Gospod s Kttmna. ii. Kakor smo pričakovali, tako se je zgodilo: Na naš zadnji članek nam je dal »Slovenec« tak odgovor, kakršnih smo dobili že obilo od njega. Dne 11. avgusta je zapisal »Slovenec« tudi te besede: ». . . A liberalno učiteljstvo je tako propadlo, da več ne razloči, kaj je zanj ugodno in kaj ne. Kakor ose so se spravili ti »kulturonosci« nad gospoda Šukljeta in »Učit. Tovariš«, stanovsko glasilo teh ljudi, na impertinenten načiti osebno napada in sramoti g. Sukljeta za njegovo delo. Ti ljudje si dajejo s tem najjasnejše izpričevalo, da nisovredni nobenih drugih dobrot, kakor jih imajo od liberalne stranke, namreč da delajo politično tlako za liberalne .mogotce, ki jih plačujejo s frazami in pouličnimi zabavljicami »Slov. Naroda.« Tudi prav! Ce ste bolj zadovoljni s tem, si kranjska dežela lahko prihrani tisočake, ki vam jih je namenjena dati!« To je tista »Slovenčeva« stara manira: Revolver na prs il Lezi mi k nogam kakor pretepeni pes, ali pa te naj vzame vrag! Pa nas naj vzame vrag, toda k nogam, ki že sedaj gazijo po naši časti in po našem ugledu, ne bomo legali nikdar in nikoli! Vprašamo: Kje je pa tisti impertinenten način osebnega napadanja in sramotenja njega vzvišenosti gospoda dvornega svetnika v p. f! — V svojem članku smo navedli zgolj to, kar nam hrani faktov naša domača politiška zgodovina, ki soneovrgljivi, torejresnični. Nibče ne more trditi, da je »Slovenec« še pred par leti hvalil in poveličeval gospoda s Kamna, ker mu je bil nasprotnik v mišljenju in delovanju, kakor inu je nasprotnik v mišljenju še dandanes, kadar govori samemu sebi odkrito besedo. Nihče ne more trditi, da je bil Šuklje pobratim Šušteršičev v tistih polpreteklih časih, ko je priobčeval v »Slovenskem Narodu« ostre, naravnost proti njemu naslovljene članke »Recontra«. In vsi slovenski javnosti je dobro znano, kdo je bil Sukljetu najhujši nasprotnik, ko je snoval na Dunaju »Jugoslovanski klub.« — Vse to in še marsikaj je gola istina. Gola istina je n. pr, tudi dejstvo, da se danes odmičejo od dvornega svetnika Šukljeta vsi tisti njegovi prijatelji, ki so ga z mnogim trudom in obilnimi žrtvami spravili na površje ter mu pripomogli do sijajne kariere. Gola istina je nadalje, da se je oniisti Šuklje, zaveznik in prijatelj mož odločno naprednega mišljenja, ki so mu priborili mandate, obrnil do njih, ko je dosegel, kar je hotel, ter stopil v zavezo s tistimi, ki jih danes brez prestanka sramote, zaničujejo in jim kradejo ime in poštenje. Naj ovrže kdorkoli vse to, če more! Naj reče kdorkoli, ako ni res, da se je izvršil v Šukljetu ves notranji preobrat samo zategadelj, ker mudišimestodeželnega glavarj a? Vsa ta resnična dejstva vendar ne morejo biti impertinentni napadi in impertinentna sramočenja. Ako pa so, potem je impertinentno tudi to, čemur veljajo! Impertinentnost tudi ni, ako se drznemo protestovati proti očitanju gospoda dvornega svetnika, da so naše zahteve glede izboljšanja učiteljskih plač — pretirane. Prote- stovali smo proti takemu očitanju celo takrat, ko jih je moral tako imenovati tedanji poročcvalec in narodno-napredni poslanec v deželnem zboru, pa protestujemo tudi scdaj, ko jih tako imenuje gospod s Kainna. Prosimo odgovora: Zakaj pa so naše zahteve pretirane? Ali niso utemeljene v § 5 5. drž. šol. zakona? Ali nima tudi ta paragraf Naj višj e sankcije? Ali je zato,ker govori o učiteljskih plačah, manj vreden, nego so paragrafi, ki govore n. pr. o učiteljskih dolžnostih ali zakon, ki določa prejemke upokojenim dvornim svetnikom? Ali je pamorda učiteljstvo po mnenju gospoda Sukljeta manj važen stan nego so uradniki XI.