ZGODOVINA CEUfl I. del Prazgodovinska in rimska Celeja Z arheološkim vodnikom po muzeju, mestu in okolici Spisal Janko Orožen ♦ Celje 1927 Založila Goričar t Leskovšek j & • t 7 8 9 1 1/1-3 J) 479 3 ZGODOVINA CELJA. L del. Prazgodovinska in rimska Celeja. Z arheološkim vodnikom po muzeju, mestu in okolici. JANKO OROŽEN. Celje 1927. Založita Ooričar & Leskovšek. ZVEZNA TISKARNA V CELJU (predstavnik Milan Četina) GEOGRAFSKO-GEOLOŠKI UVOD. Celje je danes tretje izmed slovenskih mest. Leži v srednji izmed notranjih treh kotlin slovenskega ozemlja, točno tam, kjer Savinja po ostrem zavinku zapušča široko in lepo Dolnjo Savinjsko dolino in jo krene v ozko poprečno prelomnico iztočnih, še vedno veličastnih odrastkov Savinjskih planin. Na tej najnižji točki kotline se zbirajo pritoki Savinje ter stekajo in križajo ceste, prihajajoče od severa in juga, zapada in vzhoda. Prometna vrednost položaja je mesto rodila in mu dala značaj. Ako se vzpnemo na kak hrib na južni strani mesta, tedaj približno pregledamo ozemlje, ki je v preteklosti politično in kulturno težilo k Celju; dvakrat, trikrat pa je Celje poskusilo te meje prekoračiti ter postati središče vse širšega ozemlja. Na celjskem ozemlju se prepletata alpski — geološko-srednjeveški (večinoma triadni) — in panonski — geološko-novoveški — svet. Ko so se v početku geološkega novega veka (v terci-jaru) Alpe odločilno gubale, tedaj so se dvignila iz središča Savinjskih planin in Karavank proti vzhodu izhajajoča slemena, med njimi pa je vsled udora nastala široka Savinjska kotlina. Od vzhoda je pridrlo tercijarno Panonsko morje in jo je zalilo, prav tako tudi mnoge ozke doline med posameznimi slemeni. Pri gubanju so se gornje plasti ponekod prelomile in v višjih dolinskih delih, ki jih ni doseglo morje, so še zdaj na vrhu tedaj odkrite staroveške plasti (ob prelomnici Vransko—Vojnik, v Pečovniku, v Rečici pri Laškem). Drugod so zopet prišli na dan topli in rudninski vrelci, kakor na črti Šoštanj—Dobrna— —Rogatec in zlasti na globoki poprečni prelomnici Celje—Laško —Rimske toplice. Nemirno gibanje zemeljske skorje, ki je gotovo trajalo daljšo dobo, je mestoma trdne plasti čisto pretrgalo in izzvalo vulkansko delovanje. Na to spominjajo česte andezitne tvorbe, n. pr. na vzhodnem vznožju Smiklavškega hriba, na slemenu Jožefov grič— —Teharje; Jungerta na severu in H um na jugu pa imata celo tipično vulkansko stožčasto obliko. V tercijarnem morju so se medtem staloževale plasti, ki v obliki nizkih gričev še dandanes na treh straneh tvorijo ozek notranji rob starejšim slemenom, dočim se proti četrti, vzhodni strani, svobodno širijo. Morje je sčasoma odteklo proti vzhodu in se umaknilo plitkim, usihajočim jezerom (tercijarno živalstvo in rastlinstvo v celjskem muzeju). Tedaj nekako se je pričela ledena doba in izpod ledenikov Savinjskih planin je ojačena Savinja začela nositi mase proda: zasipala je jezersko dno in radi menjajoče se velikosti je gradila terase, ki jih više Celja lahko opazimo v dveh stopnjah. Po končani ledeni dobi je to delo, dasi manj intenzivno, nadaljevala. Svoje poti pa ni nadaljevala v prirodni smeri tercijarnega morskega zaliva, ampak ubrala jo je proti jugu skozi globoko poprečno prelomnico. ZGODOVINSKI DEL. ei •!: • ■ sfeM&iap • PRAZGODOVINSKA DOBA. Kdaj so se naselili prvi prebivalci na našem ozemlju? Iz dejstva, da se je v soseščini našel krapinski človek, izhaja verjetnost, da je bilo naseljeno že za starejše kamenene dobe, katere početek sovpada s poslednjimi periodami ledene dobe; vendar dokaj številne jame na