» Mak, trtitet >>■ »uu
i/haj* ID »<-lj» » M»n-toru hCV| ^ Mlj.nj* m
.lun IMj H »I »ki
2* pol 1«U
|| ,ctlt 1«U . * .   ■'» •
i * < • pusti
/.4 1» Mt 10 »!• - k-M pol IrU i I p   - >• rftrt Ifta t ,,   liu ,.
liilvo i j,, v g.,.-!.. (HorrenguMt) *' 111
\r Mariboru oktobra 1HC>S.
O/.iiniiiln:
7.a nuv.itlno fVMtvPM vmlo N pUt-ujr i: lr.,H *« MuMM i kr <i 5 kr. It M tiska .'krat. 4 kr. it' M Mika Mtt»l -««,'<■ pn.....iik«> «• pU. u •
jr-jo P.. jKMtort.
Ia mk t««k j« pl.>-.'ti koli-k(»t»mprlj) J»H
n.ij M l.Ug.nroljn« fuukuj i>jo.
Toiaj I.
Slovenski lahor pri Scnipas-u na lioriškem.
Tretji slovenski tabor! Napravili ste nam ga goriški in primorski Slovenci, Vi vrli sinovi matere Slave, neustrašeni bdrilcl zu pravice naroda! Slavno ste ga dovršili in postavili živi mejnik proti navalu Lahon-stva. Tretji slovenski tabor V Sempasu je dostojen brat prejšnjih dveh taborov, in slovenski narod je zopet pokazal začudenemu svetu, daje politično zrel in da čuti ne samo v snu, ampak d:i razume s svojim bistrim umom, da le v zedinjenji vseh Slovencev, v „Slot'CIlIJI" z enim deželnim zborom in enim ces. namestništvoin si more obraniti, okrepčati in razvijati svoje bitje in si pridobiti boljšo prihodnost.
Želel bi bi bil denes našim nasprotnikom, da bi bili stali med zbranimi slovenskimi možmi, z lastnimi očmi videli navdušenost ljudstva, z lastnimi ušesi slišali klice, ki so kakor iskre padali med besede govornikov, jih potrjevala in razjasnjevaje, n tudi kazali, kako so pazili poslušalci na vsako besedico in kako hitro in dobro umeli pomen in namen govorov. Slovenci so res rojeni taboriti in razen Češkega se taborovanje nikjer ni tako hitro vko-reninilo, kakor med Slovenci. Skušal Vam bom zdaj popisati velov.-ižni ta tabor, ki je še bolj odločno kakor prejšnja dva, tirjal /edinjeno „Slove u i jo."
Tiha noč in gosta megla je ležala na beli Ljubljani, ko nas privleče hlapon srečno v ..Station Laibach". Prvi moj pot jo bil v ..Čitalnica Kestau-ration", da bi pozvedel, kedaj so odpelje „Sukni1' in kteri izmed prvakov so podajo v Šempas. Povprašam tega in onega; vedni odgovor je bil: Nič ne vem. Povprašam v dvorani, kjer so ravno sejo imeli gg. dr.ištveniki za hrambo narodnih pravic: Nič ne vemo; šel menda nikdo ne bo, pa bodemo telegra-fovali. In res; čudno in neverjetno se bo zdelo vsemu slovenskemu svetu, — k taboru, ki se poganja za združenje Slovencev s središčem v Ljubljani, bela Ljubljana ni poslala nobenega zastopnika. Taka politika slabosti in neodločenosti v najvažnejšem času se ne da preostro obsoditi.   Pogum! gospodje, pogum!
Po potu iz Ljubljane naprej so se ntiUl pridružili tupa tam taboriti, posebno v Hakek-u deputacija Cerkničauov, v Postojni več gospodov, med njimi g. I)., starosta ljubljanskega Sokola in tako je vsaj Sokol imel svojega zastopnika. Največ taboritov pa se nam pridruži v Nabrežini, iz Trsta in okolice, med njimi g. Oegnar. dež. poslanca Nabrgoj in Primošič in drugi. Zapustili smo otožni Kras in bolj ko se bližamo Gorici, spreminjajo se kain-nata tla V rodovitne dobre obdelane njive, ograjene z vinsko trto in murhi-bovim drevjem. „Gdrz, Gorizia", kliče kondukter iu prvo, kar vidimo, iz vozov stopivši , je polit, komisar v uniformi in dva žandarmn z bliščočimi bajoneti, ki sta sumljivo gledala nas tuje goste, /e na potu smo pozvedeli, da je politična oblastnija v najvećih skrbeli, da hi se mir no kalil in naredila take priprave, kakor hi se res bati bilo velikega punta. Gorica se nam je zdela, kakor bi že bila v obsednem stanu, povsod žandarmerijsko patrole, vojaki zbrani v kasarnah in pripoveduje se, da so bili celo topovi pripravljeni. Vso, kakor na Ćeskem! Cislajlanska svoboda so najlepše brani s kroglami in bajoneti.
Na kolodvoru nas pozdravljajo odborniki tabora. Na potu v mesto tam, kjer se loči cesta, ki okoli mesta v Šempas vodi, stala je žandarmerijska straža in popraševala vsakega potnika, kam je namenjen. Kdor je izrekel: K taboru! niso ga pustili v mesto, ampak moral je teko j okolo mesta naprej
po cesti v Šempas. Na svoji slovenski zemlji t mej Slovenec ni smel hoditi skoz slovensko mesto ter kako, izviv.ci.ee se jo moral potikat, po stranskih potih, da bi kterorau Lahonu ne zagrenil opoldenSnjega obeda s svojo pošteno slovensko besedo. Enake straže so bile razpostavljene povsodi, kjer peljejo ceste iz dežele skozi mesto. Kanalčani iu drugi okoličani od severa, ki so s,- pripeljali na okinčanili \oz..\ili z velikimi slovanskimi za-stavami, niso smeli v mesti, in kakor pregnanci BO se morali po stranskih cestah okoli mesta vozariti. Vsalc miren človek se je ivs moral vprašati: cenil, take strašne priprave, .laz vsaj v celi Gorici nisem videl 50 Lahov na cesti — odpeljali so se ta dan vsi Kmamielovci v Palmo, pobratit se tam s svojimi laškimi brati, t.r jim tožiti krivico, ki se jim godi pod avstrijskim žezlom Cenili torej ta oborožena sila/ Vladin komisar se je izgovarjal, da BO je to storilo le Slovencem v prid, da bi jih ne napadli Lahoni. Tega se pač ni treba bati 10.000 zbranim krepkim možem, takega poguma dozdaj od l.alio-nov šo nismo doživeli.
Sempaa leži dobro uro od Gorice na Jpavski cesti. Tam se razprostira dolina, ki jo proti severu omejajo visoke strine planine. Tudi na cesti iz Gorice do Šcmpasa so nas razveseljevale žandarmerijsko patrole, iu nas popolnoma umirile, da oko postave čuje nad nami. Tudi taboriti, ki so dohajali ml južne strani, niso smeli v mesto, ampak so bili naravnost tirani v Šempas. Po celi cesti pa je bilo živahno gibanje. Voz za vozom, večidel tukaj navadni široki in dolgi vozovi, na kterih jo sedelo do mož, skoro vsaka vas s svojo slovansko zastavo, pešci, kakor v dolgi procesiji, „slava"-in „ŽivioM-klici, pozdravljeranje iu odzdravijo vanje na celem potu od Gorice do Šcmpasa. Tam se je ob »/,2, ko smo došli i/. Gorice, že vse trlo zbranega ljudstva.
