Insepatl se sprejemajo in volj A ■tristopna vrnta:
8 kr., 2e se tislca lkrat, ,) ti 1) 'i () II II It II ^ J)
Pri večkratnem tialiniij se aena primerno zmanjSa.
Rokopisi
ne vrafajo, nefranltovau« pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniStvo (miro mistraeijn) in eksp edicija na Starem trgu h, 5t. IG.
Mitu« list za stati narod.
Po poŠti	prejeman velja :
Za uelo loto	. , 10 (ji. —.'tac
polleta	, , 6 i,
m četrt letu	, , 2 ,, 50";
V administraciji velja: SV;',
Za uolo leto . . 8 gl, 40 kr. kii pol leta, , , 4 „ 20 „ Kil tfetrt leta , , 3 „ 10 ,,
V Ljubljani na dom pošiljim veljfl. 60 lcr. ve C. na loto.
Vrodništvo je v Kožnih ulicah štev, 25.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, Četrtek in soboto.
Vabilo k naročcvaoju
> „S LOVENG A".
„ Slovenec" velja kakor dozdaj:
Za Ljubljano:
Na	dom pošiljan za celo leto 9 gl.	— kr.;
„	„ „ „ pol leta 4- „	50 „
„	„ „ „ četrt leta 2 „	30 „
„	„ „ „ en mesec	80 „
V administraciji sprejeman;
Za celo leto.....8 gl.	40 kr.;
„ pol leta.....i „	20 „
„ četrt leta.....2 „	10 „
„ en mesec.....— „	70 „
posamezne Številke ...	— „ 7 ,,
Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „ — „
„ četrt leta.....2 „ 50 „
„ en mesec.....— „ 90 „
posamezne Številke , . .	— „ 8 „
Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....G gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ —- „
četrt leta .... 1 ,, 50 ,,
List pošljemo vsem dosedanjim naročnikom. Kdor se ne misli naročiti, naj ga pošlje nazaj, ker ga sicer smatramo kot naročniku. Tudi prosimo tiste gospode, ki naročnine še niso poravnali, da bi to storili prej ko mogoče, da tudi mi poravnamo račun v tiskumi.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postamveisnngeu)
opriiviiištvu,
Stari trg, liiS. Sfcov. 3 6.
Osvojite? kule Klobuk.
O osvojitvi nepristopne kule Klobuk bilo je v raznih časnikih nepopoifjoma in neresnično poročano. Taka poročila so zakrivljena ali iz nevednosti stvari navlašč v škodo zgodovinski resnici, ali v škodo onih vojakov, ki so si pri osvojitvi zaslug pridobili. Sledeča poročila, kakor piše ,,Obzor", so od častnika vojnega od-S delka pri Klobuku.	)
Kakor je znano, imenuje se Klobuk od naravne podobe vrlin; koji se daleč gledavcu s5 svojo na vse Btrani naglo strmino prikazuje kakor kapa, Ta kula ima samo edin mogoč pristop in še tisti je samo 1'/B meter širok. Do vrba moraš uro po onem potu p stopnicah v skalo usekanih navzgor iti. Vojni del, koji je imel nalogo, ondotne vstašo uničiti, pomikal se je od Tuhinja proti vzhodu, Ko so topovi žo tri dni balo. brez vspeha obdela-vnli, pride 28. kimovea povelje od generala Ni)gya, zapovednika ŽO. peš-brigade, Jurju Mi-širu OrlovČaninu, stotniku 7. lovskega bataljona (v belovarskej župauiji), da mora iti pod Klobuk v glavni stan brigade za tolmača v hrvaškem jeziku-Tje dospevši, dobi v pričujoč-nosti poveljnika 7. lovskega bataljona, podpolkovnika Kliosa iu zapovednika gorske baterijo
Dr. Bleiw«iSOVa sedemdesetletnica. pravičnosti božje in naroda slovenskega, kamor (Dalje,)	I81 86 ^0l'eililja slovenska, z besedo obrnil,
Adrosa STetojeronimskega društva t	ši:oko,sc ^ Zveneč zganil. **
„t	»le tedni. na Tp. slnvpnsln narod iiitRfci in slavi.
Zagrebu,
ktero je izročil dr. Suk, se glasi:
Slavni slavljenec! Redko doživljaš evo danes Brečo, kjer se okoli Tebe, kakor okoli jakega starega doba bršljin , cel slovenski narod, ovija, da te pozdravi kot svojega slavnega buditelja, skrbnega očeta in najiskrenejega svojega svetitelja. Pa je tudi prav, da narod spoštuje svoje prvake, svoje zaslužne može. Dokaz je to, da Tvoje iskrene besede, Tvoji sveti niso ostali brez vspeha. Dolgo je narod slovenski zdihoval v temi, dolgo ni znal, kdo je, kaj je bil in kaj ima iz njega biti. Kakor mora stiskal ga je silni sovrag preteč mu, uničiti mu bitje in življenje. Toda previdnost Višjega zbudila je dva Mojzeza: med Štajarskimi Slovenci nepo-zabljivega škofa Antona Slomšeka, in med kranjskimi Tebe, dični mož! Oni je zaklical gromečim glasom po vseh gorah in dolinah, in Ti si mu odgovoril: Na qoge, mili rod! Tvoje „Novice" pale so mu v naročje, in on se je budil in budil, zdaj pa živi že močnim slovenskim življenjem, kterega ugasniti sovragi zastonj pretč. Ni bilo društva slovenskega zmišljenega niti osnovanega, ki bi gn ne bil( Ti zmislil in osnoval; ni bilo zbora uiti sela za vzbujo in napredek slovenščine, ki bi ga ne bil Ti, slavljenec, zbral in vnel slovenskim ognjem; ni bilo zbora, kjer bi ne bil Ti, prvak
in sfarinec, visoko povzdigoval svrhe prava in| tajnik
je tedaj, da Te slovenski narod časti in slavi. No, Ti si davno, uvidel in ume), da se je z vsem Slavjanom bratovski bratiti in paziti, Ti daljnogledni, si uvidel, da se naposled Slovenec ima zbratiti s Hrvatom v jeziku in knjigi in v vsem se složiti, kajti le tako bode močan in velik eden in drugi, ako bode iskfen stal brat poleg brata. Vemo, da Ti je sedemdesetletni god toliko radostneji, ker vidiš razrušene spone, ki so stoletja vezale Slavjanske brate na vzhodu, ker je zasijalo solnce na vzhodu in ker so se začele izpolnjevati Tvoje misli, Tvoje želje,
Društvo svetojeronimsko, ki se trudi, da naobrazuje hrvaškega seljaka, kakor si Ti ves svoj lepi vek slovenskega, se raduje, da Ti more za Tvoje velike zasluge, svojo sveto željo in iskreno čestitko izreči: naj Te Gospod še mnogo let krepkega v življenji ohrani, da ediniš, da navdajaš svojim duhom tudi nadalje slovenski narod ter ga tako više in više k njegovi svrhi vodiš.
Živa« ali časa tn»Mt>ž!
Za mali spomin Tvoje sedemdesetletnice prilagamo letošnje knjige od našega društva izdane.
V Zagrebu dne 1.6. nov. 1878.
