico akademskega slikarja Božidarja Jakca, novomeškega rojaka in častnega občana, so počastili z razstavo Jakčevih grafik iz let 1921—1921 v Dolenjski galerij). Na otvoritvi razstave, ki pa se je jubilant ni mogel udeležiti, navzoča je bila le njegova žena Tatjana, je o pomenu Jakčeve ustvarjalnosti govortl akademik pesnik Ciril Zlobec. Poudaril je, da bo Jakčev delež, v dediščini slovenskega naroda zmeraj pomemben in živ. ČRNOMELJ — Javnosti so prvič predstavil: program arheoloških izkopavanj iti drugih raziskav v cerkvi sv. Duha in ob njej. AVGUST NOVO MESTO — 24 otrok iz avstrijske Koroške je tu preživeto mesec dni na tako imenovanih jezikovnih počitnicah, ki so se končale 5. avgusta v Dolenjskih Toplicah. NOVO MESTO — Eolklorna skupina Kres je odpotovala v (frčijo, kjer je na mednarodnem folklornem festivalu zastopala Jugoslavijo. Božidar Jakac V GLEDALIŠČU, 1923, Etografija, 48x38 cm NOVO MESTO — V prostorih srednje kmetijske šote Grm pod Trško goro je od 18. do 27. avgusta potekata repubtiška potetna 1989 tikovna šota, na kateri je pod strokovnim vodstvom detato 15 udetežen-cev iz Stovenije. Do tetos so takšne izobraževatne obtike pripravtjati v hotetih Kandija in Metropot. SEPTEMBER NOVO MESTO — 11. septembra so v Domu kutture prikazati fitm-ske zapiske Božidarja Jakca. Obiskovatci so si tahko ogtedati pet fitmov, ki jih je Jakac posnet v tridesetih tetih. KOČEVJE — V mestnem tikovnem satonu so pripraviti večtedensko razstavo, posvečeno 100-tetnici varovanja pragozdov na Stovenskem. KRŠKO — Pet akademskih stikarjev je ustvarjato v 1. stikarski koto-niji, imenovani Jesen na Sremiču, ki jo je hote) Sremič organizirat na pobudo akademskega stikarja Jožeta Marinča. Udetcžcnci so v treh dneh ustvariti več zanimivih upodobitev z vinorodnega Sremiča. DOLENJSKE TOPLtCE — V gostišču Rog so 29. in 30. septembra zborovati stovenski prevajatci in razpravtjatci o probtematiki prevajanja. Potokarjevo tistino, najvišje priznanje Zveze prevajatcev Jugostavi-je, je tetos dobit stovenski pesnik in prcvajatec tvan Minatti. OKTOBER TREBNJE — Komorni pevski zbor, ki detuje pri KUD Pavet Gotia, je več dni gostovat na Češkostovaškem, v Kromerižu. NOVO MESTO — Dom kutture je uvedet abonmajske fitmske predstave, tako imenovane fitmske četrtke, na katerih predvajajo najnovejše svetovne fitmske uspešnice. NOVO MESTO — Tradicionatna stikarska kotonija Krke, ki je gojita akvaret, se je spremenita v tikovno detavnico. Na prvi detavnici od 9. do 13. oktobra je devet stikarjev ustvarjato v risbi. Razstavo nastatih det so odprti 27. oktobra v Krkini gateriji. — Labod pa se je tradicionatnemu stikarskemu ekstemporu v tetu 1989 odpovedat. NOVO MESTO — V Domu kutture je od 27. do 29. oktobra potekat že 4. mednarodni fotografski simpozij, posvečen 150-tetnici fotografije na Stovenskem. Po zastugi prizadevnega fotografa Bojana Radoviča, ki vodi Fotogaterijo, postaja Novo mesto ugtedno fotografsko središče. NOVO MESTO — Trdinovo nagrado za teto 1989 je dobit stavist prof. Karet Bačer iz Novega mesta za živtjenjsko deto, ki ga je opravit kot pedagog, pedagoški in bibtiotekarski svetovatec, titerarni zgodovinar in pubticist. NOVEMBER NOVO MESTO — V športni dvorani Marof so 9. novembra predstaviti