Prostor za tabor je bil prav dobro izbran na velikih travnikih pred hišo šempanskega župana, g. Špacapan-a. Na enem kraji velik oder za pred-sedništvo, ces. komisarja, govorniko in znamenitoj« goste. Velika slovanska zastava z napisom: Slovenci /.edin i m o se! je vihrala nad odrom. Na cesti do taborišča pa sta bila dva slavoloka z napisi: Nc vdajmo se in zedi-nimo se! Ze jo vihralo dosti slovanskih zastav na taborišči in še so zmerom peš in na vozeh dohajale novo trume taboritov z svojimi zastavami. Tomin, Kanale, Solkan, Lukovec, Mirne, Standrž, Ajdovščina, Divače, Rihonherg, Kavne, L ll to v os, Skopen, Krepi, sv. Križ, C orni S, Kamen, M eda na, vsi na Primorskem in Goriškem, Razdrto, Goče, Podraga na Kranjskem so vsi prišli s svojimi slovanskimi zastavami. To Vam je bil krasen pogled iz odra, okoli prav v gnječi stoječa množina kakih K)- do 12.000 mož, nad glavami pa veselo vihrajoče zastave. Naj več ljudstva je bilo iz Goriškega, Kranjsko soje malo udeleževalo, — zaspanost tistih, ki bi imeli povsod prvi biti, rodi slabe nasledke. Ipavski trg je poslal le kakih "> mož, brez zastavo Postojna samo dva; le gori omenjene tri vasi prišle so z zastavami. Slava jim. posebno vrlim Uazdrčanom 1
Kot zastopnik štajerskih Slovencev prišel jo g, dr. Vnšnjak.
Oh 2, popoldne se začne tabor.
G. dr. Lavrič, ktereniu gre največa zasluga, da se je napravil ta tabor, pozdravlja zbrano ljudstvo s temi krepkimi besedami:
Iz dna svojega srcu Vas pozdravljam, bratje Slovenci! Zbrali smo se pod milim nebom in pred vsem svetom, da izrečemo tu na starodavni slovenski zemlji (Živio), da hočemo, naj se zgodi kar hoče, ostati zvesti iu hiti
Besedioa o „Matici".
IV.
O delokrogu in oblasti zbora.
Občni zbor je predstavljatelj društva, nikakor pa odbor. Izgovor, da ker je odbor po zborovi volji sostavljen, on zato tudi društvo predstavlja, nikakor ne velja. Odbor je opravi jatelj tega, kar mu zbor naroči. Saj je odbor le od zbora odbran iu on tudi vselej tega vedeti ne more, kar zbor ali društvo o tem ali onem meni. Saj šo zbor sam ni resničen repre-zentant društva, ampak, ker drugače društvena volja ni vidna in slišna, nego v zboru, le praven njega namestnik. O tem predmetu imenitni Macaulav v svoji anglijski zgodovini zanimive stvari piše. Javno življenje nas o tej reči dobro uči, dajo gore rečeno istina. Kolikokrat so zastopniki kake dežele, celo države mnenju in željam dežele ali države diametralno nasprotni I Javno mnenje se pri tem tudi vedno premiuja iu giblje; kar mu je dens sveto, to že jutri nima več veljave. Kar tedaj odbor ali njemu od zbora naročenega ali samovoljnega v imenu društva stori, zato mora društvu, ki je v zboru predstavljeno, tudi odgovoren biti. To tirja pomen odbora kakor upravnika društvenega.
Ali čudol o taki odgovornosti v pravilih ni v nobeni drugi stvari govorjeno, nego zastiau gospodarjenja z denarji (gl. !>). Tedaj samo „novćno gospodarstvo" odhorovo pripada zborovej sodbi! Zakaj ne vsa delavnost? Zakaj no tudi zvrševanjo društvenega namena? Ali je vse jedno, ali odbor komu vredno ali nevredno „nagrado'1, ali pa primerno ali nepri-
merno knjigo za izdajo odloči? Nima li tak zaključek tudi na „novčno gospodarstvo" vlijanja? 1 ti v tej zadevi, o tirjanji odgovornosti, so zboru roke zvezane. Vzemimo n. pr. določbo „naučnega slovarja" za izdajo! Ko liko so je v zadnjem občnem /.boru o tem predmetu per longuni et latiim govorilo, in to prav zastonj; odbor je že bil sklenil, da bode izdal tako delo, in po nijednem paragrafu pravil no more občni zbor le enega odho rovega „sklepa" ovreči. Primeri o tem i!8. str. poročilu! Odbor tedaj v resnici vlada zbor, kteri ga je volil; odbor resnično stoji nad zborom, ker ga veže; zbor je samo mašina, s ktero so voli in voli, in pa - prikiiniije. To je madež, kteri se mora iz pravil zbrisati.
Med .pravicami", ktere Matičini udje vživajo, je tudi ena, ktero zagotovlja §. 4 lit. a) govore: „Vsak ud ima pravico, podajati društvu nasvete po odboru." Rad verjamem, dobre „nasveto" dajati društvu sine tudi noud. Kdo bi mu neki to branil? Ali vprašanje je, kaj ima odbor s tem nasvetom storiti? Ako ga odbor zavrže, kaj hoče poten, ud s svojim „nasvetom" storiti, dag.-, društvo prejme? človek bi mislil: potem ga naj zboru predloži. Ali tu spet najde vrata zaprta; kajti v §, !l ne more ud pravice najti, da bi smel v občnem zboru sploh nasvete stavljati, iu 10 ubogega Matičarja goni spet nazaj pred sodni stol odbora. Zakaj stvari, ktere niso v §. 'J naštete, spadajo, ako se hočejo /luni. predlagati, v prejšnjo določbo odbora. Kratico rekoč, na svojo roko, brez odborovoga znanja, se ne sinejo v zboru predlogi stavljati, t. j. samostojni predlogi, ki niso pritikljeji že stavljenih. Ako se to godi, — v malenkostih BO jo še zgodilo večkrat, — temu vzrok je le v dobrovoljnosti odbora nahajati; po pravilih se odbor lehko s pnklieuiijein na §§, vsakega nevšečnega predloga z d. V pravilih je tu, ako ne skrita samopašnost, vendar pa pogibeljna \    I, ktera se mora brž ko mogoče zadelati.   Namreč     I, b) bi moral
vedno vrednejši sinovi matere Slave (Živio, hočemo ostati). Ta visoki pomen ima denašnji narodni shod, kterega imenujemo tudi slovenski tabor. In zares, tabor ima biti v duševnem smislu. C* so se naši prededje v taborili z mečem branili groznih napadov divjih Turkov in drugih sovražnikov, bočemo in moramo mi tukaj tirjati in braniti svete pravice naroda našega, iu to 7. besedo in glasovanjem, kakor se spodobi svobodnim možakom. — Kot svobodni možje volimo svoje župane, starešine in deželne poslance, ki nas imajo zastopati in v našem imenu delati za nas. V narodnih taborih pa i/reka ljudstvo samo, česar želi in potrebujo in to je gotovo velika dobrota, neprecenljive važnosti. Vlada pri takih prilikah izvoda iz prvega vira, kako ljudstvo misli in po čem hrepeni (klici: svoji hočemo hočemo hiti, svoj jezik hočemo imeti). Poslancem so taki ljudski sklepi pravi stebri, na ktere morejo opirati svoje predloge v deželnih zborih; ljudstvo pa se v taborih vedno bolj zaveda svojih moči ter pravic svoje narodnosti in vrednosti. Brez narodnih shodov torej ne more narod sam delati sebi v korist, brez pravice narodnih shodov ni narod svoj niti popolnoma svoboden. Zato se je najbolj svoboden narod, so se Angleži zmerom branili za to neprecenljivo pravico, iu še dan« denes se preradi in pogostoma zbirajo v narodne shode ali tabore. Veselimo se tedaj, da smo se zdramili tudi mi Slovenci in da začnemo živeti novo duševno življenje (hočemo!). Hvala, prelepa hvala zato Vam, ki ste se denes na tisoče tukaj zedinili. (iorko Vam priporočani, ponavljajte tabore, kolikor Vam ho mogočo, kajti le neutrujeno delovanje in sklepanje nam ho pomagalo do zmago (živio!). Priporočam Vam nadalje vse predloge našega dnevnega reda, potrdite jih vse, da pokažete svojo ljubezen in navdušenost za mili naš narod. — V imenu odbora naznanjam začetek tabora. Izvolite si zdaj predsednika! (Knoglasno klici: Dr. Lavrič!) Zahvaljujem se Vam za zaupanje, ktero mi skazujete, (živio! slava!).