Za opravljajoči odbor društva svetojero-nimskega :
J. Pliveric, Co,j. Itufoetic, Toma Gaj <lek,
urednik
predsednik.
poročnika Trpoglava od generala povelje, da pričujoča dva Turčina Koreničana poduči, kako naj kakor poslanca vstajnike v Klobuku k udaji pregovorita. Stotnik, videč, koliko bi prodaja trdnjave vojni koristila, ponudi se generalu , da hoče z dovoljenjem tudi on sam s Turki v Klobuk. General mu odgovori: ako vas je volja, pa pojte. Potem se napoti stotnik Mišir s svojima dvema Muhamedancema in s 3 lovci , ktere odpošlje za patrolo v Klobuk-A Mišir pošlje patrolo nazaj, misleč si, da ga pri napadu ne more obraniti, a tudi boj6 se, da bi vstaši , opamši približajoče se vojake, ne planili ua nje in njegov namen spoznali,
Na svojem potu moral je iti skozi tabor 27. polka pešcev, Tu ga vstavi major z ueko-koliko častniki, in ga veselo praša : „Kam greš s tema Turkoma?" V Klobuk, odvrnelakonično naš Mišir. „Aii si znorel, dragi" hoče reči neverno se smejoč major. Na to se uaš Orlov-Čaniu ne pomudi trenotek, pozdravi druge, in jo krene smejajo se dalje. Dostavek majorja lahko iz tega tolmačimo, ker je bilo znano, da vstaši na nobenega ne gledajo, marveč, cla naozirajo se na mejnarodno pravo, nevsmiijeno vsakega sesekajo, ako ga samo dobd.
Stotnik Mišir pride z mohamedanskima tovarišema ntv ta način brez nesreče tako blizo
kule, da je mogel zavpiti vanjo. Tu začne od-dahnivši se klicati vstaško stražo, kojo je menil za ozidjem. A gluha kula ne da odgovora^ Naša poslanska družba pride preko skal in kamenja pred ozidje trdnjave. Tu zavpije zopet, a zopet enaka tihota z gorskim jekom. Zdaj stopi stotnik k vratom kule in začne trkati, pa ker se tudi sedaj nihče ne oglasi, zapove mlajšemu Turčinu, da se splazi čez ozidje v kulo. Vsi trije začno donašati pod zid kamenja, lesa in stoprv čez pol dobre ure trdega truda in z osebno pomočjo stotnika in druzega mo-hnmedana, popue se mlajši mobamodanec, ko ae jc slekel, na blizo l^seženj visoka ozidjo. Kar so bila vrata od znotraj popolnoma zamotana. čez pol ure jih toliko odrinejo, da se je šibko telo Mišira moglo skozi splaziti. Pri-šedši v kulo imel jo kaj gledati. Nikjer ničesa, razun razvalin, zapuščenih od vstajnikov. Povsod grobna tihota, ker so vstaši po noči zbežali, kur je spoznal po sledili, vodečih v ozidje. Kje, kako, tega ni nihče vedel, ko so še prejšni dan do mraku streljali, ter ubili naša dva častnika, dva moža težko , a dva lahko ranili. Pregledavši vso na drobno in nataknivši belo zastavo na kulo, kjer popusti za stražo enega muhamedanca, vrne se stotnik, da generalu stvar naznani. Pri vrnitvi ga radostno dočakajo
Gosp, d, Fr. S u k jo izročevaje to adreso in kot zastopnik novega hrvaškega vseučilišča gpvoril tole:
; ., ,.Slavljeni gospodine svečaru (jubilant)! Visoka me je dopala čast, da kod ove svečanosti zastopam zavod dobom doduše (sicer) mlad, nu komu je namienjena budučnost koli slavna toli znamenita, dauVas pozdravimu ime hr-vatskoga sveučilišta Franje Josipa L u Zagrebu.
Doctrinae lurnen vigor gentium — vjerno svomu geBlu raduje se ovo sveučelište, videč, gdje bratski narod slavi muža, koji ga je svje-tlom nauke probudio, oživio i perora ga vodio u boj, ali i do slavne pobjede. Na moja usta čestita Vam hrvatsko sveučilište na ljubavi, koju Vam narod slovenski danas tako sijajno zasvjedočuje. Dopustite mi, veleučeni gospodine, daovdje inovomprigodomočitujem želju — želj«, kojo i Vaše srce krije i goji, da bude naime naše sveučiliste majlcom —■ alma mater, -— sinom naroda, koji Vas ponosom zove svojim otcem," Posebej od društva, ktero ima isti namen z našim Mohorjevim, je spregovoril:
„Ima u Zagrebu literarno društvo sveto-jefonimsko ze izdavanje pučkih (ljudskih) knjigah, koje imadu koristiti prostemu narodu i stečevine (izdelke) umnih naporah ljudskih nositi u nižje slojeve (vrste) pučenstva. Sreten sem, Sto mogu u ime društva svetojeronimskega čestitati možu, koji nam je upravo na ovom kulturnem polju diven uzor. koji je upravo pučltoj prosvjeti posvetio svoj um, svoj viek (čas) svoje pero. Uz najsrdačnije želje časti se društvo svetojeronimsko pokloniti Vam veleučeni gospodine vse knjižiče ljetos društvom izdane — neka Vas svoj prem. neznatan darek sječa (spominja) nagnjenja, :štovanja i ljubavi, koju če Vam i hrvatska srca uviek sačuvati."
Doba kraljemorov.
Zgodilo se je že večkrat na svetu , da je kdo kakega kralja ali cesarja umoril, ali umo riti hotel, Pa to se je zgodilo poredkoma, večidel iz osebnega maščevanja, menjkrat iz političnih uzrokov. Da bi se pa napadi na kralje tako pogosto vršili, da bi se bila pokazala cela zarota zoper življenje kraljev, kaj tacega še ni bilo.
Dva nezakonski! sinova vzdigujeta svoji strahoviti glavi, in hočeta ves posvetni red prekucuiti: prvega je porodil zapadni libcra-
■iifiKiiBjs—
najprej 27. polk, kull najbližji, njim na čelu polkovnik Lauer, posebno pa tovariši njegovega 7. lovskegajbataljona, koji ga zbrani pričakajo z „živio vitez klobučki." Samo njegov podpolkovnik, koji note biti Slovenec iu kteri seje vedno njegovega najboljega prijatelja kazal, pristavi v zavisti zasmehljivo : ali ae uiste morda tresli ?
Po dovršenem naznanilu odpošlje general Nagy vojni oddelek v ktilo, in se tudi sam gori podii s svojim spremstvom. Tu nasadi nad belo zastave avstrijski prapor, ter ukaže ozidje zrušiti. Tako pade kula v roke našim vojakom.
Iz tega Bpoznamo , da ni30 v s t a š i nasadili bili zastavo, kakor so časniki poročali, tudi da ni tega storil poročnik Rukavina., Oni Rukavina z Mollinaryjem, oba pohočnika (ad-jutanta) geuerala Nagyja , m o r a 1 a sta iti z. generalom v Klobuk, ko je vojna že ušla v Kulo.
Dejanje stotnika Mišira, lcoji se je prostovoljno javil za v priholnje gotovo važno delo, v kterern je' moral po občnem mnenji poginiti , imel je strategičen nasledek, da je mogel obsedni vojni oddelek kulo zapustiti in ae v Trebinje vrniti.	—o.
izera , in ta se imenuje socijalizem, druzega je porodila spačenost grške cerkve, in ta se kliče nihilizem, Pri porodu socijaiizma stala sta jud in protestant za botra, ne vedoča, fta* košen sovražnik jima vzraste iz novorojenega deteta. Da je socijalizem že pričel svojo krvavo delavnost, pričajo zapored dvakratni napad na pruskega cesarja, napad na španskega in na laškega kralja, in zdaj se zopet poroča, da so nekoga prijeli, ki je hotel na angleško kraljico streljati. Ko bi bil Napoleon še živ, on bi bil prvi na vrsti. Pri nas in pa na Ruskem je, hvala Bogu, v tem obziru vse mirno; a ravno naš presvitli cesar in car ruski iz celega prepričanja na vero kaj držita, iu v Boga zaupata, in imata svoje,krone po dednem pravu, kar nakako priča, da še sprideni socijalisti, ki no benih kraljev iu oblasti neČejo priznati, bolj spoštujejo pravične vladarje, ko one, ki so si kraljestvo z revolucijo, s silo in krivico pridpbili.