knjigo spominov Leona Štuktja z nastovom Mojih sedem svetovnih tekmovanj. Knjigo je izdata Dotenjska zatožba. Predstavitve knjige se je udetežit tudi avtor; zdaj že 91-tetni Leon Štuketj je rodno Novo mesto Rast 1/1990 prostavit kot odtičen tetovadec in dobitnik mnogih medatj na otimpija-dah in svetovnih prvenstvih. Novomeška občinska skupščina mu je že 75 pred dvema desettetjema podetita naziv častnega občana. [van Zoran KULTURN! TELEGRAM! !9S9 KULTURA !N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 TREBNJE — Irance Režun, pomočnik ravnatelja OŠ Jožeta Slaka-Sil-va, je dobil že drugo najvišje republiško priznanje. 9. novembra so mu podelili Čopovo diplomo /a zasluge pri razvopi knjižničarstva v trebanjski občini. METLIKA — Belokranjsko muzejsko društvo je proslavilo 40 let delovanja. Na slovesnosti 9. novembra so predstavili knjigo, v kateri je prof. Jože Dular, dolgoletni predsednik tega društva, popisal delovanje Belokranjskega muzejskega društva od ustanovitve do tega jubileja. NOVO MESTO — Srebrtii jubilej, 25-letnico ustanovitve, je ta mesec obhajala Pionirska knjižnica, ki od začetka deluje kot oddelek Študijske knjižnice Mirana Jarca. V letu 1988 je imela nad 29.800 obiskovalcev in izposodila več kot 72.000 knjižnih enot. NOVO MESTO — 10. novembra je bila v Domu kulture slovesna premiera novega slovenskega celovečernega igranega filma Veter v mreži, ki ga je režiser Eilip Robar-Dorin posnel po lastnem scenariju. Zgodba se deloma naslanja na motive Jarčevega romana Novo mesto, govori pa o kulturni in politični prebuji, ki je privedla do gibanja, danes znanega kot "novomeška pomlad«. NOVO MESTO — V Študijski knjižnici Mirana Jarca so K), novembra pripravili razstavo o pomembnem novomeškem rojaku, primariju dr. Dragu Mušiču, ob njegovi 90-letnici. NOVO MESTO — Dolenjski muzej je ta mesec izdal publikacijo Novomeška partizanska četa, ki jo je napisala prof. Terezija Traven. Knjižica je izšla v zbirki Prispevki za z godovino delavskega gibanja na Dolenjskem in v Beli krajini. NOVO MESTO — V ponedeljek, 20. novembra, je v Ljubljani, kjer je stalno živel, v svojem 91. letu umrl akademik, akademski slikar in grafik Božidar Jakac, novomeški rojak. Žaro s pepelom pokojnika so položili v četrtek, 2.1. novembra, v Jakčevo družinsko grobnico na novomeškem pokopališču v Ločni. Jakac velja za očeta slovenske grafike, ustvarjal pa je v vseh grafičmh in slikarskih tehnikah. Zelo rad je slikal rodno Novo mesto in Dolenjsko ter slikarsko zaznamoval svoja številna popotovanja po domovini in tujini. Udeležil se je NOB in 2. zasedanja Avnoja v Jajcu, kjer je nastal njegov znameniti portret maršala Lita. Sploh je veliko portretiral in tako trajno ohranil človeško podobo številnih sodobnikov, predvsem kulturnih delavcev. V zakladnico slovenske likovne umetnosti je prispeval opus, ki je po velikosti brez primere v Jugoslaviji. Njegova dela hranijo številni pomembni muzeji in galerije. Ko je še živel in ustvarjal, so po njem imenovati galerijo v kostanjeviškeni gradu, v Novem mestu pa v kulturni hram spremenili nekdanjo Jakčevo gostišče, ga poimenovali Jakčev dom, umetnik pa ga je napolni! z deli, ki jih je ob tej priložnosti podaril Novemu mestu. NOVO MESTO — Ob 170-letnici