(1. dr. Lavrič prevzame predsedništvo. (Dalje prih.)
dovoli poslancev v deželnih zborih.
(»lovor poročevalca <lr. llleiw<'i«a
(sarsd ravnopravnosti slov. jeziku v šoli in uradu v '20. seji kranjskoga del. ibora.)
Kdor je ravnokar slišal šolski postavi nasprotne in včnsi prav strupene besede, misliti si mora, da ne živimo v ustavni Avstriji, zakaj ravno tisti možje, ki se v enomer imenujejo „vert'assungstrou", ravno ti možje enoglasno zapirajo vrata narodni ravnopravnosti v naših šolah (pohvala na levici in med poslušalci).
Ker smo tedaj iz ust tako imenovanih „Vcrfassungstrcuo" slišali tak glas, treba je, da ustavi sedanji nekoliko bolj v obličje pogledamo, da vidimo, je li ustava kriva teh govorov, ali se morebiti le napačno tolmači.
Ker se je poročilo odsekovo ustopilo na §. 10 decemherske postave o splošnih državljanskih pravicah, se tedaj tudi s tem priznava veljava de-cembersko ustave; na tem stališči in glede na 1!). deželne naše ustave imamo pa potem tudi pravico in celo dolžnost, da očitno povemo, kaj mi mislimo o sedanji ustavi.
Avstrija v preteklih dvajsetih- hitih ni bila srečna s svojimi ustavami — zmerom kaj druzega, nikoli nič pravega, nikoli nič stanovitnega! In zakaj ni bila srečna V Zato ne, gospoda moja, ker se ni morilo z enako moro vsem narodom, zato ne, ker je Smerling „Aus-gleich" iskal le z Nemci, baron Beust pa ga je iskal le z Magjari.
To, gospoda moja, pa nikakor ni prava mera v Avstriji, kjer tudi druga kraljestva imajo zgodovinsko pravo, a ne samo Magjari, in kjer bi morali tudi drugi narodi imeti popolnoma narodne pravice, a ne samo Nemci. — S tem pa je dualizein obsojen, obsojen je, ker ni po volji veliki večini narodov, niti tistim, ki bivaj 1 v sedanji novo iznajdeni „C'islajtaniji". niti tistim, ki bivajo v „Translajtaniji", in zakaj ne? zato ne, ker je narodnost njih tu in tam v vedni nevarnosti. To pa, glede na razmere državne Avstrijske, že pred vedeti, ni bilo treba preroku biti. In, gospoda moja, jaz nisem pivi, ki v Kranjskem deželnem zboru ne poji; hvalo
razločno iu jasno dovoljevati, da sinejo udje tudi samostojne predloge stavljati, 110 samo „udelež cvati so v njem razgovorov" iu -volivski mlin goniti.
Dve glavni pravici hi tedaj moral občni zbor si pridobiti; prvo, da sme odborove sklepe podirati ali pa potrjevati, drugo, da bi smel odbor na odgovor klicati. Udom pa bi morala ta pravica pridejana biti, da smejo v občnem zboru tudi samostojne, preje odboru ne predložene predloge stavljati. Samo tedaj bode ona poglavitna pravica občnega zbora, ktero mu § !) h) pripušča, namreč določbo o proračunu, resnična in mogoča postala.
Ako zborovemu delokrogu poleg tega, kar ima po it. in 10. §.pravil že sedaj pravic, še dodenemo volitev prvega predsednika, tedaj bode njegova oblast njegovi časti odgovarjala. Drugače ho pa odbor pravi Smerlin-gov „reiehsrath", zbor pa ponižni in prikiinalni „landtag", ki ni za drugo rabo: kakor da poslance v „reiehsrath" voli. Zboru bi pa jaz posebno še za tega delj privoščil veči delokrog in večo oblast, ker jo on prvi občeslo-venski, čeravno le literarni parlament. Matičin zbor hodi Slovencem par« lanientarna šola, hodi poskujšnja v parlamentarnem govorjenji in vedenji, bodi pripravilnica k političkomu delovanju, ktero nns, ako Bog da iu sami krepko hočemo, še enkrat vkupne čaka. Zato hodi odstranjena iz Matičinih zborov vsa malodušnost, vsa bojazljivost, vsi predsodki! Svobodno bodi v njem gibanje Slovencev; brez svobodo ni obilnega in prirodnoga razvitja moči, brez svobode se niti na literarnem, niti na drugem polji človeške delavnosti ne zgodi ničesar imenitnega, ničesar stalnega, ničesar velikega in dostojnega. Mi vedno upijemo: dajte nam svobodo, dajte nam svobodno razvijanje naših kreposti. Začnimo enkrat pri sebi! Osnnjmo Matico na svobodni podlagi!   II i c Ithoduni csse putemus; hic saltemus !
dualizmu. Gotovo se še spominjate, da je grof Anton Auersperg že pred menoj definiral dvalistično Avstrijo „državo na dveh bergljah" (auf zvvei Kruckeni. rekši, da taka država ne more stati na trdnem stalit. Grof Anton Auersperg se je sicer izneveril tej svoji britki sodbi, — ali sodba njegova ostani;, kakor skušnja kaže, vendarle resničnal (Klic: res je!) Dunlizem ni okrepčal celotne Avstrije, nam pa je naložil še mnogo bremen, in nevarnost hujo naklonil narodnosti naši. — Decemberska ustava ima res marsikaj dobrega in hvale vrednega; ali dosihmal je večidel vse lo zgolj princip, iu to kar se nam dobro iu hvalevredno zdi, je ostalo le na papirji, izpeljalo se ni! (DobroI dobro! na levici iu med poslušalci.)