Blaženi sv. oče Pij IX. so enkrat rekli romarjem, da se bo prekucija sama sebe uničila in pokončala. To zdaj že vidimo. — Sar-diuski kralji so se poslužili prekucije in sile, da so Italijo združili, in druge kralje pregnali ; zdaj prekucija njim samim streže po življenji-Kralju Alfonzu na Špaujskem je pomagala prekucija in liberaluštvo cele Evrope, da je spodrinil pravega kralja Don Karlosa, in vsedel se na prestol ; zdaj ko je svojo ,,dolžnost" storil, in odstranil postavnega kralja, hočejo odstraniti še njega, da se bode prostoraavtarstvo na njegovo mesto vsedlo v podobi republike (ljudovlade).
Ni nam treba ponavljati koliko krivic je nemški cesar Viljem storil, mislil je, da si boda s tem pridobil ljubezen liberalcev in vseh brezbožnikov ; pa mož ae je silno motil, ni vedel, da prekucija meri na to, da odstrani vse vladarje, in da ,,liberalne" vladarje le en čiis hvalijo, toliko časa, dokler se sami za prekucijo preslabe čutijo, kedar imajo pa enkrat vse bogatine in kričače na svoji strani, potem storijo korak naprej do ljudovlade. Nemškemu cesarju je zdaj žal, da je vero tako zanemarjal, pa kaj koristi to; ljudstvo je brezbožno postalo, in svojega mnenja ne bo pre-drugaČilo samo za to, da bi bil cesar bolj varen, ker le za svojo kožo se trese mož, Bicer se mu pa katoliški škofje in duhovniki niso nikoli usmilili , ko jih je v ječe zapiral in iz dežele pregaujal.
Dokler in kjer je bila še katoliška ' vera v časti, bili so tudi kralji posvečene osebe, bili so vladarji „po milosti Božji." Prišli so pa ,,razsvitljeni' časi, ko so nekteri kralji sami mislili
so ,,ljudstvo" v čast Boga, in so se imenovali kralje po „volji naroda". Pri tem pa niso pomislili, kako je ljubezen naroda minljiva, niso pomislili, da tisto ljudstvo, ki je na cvetno nedeljo „hozijana!" vpilo, je pet dni pozneje kričalo : ,,križaj »a, križaj ga t" Vladar, ki je
bodo morda vendar ta dobri nasledek, kakor pri cesarju Viljemu, da bodo kralji spoznali svoje sedanje napačno ravnanje, da bodo vero in katoliško cerkev bolj v časti imeli, ker le v njej sloni njihova moč in oblast.
Politični pregled. Avstrijsk« <l«iele,
V Ljubljani 16, decembra.
Česan« so 12, t. m, v Budapešti sprejeli bosensko deputacijo. Bošnjaki v svoji cesarju izročeni »dresi izrekajo radost, da je po velikoletni slabi vladi božja previdnost ganila srce presvitlega vladarja, in da je bil z božjo pomočjo v kratkem času zadušen neumni upor, sebični fanatizem vkroten, notranji boj zatrt, in da so je mir, zaupanje, red in splošno blagostanje zopet povrnilo. Poslanci iz-, rokajo svojo hvaležnost, spoštovanje in ne-omahljivo vdanost presvitlemu cesarju iu nji-govi rodbini, ter so prepričani, da bode bo-senski narod, ki je, dasi razdeljen v več vero-izpovedanj, vendar en sam narod, srečen in dolgo zaželjenega napredka deležen le pod varstvom slavne cesarsko hiše. Zato prosijo Boga, da bi Njih Veličanstvo in prevzvišeno cesarsko hišo blagovoljno ohranil in z drugimi narodi mogočne avstrijske monarhije navdušeno zukližejo: Živio Njih c. kr. apostolsko Veličanstvo Franc Jožef I. To od 36 mož podpisano adreso je cesarju izročil Sarajevski župan Mu-stafa beg Fazli Pašič, ki je pri tej priliki izrekel obžalovanje, da bo nekteri zašli in za-peljani>stavljali se hrabri vojni avstrijski. Pa tolaži jih zavest, da je Nj>h Veličanstvo prepričano, da to ni bila volja naroda. Priporočajo se toraj Njihovi milosti", ki naj blagovolijo adreso sprejeti, ter prosijo Boga, da naj varuje Njih Veličanstvo. Cesar so na to odgovorili, da jih veseli tako številno deputacijo iz mnogih krajev videti pri sebi, ter se jim za-hvalujejo za izrečeno vdanost in zvestobo. Upor so jako obžalovali, zato jih sedaj tem bolj veseli, da je dežela pomirjena. To jim je dokaz, da prebivalstvo Njihove na njih srečo obrnjeue namene spoznava. Kakor so že rekli nedavno hercegovinski deputaciji, prevzeli so z upravo njihove dežele dolžnost, dovesti jo k srečnemu razvitku. Vse vere se bodo enako spoštovale, navade in v postavi vtrjene pravice prebivalcev varovale. — Deputacija se je potem poklonila še ministrom Bylandtu, Hofmanu, Tiszi in Andrassyu, ter se ob 6. uri zvečer vdeležila cesarskega obeda, po kterem bo se cesar prav priljudno razgovarjali s poslanci, zlasti s liupci
o kupčijskih razmerah v Bosni. Deputacija da milosti Božje ni treba; povzdignili|bilo. je Karad milostnega, sprejema jako ve-..............-.....i. 3e](u Nekterim poslancem se je neki jako prikupilo dunajsko mesto, kamor so hočejo iz Budapešte vrniti, da se nekoliko dalje tam po m ud 6.
OesarjcvSč Rudolf se počuti tako dobro, da sicer z obezano roko hodi okoli, veren in pravičen, in ki v Boga zaupa, pa po j Bil je tudi že v gledališču, kjer so ga navzoči njegovi volji vlada, zida svoje kraljestvo naj navdušeno pozdravili.
Ur&avnl sbImm> bode začel v sredo obravnavati berlinsko pogodbo. V dotičnem odseku je edini dr. Praž ak trdil, da pogodba
akulo ; pametno in pravično je, poslušati želje iu pritožbe naroda; pa brezumno je, vso vlado in vso oblast izročiti v roke judoin, proato-mavtarjem in prekucuhom, ki ne zastopajo ljudstva, ampak le svoje žepe in svoje brezbožne in satanske nazore. Iz odvisnih služabnikov, podkupljenih renegatov, po slabih judovskih časnikih podučenih napolomikancev je lahko liberalno večino vkup zbobnati v zbore; kam pa take dežele pridejo, iu kako ljubezen vživajo taki vladarji, ki to pripuščajo, to nam kaže sedanja doba kraljemorov. Akoravuo teh kraljemorov nikdar odobravati ne moremo, imeli
ue potrebuje državno-zborovega potrjenja. Sicer pa je odbor sklenil nusvetovati, da naj državni zbor pogodbo sprejme ; nasvet dr. Herbstov, da naj ob enem graja dosfdaujo vnanjo politiko , kakor tudi resolucija Groholskega, ki graja razširjenje -ruske moči, sta bila zavržena. Htjrbst je naznanil, da hoče manjšina staviti poseben predlog, vendar pa nima nobenega upanja, da bi ta v zbornici obveljal. Herbsfcovci se ihočejo zarad tega s tem maščevati, da se
odpovedo delegaciji. Možje bi prav storili, ko bi se odpovedali tudi državnemu poslanstvu ; pa morda se jim to zarad kratke, dobe, ki je ^državnemu zboru odmerjena, ne zdi vredno. Nekteri listi namreč poročajo, da bode državni zbor skoraj razpuščen, in da se bodo mesecu marca vršile nove volitve.
miiii&tcrski krizi ni še prav nič določenega, in kar se je o novih ministrih dozdaj pisalo, bilo je sploh le ugibanje. G osebah še ni nič določenega, le to je neki do-gnano, da bode novo ministerstvo vstavoverno, dasi morda sostavljeno iz mož, ki niso ravno državni poslanci.