obrobnih slemenih, zlasti na Dobrovlju, še niso preiskane, in tako leži tema nad temi davnimi časi, ko se je človek boril z živalmi za posest brlogov in rabil za orodje neobdelan ali sirovo okresan kamen. Niti za sledečo, mlajšo kameneno dobo, dokazi niso baš številni, vendar pa priča za naseljenost tu pa tam najdeno kamenito orodje, kakor sekire, kladiva, uteži (n. pr. pri Celju, v Vojniku, v Vitanju, v Slatini pri Ponikvi, v Št. Jurju ob j. ž., v Žusmu, pri Sv. Rupertu nad Laškim, v Šmarjeti pri Rimskih toplicah). Usihajoča jezera, ki jih je še moralo biti po Savinjski dolini, so bila gotovo prikladna za mostiščarske naselbine, vendar doslej še nimamo najdb te vrste. Nekam izdatnejša so najdišča naslednje, ko-vinaste dobe. Že njena bronasta perioda je zastopana po zanimivih najdbah. V Čermožišču pri Rogatcu so na istem mestu izkopali kose sirove rude, pokvarjeno in slabo ulito orodje in orožje, ki naj bi se bilo pri tamkajšnji topilnici pretopilo. Čret pri Vranskem je dal nekaj bronastih srpov, sekir in suličnih osti. Tudi Breg pri Celju velja za najdišče bronastih predmetov (dveh topilnih grncev ?). Znatno bogatejša je hallstattska perioda z večinoma železnim orodjem in orožjem ter še bronastim lepotičjem pa novim, ilirskim prebivalstvom. Dokaj močna je morala biti naselbina na Rifniku pri Št. Juriju ob j. ž. Na pobočju ne-visoke ali precej strme gore z razvalino srednjeveškega gradu se je našlo veliko število ploskih grobov z žgano notranjščino. Deloma segajo še v mlajšo kameneno dobo, in najmlajši v rimsko, vendar so najštevilnejši hallstattski. V nekaterih izmed njih so se našle velike črne žare s svitkom na dolnjem delu trebuha in tremi poševnimi ne-preluknjanimi ročaji, v drugih pa so žare čisto majhne. Ipak je bila večina žar razbita. V nekaterih grobovih pa sploh žar ni bilo, ampak je pepel ostal kar na mestu, pripravljenem za sežiganje; ti grobovi so po pridevkih najbogatejši. Rifniško groblje je dalo mnogo nakitja (zaponk, ovratnic, naročnic, uhanov, prstanov, igel), obročkov, dlet, nekaj pločevinastih obojev, kar je vse iz brona, ter precej vretenec, izmed katerih je eno svinčeno, druga pa so glinasta. Isti periodi se morajo prištevati tudi pri Še-ščah, med Št. Pavlom in Grižami, nad dolino ležeče gomile. Ko so jih (v osemdesetih letih) pre-kopavali, jih je bilo nad šestdeset, dočim jih je večina radi poljedelske uporabe zemljišča dotlej že izginila. Hranile so pod nasuto glino, prodom in ploščami pepel na kamenitih ploščah, položenih na mestu, nagromadenem v svrho sežiganja mrličev, in sicer le deloma v visokih žarah, iz sive gline narejenih, zunaj črno, znotraj rdeče pobarvanih in vsled velikega pritiska že morda ob času pokopa čisto zdrobljenih; samo ena, malo bolje ohranjena, je bila popolnejše delo : na trebuhu je bila okrašena z belordečimi, ostro prelomljenimi progami, na ožjem vratu pa je imela kovinasto se svetlikajoč, siv meandrast pas. Razen nje so dale gomile le malo predmetov : nekaj bronastega nakitja in precej železnega orodja in orožja (nožev in suličnih osti). Hallstattske so tudi manjše najdbe s Sv. Jošta na Kozjaku nad Dobrno in iz Sv Petra pod Sv. Gorami. Sličen prazgodovinski značaj imajo tri iz črne gline narejene, na gričku tik nad zapadnim delom mestnega parka najdene žare in bržčas tudi v Gaberjah skupno z rimskimi predmeti najdeni drobci slabih žganih žar. Prebivalstvo naše hallstattske dobe so tvorili ilirski Noričani. Smatra se danes, da so njihovega (ilirskega) porekla mnoga še dandanes rabljena geografska imena: Noricum, Dravus, Savus