Deželni zbori so pnludium svobode, zato moramo mi ravno na tem mestu izreči, da zahtevamo djansko izpeljavo o bistvenih ustavnih pravicah, saj se je že v nokterih drugih rečeh izvrševanje začelo, kterib treba ni bilo. Obžalovati pa moramo prav posebno, da so ve mnogoterim drugim liomati-jam dodale še verske, kterib ceh) treba ni bilo. \e tajim, daje nemški liberalizem po njih Vpil; ali Avstrija ni nemška, zato žali eno stran, kar je drugi všeč. In če vlada sama bere mnoge nemške časnike, ilustrirane iu ne ilustrirane, kteri na vse kri pije črnijo duhovščino iu žalijo katoliško vero, za Loga. da mora sama zaklicati: ..llerr Gottl bouahre inicli vor nieiuen Freunden!'■ (Vidik smeh/) Gospoda moja! verska postava, je prava Pandorina puška, iz ktere so skočili veliki hudiči pa mali budički, ki letajo po časnikih pa tudi po deželnih zborih. (Dobro! dobro! na levici iu med poslušalci.) Gotovo bi narod naš zadovoljen bil. ako bi se namestil te postave dale bile izvršilne postave o narodni ravnopravnosti (Dobro! dobro! na levici in med poslušalci). Nas slovenskege naroda zastopnike v tem deželnem zboru mora v srce žaliti to, da se mu ne privošči ravnopravnost, in da hi resnica 19., kakor smo slišali denes, morala na Kranjskem ostati prazna beseda, ako bi v tej hiši še tista stranka imela večino, ktera jo je do zdaj imela, in ktera še denes misli, da za narod naš slovenski §. 1!*. le puhla fraza brez veljave.   (Klic: res je! dobro! dobro!)
Pa poglejmo še. kako se godi drugim bratom našim po Slovenskem, S ti rs ki Slovenci se zasmehujejo, kedar pošteno tirjajo narodne pravico, in tisti preblagi mož Kttiseifeld-Blagatinšek drzne se celo reči, da krivico dela Slovencem, kdor zahteva slovenski jezik v šole! (Čudež.) Ali se ne zavzame po pravici vsak rodoljub, ako čuje take besede od moža, ki sedi na visokem stolu državnega zbora dunajskega! Glejmo dalje: kako se godi Primorskim Slovencem? Ti so se tako angeljsko dobro počutili med Italijani, da so Tržaškemu zboru slovo dali in domu šli. (smeh.)
In Koroški Slovenci? Koroški Nemci so tako ljuheznjivi, da so za to skrbeli, da Slovenci ne enega poslanca nimajo v deželnem zboru, (dobro! dobro! smeh) in da bi kakošna huda sapa zahtev slovenskih ue pihnila v deželni zbor koroški, so celo tabor prepovedali, ker ni 10 do 20, ampak le 6 milj oddaljen od deželnega zbora (doluo! smeh na levici iu med poslušalci).
Tako, gospoda moja, so godi ravnopravnosti naroda slovenskega. Ali ni tedaj želja popolnoma opravičena, da se Slovenci združimo v eno politično celoto! (Gromovita pohvala na levici in med poslušalci.)
Deželni poglavar (nemški): Gospodje; (obinen proti poslušalcem iu zvoneč): To gre pa vendar predaleč! .laz rečem, da če bodo poslušalci tako seje motili, dal bom dvorano izprazniti. Ze včeraj sem rekel, da v vsej državi ni bilo tega, da bi se bil prostor za poslušalce izprazniti moral (klic izmed poslušalcev: herrenbaus), ali jaz bom moral to storiti. Postava veli, da imam za red v visoki zbornici skrbeti; zatorej ne smem trpeti, da se govori s halo-klici pozdravljajo ali pogubljajo, Veliko udeleževanje pri naših razpravah me prav veseli, jaz želim, da se iz tega mnogo učite. Vendar prosim, da me ne silite do koraka, ki nima prilike v dež. zborih takraj Litave.
Poročevalec Blcivveis (nadaljevaje):
Poslušalci kažejo veselje, oko slišijo izraziti to,' kar tudi njihova srca čutijo.
Zelja po zedinjenji Slovencev v eno celoto klije v srcu našem že 20 let. Ze 1848. leta sem jo razodel na cesarskem dvoru v Beču svetlemu nadvojvodu Jovanu iu ponovil v prvem deželnem zboru našem, zato so me takrat časnikarji imenovali moža „mit dem blutenden llerzen" (veselost). Ista vroča želja me navdaja še denes in me bode navdajala tako dolgo, dokler ne bode izpoljnena. To ze din j en je Slovencev, gospoda moja, je naša pansluvistična ideja, to je naš avstrijski panslavizem, ki objema pokrajine tistega naroda, ki je nekdaj zedinjen bil. Slovenci, Kranjci iu Primorci so že nekdaj zborovali skupaj, — v letih I780tih imeli smo Štajerci, Kranjci in Korošci gubornijo za „Innerosterreich" V Gredeu skupaj; — do leta 1850 smo imeli v Celovcu skupno nadsodnijo. To tedaj, kar želijo Slovenci dandenes, ni nič po vsem novega, in nobeden nam ne more zavoljo tega očitati in podtikati kakih politično nevarnih namenov. Nam je cilj iu konec, da se zberemo v eno skupino, le to, da si zavarujemo narodnost svojo. Al to ne bilo bi samo naši narodnosti koristno, na srečo bilo bi tudi Avstriji sami. Od severa bučijo valovi germanski in od juga valovi italijanski: če ne bode slovenski narod tu vmes trdna skala, na kteri se razbijejo ti valovi, Avstrija pogine.
Po vsem tem tedaj je želja zedinjenje Slovenije navsuko stran opravičena in ponavljala se bode ta želja tako dolgo, dokler ne bode več klic vpijočega v puščavi.
Glede na govor cesarskega gospoda namestnika tudi jaz z veseljem konstatirani, da je odločno izrekel, da vlada stoji na našem stališči, da jo njena resna volja narodom varovati pravice, za to sta mu hvalo izrekla dva moja gospoda predgovornika, iu ponavljam jo tudi jaz; vendar obžalujem, da ga v tem trenutku ni tukaj, da bi mu povedal, kar imam na srcu. On jo rekel: „Die Beamten vverden dieses Gesctz mit demselben Kifer handhaben, oh cs in Form eines Landesgesetzes erlassen oder ob os ihnen i 111 administrativen VVegc zur Pllicht gemneht wird." Gospod cesarski namestnik ue-knko predobro sodi, kar so godi v cesarskih pisarn i ca h  naših; on
misli, rla uradniki že vsi delajo po danili ukazih; ali jaz ga moreni zagotoviti, da poznani zunaj Ljubljane in v Ljubljani uradnike v politikih in sod-nijskih gosposkah, nd kterili ne en slovenski odlok na dežele ne gre. Saj tudi ni davno, kar IDM v časnikih bi ali. da je rodoljuben župan na Notranjskem javno zahteval od gosposko Planinske, naj dopisuje slovenski.
Naj slavna vlada posije komisije po pisarnieah naših, da pograda po registratnrah slovenske spise. — iu pokazalo se hode. da so le bele \ranc.