CSciicral Vilipovlč bil je na Du-naji jako slovesno sprejet. Razun vojaštva ga je na kolodvoru pričakovalo tudi hrvatsko vse-učiliško društvo ,,Velebit'1, kteremu je general v hrvatskem jeziku odgovoril na pozdrav, da Bosna nekdaj pouosua, a zdaj tužna hoče pod varstvom avstrijskim in njihovem trudom zopet postati srečna kakor njihova hrvatska očetnjava. Drugi dan so generala obiskali vsi ministri nadvojvoda Viljem, župan Ne\vald, deputacija na Dunaji bivajočih častnikov in sploh toliko odličnih oseb, da jih general še vsih ni mogel sprejeti, in so le imena svoja v predsobi za-zapisali na tam ležečo polo. l<t. t. m. se je general podal k cesarju v Budapešt, od koder se ta teden zopet vrne in odide v Prago, kjer delajo za sprejem njegov velikanske priprave. V Budapešti govorč, da generala Filipoviča povzdignejo v grofovski stan,
V nanje države.
'Ha Afjs,-a.Haisii;siiii!!ik se poroča, da se uokii.il ivjaški oddelki &rauijo ae dalje bojevati se za Sir Alia. Gd druge strani pa pravijo, da se Rusi pomiČejo proti jugu. Sploh razdniženost med Angleži in Rusi raste, in mogoče je, da bode res ta vojska dala priliko k vojski med Rusi in Angleži , liter i nečejo pripustiti, da bi se Rusi vtikali v afganistanske zadeve. Angleži iščejo zaveznikov in govori se, da bodo skoraj s Turki sklenili novo pogodbo.
iS Sbbbss. Sv. Oče Leon XIII. založili so zopet novo akademijo za cerkveno pravo in zgodovino. Predavanja imela so se pričeti 2. grudnu. Profesorji imenovani so znameniti učitelji: Visconti, de Rossi, de Atigelis, Rug-gieri i. dr.
Isvirai dopisi.
1» UaiB»8jrtB.iie, 12. decembra. (Predlog zarad Narodnega dom a,) Ako se bo zidal „Narodni dom", treba je pred vsem, da je poslopje slovenskega naroda vredno. Ako si tedaj upajo premožni naroduaki kakih 200.000 gl, vkup spraviti, potem naj založ<5. Ako bi se pa morali blamirati, in ako ne bi bilo zagotovljeno, da se vse delnice oddajo, potem bi bilo morda dobro napraviti narodno loterijo, kakor pri češkem narodnem gledišču. Recimo, da se naredi 100.000 sreček po 3 g!„ to M 300,000 gl. (Če bi se vse spečale. Vred.) Odštejmo 50.000 za dobitke in 20.000 za druge stroške, ostane še čez 200.000 gld. Čistega kapitala , od katerega nihče ne more nobene dividende zahtevati , ker prav za prav ni nikogar lastnina. Če si narodna društva s tem denarjem zidajo hišo, je njihova, in ni jim treba stauovnine plačevati, skrbeti imajo samo za poprave in za hišni davek. Potrebno bi •bilo, da bi se čitalnica, dramatično društvo in Sokol združili v en poseben odsek, ki bi bil potem eksekutivni organ za loterijo in za zidanje narodnega doma. Skupni odbor zedinjenih ■društev bi se med seboj lahko razdelil v odseke : v dramatični odsek, telovadni odsek,
pevski odsek, odsek za gostilnico, odsek za kavarno, odsek za besede in veselice itd. Ako se narodna društva ne združijo pred zidanjem doma, znajo nastati prepiri zavoljo prostorov; po združenji pa bi skupni odbor odmeril prostore vsakemu posameznemu odseku. To je gotovo bolj logično, ko dosedanja razdruženost; marsikateri je bil sokolovec in čitalnišld pevec, pod katero zastavo spada , Če se oba društva vdeležita kake slovesnosti ? Vsak se mora vendar svoje zastave držati; najbolj je, da so vsi narodnjaki ljubljanski pod zastavo narodnega doma, ker so v resnici zmirom drug na dru-zega navezani. Čitalnica daje dramatičnemu društvu pevce, Sokol igralce, dramatično društvo daje zopet igre v čitalnici. Z združenimi močmi bi povsod bolj mogočno na dan stopali, kakor dosedaj vsak na svojo roko.
0w 'E»<&0ttSB.5Mlk.©g'tt, 12. decembra. (Vinska letina, šole na deželi.) Vinska letina se letos ni posebno obnesla ; pridelali bo še precej, pa vino ni povsod dobro. Vsled vednega deževanja je v mnogih krajih grozdje gnjiti začelo; kmetje pa niso vsi odbrali gnjilobe, in zdaj ne morejo vina prodati, ker vinski kupci že po duhu poznajo, da gnjilo grozdje ni bilo odbrano. Kmet potrebuje denarja, pa vina ne more prodati. Ko, bi ga kdo naučil , da je treba gnjilo grozdje odbirati, pa bi bilo vino dobro in bi ga lahko prodal; zakaj kdor pride vino kupovat, gotovo ne bo slabega vina kupil, če je prav boljši kup, ker teh par goldinarjev se ne pozna; ceno vina delata le dac in pa vožnja, nikakor pa ne to, kar se kmetu za vino dii. Ker sta pa pri slabem vinu vožnja in dae ravno tako draga, kakor pri dobrem, zato bi bil vsak neumen, ki bi slabo vino kupoval.
Sploh bi bilo potrebno, da bi se v šolah po deželi otroci učili vinoreje, sadjereje, živinoreje, in drugih praktičnih vednosti, namesto, da se jim vbijajo v glavo take reči, kterih nikdar v življenji ne bodo potrebovali. Kaj koristi otroku vedeti mesta v Kitaju, ali kako krokodil jajca izleže; kaj je treba posebne telovadbe, ko otroci že sami dosti skačejo ? naj bi se jim raje povedalo, kako treba kme-tovati, da zemlja več rodi, in dakrnetič laglje izhaja. Otroci bi imeli veliko veselja za tak poduk, ko bi se jim vse potrebno praktično pokazalo. Take reči bi si bolje zapomnili nego druge kvante , katerih v praktičnem življenji nikoli ne vidijo, ter jih krnalo po zapuščeni šoli pozabijo. Šole po kmetih niso samo zato, da pripravljajo otroka za srednjo šolo; zavoljo enega, ki gre iz vsakega kraja v latinske šole, ni treba, da bi se tudi vsi drugi na pr. nemške gramatike učili. Šole po kmetih naj bi spadale pod učnega in pod poljedeljskega ministra, in poslednji naj bi skrbel , da bi se poduk v umnem kmetovanji no zanemarjal.