in tudi Celeia. Okrog leta 400. so jeli od zapada prihajati Kelti, ki so prinesli s seboj čisto železno-latensko kulturo ter so se po plemenih naselili na ozemlju Vzhodnih Alp Na tleh današnjega Celja je prebivalo pleme Collatiani, čigar središče se je nahajalo v okolici današnjega Slovenjgradca. Ipak so Kelti preko plemenske ureditve prešli k ustanovitvi večje države, ki se je sicer nahajala pod vodstvom centralnega plemena Tavriščanov, pa je vendar ohranila staro noriško ime. Podjarmljeno prejšnje prebivalstvo in njegovo bronasto-železno kulturo so bržčas potisnili v manj ugodne predele, polagoma so pa vsekakor zraščali z njim. Novi keltski kulturi pripada prazgodovinska najdba iz Drešinje vasi, med Celjem in Petrov-čami. Pripravljajoč hmeljnjak, so odkrili delavci 120 cm globoko na glinasti podlagi prostor za sežiganje mrličev, na njem pa preko sto po šestnajst centimetrov visokih, s pepelom in z nepre-gorelimi kostmi napolnjenih žar, ki so se vse radi nepazljivosti uničile. Blizu tam so nato od-kopali petdeset centimetrov visok, s ploščnatim prodnim kamenjem obzidan prostor s slično vsebino. Izmed priloženih keltskih predmetov se jih je nekaj ohranilo: štirje gibki, deloma dobro ohranjeni dolgi meči, zakrivljeni noži, sulične osti z lepo ohranjenimi rebresi, ščitna pripona in verižica, ki je služila za pripenjanje orožja — vsi ti predmeti so iz kovaškega železa — nadalje sirov bronast obroč, bronasta zaponka, rimski podobna, glinasta oljenka z okraskom na pokrovu, rimska solznica iz zelenega stekla, manjša žara in zdelica iz svetlorjave gline Zadnji predmeti izpričujejo, da je grobišče segalo deloma še v rimsko dobo. Za celjsko zgodovino ima prihod Keltov še poseben pomen: tedaj se mesto prvič sigurno pojavlja kot sklenjeno naselje. Na ime samo, ki je morda ilirskega porekla ter se v rimski obliki glasi Celeia in v grški Kskdoi, se zdaj sicer ne moremo več sklicevati, saj govori še za večjo starost mesta, pač pa na veliko število keltskih imen, ki so se ohranila na poznejših rimskih spomenikih. Dejstvo, da so se najstarejši rimski spomeniki našli v južnem delu sedanjega mesta, govori za mnenje, da moramo tam iskati jedro keltskega naselja, saj se je rimsko mesto naslonilo nanj. Postanek in razvoj keltskega mesta je vsekakor v ozki zvezi s cesto, ki je vodila tod mimo in je služila trgovini z jantarjem, ki so ga z obal Baltskega morja spravljali na jug. O živahnem prometu in dokaj razviti kulturi govore bogate najdbe srebrnih in deloma zlatih keltskih novcev, okrašenih na eni strani z bežečim reliefnim konjem in na drugi z obrito (ali žensko) glavo. Rifnik in Teharje izkazujeta samo poedine keltske novce, Celje samo jih ima več: eden se je našel na dvorišču bivše okrožne sodnije (imel je napis NEMET), štirinajst pa jih je bilo izkopanih na Lanovžu, tik na severni strani mesta (štirje so veliki, deset je manjših, ki so samo V12 velikih). Na enem je bil napis CONGESTLVS. Zato pa sta toliko bogatejši dve najdbi iz širše okolice mesta: dobrnska in trboveljska. Dobrnska je iz 1. 