66
            Želja SIovencov.
»V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presercno ves časj V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdaj ima grob komej za nas!«
Dr. Prešerin.
Tako je zdihoval naš slavni pevic, prepričan iz svoje in svojih rojakov skušnje, kterim v domači deželi nikakor sonce prijazno ni zasijalo, ki so le zaterti po ternovih potih hodili in prosili majhin grižlej kruha iz ptujih rok v svoji domovini! —
Prikazala se je zarja v poslednjih dneh vsim narodam, vsaka deržava je zadobila pravico, ra-zodeti svoje želje odkritoserčno — odgerniti zagri-nalo, ktero je serčne rane pred obličjem mogoč-nikov zakrivalo in tako stopiti v red prostih samosvojih ljudstev, de vživa sad umne prostosti, po ,volji božji in po zasluženji človeškiga poklica. —
Ptice žvergole po zelenih germičih, kader prijazna spomlad njih želje obudi'— vsaka le po ma-terno prepeva — in le v kletki zaperti kanarček se mora po orgeljcah učiti. Kako bomo mi Slovenci prepevali zdaj, ko so se vrata naših kletek odper-le? Ali ne bomo z edinim glasam v maternim jeziku zadoneli: Slava, Slava preljubimu Cesarju! Bog živi Dunajčane, ki so verige avstrijanskih narodov razsuli! —
Vidim vas bratje sicer radovoljno usta odpirati — pojemate — pa glasii — glasu — domorodniga ni! Saj ste se le ptujiga jezika vadili, domorodniga pa zaterali, zato, de je ptujic čez vas gospodoval!— Izobraženi Slovenci, omikani mestnjani! bili ste podložni ptujcam, neznani pa svojim sorojakam po deželi, kterih luč izobraženja dotekla ni. — Kaj ruda. de se je naš kmet gospoda ogibal! — saj mu je bii neznan. Kaj čuda, de je naš kmet omikani-ga sorojaka pisano gledal, ker njegoviga jezika ni razumel! —
Le po deželskih šolah se je do zdaj domorodni jezik učil — in h kakimu pridu je bil? — Kake molitevske bukvice in kako sveto pismo ste znali brati. Prav je, de se človek za večnost pripravlja, ali če hoče to storiti, mora posvetno v pravim redu ohraniti. Za posvetne potrebe pa do zdaj prave podpore ni bilo. Po kancelijah so vas po slovensko vpraševali, in velikokrat jih niste razumeli, — po nemško so pa pisali, de niste vedili koga — oterp-njeni ste stali, kakor de bi vam bila megla pred očmi igrala. Svoje pravice in vse druge spiske ste le po nemško začerkane v roke dobivali — in nihče jih razumel ni! Ako ste hotli ta ali uni sostavik zvediti, ste mogli po kancelijah od mize do mize tavati, in ker imajo kancelirji po deželi zmirej dosti opraviti, ste se večkrat domii vernih, brez de bi bili svoje opravke opravili. Tako ste prišli kakimu postranskimi! goljufu v roke, de vam je pisma razlagal, napčino obračal, vas oslepil, ob denarje pripravil , v pravde zapledel ali pa zoper gosposke podkuril.
Le beseda od serca do serca sega, in de edinost izvari, mora sama edina biti!
Pomanjkanje edinosti med gospodo in kmetam v naših krajih pa gotovo tudi iz poptujčevanja domorodniga jezika izvira; in pomanjkanje edinosti se je v nekterih krajih naše dežele v gerdim raz-bojništvu razodevalo. —
De ne bomo v domači deželi ptujci, de ne bomo v domači deželi iz ptujih rok kruha prosili, tako zavpimo z donečim glasam: de naj se pervič naš materni jezik razširi, — de naj se vpelje v šolah in v pisarnicah, saj v tistih po kmetih; de naj
nas verli domorodci vladajo: de naj nam naše pravice v maternim jeziku na svitlo dajejo , in sploh de naj se Slovenec po slovensko obrača; in po tem bomo peli:
»Na zemlji slovenski, v domači deželi, Ki jo je ljubil Slovenec ves cas$ V kteri očetje so naši sloveli, Ta bo imela svet raj zdaj za nas.«
Ambroš.