0& ŠmfiirJUMa. pri Kranji, 12. decembra (Njiva k u p 1 j e n a z a šolo. K n j i ž n i-ca.) Naznanim ti, ljubi »Slovenec", veselo novico, da so danes vrli Šmartničani kupili šoli njivo za 400 for., ktera je prav poleg šole, ravna ko miza, in meri do pol orala. Slava! Največ zasluge pri tem ima predsednik kr. šol. sveta, g. Pavel Ješe, posestnik in trgovec, ki je ves vnet za šolo, in je tudi umen sadjerejec ter ima vrt, da mu blizo ni enakega. Ker bo pa prepis, iti tudi ograja še precej novcev stala, bi bilo jako dobro, ako bi v. častiti gospodje, ki so šmartniški farani, ali ki so več časa bivali tukaj, kaj malega pripomogli v ta namen. Tudi šolska knjižnica jo jako revna, in prav I dobro bi bilo, ako bi se je kdo spomnil. V
Starem trgu pri Poljanah je sam preč, gOBp, dr. Jurij Šterbenc, ondotni rojak, daroval Šolski knjigarni do 300 zvezkov raznih knjig. Koliko ložej bi se to zgodilo tukaj, ker ima šmart-niška fara več odličnih gospodov rojakov, Id so tudi vrli narodnjaki. Bog pomozil
%v> H.B'Š8t«g-5», 12, decembra. (Ravnateljstvo trirazredne meščanske šole v Krškem) razposlalo je tedni sledeče poročilo: Kakor utegne Vam že znano biti, otvorila se je 7. oktobra 1878 (si. razredom) trirazredna meščanska šola v Krškem , ki je prva te vrste na Kranjskem,
Več narodov in dežel na Avstrijskem, zlasti napredni stanovalci slovansko in nemške narodnosti na Češkem in Moravskem , potem Nemci v dolnji in gornji Avstriji in na Štajerskem ter Hrvati v civilnej Hrvatski in Krajini imajo že nekaj let več učilnic te vrste, ocj katerih jih je nekoliko nastalo na ta način, da so ae prejšnje (nesamostalne) nižje realke prestrojile v meščanske šole , nekoliko jih je pa novo šolsko postavodajalstvo na željo in s pomočjo občin in okrajev ustanovilo. V zadevi teh šol so imele nove šolske postave to pred očmi, da so splošne ljudske (narodne) šole namenjene lo splošni omiki mladega ljudstva, onej omiki namreč, katero naj bi imel sleheru kmet, slehern rokodelec, delavec in dninar in tudi sleheru hlapec, pastir in sleherna dekla. Poleg te splošne omike in izreje — taka je želja novih Šolskih postav — naj se pa ponudi mladini v nekaterih krajih (kranjske deželne šolske postave pravijo, naj bi vsak okraj imel eno meščansko šolo) prilika, da se v zua-ffcsjvih in urnostih, za praktično življenje potrebnih, še nekoliko boljše izuči, nego je to mogoče v občni ljudskih 'ttSilsisJ- V tej poslednji je namreč v obstoječih dostikrat ne-vgodnih okoliščinah zmožnemu in marljivemu učitelju mogoče le to doseči, da sposobuo in šolo marljivo obiskujoče otroke v elementih (temeljih) vsega znauja (v Črtanji, pisanji in računstvu) ter v tako zvanih realističnih predmetih (v zemljepisu z zgodovino ter- v priro-doznanstvu) toliko izuri, da se jim kasneje vsakoršnega izobraženja odrekati ne more, kajti znajo prilično Citati, pisati in račun i ti ter imajo v obče nekoliko pravilnih pojmov o svetsldh di godjajih, o naravi in o dr. Ali navadno ne moreš in ne smeš zahtevati od slehernega človeka, ki ti je samo občno ljudsko šolo z dobrim vspehom izvršil, da bi ti kako knjigo popularno - znanstvenega obsega dobro umeval, ali da bi samostojno prilično pravilno pisal pisma vsakdanjega življenja, ali da bi ti vse račune v' trgovskih opravkih brez težav prav izvrševal, človek z omiko ljudske šole utegne navadno — ako je tudi moralično in krščansko izrejen — postati "le dober krnet, dober rokodelec, dober in pošten delavec iti dr. Ako si pa želimo izuriti prav razumne kmetovalce, napredovajoče domače rokodelske mojstre, špekulativne domače trgovce, in v sploh nekakov omikan srednji stan, zaveden meščanski stan , rojen in izrejen na domačih 'tleli, in ako hočemo povzdigniti domačo obrt-— tedaj moramo mladino naučiti še več. nego je to V splošni ljudski šoli mogoče.
Taka večja, vsestransko in temelji tej a iz~ obražba se pa ponuja ravuo v meščanskih šolah, katere tudi lehko več store kajti pri manjšem številu učencev jo večji broj učiteljev* nego v ljudski šoli, in navadno imajo prve na razpolaganje več učnih sredstev. (Mimo grcd6 naj se tudi to opomniti dovolimo, da so nasproti ljudskim ia meščanskim šolatn
podnje učilnico le bolj pripravljovainice za visoko šolo, kjer ao izobražuje učeni »tan.)
Po tuli splošnih opombah, katero novosti ae nam jo zavoljo novosti teh šol no kako potrebno zdolo, dovoljuje si podpisano ravnatolj-ativo, Vašo pozornost posebno ua prvo meščansko šolo na Kranjskem obračati. To stori 110 samo Iz interesa tega zavoda, marveč tudi v interesu občne omiko in poseboj v tem okraju, kateri šolo vzdržuje.
Meščanska šola v Krškem ima prod vsem to prednost, da jo pospravljena v prekrasnem za učilnico propriličnom poslopju (kije, kakor znano, darilo krškega meščana, blagorodnegu g. Martina Hočevarja) , katero daje torej n zdravje otrok za vso poroštvo. Drugo, kar more šolo priporočevati, jo šolo Ijvtbivo o. kr. okrajno šolsko svetovulstvo (in tudi prej imenovani šolski dobrotnik), katera bosta šolo z VBomi potrebnimi učili preskrbovala, iu imenovana gosposka bode tudi na to gledala, da se ilu zavod postavijo vrle učiteljsko moči.
Skrb šolskega ravnateljstva pa bode, da učenci nbožnejših starišov dobiS kolikor toliko šolskih knjig brezplačno.
Namen teh vrstic pa jo zlasti ta, da bi gg, učitelji v krškem okraju in v bližnji štajerski okolici, potom prečastita duhovščina, gg, šolski in občinski predstojniki ter domoljubi in šolski prijatelji in zlasti stariši v obrtnijskih krajih z vso vljudnostjo na ta nov zavod opozorili in So prošnjo dostavili, da bi oni šolsko mladino , katera bi nauku meščanske šolo željna in za-nj sposobna bila, na obiskovanj« te učil/lic« naklonili. Siolicrn kraj, sleherna ljudska šola ima morila učenca, ki Ima zmožnost in veselje za tako daljno izolira ževatije. Naj trn tedaj blagovoli HtMftv: takega, najmanj« U> letHtiKW,;u dečka, ki jo poleg sloveti-,<;i ne (uti zavodu učni predmet) zmožen tudi nekoliko nemščino (vsaj čitanju in pisanja), opomniti na ta zavod, kajti štirirnv,redna ljudska šol«, ki fifcojo le malo (okoli !)0) učencev, no more pošiljati dovoljnoga števila.
Šolsko vodstvo bodo tudi za to so brigalo da dobe vnanji učenci v mesti primerno, ceno stanovanje in živež, kateri bi se sicer od bližnjih kmotBkih starišov tudi od doma dovažo-vati mogel.