1829. Kmet Lovrenc Javornik je na njivi v bližini lem-berške graščine izoral lonec, v katerem je bilo pet sto novcev; med zlatimi in srebrnimi so bili tudi bakreni. Na žalost so se novci po večinr raznesli, največ jih je še baje dobil lemberški oskrbnik Gasser; posredno so pa vendarle nekateri prešli v javne zbirke, zlasti v Joanneum. Na nekaterih izmed njih, ki so mlajšega datuma, so ohranjena celo imena : CONGE, NEMET, dočim imamo na drugih samo posamezne črke, kakor T(inco), in na večini novcev, to je na najstarejšem delu najdbe, poleg plastične vpodobitve samo še posamezne znake: krogle, kolesca, črte in slično. Dobrih petdeset let mlajša trboveljska najdba (z Dobrne) izkazuje pet sto tri in petdeset večjih in nekaj manjših novcev. Tudi na njih se pojavlja kratica T(inco). Imena Congestlus, Nemet, Tinco se smatrajo za knežja imena: Nemet naj bi bil noriški, Tinco in morda tudi Congestlus pa savinjski knez. Da je med doslej še ohranjenimi neslovanskimi krajevnimi imeni tudi nekaj keltskih, je gotovo. Toda katera? Prej se je sploh vsem pripisovalo keltsko poreklo, danes se pa smatrajo mnoga izmed njih deloma za ilirska (Draviis, Savus, Celeia) in deloma za rimska (Voglajna). RIMSKA DOBA. Osvojitev vzhodnoalpskega ozemlja. Čim so se Rimljani polastili Padskega nižavja in ustanovili leta 181. Akvilejo, so navezali z noriškimi Kelti stike, ki so bili od vsega po-četka miroljubni: Rimljani so jim pomagali v bojih z Germani, oni pa so jih podpirali pri pokoravanju bojevitih Ilirov. Ali ko je Augustus potisnil mejo svoje države do Donave, tedaj so se vznemirili tudi Kelti Noričani in iskali so zveze z odpornimi Iliri. Z lahkoto so jih Augustove čete okrog leta 15. pr. Kr. prisilile k pokorščini in priznanju rimskega gospostva. S tem je postalo rimsko tudi celjsko ozemlje. Vloga Celeje v upravi Norika. Osvojeno ozemlje je postalo rimska provinca Norik, ki je segal na severu do Donave, na za-padu do Tirolske in na vzhodu do obronkov Alp, kjer je mejil na Panonijo. Vendar izprva noriška država ni bila čisto ukinjena; ker se še nekaj časa navaja pod imenom «regnum», je morala biti vsekakor spremenjena v podložniško (vazalno) držJvo, le da je bil kralju v nadzorstvo prideljen visok cesarski uradnik, prokurator. Za cesarja Claudija (41—54) pa je bil kralj odstranjen in ostal je sam prokurator (procurator Augusti) kot cesarski namestnik. Prokurator je imel v provinci najvišjo politično, finančno, sodno in vojaško oblast ter je bil odgovoren edinole cesarju. Ali na razpolago je imel le manjše vojaške oddelke (alae, cohortes) pomožnih čet (auxilia), ki jih je sestavljala domača noriška mladež (iuventus Noricorum). Norik je namreč spadal med pomirjene in pred sovražnikom varne province, dočim so stale v nepomirjenih in vnanjim napadom izpostavljenih večje edinice, legije; njihov poveljnik in cesarski namestnik v taki provinci pa je bil legat (legatus Augusti pro praetore). Kot sedež prokuratorja in glavno mesto rimskega Norika se smatra često Virunum na Go-sposvetskem polju, ali devetnajst v Celju izkopanih votivnih spomenikov z imeni prokuratorjev priča, da so vsaj v 2. stoletju imeli tu svoje stalno bivališče. Dejstvo, da je Celeja kot občina ustanova cesarja Claudija in da je ležala ob važni, v Panonijo vodeči cesti, govori za to, da je zavzemala ta položaj že izza časa uvedbe samostojnega prokuratorskega urada. Imenovani prokuratorski spomeniki, najdeni na skupnem mestu na domnevanem rimskem «foru» (ob Kralja Petra cesti), so oltarji, posvečeni Jup-piterju, Najboljšemu in Največjemu, le eden velja Eponi, boginji konj. Postavili so jih beneficiariji, vojaki mestne posadke pomožnih čet, ker jim je prokurator olajšal službovanje, bodisi da jih je imenoval za podoficirje ter oprostil prostaških poslov, bodisi da jih je dodelil kaki pisarni v službovanje Z oltarjem, postavljenim na odličnem mestu (na trgu), je beneficiarij počastil svojega dobrotnika in tudi sebe samega. Kot primer naj sledi dobro ohranjen napis z enega izmed teh spomenikov: l(ovi\ O(ptimo) M{aximo) Adnamius Flavius