Gospodu Kroinerju je že gospod Svetce tako oblima odgovoril, da meni ne ostane nič druzoga, kakor to, da se za gospoda dr. l'nxa bojim, da bode kmalu imel prepolno bolnišnico; kajti slišali smo denes od gospoda Kro-roerjn od Bvon traumeriachen Utopi en angestoekten", „mit dem siissen Klange der Mnttersprnche umi dercn l.cdriickiing nngCBtcokten" ,.dnrcb Sirencngesang a n g es t e o k t e n" (smeli).
Gospod Kromer je rekel, da utegne po slovenskem nradovanji več stroškov, in potem ljudem več davka priti. To isto je tudi neki kantonski predstojnik rekel; slišal sem to iz zanesljivih list. To pa se pravi le ljudstvo naše begati! /a slovensko urndovanje ni treba nič več ali posebnih davkov, naj so le ti sposobni. Tis ne gre za vere davke, ampak za več vednosti slovenskega jezika pri uradnikih. kdoi ga ne zna. naj se ga uči ali pa naj ne je slovenskega kruha!
(iospod Kromer je, kakor pravi. 24 let siuž.il na Kranjskem in Štajerskem; ali naj mi pove, ali je ves ta čas Že ktero vrstico v slovenskem jeziku pisal'.' — In ker je denes celo moj sin s svojimi otroci prišel v debato, moram gospodu Kroinerju naravnost roči, da moj sin in njegovi otroci bili hi nesrečni, ako hi imeli takega očeta, kakor je gospod Kromer, kar se tiče ljubezni do narodno ravnopravnosti.
Gospodu Dožnianti bodem samo eno povedal (veselost), zato ker je gospod S ve ter mu že več povedal, (iospod D.žman je govoril n neki deklici „oin Madchen vom Lande"; jaz. bi to deklico gospodu Dežurnim želel, da bi jo za ženko vzel in da bi ta deklica bila vrlu Slovenka, in bi gospoda Dežmana navdihnila s tako živim domoljubljem, dn bi nam še drugo pesem zapel od „prokletih grabelj".   (Dolga veselost.) (Kon. prib.)
12. Mt'ju ••Madčiieg-n" odbora I A. t. m.
\\i unec)
Novi predsednik si želi prof. Lesarja za tajnika, prof. Vavru-a za knjižničarja in prof. Mama za zapisnikarja. Dr. Vončina hvali izve-denost in delavnost tajnika Lesarja. Mam metli, da se nihče no more izogniti napadom; uli napadniki bi se morali imenovati, brezimni dopisi so brez veljave. Konečno obvelja dr, Costo-va želja in se dovoli prof. Lesarju 120 gl, nagrade, prof. Marii-u in Vavni-ii pa se izreka odborova zalivala. Tu gre opomniti, da je teorija o imenovanih dopisnikih celo neveljavna, in da ni pri nobenem narodu principijelno v rabi; ako seje marsikaj iz odbo-rosega delovanja grajalo v javnih listih, naj bi bil odbor ali imenovan ali neimenovan odgovoril, prostora mu gotovo ni poinaujkovalo. 0 osebnih napadih proti prof. Lesarju nam ni besedice znano, nagrado pa niso grajali lo javni listi, ampak tudi dobro znani družabniki v občih Matičnih zborih. Gotovo tudi zadnje odborovo besedovanje no bo predrugačilo občega mnenja, ki je v tej zadevi razsodilo, da Matičin odbor veliko več dela V osebnostih, kakor pa toliko nevšečni časnikarski pisatelji. Sicer bi pa tudi za Slovence bilo že enkrat čas, da bi pri presojevanji javnosti izročenih spisov veljalo tudi po „Danici" priporočano načelo: non <piis, sod qnidl — Kar so tiče družili . . . očitanj proti dopisnikom, stavimo slavnemu odboru to-le dilemo: Ali odbor pozna dopisnike, ali jih ne pozna; ako jih pozna, čemu vpije po imenih? — ako jih ne pozna, kako jim more očitati sebičnost iu dobičkarijo.
0 prošnji dramatičnega društva, naj bi mu dala „Matica" nekoliko letne podpore, ni se odločilo nič, ker se bo čakalo, kaj bo odločil o ravno taki prošnji deželni odbor iu zbor. Mi bi menili, da bi bila sveta dolžnost prvega literarnega zavoda, da bi tekoj segel mlademu društvu pod roke, kajti kdor hitro da, dvakrat da. Rasen tega tudi ne vemo, v kaki zvezi sta si deželni in Matičin odbor; ko bi bil tudi eden teb odborov desna iu drugi leva narodova roka, ne smela bi desnica vedeti, kaj je storila levica; sicer pa imajo v obeh zborih in odborih določivno besedo ravno isti možje. - Za stanovanje ho plačala „Matica" Čitalnici 60 gk na leto. Prof. Šolar poroča v imenu odbora za izdavanje narodnih pesmi, pravlio itd. Naroča se mu, naj izdela oklic do vseh domoljubov, da bi nabirali dotično tvarino. Razen tega se sklene, da se nekoliko Matičnih knjig razdeli med pridnejše gimnazijske dijake.
Dopisi.
Iz Ljubljane, 19. oktobra. A. [Izv. dop.j (Prvi občni zbor političnega društva; goriški tabor in mlačno s t naših veljakov.) Srečno bi bil tedaj končan prvi občni zbor našega političnega društva , na kterega smo tako dolgo čakali. Davno zarad dolzega čakanja pa smo pričakovali veliko veče število deležnikov nego jih je prišlo; zbralo se jih je okoli 80 oseh. Pri precej velikem številu udov — natanko povedati ga ne moreni — zdi se nam, da ravno v Ljubljani se ni dosti delalo, da se pridobe udje v velikem številu, vsaj sodili hi to po pičli vdele/.bi pri prvem zboru. Nadjamo se trdno, da bode do prihodnjič tudi to bo /.boljšalo in vde-ležba bolj živahna, posebno želeti bi bilo. da se vdeležijo vsi narodni volilci, ker se bode govorilo o prihodnjih mestnih volitvah. Sporočilo o tem zboru ste že prinesli na drugem mestu. naj torej omenim le kritično nekterih stvari, ki so spomina potrebne. Omenjeno pa naj hode, da te opombe niso namenjene kvnro delati novemu društvu, ki mu gotovo mora želeti vsak ro-
doljub čvrsto življenje, temuč ravno zarad toga, da so že iz početka ne izključi svobodna beseda iz dmštva ali o delovanji diuštva, namenjena od-stranjenji ene ali druge napake.
Piva napaka zdelo se je mnogim, da je začasni prvosednik g. dr. Ahačič nagovoril /bor % nemški besedi! To po naši misli ne gre v n a-rodnein društvu, ki ima braniti narodne pravice, med ktere gotovo spada T pni vrsti narodni jezik. Saj je g. dr. Abačič zmožen slovenskega jezika. lehU bi nam bil tedaj prihranil, dn mu moramo kaj tacega očitati. Nadjamo se, da se kaj enacega nikdar več ne zgodi.