Naj bi bo na daljo starlšo takih otrok tudi na to opozoriti izvolilo, da bo meščanske šole dobro pripravljovainice za učiteljišča (pre-parandije) in tudi nekako nadomoBtovalko treh nižjih realnih razredov, kajti deček, kateri je a. ali 2. (in morebiti sum o t.) rav-ml meščanske šolo '/, dobrim vBpohom dovršil, more napraviti prejemu! izpit za učiteljišče ali za kak nižji razred realk,
Ravnateljstvo si t o raj dovoljuje k ozirom na navedena razjasnila prvo meščansko Solona Kranjskem prav- toplo priporočevati,
niso mogli vseh spustiti v prostore, kjer se jo bila za vojake napravila gostija, Da bo ni manjkalo navdušenih napitnic, ume se samo po sebi. Med njimi je bila zlasti s pohvalo in navdušenostjo sprejeta mtpitnieu g, deželnega predsednika, ki jo sledila za napitnieo župa-novo na prosvitl. eeanrja, G, predsednik jo a pohvalo omenjal zaslugi domačega polka tor po-vdarjai, tla naši fantje uiso le pokazali, da znajo stikati meč, ampak tudi da njihova srca gorico bljejo za Avstrijo iu prosvitlo oosar-sko rodbino, in da so vodno pripravljeni krepko in neproHtrašeno so v bran postaviti vsakemu sovražniku, naj pride od ktero koli strani. Stotnik Kavčič, ki jo vojake pripeljal iz Bosne jo napil na zdravje prebivalcev kranjskih, deželni glavar na vspošno domaČo delovanje do-šlih roBorvistov, generalmajor JoiSison nn zdravje gospoj, ki so prevzelo skrb za pogoatonje, neki častniski namestnik nu dobrotnike, ki so skrbeli za rodovino roservistov ter jih s potrebnimi rečmi podpirali, Zadnji je napil v slovenskem jeziku, drugo napitnieo so bilo nemške, in bi bile gotovo vzbudilo še veliko vočo navdušenost, Če bi ho bilo ponavljalo tudi v slovenskem jeziku. To ho jo pokazalo pri slo venskih napitnieah v doljnih in gornjih prostorih, ki so mod vojaki zbudile nepoplsljivo veselje. Zlasti sto bilo z gromovitlmi žlvio-klici sprejeti napitniei mostnega odbornika g, K lun a na vojaške poveljniku, zlasti na generala Fi-lipoviča in na tiovurišo, ki ho morali ostati v Bosni, ali pa so so še le prod nekimi dnevi tj« podali, kjer ne bodo imeli tako veselih božMnifi praznikov kakor došii doma pri avo-jih rodbinah.
^^'.»»»vvaU V. v.^Votmomu radovanju z narodnimi peanuuni, ktero so došlim milo v aren odmevale. Veselje je bilo splošno, '/iianei so so nagovarjali z znanci in vsi so trdili, da no po radostnem sprejemu pozabili vse tugo in težave, ktero so trpeli na bojišči, še le po 11, uri zvečer začeli so se počasi vzdigovuti, ter se pomikati v oddelkih nazaj v ko liže j, kjor ostanejo par dni, dokler se no rtv/,idojo domu k svojim ljubim, ktori jih gotovo že željno pričakujejo. Ljubljančani pa so z domačimi vojaki imeli zopet prav prijeten večer.
{/'ožitjuMava. Mi), Soška znana igra, ki so ,lo na slovanskem odru predstavljala, so bode v g. Kooelj-ovej iiomfikoj predstavi v četrtek i1.), t. m. v tukajšnjem gledišSn predstavljala. G. Kocelj igra nalogo „Vi'uboa,"
(Nova zimah«, oblaka) delila ae jo v ne»' doljo v Čitalnic,') revnim šolskim otrokom, Obleko je delil sam g, deželni predsednik vito/, Kalil na, ki hI je a svojim prijaznim obnašanjem pridobil Hroa šolske mladino. Gospa njegova s« vslocl boieliiioHti' »i mogla vdoložiti to gin-Ijivu slovesnosti- Tudi g, deželni glavar in mnogo drugih dobrotnikov in dobrotni«, ki so pripomogli k napravi obleko, bili so navssoči, Obdarovanih jo bilo <10 dečkov in 4,0 doklio, ktero jo prod razdelitvijo prijazno nagovoril šolski vodja g. Praprotmi k, po dovršeni razdelitvi pa nunski katohet g. ICeržič, Id jo otrokom priporočal pridnost, nedolžnost in pa hvaležnost do svojih dobrotnikov in dobrotnie. Zvečer v t« namen v čitalnici osnovana tombola bila je svetinj« ebislumna in j« dala okoli
—	Imenovani bo: Gvldo Suedič, ad-junktpri dožoini sodniji Kranjski, za okrajnega sodniku v Gorenjem gradu, Jane/. Langorhclc^ adjunkt v Šinnrijl, za adjunkta pri kresijski sodniji v Ooijl, avskuitant Anton Klobučar na adjunkta in Veikard Gaudlni za avalcultanta na Kranjskem; dr. Kari Pajor, adjunkt na Brdu, jo prestavljen za adjunkta v Maribor na lovom-bregu Drave, — Razpisnim je služba kancolista v Litiji,
—	V Z a g r o b u, Za mludenšnico ali deško s o m o n i S 6 o je podaril kardinal za to leto obljubljenih .1000 gld., iti škof Poailo-v'č 100 gld.
—	D j n k o v s k i šlcol S t; r o s m a j e r j« ukazal, naj se v vsaki cerkvi napravi skrinjic«' z napisom: „P o t ro v n o vč i č", kamor naj verniki njegovo škofijo vkladajo doneske svoje-za papeža, 10. t, m. zvečer jo škof došel i«-Rima na Dilimj.
—	K i t a j s k n e n o i k I o p e d i j a dokončana jo na ukaz cesarja Kang-hi. Dolo-v»lo so jo za to dolo pod nadzorstvom jezuitov 40 let. Obsega spiBO kinezkih učenjake v, pesnikov i pisateljev od leta 1100 pr, Kr. I, 1700 po Kr. Omonjona enciklopedija jo v 1000 iztisih, koji h vsak obsega 0020 zvezkov, Kti popolni okaemplar kupil jt> uti-gloški poslanec za ,,I:iritlscli Musotim". Plačaj gn je a 1)0.000 mark, Nedvomljivo jo to edini okBomplar v Kvropi, —
Knjiga „dr. Bloivvoisova svečanost" so že tiska tur bo do Božiču naročnikom razposlanu. Piše se nam, da bo ta knjiga jako elegantna tor da bo imela nu čelu prav lupo bIHco dr. Tudi čitalnični pevci so hmoko jBieiweisn, iu /avoli tega lin primerna /,a bo-
žčuuin novoletna darila im.u narodnjaki. Ako st jo še kdo žoli omisliti - kar bi bilo v in-terenu dobrega in lepega podvzetja obilno želeti, - naj ho Čim prej obrne na g. A. Bezo«-šeka v Zagrebu. A oni, ki so si knjigo že naročili, naj a daj pošiljajo denarje, da dobo knjigo precej o Božiču, Kdor pošlje po pošt. nukuz-niei cfP4& novč., dobi jo poštnine prosto na dom. Ako jo pa po poštnem povzetju prejme, mit prid« družo; mimo tedaj, če a« jih več skupaj naroČi, jo vse jedno. Mi. toplo priporočamo vsem iiaehraženim S Iti vence in to knjigo, ker ona bo šo v poznejših časih pri naa in naših potomcih budila spomin nato veliko in sluvuo narodno svečanost, ki s« jo vršila dno 18. i 19. novembra v Ljubljani.
- V Sarajevu nastal je po naznanilu „/Vgr, Zig." 0, t, m. silen ogenj, ki je pokončal velik del mosta,
Eksokutivfie dražbe.
ObSlnl
novice.