tiskarstva v Novem mestu in 10-letnici Tiskarne Novo mesto so 24. novembra odprli v Dolenjski galeriji razstavo, izšla pa je tudi publikacija o zgodovini tiskarstva na Dolenjskem. Avtor razstave in publikacije je prof. Ludvik Tončič iz Dolenjskega muzeja. TREBNJE — 24. novembra so v Guastalli, mestu v italijanski pokrajini Regio Emilia, odprli razstavo del iz trebanjskega fonda slik in skulptur, ki so jih ustvarili jugoslovanski naivci. Na ogled je bilo 60 slik in 6 skulptur. Razstavo so pripravili ob 10-letnici sodelovanja med pobratenima občinama Trebnje in Guastalla. KULTURA!N DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 1/1990 ČRNOMELJ - V soboto, 25. novembra, so v gatcriji Miniart odprti razstavo de), nastatih v oktobrski tikovni kotoniji Semič 89. Na ogted je bito 28 det desetih stikarjcv, ki so se udctežiti kotonije. Skteniti so, da bodo v nastednje tikovniško srečanje pritegniti tudi titeratc in gtasbcni-ke. DECEMBER KRŠKO — )2. decembra je v svojem 94. tetu umrt akademski kipar in medatjer Vtadimir Štoviček. Rodit se je v Boštanju pri Sevnici, tikovno umetnost pa študirat v Pragi, v domovini svojih čeških staršev. Največ časa je živet v Leskovcu pri Krškem, kjer je nekako na obrobju kutturnoumetniških tokov, ustvarit svoja najpomembnejša deta. Uvetja-vil se je ztasti s portretnimi ptaketami in medatjami in v tej tikovni zvrsti ustvarit četo gaterijo portretov znamenitih Stovencev. NOVO MESTO — Osnovna šola Mitke Šobar-Nataše je 20. decembra prostavila !25-tetnico ustanovitve. V Domu kulture je bita šotska akademija, na kateri so učenci predstaviti dejavnosti šote v kutturnem programu. ČRNOMELJ — t)arko Kočevar iz OŠ Loka je izdat knjižni prvenec Tri princeske. Gre za pesmice, ki jim je avtor dodat tudi note, tako da se pesmice tahko pojo. Vsekakor zanimiva knjižna novost. RAST RAST RAST USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ SVET REVIJE UREDNIŠKI ODBOR LIKOVNI UREDNIK LEKTORICA TAJNIK NASLOV UREDNIŠTVA NAKLADA GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO A IN DRUŽBENA VPRAŠANJA S UDK 05 (497.12) T Letnik I, leto 1990, št. 1 —2 Tiskarna Novo mesto - Dolenjska založba Stane Peček (predsednik), Ksenija Khalil, Jožica Merslavič, Nataša Petrov, Jože Škufca, Veronika Tanko, Meta Uhan, Bojan Valenčič, Boris Žužek Jože Škufca (glavni urednik), Nataša Petrov (odgovorna urednica), Ivan Gregorčič, Tone Hrovat, Milan Markelj, Franci Pipan, Lucijan Reščič, Franci Šali, Severin Šali Lucijan Reščič Silva Rapoc Peter Štefančič Rast, Tiskarna Novo mesto - Dolenjska založba, 68000 Novo mesto, Ragovska 7a (telefon 068/21-134, 22-551, 24-498, od ponedeljka do petka od 8. do 12. ure) Naročnino in rokopise sprejema tajništvo revije. Rokopise lahko pošiljate tudi članom uredniškega odbora. Rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Št. žiro računa: 52100-601-10472, Novo mesto — revija Rast 2000 izvodov TISKARNA NOVO MESTO Izid številke so finančno omogočile Občinske kulturne skupnosti Brežice, Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Sevnica, Trebnje Revija je oproščena davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto. je naslednica trebanjske revije SAMORASTNIŠKA BESEDA 82 RRST 1990 200701940,1 comsso