V izvrstnem govoru za zedinjenje Slovenije je omenil g. dr. Illcivveis, da deželni zbor kranjski zarad tega ni izrekel odločno potrebe zedinjenja vseh slovenskih pokrajin, ker se ne ve, kaj bi rekli drugi deželni zbori! Pn naši misli ni težko uganiti, kaj bi rekli drugi deželni zbori v Gradcu, Celovcu. Gorici in Trstu. V štajerskem deželnem zboru je manjšina slovenska naravnost in prav odločno izrekla potrebo zcdiiijenja ; da so bo Nemci gro-Zl1'. to se nam ne zdi nič čudnega, kajti dobro znamo, koliko pravic nam oni privoščnjejn tntll , kjer je nas narod izročen njih milosti. V Celovcu, kjer ni nobenega slovenskega poslanca v zboru, ni bilo govorjenja o tem, Nemci pn bi bili tudi tirni nasproti. V Gorici imajo Slovenci večino, a vendar se ni spregovorilo o tej stvari, v Trstu tudi ne. ker je slovenska manjšina zapustila zbornico. Da so nasprotniki naši naj si bodo Nemci ali Lahi tudi hudi nasprotniki te zahteve Slovencev, menda Vsakdo lehko Sprevidi no da bi bil poseben politiknr. .le pa li to za nas vzrok, da ne tirjamo odločno tega, kar nam jo neobhodno potrebno da moremo kot narod živeti V Nikakor ur! Ako hodeino mi še le vedno čakali iu vprašali, kaj poreko naši nasprotniki , potem pustimo rajši vso politiko in vse borenje za naše svete pravice, ter se \ ležimo raji kar živi v grob, ki nam ga že tako dolgo kopljejo naši nemili zoperniki. Da naš narod živo spozna potrebo zedinjenja. pokazala stil nam dva tabora na Štir.skom, pokazal nam bi bil Koroški tabor, da gn niso prepovedali, isto take kranjski tabori, ako bi jih imel kdo osnovati, pokazal je odločno tudi tabor goriških Slovencev v Šcmpasii in pokazalo nam hude šo mnogo, mnogo taborov drugo leto. Želja izrečena po narodu slovenskem, mora biti nam veljavna gotovo bolj nego misli naših nasprotnikov, Da oni niso zadovoljni s tem, kar zahtevamo, to nas nn sme strašiti, da se krepko potezamo za bitni pogoj našega življenja.
Iz. teh vzrokov res ne vemo, kaj je hotel prav za prav reči s temi besedami čestiti gosp. dr. lileivveis, ki je idejo zedinjenja povdarjal že lota 1848 in letos edini kot lailtOO, v deželnem zboru.
Konečno bi dali v imenu večib pri tem zboru nazočih onemu gospodu, ki jo zopet visoko dvigal kadilnico, dober svet, naj bi take stvari raje Opustil. Da se v zboru ni oglasil nihče zoper njegov predlog je bilo le zarati ljubega miru. Naj hi se vendar že nehalo pri vsaki priliki peti oficijelno hvalo glede na. to, da dobro delo 80 samo hvali. Že zadnjič je bil omenjen ta gospod, a vendar ni nehal da ne zapoje zopet slavef dasiravno ve, da ravno v tej zadevi misli niso enake. Kes nepotrebno se nam zdi brez posebnega vzroka vedno hvalo peti za dela, ktera se sama ob sebi razumejo. Želeli bi da bi v političnem društvu se ne vgnjez.dila ta navada, ki gotovo no bode na splošno korist, timveč da se vdoniači princip, da dobro delo se naj bolje samo hvali. *)
K goriškemu taboru v Šempas podal se je štajerski poslanec, g. dr. Vošnjak in se je mudil v saboto zvečci' v naši čitalnici. Priliko je imel prepričati se, da neka čudna inlflčnosl vlada med našimi veljaki v Ljubljani.
Pogovor vrtil BO je okoli tega in OllOgu in rekel je g. dr. Vošnjak, naj ne bodo hudi, ako jim „Narod" včasih eno ali drugo grenko pove, ki je resnična. In t ako tudi zdaj jaz ne morem in ne sinem zamolčali, da kakor na dva štajerska tabora tudi na goriški ni šel ne eden naših veljakov! Potem pa naj jim (lovil; še slavo poje; ako se obnašajo tako strahovito mlačno in mrzlo, kakor da bi bili res vsi otrpnili,
Naročali so g. dr. Vošlljnkll naj on pozdravi taborite tudi v imenu Kranjcev, nn kar jim je pa on prav izvrstno odgovoril, da bi pač ne bilo težko, da se peljejo kaki trije domoljubi ž njim na tabor. In tako je bila Ljubljana pri tem taboru tako rekoč skoraj nezastopana, kajti mladina naša, ktere Rog ni ravno obdaril z bogastvom, res ne more tako kakor hi gotovo rada in kar jo pokazala na taborji V Ljutomeru in v Žavcu. Da pa naši veljaki tako malo porajtajil na lo, da bi se vdele/ili le enega tabora, je žalostno znaiimje njih nilnčnosti.
Iz Hrvaške, 18, okt, [Izv. dop.] Naša nagodba z Magjarsko je našla v prašaiiji: čegava jo Reka? prvi kamen, ob kterem se je spotoknila. To nesrečno Reško vprašanje! tako zdibujejo naši Magjaroni, ki bi Reko raje prej ko slej tako meni nič; tebi nič Magjaroni izročili, samo da se že enkrat
*) Ne moremo »e dovolj nnoadili, da ne o i oglasil nobeden nasočih udov narodne večino proti temu nasvetu. Ce druzega ne, momi bi Ml vanj pomisliti, < I a I > i Utegnil l)iti voljen v odbor, knr se jo ludi res zgodilo in tlu bi ravno isti X morul kot liramliovBki odbornik zaupnico delati ali vsaj zanjo glasovati za ravno istega X kot uda narodnu večine in da lii moral isti X. kot slovenski Ljubljančan zaupnico kolportirati itd. Jn kako narodovo pravice ho branila g. Ravnikarjeva
zaupnica V   Komu  10 krati pravica zaupati, komur zaupati more?   Ali nimate
V Ljubljani važnijih pr.ivid branili, kakor „Tagblattu" vodo nnkopavati , da bo Vam bo po pravici smel nn vso grlo rogati? <i Ravnikar! Ali bi no boleli v prihodnjem občem zboru slavili lolo interpelacijo:
Prva k: vstnni in deluj za prihodnje mestne volitve^ Dcžinnnija žo teku od hiše do hiše. 1'ri zadnjih mestnih volitvah je Dožmanijn imela pod itreho Kriš-parjevo hišo razglednico, od koder jo štela vso, kolikor jih je prišlo volit in kogar le ni bile, da je naglo z vozom ponj poslala; kdo jo pa zato štel V De/.nia-nija ho jo vselila po vseh ljubljanskih gostilnicah; kam si pa ti pošiljal svojo jogre ?
Prvak: Tngblntt ima že Kijn naročnikov iu izhaja vsak dnn; koliko naročnikov ima pa tvoj „Triglav", iti po kolikokrat na teden izhajata ■ „Novi-cami" vred?
Prvak: za Delmnnijo stoji pesoica ljudi, aa teboj pa menda cela dežela, pa
te vendar Dežmanijii tako tepta,
l'r va k: ura jo ža enajst; delaj za prihodnjo mestne volitve I Vr.