—IX. plačilnega razreda? Ali nam pa morebiti naše študije odrekajo pravico, da ne smemo zahtevati poštenega kruha ? Seveda: vsak izmed nas ni bil »Vorzugsschiiler« Ivanetičeve, od Šukljeta proslavljane šole, vendar pa ima dovolj znanja za svoj poklic, sicer bi ne dobil izpričevala c. kr. učiteljišča niti c. kr. izpraševalne komisije. Kako je pa z drugitni? Zandaimerijski postajevodja ali vojaški narednik, ki nimata več nego 4 razrede ljudske šole, v kateri plačilni razred prideta, ko prestopita v državno službo? V XI.—IX! In gospodje pri davkariji — v katerem plačilnem razredu so? — V XI.—IX! — Toda če razumemo prav gospoda s Kamna, ne sme ljudski učitelj tako visoko! Tako mnenje je vendar vsaj toliko vredno, da proti njemu protestujemo, pa če je to gospodom okolo »Slovenca« všeč ali ne. Toliko samozavesti in stanovskega ponosa imatno še, da vemo, koliko veljamo in koliko je vredno naše delo! Z obžalovanjem moramo tudi priznati, da ni gospod s Kamna v ssrojih člankih prav citiral naših prošenj. Zakaj kje smo zahtevali, da se naj že provizorično učiteljstvo uvrsti takoj v XI. plačilni razred ? Da bi nas prevzela država popolnoma v svoje oskrbovanje, res ni upanja, ker so temu nasprotni vsi avtonomisti, pa tudi poljsko, češko in ncmško učiteljstvo samo. Kdor pa je pazno prebiral naš list zlasti zadnja leta, ve dobro, da smo obilokrat že kritikovali razmerje, ki vlada med državo in deželo, oziroma med šolstvom, rekoč, da ima država vse pravice, a nobenih dolžnosti. Vprašamo tudi danes: Kaj bi ne mogla in ne morala prispevati država v posameznedeželne šolske zaklade? Cetudi nas popolnoma ne prevzame država, ali bi pa ne mogli deželni zbori sami skleniti zakonskeganačrta, sličnega onemu državnega zakona? Iz navedenega je razvidno, da Suklje naših peticij za izboljšanje plač ali ne razume ali jih noče razumeti ali pajibjebral leprepovršno! Zanimiv je tudi ta-le odstavek Sukljetovega članka v »Slovencu« z dne 30. pret. mes.: »In kaj je stara šola, katera je seveda tudi imela svoje hude nedostatnosti, naposled stala deželo?! Oglejte si n. pr. računski zaključek normalno-šolskega zaklada iz leta 1867. in videli bodete, da je cela čista potrebščina za ljudsko šolstvo na Kranjskem znašala pred 37 leti zgolj 6977 gld. = 13954 K, pri katerih so celo že všteti troški za učiteljskepokojnine. Zadnji računski zaključek normalno-šolskega zaklada in zaklada za učiteljske pokojnine za 1. 1901. kaže nam izdatke v znesku 955.241 kron, oziroma 97.742 K, tedaj skupaj 1,052.983 kron. Ako od te kosmate potrebščine odtegnemo dohodke obeh zakladov, kateri so 1. 1901. znašali 40.735 K, oziroma 26.131 K, tedaj skupaj 66.866 K, preostane vendar še čistih troškov za ljudsko šolstvo 986.117 kron! Iz teh suhoparnih številk kaže se pomenljivo dejstvo, da je deželno obremenjenje za ljudsko šolstvoposkočilo tekom 37 let za celih 7066%.« Ta račun gospoda dvornega svetnika v p. je — o, kolika predrznost! — popolnoma napačen! Ne le, da ni računil stroškov za vse šole na Kranjskem, ki jih je bilo presneto malo, ampak je čisto pozabil tudi na bero, ki so jo dobivali učitelji po kmetih. Ali pa ni taza kmeta, ki jo je moral dajati, imelanobene vrednosti? Le vprašajte kmeta danes, s kakim veseljem odrajtuje bero, ko prihajajo ponjo duhovni gospodje?! — Pomniti je tudi, da so iz normalno-šolskega zaklada tedaj vzdrževali samo normalno šolo v Ljubljani in giavni šoli v Postojni in v Novem mestu, sicer pa nobene druge šole na Kranjskem. Vse druge šole so morali farani sami plačevati in vzdrževati tudi učiteljstvo. Tudi za učiteljske pokojnine ni skrbela dežela, ternveč učitelj je moral iz svojih dohodkov dajati vdovi svojega prednika pokojnino. Ako torej trdi Šuklje, da je 1. 