V Ljubljani 17, dooumbm, (BIprojam rmurmiov (ionuiSui/a ICulimviHja polita U, 17) bil je v soboto '/.večer jako slo vosen, Vse ulico od kolkoju do starega strelišča , skoz ktero so vojaki murfilrali, ho bde. TiizuviUjeiie. Hokoiei, veterani iu gasilci z menimo godbo ho ne bili ob '!■ nn '/.brali pri Jon gld, člBtega dobička, ko I i z«ji ter ho '/, baklami, avetilnicami iu lam-pljoni »premljeviili naše vri« junak«, ktero je brezštevilna množic,u pozdravljala z navdušenimi živio-klici. Na Valvasorjevem trgu -zažgali no bil! tudi umeteljni ogenj, ki je dal oe-loj okolici veličasten prizor. Na strelišču ho jo bilo »bralo pa toliko ljudstva, da čuvaji
«01*0, vili v
I«
Dotonjiivnn Hup »I It h
In Jo-ftlbuvS
B, douombnu
I). Jomq[8l8 In Unoit, B. Iiogutovi.
J S), (looumbm; 2. Kopom » Oouto, a, MogUiS Sufiko'. ii, HorSnn n Bojinuiltogu vrhu, Tomo .......... " ' 'v Vida, 2.
ih M h logu Gubruj i}, lluuplaimn i« H ti. Hranli h »alilCilnn, !), Llltovl« h PoiUinkuJn, Jnkllil In Hovar Dol, I), Hribin1 VMnjogaro, 11. Zuplutu 1« Pokojnino, vtil v '/ut.UMnl,
■ ' 1 ...... !i, fiolo 1» Hlii-
tlbtl V foiltojul,
t. H »Ju k b RuilovUui v Mol.llld,
In Muljavo, i). ValonM-n Vollktjt 1» Voliko|.;'ii (lubru, '), Kvjavoo 1»
„, A\(.vlS I« Podgofloo v ijiviilfith, vino In Spolni' h Nuilnjnogii Holit,
U,
Ijolier-iiHUid fiiovHU«*,
V	Trstu: !Mi, <115, (M,
V	Liiieii; tih t H, JI H,
decembra, -Hi, i$. IU, 10,
met
1) u li o v ti k « ji r e m o m b e v ljub-škofiji: Za župnika v Mirni peči jo novomeški kapitoi prazentlral (i, g, Janeza Doviča, dosedanjega župniku v Dokih.
'M^riulUiiM' <lt»»nu-ii(i» c<*iid> lil, tloooiivbru,
1'nfilrtm rtmin {11,01) ■ Hmlumm r-um 119,70 -i eoulii 58 — tttfltHnUiu iWuvn» |i«no|)lt» -118»«— IJMikUi« nluilj« 7B.J — ffi'wlll,nn aknl|« !iyi) 75 - honitou 110.05 . »• rtmiUrn 100—. — Oimi. I«', oolchtl 0,57, »81) ! A-miltov t)„'!<li.
ladiiJuUill i« odgovorni vrodiiik MUp iluclevlup,
j, lUumtikovi tutiilo-iinUtl m Ujuuljnui,
njih 05 tečajev. Če pomislimo koliko po d učni h člankov zu kmetijstvo so nam podale (1,18-13— 1877—3482), koliko zgodovinskih, lopoznunsklh Blovtiišldh in sploh podučnih; če pomislimo, Itako ho jo izobrazil slovenski jezile po vseh toh spisih; in pa če daljo pomislimo , da se je narod lo vslod toh in takih spisov jol zavedati in zavedel ae samagu sobo, —- kaj bi bilo z nami, ko bi nas bilo volitve dohitelo broz ulcti, —■ brez priprave, — brez ,,Novic? Iw — toraj io vso to premislimo, moramo Dolenci v soglasji z drugimi Slovenci vskliknlti: Živio Bloiweis, naš Bato, naš krmar in vodja v milih in nemilih časih 1
To so misli, to bo čuti, ki jih izraža Do-lensku Tebi, slavni Bato, vodnik Slovenijo! na dan Tvoj« mlužetie proslavo.
Bog naj nam T o b o šo dolgo ohrani da deluješ naprej, kar si z vspehom pričel.
Na zadnjo prosimo to, tla nam zapišeš vso oporoko, oviro, ki ho Ti grenilo Tvojo blago srco, tla vomo spoznati sovražnike Tvojo (našo), da poroto Slovenija on krut:
V uvojom tfiiiijopiuu in v ,,Noviualil< živi notimrljivogu opominu B 1 u i w o i h , B 1 o i w o i ti, B 1 o i w o i o neumrljivi.
V Novomestu moBoca novembra 1878. Sledi 70 podpisov nujodličnojlh mož Do-Ionsko in dveh gospt$,
Katoliška cerkev v Bosni.
Pod naslovom: „Minulost in bodočnost katoliško cerkve v Bosni", prinaša madjarski liBt „Ii,tljtjk6z6u članok, v katerem na prvom mostu poje staro pesen zoper unolcsijo Bosno potem pa razklada, kako bi so ondi morala vredlti katoliška cerkev- Takega članka no smomo in n« moremo mirnim srcem pustiti, marveč treba, da ga pretehtamo tini bolj, čim bolj nam jo razširjanje in razvoj kraljestva Božjega pri srcu,
Ali Čujmo in protehtajmo razum »ladjarskega časopisa!
llotč zabraniti neugasljiva „pansluvistiftna hropenjonja" želela bi si „madjarska curkov11 naslednjo reči: „Bosna no Smo biti nikakor pridružena djaltovskoj škofiji, čo tudi jo biskup djnkovskoj vžo oddavna imel niiBlov bostmskoga
škofa". — Dotična pravica jo baje vžo zastarela, Mttdjnrsko mnenje jo to, da so ima lamo VBtanoviti nova škofija, ki bo [potirodjena — no zagrebškemu, marveč kološkemu nadškofu. Pisatelj toga Članka pa si je vedel tudi dokazov preskrbeti za svoje predlogo. Čudno ae nam dozdeva lo to, da mej temi dokazi ne nahajamo niti onoga, ki bi imel svoj vzrok v prospehu katoliško cerkve; nasproti pu izhajajo vsi iz bojočnostl madjurskogu plemena pred življom slovanskim. Tako daleč zabrel jo toraj madjarski šovinizem, da mu celo cerkev mora služiti kot sredstvo v doaego političnih namer i zemske moči.