82
nagodbcni opcrat konečno podpiše. Pa kor jih jo vciular nekoliko sram lteko tako ol> kratkem in brc/ vsakega odškodovanja predati, ifi, kaj bi narod k tem porekel, zato se je začelo, se ve da U navidezno, novo poganjanje z Magjari zarad Peke. '1'rije so načini, po ktnih bi - e to vprašanje rešiti dalo. Prvi: Ali naj ostane Reka še za naprej hrvaška, kar jeod nekdaj bila? To zahtevajo narodnjaki. Drugi: ali se ima neposredno v mag-jarorsag vteloviti'i To zahtevajo Magjari, in njih iiingjarnnski hlapci v to privoljujejo. Tretji: ali se naj a la Trst kot „reii liMinmittebar", neposredno k državi spadajoča proglasi? To zadnje hi samim Pečanom gotovo naj po-volnejc liilo. O prvem načinu rešenja še govora ni več, ta ni !>il pod mag« jaronsko vlado nikdar predmet razgovora, tem meiij podlaga pogajanja z Magjari. (iotovo je. da Ueka hrvaška no ho! (.'e hi sc pa na naši strani Lajte Reki enaka politična autonomija dala. kakoršno na vasi strani Trst ima, to hi ona v kratkem postala ravno tako gnjezdo italijanissimov , kakor Trst. in tudi njena črno zngrnena zastava lii se po Italiji okolo nosila, kakor se nosi goriška, tržaška in istrska. In kakor Italija v Trstu že z eno nogo stoji na naši obali jadranskega morja, tako bi v autonomni Peki z drugo nogo semkaj stopila; in Pečani bi proti .Magjaroni in Hrvatom ravno tako postopali, kakor v Trstu proti Nemcem in Slovencem postopajo. Pa naj so že reši Peško vprašanje, kakor se že hoče, toliko je gotovo, da je Ueka za Hrvate izgubljena. Misli se samo še o nekem odškodovanji za to izgubo, da hi se svetu oči zamazale. Medjumurje bi bilo nekaj, pa tega Magjari ne dado več iz rok. Obeta se , da se bodeta za Peko jurjevska in križevska krajinska regimenta civilizirala. Magjari so tenko spredeni politi« karji, to jim celi svet priznava, in tudi to obetanje ilustrira njih spreprede-nost. Oni namreč dobro vedo, da je vojna krajina orožje, ki so le prerado proti njim obrača, da v krajini še zmerom živi Jelačičev duh. ki hi pri prvi priložnosti proti njim zahrumel. Zato na to delajo, da to orožje kolikor mogoče skrhajo, in ta duh osuhooarijo. Iz, tega razloga so za civiliziranje vojne krajine, ne pa iz. kulturnih, humanitarnih obzirov. Poznamo se mi! Nn to stran pes taco moli! — Oj ta Peka! ki je Strossinajerja kainnjnla , je pravi hrvaški schnierzenskind. Magjaroni že komaj čakajo, da se je iznebe, in tako nagodbo za najvišo sankcijo godno narede, kajti po zvršeni nagodbi so bodo vsakoršno službe osnovale in ponanieščevale, in večidel Magjaronov po ničem drugem tako ne koprni, kakor po mastnih službah in službah in zopet službah. In ta službolov, ki se včasih v naj giji spaki prikaže, je zelo karakteristično znamenje kakovosti naše politične in socijalne nravnosti. Polje ko je službin kandidat magjaronus, ali niagjaronior, ali inagjaronissiinus, preje in boljo službo dobi. Posebna priporoka za kandidata jo pa to, če kakošnega narodnjaka ovadi. In dosega kakšne službe ali službice je za marsikterega nagib, da gre v magjaronski tabor. V niagjaronskein taboru ga čaka nagrada, v narodnjaškein pa trnje, iz kterega se mučeniške krone pletd. Poleg nagodbe dobimo svojega ministra za tiste poslove, ki jih bodemo z Magjari zajedno imeli. Ta minister bo imel celo kancelarijo pod seboj! I le he! brajko, to ti če hiti službah na izbor! Tako se čuje povsod veselo vzkrikati. Kot naši ziikimt'ts-ministar se imenuje majstor Zuvič, ki je v to svrbo menda tudi že pravopis svojega imena poniagjaril. Te dni se je iz Pešte vrnil, morali so mu veliko upanja dati , kajti po ulicah se nosi kakor kokot prodno kokoš potrdi. Ogleduje sc vedno na levo in desno, da redke pozdrave ob-streza. Za njim se v Zagrebu ne bo nobeden jokal, razen morebiti neke Pa pustimo to vinazano perilo. — Naša Agramerica je prešla v magjaronsko last. Pravijo, da jo boje Malin, prejšnji njen lastnik dobil za njo 25000 for. Pogine dosta za to skrhozoho in grbokrižuo starko. Odsibinal bo ona naš nblatnik", V prvem pod novim vredništvom izišlem broji se povdarja posebno to, da če materijalne interese zastopati. Materializem to je pač tisto zlato tele, okoli kterega cela magjaronska drhal pleše. Ali z magjaron-skim materijalnim interesom se ne smejo narodni interesi misliti, ampak le njih osebni. In oni zares znajo iz nove ere kapital kovati. Baron Rauh gotovo ne hi bil toliko pravd proti siromašnim niužekoni dobil, da so pri nas politične zadevo druge. Tudi ne bi bil dobil izsušenja močvirnega Konjskega polja v roke, da se je bolj na korist zemlje nego na njegovo gledalo. Tudi eskomptna banka, ktera se ravno kar pri nas snuje , bi bila drugačna , da ni on njen akcionar!   Lepo to pri nas, bogme!   Jako lepo!
Iz Gorice, IN. okt. [Izv. dop.j (Naša gimnazija in 10. tj. osnovnih postav.) Kar je „Slov. Narod" pred nekaj tedni pisal o ravnopravnosti jezika na mariborski gimnaziji, to tudi velja za našo. Služba je bila razpisana in določno je dotični razpis tirjal znanje d e ž e 1 n i h j ez i-kov. Med prosilci so bili tudi nekteri, ki bi bili tej tirjatvi zadostovali — pa kaj se zgodi: Službo dobi Tirolski Nemec, ki ue zna niti slovenskega niti lašk ega j oz i k a. Naš ravnatelj pri tem imenovanji ne ho z glavo otresal kakor je Mariborski pri imenovanji prof. Oinncrja, ampak slavo bo pel Hogu in ministarstvu, da je ono njegovega priporočenca nastavilo. Nemška kultura pri nas še no bo pozebla! Ministerstvo je nam res posebno postreglo denes, ko se ravno napravljanio k slovenskemu taboru.
Kaka nevolja mora prevzeti slednjega rodoljuba pri takem početji našo vlade. Popoldan bomo upam soglasno sklenili resolucijo, da naše šole naj bodo narodne! Naši slovenski poslanci v deželnem zboru vladi nikakor ne nasprotujejo ampak le z milo besedo tirjajo djansko priznanje ravnopravnosti slovenskega jezika pa par dni poslej nam nastavlja ponemčevalna vlada tuje, nemške učitelje! Pri vsaki priliki se vladni zastopniki usti jo, da je vlada pripravljena natanko spolnovati \\). iu njegove brate; v taistem hipu pa gimnazijsko ravnateljstvo in Tržaško namestništvo priporoča za sprazneno učiteljsko službo Nemca — golega Nemca, — in dunajsko ministerstvo tudi potrdi tega golega Nemca!