1867. znašala »cela čista potrebščina za ljudsko šolstvo na Kranjskem« 13.954 K, je to neresnica, ker smo povedali, da je vzdrževala dežela samo zgoraj imenovane Šole, vse druge šole pa niso stale takrat deželo kot take niti krajcarja. Sele po uveljavljenju novega drž. šol. zakona je prevzela dežela vsa plačila, ki so jih morali prej kmetje direktno plačevati. Iz tega je jasno, da so se deželni izdatki za šolstvo toliko pomnožili. Vrhu vsega tega ni »Slovenčev« člankar tudi upošteval tedanje in sedanje veljave denarja. Vsak kmet, ki se še spominja onih časov, ve, da je takrat zalegel 1 gld. toliko, kolikor zaleže današnji dan 10 kron. In naposled se usojamo vprašati: Kaj pa število šol in učiteljstva tedaj in sedaj ? Gospod s Kamna, štatistiko v roke! Ker pa je sedaj gospod s Kamna uskočil v klerikalni tabor, nam bo odgovor najbrže zatarnal o šolskih palačah, zahteval skrčenje vsednevnega pouka v poldnevni pouk ter protestoval proti ustanavljanju novih šol. Tako vsaj znajo njegovi sedanji »politični sotrudniki.« Da s takimi napačnimi računi ne zbuja Šuklje med »Slovenčevimi« bralci ljubezni do šole, je več kot res. Žal, da se je s tem pridružil bivši šolnik tistim neprijateljem slovenskega ljudstva, ki mu bude do šole sovraštvo, namesto da bi mu vcepljali do nje spoštovanje in ljubezen. In to je, kar je vredno graje, kar je treba povedati gospodu dvoruemu svetniku! Prav tako moramo povedati, da ni naša skrb, kje naj dobi dežela denar za plače učiteljstva. To ni naša stvar. Ce najme dežela delavce, naj tudi poskrbi, da jih plača, sicer naj ne tira ljudi v propad. Upokojeni gospod s Kamna bi storil dcželi kranjski nemalo uslugo, če bi ji dostojno in z manjro •— kakor se spodobi med olikanimi ljudmi — pokazal reelno pot do virov za regulacijo učiteljskih plač. Lepo polje bi imel, in hvaležno bi mu bilo tudi učiteljstvo. Saj ne trdimo niti mi, da niso njegovi načrti brez podlage. Drugo vprašanje pa je, ako mu je treba pri reševanju tega vprašanja napadati nas in njemu neljube nasprotnike — z loparjem ? Ali je treba ob takem razpravljanju toliko in tako odurnih napadov na vse strani ? Ali bi ne mogel tudi brez teh povedati svojega mnenja? Tako bi bil vtisk njegovih besed vesdrugačen. Posoda.ki sov nji podane javnosti, jim jemlje moč in resnobo. Šuklje priznava sam, da se mora kranjskemu učiteljstvu prav kmalu pomagati. To je popolnoma res! Zakaj ob takih gmotnih razmerah in ob toliki draginji ne more učiteljstvo nikamor naprej! Pa ne samo, da ne more naprej, ampak celo nazaj pojde. Resignirano kakor je, se bo moralo pebati še bolj za postranskimi zaslužki, da mu od gladu ne pomrjejo familije. Utrujeno in upehano od zunanjega dela bo čimbolj drvilo s tlako v šoli svojemu propadu naproti. Učiteljstvo boleha vsevprek. Sušica je med nami vsakdanji gost — dejali bi skoro Ijubi gost, rešnik trpljenja, plačnik našemu delu! Samo da gre s tem ljubim gostom prepočasi! Deželni blagajnici in razreševalcem gordiškega vozla — regulacije naših plač — bi bilo neinara najbolj ustreženo, če bi se začeli kar streljati. Vsi po vrsti naj bi se postrelili, potem bi bil mir, potem bi ne bilo tudi več tiste »jare mladine«, ki še edina v teh hudih časib govori neustrašeno besedo v prilog trpečega učiteljstva! Ta »jara mladina« bo morala začeti strastno agitacijo, da noben mladenič ne vstopi vcč v učiteljišče. Onim pa, ki so že na poti v pogubo, bo treba povedati, da naj beže stran od tam, ker jim uravnavajo cesto v telesno onemoglost in duševno smrt. Nam se zdi nemoralno indoskrajnosti podlo, da vzgajajo mladeniče za delo, ki jih zanje pozneje ne morejo in nečejo plačati.