b[cneficarius) Ulpi Victoris proc{uratoris) Aug(usti) v[otum) s[olvit) l(ibens) m(erito). — Jup-piterju, Najboljšemu, Največjemu. Adnamius Flavius, beneficiarij Ulpija Viktorja, cesarskega pro-kuratorja, je drage volje in pristojno izpolnil svojo zaobljubo. Prokuratorji so dobili svoj položaj po predhodnem službovanju v vojski (kot vojaški tribuni) in so ostali na njem navadno eno leto, nakar so bili premeščeni na slično, običajno višje mesto. V celoti nam je znanih ena in dvajset imen noriških prokuratorjev, izmed teh jih kar štirinajst podajajo celejanski prokuratorski spomeniki. Časovno prilično določljivi prokuratorji so sledeči: 1. Za cesarja Claudija: C. Baebius Aiticus. (Navaja ga napis v Čedadu.) 2. Okrog leta 69.: Petronius Urbicus. (Po Tacitu je bil Othonov pristaš.) 3. Okrog leta 69.: Sextilius Felix (?). (Tacitus pravi o njem, da je z noriško mladežjo zasedel Innsko dolino radi opazovanja retijskega prokuratorja, Vittelijevega pristaša.) 4. Za Nerve ali za prvih let Trajanove vlade : Memmius Appolinaris. Pozneje se je odlikoval v bojih z Dačani. (Znan s celejanskega spomenika.) 5. Za Trajana (98—117): Quintus Paetus. 6. Najbrž za Hadrijana (117—138): C Antistius. (Znan s celejanskega spomenika.) 7. Najbrž za Antonina Pija (138 —161): L.Cam-mius Secundinus. (Po napisu v Sekovi na Gornjem Štajerskem.) 8. Za Antonina Pija (okrog 158): (Jsienus Se-cundus 9. Za Antonina Pija (okrog 158); Ulpius Victor. 10. Za Antonina Pija (najpozneje 159): M. Bas-seus Rufus. Kasneje je postal najvišji dostojanstvenik v državi, praefectus praetorii (poveljnik cesarske straže), ter se je tako izkazal v vojni z Markomani in Sarmati, da mu je senat v Rimu postavil tri kipe. 11. Za Antonina Pija (okrog 160): Flavius Titia-nus. Pozneje je bil prefekt v Egiptu. (Vsi štirje znani s celejanskih spomenikov) V dobo Antonina Pija se še stavijo sledeči prokuratorji: 12. A. Lisinius Sabinus. 13. Drusus Proculus. 14. Caecilius Redditus. (Vsi trije znani s celejanskih spomenikov.) 15. C. Censorius Niger. 16. Plautius Caesianus. 17. Caecilius Inventianus. 18. C. Rasinius Silo. 19. C. Antonius Rufus. Celjski prokuratorskl spomeniki, na katerih so njih imena, so namreč ostalim slični tako po obliki kakor po napisih; to jih stavi v isto dobo z njimi. Orožen, Zgodovina Celja. 2 17 t Od drugod znani, časovno nedoločljivi noriški prokuratorji: 20. M. Porcius Verus. (Znan z ruškega mitreja.) 21. Ti. Claudius Priscianus. (Z napisa v Afriki.) Za cesarja Marka Aurelija (161 —180) se je v upravi Norika izvršila važna izprememba. Ker so Germani začeli ogrožati mejo ob Donavi, je cesar ustanovil II. italsko legijo (legio II. Italica, tudi Pia Fidelis imenovana) ter jo dal Noriku za stalno posadko. Svoje glavno taborišče je imela od 3 stoletja počenši v Lorchu (Laureacum) ob Donavi, manjši njeni oddelki pa so bili razmeščeni po važnih točkah v notranjosti. Tako je ugotovljen njen ostrog v Ločici pri Št. Petru v Savinjski dolini, kjer pa je morda taborila, preden se je nastanila v Lorchu. Za prisotnost večjega ali manjšega njenega oddelka v Celeji govori sedem skupno z gori imenovanimi prokurator-skimi kameni izkopanih votivnih vojaških spomenikov in pogostna raba znamke leg. II. Ital. (ali podobno) na tu najdeni rimski opeki. Votivne vojaške spomenike so postavili vojaki, ki jim je poveljnik II. italske legije (legat) olajšal službovanje, ali jih povišal v podoficirje in se zato imenujejo: beneficiarius consularis legionis secundae /talicae, beneficiarius legionis secundae Italicae, beneficiarius