Kaj nam pomaga 19? kaj tako bvalisana pravičnost sedanjega ministerstva? Kaj v nebo povzdigovana pravičnost sedanje Tržaške namest-nijeV Kaj vse slovenske interpelacije miših slovenskih poslancev? — Popoldanska resolucija bo pred ko no le glas vpijočega v puščavi.
tzililelj in odgovorni vrednik Anton 'Ioni-ic Lastniki:
Politični razgled.
Kakor -e brzojavka .Corrosp." so govorili pri taboru v Serapasu gg. dr. Tonkli. dr. Vošnjak. dr. Lavrič. Klavžar. Nabergoj . Dolenee iu Živič >'').
Kranjski poslanec g. vitez Onriboldi se je odpovedal poslanstvu. Vzroki so znani, pa niso za veliki zvon.
Novoimenovanim učiteljem Tržaške okolice se je prepovedalo pri« stopati slov. čitalničnim društvam. Pa pa pristopajo ti možje k panitali-jauskeiuu rI'rogresso" , ki je bil oče julijskim homatijam, tega jim nihče ne brani.
V državnem zboru še niso prišli do dela. Novi poslanci oblju-bujejo. Ha je poslancev treba, kaže to. da Lenčeku niso dali prošenega odpusta. Finančni minister predlaga osnovo postave, kako porabiti Ohišij v Gradcu; zarad nekterih sprememb pravd nacijonalne banke, kteri bi se imela glavnica za 20'/4 milj. znižati; zadnji predlog je minister Rrestel s kratkimi besedami podpiral; Taalto je predložil osnove postav o vojni moči, deželni branibi in t. i. črni vojski trde, da stoje vse te postave na svobodni podlagi. Služba v liniji bo trpela ;i leta. v resen i 7 let. Armada in marina boste imeli vkup «0 milj. mož. Taalte nujno priporoča, naj bi se ti predlogi brž ko brž v pretres vzeli iu podpira to kaznjc na splošne razmere med državami.   To menda vendar ni znamenje miru.
Vlada hoče dopustiti neposredne volitve za državni zbor povsod!, kjer bi se deželni zbori odpovedali pravici voliti v to postavodej-iio telo.
Pravi se, da bo razposlal baron P»eust okrožnico do avstrijskih poročnikov pri tujih vladah, kjer bo razjasnev.il potrebo sedanjih izvanrednih naredeb na Ccskem. Dunajski listi proti temu zelo kriče iu pravijo, da iz tega ne bo nič. vendar pa je kaj tacega zelo verjetno, kajti zunajni iiopodkupljeni listi so se češkega vprašanja pridno lotiti.
Deželna sodnija v L i n c u jo spoznala, da seje pastirski list ondotnega škofa Pudigiera krivega storil hudodelstva kaljenega javnega miru. Ravno isto je storila [iraška deželna sodnija s pastirskim listom iu instruk-cijami čeških škofov.
R u d eče pl a t i č e n e bukve, ktere se bodo predložilo delegacijam, bodo razkrile obravnanje avstrijske vlade z Rimom iu povedale marsikaj o rumunskih zadevah.
Namestniški vodja v Pragi je prepovedol listoma „Nar. Nov." iu „Pos. z Prahy" nadalje izhajati.
Srcnjsko starašinstvo v Pragi je razglasilo oklic, v kterem prosi someščane, naj bi se mirno obnašali iu ne dajali vojaštvu priliko posluževati se. strogih zauk.izov , kteri so mu dani. In res, vojaštvo je povsod razpostavljeno, ljudstvo pa povsod mirno. Praški listi 10. t. m. pišejo, da seje ljudstvo IS. t. m. polno takta vsaki demonstraciji izogibalo. Množica, ktoro jo bilo zarad lepega jesenskega dne vse polno po ulicah, si je le ogledovala, kaj bode vojaštvo storilo. Milinu sprememba v mestu so bile brezbrojne vojaške iu žandarmarijske patrole, ki so se od častnikov iu pol. komisarjev spremljano po ulicah sprehajalo. Vojaštvo je bilo zbrano v kasarnah, patrole so bilo oborožene kakor za vojsko. Popoldne so se straže šo za polovico pomnožile, tako da je bila Praga v nekterih krajih vojaškemu taboru podobna. V Mililu je bilo žegnanje, a kraj tako od vojakov obstopljen , da noben tujec, ni mogel blizo, kar seje posebno gostilničarjem milo storilo, ker niso ničesar stržili. Javni mir se ni nikjer kalil in torej ogledniki niso imeli nobenega posla.
G ali š k ega deželnega zbora nespremenjena adresa je že nekoliko dni v cesarjevih rokah.
Začasna vlada na Spanj skom si zdaj kolikor mogoče svoje stanje vreduje. Vodniki upora hodijo od mesta do mosta iu si puščajo hvalo peti, ob enem si prizadevajo, da ne hi sc navdušenje za nje pomirilo. Vlada si je na Anglijskein 700 milj. izposodila. Tudi v drugih zadevah vlada skrbno dela. Kako zelo načela svobode spoštuje, kaže da je zaukazala, da se ima ostro soditi, ko bi se hišna pravica sojevlastno motila; za tiskovne pregrehe je razglašena splošna amnestija, kolonije bodo imele v postavodejnem zboru svojo zastopnike, otroci, ktere bi sužnja rodila, postanejo svobodni. Tudi poročniki v Carigradu, Parizu, Londonu, Dunaji in Rerolinu se bodo odpozvali in z drugimi osebami nadomestili.
Za spanj s ki prestol se bota neki poganjala kralj portugalski in vojvoda Montpensier.
„Pest. Ll." pripoveduje, daje stopila Rusija z Romunsko v zvezo proti Avstriji.   Romunska neki zahteva Krdeljsko.
„Op. Nat," se piše iz Rrusela, daje sklenila nizozemska vlada s Francijo osko zvezo za vso slušaje, kar so ho pa še le obče razglasilo, ko bodo okoliščine na to silile.
Cesar Napoleon neki na vse kripljo dela, najnoveji njegov predlog bo neki vseobčno razoroženje.
Ustnica G. A. S. v Bujah; Iz t!, prejeli 1 gl. 50 kr. - G Drg. Ž. v Ž. list se Vam pošilja; g. A. V. v št. Jerneji: ravno tako. — /a nektore gg. novo naročnike nam je prvih listov t. m. zmanjkalo; zapisana jim je naročnina toliko na dalje.
Dunajska borza od 21. oktobra.
BV, metalike   67 ti. 40 kr. Kreditno akcijo 219 fl. 80 kr.
•ri% metalike r. obresti V maji in nov. Ii8 H. CO London   Ulj 11. 10 kr. 6*/, narod, posojilo   82 II. 40 kr. Srehro   113 ti. 30 kr.
18(50 dri, posojilo   84 II. 70 kr. Cekini   5 fl. 4!) kr
Akcijo narod, bauko   7&9 (1. — kr.
Dr. Jože \ osojni, in limiti. Tiskar llduard Jmi/.lr