Mi pišemo 
USTOLICENJA                                             DRAGI JURIJ!
NA GOSPOSVETSKEM POLjU                2e (,olgo ¦    od ^ ^ si se odpeljal
Letos  je niladega suščevega  doe poro-      v  daljno  Macedonijo.  V  Soli  smo   se   že
malo   v  duhu  slovensko  Ijudslvo   ija  na     menili o iej dezeh. Gospodična uciteljica
Gosposveisko polje, da proslavi velik do-     »" ™™ povedali, da so  bili tukaj Turki
godekslovenskezgodovine. Narodovemisli     dt> >eta 1912. Joj, ze sama beseda »Turkit
so   uhajale  nazaj   v   preteklost,  ko  so   se     Je strašna. Prav gotovo bi kakemu straho-
Slovenci   še   vsi   gibali   pod   svobodnim     petnežu   srce   v   hlace  skočilo,  ko  bi  ga
soncera                                                         zagledal.  Pa pustiva  pri  miru   te  davne
Svoje  kneze   je   ustoličevalo   preprosio     ^e. pa se obrniva na sedanje, ljudstvo v svojem slovenskem jeziku. O,         Kako Ti je kaj v šoli? KakŠno si imel kako lep običaj je bil to! Nikjer ne naj-     apričevaloi1
demo njemu enakega. To je ponos in Preteklo zimo smo se mnogo sankali slava naših pradedor, ponos in sla^a tudi jn smučali. škoda, da Tebe ni bilo pri naša. Ni ga naroda, ki bi imel v tem oziru nas jo je bilo smeha pri sankauju in tako slavno zgodovino kot mi blovertci. smučanju! Spomladi srao hodili t oblačnih rn^                                                                   dneh   lovit   žabe.  MogoČe  bi   kdo  mislil,
da so nagnusne, pa se moti. Prav dobre so. Žabe prinesemo iz mlak v vreči. Njih kraki so prav užitna jed. Najprej po-tegnemo z njih kožo, nato jih pa damo pražit. Ni boljšega obeda kakor to. Se-veda pri lovu pa moraš paziti, da ne njameš kakega ipunčoha«.
Prav lepo Te pozdravlja Tvoj prijatelj
Tonček,
učenec v Bohinjski Bistrici.
Na Gosposvetskem polju je stal kamrn, na katerem je ob času izvolitve novega kneza sedel prost kraet iz rodu Edlingar-je^. Ta kmet je vsakega novega kneza opominjal. naj bo pravičen sodnik, za-ščitnik prave vere, vdov in sirot in naj brani deželo sovražnikov. — Takrai so imeli Slovenci še svoje siare pravice.
Divji so bili narodi nekdaj, kruti in krivifni so še zdaj. Vzeli so Slovencem ztato svobodo. Crtane so bile njih pravice. Niso smeli več govoriti v svojem ljublje-nem jeziku. PriŠli so žalostni dnevi črne-ga suženj^tva.
Po svetovni vojni smo si želeli, da bi nadaljevali tlelo našib pradedov, a želje naše je preprečil  nesrečni plebiscit.
Se sedaj uhaja marsikateremu zaved-nemu Slovencu duh tja v staVe čase, v dobo svobode naših pradedov.
Marija Medja,
uČenka VI. razr. v Bohinjski Bistriti.
79