Pesmi
Marko
Pavček
(1958—1979)
Zvezda. Gledaš jo, večno. Tedaj se utrne.
PESEM     to je vse kar imam ne več ne manj to je vse kar želim življenje brez rim
/
Pesem je,  če si vesel in poješ vesele pesmi.
Pesem je,  če si žalosten in poješ žalostne pesmi.
Pesem je,  če si zaljubljen in poješ zaljubljene pesmi.
Pesem je,  če si obupan in poješ obupane pesmi.
Pesem je,  če si pijan in poješ pesmi pijancev.
Pesem je,  če se smejiš in se pesem smeje s teboj.
1191
1192
Marko Pavček
Pesem Pesem Pesem Pesem Pesem Pesem pesem pesem pesem
e, če skozi meglo pogleda sonce in te poljubi.
e, če si srečen in glasno zavriskaš, da te vsi slišijo.
e, če vidiš zvezdo, ko se utrne.
e, če najdeš biser v školjki ali če ga ne najdeš.
e, če je tvoja deklica srečna.
e morje, je vino, so vesele oči,
e kruh, je sol, je solza na licu,
e nasmeh, je poljub, je stisk roke,
e srce, če ga imaš.
Jaz čutim verze! Jaz čutim verze!
Vsak verz ima
nosilnost železne traverze,
mogočno trdnost betona,
Rušilno moč ekrazita!
Z elektriko vsaka je črka nabita!
Besede so kot razbeljeno jeklo.
Verzi želijo, da bi te opeklo!
Vsak verz ima
v sebi milijone eritrocitov,
roke, krvave od boja,
vonj po bencinu, dih stroja,
neskončnost obstoja!
Jaz ljubim verze! Jaz ljubim verze!
SANJAČI    Mimo življenja stopajo sami. Trudno počasen jim je korak. Mirno, kot v nekakšni omami noge nezavedno poljubljajo tlak.
pisal bi ti lepe pesmi same pesmi o ljubezni pisal bi ti jih v dvojini pisal bi jih čisto zate
1193
Pesmi
nikomur ne bi dal jih brati spravljal bi jih v tvoje srce da bi tamkaj zaživele da bi tamkaj šepetale šepetale zaplesale žrtvovale prepevale vztrepetale zajokale valovile se ljubile da bi tamkaj vse pomrle
rad imam sneg ki naletava
*
mojbog kako so radovedne prsi deklic
s svojimi napetimi bradavicami neprestano zrejo v svet
radovednice male skrivate se za jopami
ampak kako čutite svojo prisotnost kako dobro se je zavedate
tako nežne in neizbežne
to ni nobena pesem to je ena sama ljubezen
*
Na belo zasneženem pobočju klokota tvoje srce. Med kotaljenjem v dolino pa ostaja za njim rdeča sled šminke.
*
Zamolklo žari tvoja koža iz brona.
Za nemim jezikom nagona
— roža. /                                         /_________
Počasi se sanja o bronastih dneh razblinja.»
Iz rože vzcveti disharmonija dveh.
1194
Marko Pavček
BLUES     To je blues, ki prihaja z nočjo.
To je žalostni blues, najčudovitejša pesem.
Pomirjujoče valovi po zraku, staplja se vame, me polni.
Napisan je z barvo večerne zarje na travnike tvojih oči. Šelestenje tvojih las mu je glasba, gib tvojih rok je nežni ples nanjo.
To je blues, ki prihaja z nočjo in traja na veke. Blues, ki ne pozna juter.
Umirajoči blues, moja najljubša pesem.
Posvečam jo tebi, ki te najbolj ljubim.
Pišem ti jo z vsakim pogledom, z vsako besedo in dihom, pišem jo na šarenico tvojega očesa, na srčiko tvojega srca.
To je blues, ki prihaja s teboj. Najčudovitejša pesem.
CAVALLERIA     stari ata so se ravnokar vrnili z lova RUST1CANA     zcjaj secjijo za pečjo in si bašejo cedro
oča so zažveplali sode in sprašujejo po južini
vsi smo zbrani za dolgo hrastovo mizo
in družno zajemamo iz sklede ki so jo mati postavili pred nas
res škoda da je vikend tako hitro minil mama nas že pelje domov
MUHE     Nad omaro mi je pajek spredel mrežo.
Pajki nam nosijo srečo.
S pajki bodimo v dobrih odnosih.
Pajki so naši bogovi.
Mreža je nežna.
Če pihnem vanjo, vztrepeta.
Kot sreča.
in iz tvojih ust bruhajoči konji
in iz tvojih vek izjokane ptice
in iz tvojih dojk izsesani veter
in iz tvojih rok nepopito vino
in iz tvojih bokov oplojeni nebes
in iz tvojih las vzvalovljena trava
in iz tvojih stegen snežno bela roža
in iz tvojih nog vzkrvavela zemlja
in iz tvoje sreče mir nemira poln
in iz nemira vzcvetajoci dan in iz dneva rahlo trepetanje
in iz trepetanja
(ves miren in ves tvoj)
črn lep cigan
*
Skozi prazni votlini
tvojih oči
sem jokal
in solze so do vrha
napolnile tvojo lobanjo.
1195
Pesmi
1196
Marko Pavček
Zven
njihovih valovanj ob golo kost je povzročil čudovito melodijo.
In sinja pesem je zakrvavela in solze so počrnele.
In ko sem ti ponudil čarobni napoj nisi imela ust.
*
Grenka zel je preslica in kisla so drevesa. Iz debla stopa deklica luknjastega telesa.
Stoji pred tabo in strmi v oči, da ti jih spije. Potem iz lire nadrobi prečudne melodije.
In plešeš in se ne zaveš dokler ne vzide dan. Ko z jutrom v novo cesto greš si slep in star in sam.
*
Velika praznina je v meni. Znotraj, ljubica, sem votel in pust. Zato si tako zelo želim tvojih objemov, zato sem lačen tvojih ust.
Lahko (morda prelahko) ti rečem: »Rad te imam.«
in ti ne lažem.
Lahko se smejim in ti povem par rim,
vendar mi zato ne bo laže.
1197
Pesmi
Ničesar nimam, kar bi ti mogel dati. Megla, težka in gosta, se vleče po meni. Strun nimam več, na okvir pa je nemogoče igrati.
Vse to vem. A vseeno tako težko prenesem, da sem brez tvojih ust zgubljen in prazen in pust kot ta pesem.
*
ko tako odhajam navzdol navzdol navzdol ko z mirom v srcu ko z bonaco na obrazu ko z brezvetrjem v laseh
ko se mi prsti igrajo z dolgim lasom pobarvanim s kano ko dišim po poljubih ko dišim po tihem jutru ko v rosi umit
ko tako odhajam navzdol navzdol navzdol želim vedno tako odhajati biti vedno odhajajoč
ko umirjen in tih in odžejan ko vedno v istem čistem jutru
ko tako odhajam-mi je lepo
in v mislih pišem na steno stotisočkrat
eno in isto (neizrečeno) besedo: BARBARA
BARBARA, BARBARA
1198
Marko Pavček
Z vsako pesmijo me je manj.
Spraskam se v pesem. Počasi. Kos za kosom. Bolečina je pekoča, a sladka.
Črna kri brizga iz verzov. Pod nohti žari moje meso. Z vsako pesmijo me je manj.
Pride čas, ko se postrgam vsega. Brez kože bom, brez oči, brez krvi in žil,
brez mesa, brez kosti. Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.