consularis, beneficiarius. Ime poveljnikovo (legatovo) se pa v napisih ne navaja, bržčas, ker se podeljevanje olajšav ali povišanj ni vršilo posamezno, ampak skupno. Štirim izmed teh spomenikov je mogoče določiti leto postavitve (192, 211,215,217), in drugi časovno niso daleč od njih. So torej iz prvih časov ob- stoja legije, ko se njeno jedro še bržčas ni stalno nahajalo ob Donavi. [ Za primer sledeči napis: Pro s(alute) Augu-(storum) n(nostrorum) I(ovi) O (ptirno) M(aximo) et Cel(eiae) Sanct(ae) G(aius) Licinius Belli-cianus b(ene) /(iciarius) leg(ionis) II /tal(icae) P{iae) F(idelis) pro se et suis v(otum) s (o/v//) l[ibens) m(erito) Gentiano et Basso c(on)s{ulibus) idib(us). — «Za blagor naših cesarjev Juppiterju, Najboljšemu, Največjemu, in sveti Celeji. Gaius Licinius Bellicianus, beneficiarij II. italske legije, Pobožne in Zveste, je zase in za svojce drage volje in pristojno izpolnil svojo zaobljubo, ko sta bila Gen-tianus in Bassus konzula.« Legat, ki se je nahajal pri jedru legije ob Donavi, je prevzel tudi civilno oblast; tako seje težišče Norika premaknilo v Podonavje, in Celeia je prestala biti njega glavno mesto. Cesar Diocletianus (284-305) je docela preuredil upravo in njegovi nasledniki, zlasti Con-stantinus Veliki (313—337), so to delo dopolnili. Norik je bil tedaj razdeljen v dve provinci: Obrežni Norik (Noricum ripense) na severu in Sredozemski Norik (Noricum mediterraneum) na jugu. Spadali sta pod diecezo Zapadni Ilirik (Illyricum occidentale) in prefekturo Italijo. Provinci na čelu je bil praeses. Za Sredozemski Norik se navajajo štirje: Aurelius Hermodorus. Leta 311. (Napis na Koroškem.) — Fabius Claudius. Za Constantina Velikega. (Napis v Sekovi.) — Mar-tinianus. Za Constantina Velikega. — Zgodovinar Aurelius Victor. Leta 361. — Izmed teh štirih je Martinianus postavil v Celju cesarju Constantinu Velikemu spomenikiz napisom: D(omino) N(ostro) Fl(avio) ConstantinoClementissimo atq(ue)Vict(orio- 2* 19 sissimo) Aug{usto) Martinianus v(/v«s) p[osuit) praeses provinc(iae) Norici Mediter{ranei) D(ivo) N(umini) M[ajestatique) Eius. - Gospodu Našemu Flaviju Constantinu, najblažjemu in najzmagovi-tejšemu cesarju, svetemu Božanstvu in Njegovemu Veličanstvu, za živa postavil Martinianus, praeses province Sredozemskega Norika. — Iz tega lahko sklepamo, da je stalno ali vsaj začasno bival v Celeji. Sicer pa je bil Virunum na Gosposvetskem polju glavno mesto Sredozemskega Norika; začetkom 5. stoletja je praeses radi rastoče germanske nevarnosti celo prestavil svoj sedež v bolj zapadno ležečo Teurnijo. Diocletianus je tudi vojaško oblast ločil od civilne ter jo poveril poveljnikom, imenovanim duces. Vendar pa ni imela vsaka provinca svojega; tako so bile čete Sredozemskega Norika pod poveljnikom sosedne Posavske Panonije. Uprava mesta in prebivalstvo. V napisih se imenuje mesto Claudia Celeja in se navaja kot municipium. Iz tega sledi, da je dobilo pravice mestne občine od cesarja Claudija, in sicer ne kot rimska kolonija, ampak stara keltska naselbina je bila dvignjena v položaj občine, imajoče mestno samoupravo po rimskem vzorcu. Meščani (cives) in ostali svobodni stalni mestni prebivalci (incolae) so imeli vsako leto na mestnem trgu (foru) skupščino, na kateri so volili nove samoupravne oblastnike izmed tistih oseb, ki jim jih je najstarejši odstopajočih predlagal na temelju prijavljenih kandidatur; kadar teh ni bilo, pa po lastnem preudarku. Glasovi so se oddajali po krajevnih skupinah (tribus), v katere so bili meščani razdeljeni in ostali glasovalci za slučaj volitve z