Čujmo todaj važne dokaze mad jursko-cerkvenih politikarjev,
Bošnjaki imajo veliko m rž njo in iiozuup-IjivoBt proti Madjarom, Naj bo tedaj boBonfika duhovna mladož vzgojujo v Djakovu „temu gnjuzdli panslavizma" ali v Zagrebu, „kjer ho tudi približujejo piuislavizmu," koliko bolj so bo ono sovraštvo do Madjarov povokšalo, koliko hitreje ae bo ona mržnja še bolj razpla-menilal Nasproti pa bo bode ono narodno črtonjo kmalu poleglo, Čo se duhovatvo vzgojujo na Ogorskem, in navda z ,^ladjarskim duhom." Čez nekoliko let prošinjono bo bo-Bonako duhovatvo madjarski m mišljenjem, — postalo bodo, kakor ao o tej zadevi izraža „Ob-zor" „madjurski gesiniit,"
O beutu simplioituB! Najprvo moramo omeniti, tla ai bo vaak boBonski škof, čo bi tudi Boanija bila podvržena kološkoj nadšlcoliji, (kar bo menda vendar no bodo zgodilo) svojo bogosloven vedel vzgojiti na domačoj zemlji in no v tujini. Najbolj pa bo moramo čuditi prostosti razlogov, s kojimi nntt Madjari obdajajo, Vsemogoči gospodje mislijo, da a pregnanstvom duhovsklh gojencev iz Bosne ard in mržnja do Madjarov pomino, Domišljtijojo hI, tla si s tem čo Ho vzgojo vanj o inladrži duhtralco postavi iz Djakovu v lioločo, pridobe enega prijatelja. Ali bodo naj prepričani, da tega no bodo dosegli. Z Madjarskimi spletkami bo prijaznost v Brci ne budi; k temu treba drugih ljudi, druzoga zedinjenja,
Naj si Madjari to zapamtijo; Narod v BoBtii upira in upiral bodo svojo oči pred vaom n u Hosetle Hrvate. Dokler so tedaj Madjari
samovoljno in brezobzirno obnašajo proti Hrvatom, obrnili bodo to tudi Bošnjaki vodno na svoj dom, — na svojo deželo. Bošnjak jo jako logičen človek in misli o reči tako: Ko uuifiiŠ Hrvata, najbližnjegu mi brata, in vžo od davna najprijaznejšega druga, prijatelja: Potem tudi, meni nič dobrega no učiniŠ! Ali vzemimo tudi da ao dovoli, Mudjurom vzgojovati bosonsko bogOBlovce na Ogorskem, no bodo s tem mnogo več dosegli, nego da bo ljudstvo no bo poprijolo pomagjiirjenih duhovnikov, ter bodo ti ostali na cedilu s svojo misijo ; narodu b tem ravnanjem no promon<5, Nu talci način pu bi ae zadela smrtna runu katoliške j eorkvi v Bosni,
Madjari se ne morejo znebiti svoje zaslepljenosti, ki izhaja iz silnega aovraštvu in srdu proti nemadjarskiin, a osobito slovanskim [narodom. V svojoj slopej strasti ne vidijo, da stu v Bosni mogoča samo dva vpliva: prvič vplivanje hrvatsko, kateremu so prijatelji katoliki in muhamodanjo, drugič vpliv srbski, na kojoga strani jo večina grško vzhodnega duhovstvu. Drugačnega vplivanja na to zemljo v verskih rečeh ni, In Bi ga no moremo misliti,
Zato ao Hrvatje ni trohico no bojiS vsa-katerega poskusu medjarBltogu naroda, kajti BO prepričani, da vsako tujo nasilatvo nu bodo imelo mnogo vapohu in mora prej ali alej razpasti.
„Težko nam jo aaino v enoj razmeri" piše „Obzor" — obžalujemo nuiČcništvo naroda. Naše škofe pu in bosonsko duhovatvo opozo-rujomo, tla ae podvizajo. Gotovi smo, tla ao posreči odstraniti in odvratiti zlomišljune obuovo Madjarov pri bv, Stoliei. Njej bo koristi Cerkve milejši nego vho drugo dobroto, — čo tudi matljurake, (Of. Čeeh X. 281,)
Tudi v „kutoličld list" v Zagreb piše iz Banjeluko J, Sirmur prav znamenito besedo v aostavku:
Nekaj o bo ti o č n o a t i B o sne i n II o r o o g o v i n o , kjer oporeka na pr. „Vu-torlandn", čos naj bi so Muhuniodanci oiidotmi izselili. Ti Muhamodanci niso pravi Turki, marveč pravi naalednikl nekdanjih kristjanov, med njimi ni navadnega turškega žeiiBtva, dali ae bodo torej ložo spreobrniti; tudi so plemeniti in jako bogati, in bi škoda bila deželi.
žila moj dvoma granitoma, teče vso po tleh, vso po tleli, kakor n. pr, trutoar. Vzemimo sedaj n. pr. žilo do dO čevljev, ali tudi osemdeset, ali recimo, sto Čevljev, pa da se nagne navzgor v podobi rova, kakor so kaže, ali znate n. pr. enako oknu mnogokrat po potato, Jjev, a večkrat dvesto navzdol. Tako toraj na vsak način zgornjo in spodnjo to k 6 navzdol, in so vodno bolj bo1z<5, približujoč so njo ob-dujajočomu kamenju rudarskemu t. j., doluzeč vodno bliže, ako so sploh bližajo; ker večkrat se niti ne približajo, posebno, ondi, kjer je tomtcija tulcu, da daloč narazen razlezejo, kakor bi razlezle v nasprotnem slučaji, ko bi bil geogrufičiti položaj v znanosti bolj razjasnjen, če prav bo v geologiji dandanes največ gleda n u dokaze, da bi vbo stvari, ko bi v občo bilo enako, drugače bile neenako, kar bi sigurno ne bilo, ko bi naravno no mogle biti. Zdaj vam je jasno ?
—	Da da — je, prosim pokorno no ravno vso. Ko bi hoteli,..
—	Drage volje. Morda nisem popolnoma jasno stvari razložil.
—	O prosim, prosim, nikakor no moram dopustiti, (lu niste roči jasno razložili. Moram seči, — sicer sem stvar po vsom razumel, same
bilo bi mi vendar jasneje, da neko stvari Še enkrat.,,
Jaz začnem zopet, a on so pripravi s svinčnikom, da zapiše, kar bi se mu zdelo nuj važnoje-
K v o kav m\\ mislil vtsfti. (Pri tem žgv-bun-čiin čelo in začnem mu z rokama tile nosa mahati,) Tu žilu, ta skala, ali tu vrsta, ali kakor smo jo vže zvali, leži mej dvoma skladoma granita kakor slanina moj dvema surovini maslom namazanima kruhomu. Toraj dobro.
Vzemimo sedaj, vi ležete navzdol po tej skali, tisoč, morila petnajst sto čovljov, od toga ni nič odvisno, dokler tla no zubijoto svoj rov, u potem razdelite nu vso struni zgornjo in spodnjo, nokojo vprelc čez žilo, drugo po-dolgem, kjer največ lože snlfuroto, — slm ter tj o tudi sindikatu, če prav z ozirom na to, zakaj to delate, kolikor geologija zahteva, kar j« za rudarju vedno glavna stvar, to ondi ne leži kakor mnogi slutijo, zaporetlom, marveč tako, da jo glavni vspoh, da povsod eno-mefno točo, In tla imenovane kovine se no nahajajo niti v onem, niti v drugam skladu, ker ulto bi' bile, bi potem vsak, tudi najmanj sltu-šonl vendar takoj mogel razločiti, ali VHaj slutiti, ako se več ne prikažejo, da jih je zmanj-
kalo, ali da so drugače zginilo, kar samo misliti, bila bi naj veča nespamot, kajti to mora tudi neučenl z roko šlatati, tla l,u srebro v neizmerni množini leži, Ali ni tako ?
—	Gotovo, zamišljeno odvrne jud. Ni dvoma. — Jaz bi fco boljo razumel, rtu mi ni to vražjo vino nekako ..., Pa sem se tega pre-
Jcej bal, tako da moram priznati, da....
—	O prosim vas, nič no dtS, Istinito, ni-som stvari dosti jasno — čo som tudi menil, tla jo jasno vsakemu, koji,,.
—	No, nikakor no, vaša provzvišonost, vi sto stvar jasno razložili, kakor solnee. Vsak moral bi vas razumeti razun meno , ki som tako zabiti»,. od vražjega vina ,., to gro v glavo.
—	No govorite tuko, dragi gospod. Dovolite, hočem šts enkrat pričeti od kraju.,.
—	Nikar, za Boga nikar; ker bivaš vendar ne razumel, tuico strni zmešan.
—	NIČ se ne bojte. Zdaj boste gotovo razumeli, tako jasno hočem stvar razložiti, <lu boste na prvi mah spoznali, kam morim. Začnimo toraj od tmjnavadnojšoga.
Moj obžalovanja vredni bosonski popotnik nupnči vso žilo in uprči v me oči, kakor da jo