žrebom prideljeni. Izvoljena sta bila najprej najvišja dva oblastnika: duovira (// viri iure dicundo) in nato še njima podrejena tovariša: edila (II viri aediles). Duovira sta po starostnem redu predsedovala mestni skupščini in občinskemu svetu, vršila civilno in deloma kazensko sodstvo, pod nadzorstvom mestnega sveta upravljala finance ter klicala prebivalce pod orožje itd.; vsako peto leto je vrhu tega nalašč v to svrho izvoljena dvojica napravila premoženjski seznam mestnih prebivalcev. Na osnovi tega seznama se je sestavljal proračun in mestni svet. Duovira sta imela na razpolago številno poklicno uradništvo. Edila sta vodila mestno gospodarstvo in vršila policijsko nadzorstveno službo. Vsi štirje pa so uživali posebne časti, slično kakor visoki oblastniki v Rimu Vendar sta bili obe dvojici oblastnikov v vseh važnejših zadevah samo izvršilni organ mestnega sveta, ki je dajal nasvete in ukaze, vršil vrhovno nadzorstvo in sprejemal pritožbe zoper naredbe oblastnikov. Mestni svet (senatus, ordo, ordo de-curionum, decuriones) je štel določeno število (navadno 100) doživotnih članov. Sestavljal se je na temelju petletnih premoženjskih seznamov, pri čemer so se v prvi vrsti upoštevali odstopivši oblastniki. Prav kmalu, začetkom 2. stoletja, se je izvršila izprememba: mestna skupščina je bila odpravljena in volitev oblastnikov je prešla na mestni svet, čigar članstvo je postalo dedno. Tako je nastal poseben višji mestni sloj (ordo), od katerega se je ločil nižji (piebs). Še dobrih sto let in častno oblastništvo in članstvo mestnega sveta je radi uvedenega jamstva za davke jelo postajati breme: tedaj je državna oblast začela premožne osebe prisilno določati k vršenja te častne službe. Sčasoma je nastal še srednji sloj. Občinski svet je volil vsako leto iz vrst premožnih svobodnih in zlasti osvobojencev šest mož (sexviri Augustales), ki so imeli nalogo, vršiti neke obrede (posebno na čast še živečemu cesarju) ter so uživali slične častne predpravice kakor duoviri in edili; zato pa so podprli mestno blagajno in prirejali igre. Ker so jim po dovršenem službovanju častne pravice ostale, se je iz njih razvil poseben sloj (ordo Augustalium), ki je dobil mesto med občinskimi svetniki (decuriones, ordo) ter ljudstvom (plebs). Seveda v mestu tudi ni manjkalo sloja, ki ni imel ne javnih ne zasebnih pravic: namreč sužnjev. Na njih je počival dobršen del dela in blagostanja. Kot osvobojenec (libertinus) je mogel suženj doseči višjo socialno stopnjo. Tako v rimskih municipijih sploh. O enakih uredbah v Celeji priča vrsta imen, ohranjenih na domačih in deloma tudi na drugotnih spomenikih. Kot duovira se navajata: C. Bellicius fngenuus (napis z Vipote nad Celjem) in Maximus. Na dveh spomenikih (eden iz Petrovč) manjka sicer ime, stoji pa jasno: II VIR I (ure) D(icundo). Edila sta bila: C. Atilius Secundinus in P. Al-binus Antonius (napis iz Trbovelj). Številnejši so decurioni-. Terentius, Castricius Verus (?), Antonius Avitus, Verpinus (napis od Sv. Krištofa nad Laškim), C. Maronius Marcetlinus (sarkofag iz Podvrha pri Sevnici). Titus Julius Belhcus (sarkofag iz Konjic). — Enkrat se navaja celo ves mestni svet (ordo Celens(ium), ki po- stavlja mestnemu geniju votivni spomenik, in drugič se po sklepu dekurionov (decreto decu-rionum) s spomenikom, postavljenim na javne stroške, proslavlja Verova hči Ennia Mara radi njenega izredno čednostnega življenja. O avgustalih se v napisih nikjer ne govori, zato pa so številnejši plebejci, ki nastopajo v napisih brez posebne označitve. Tudi sužnje in osvobojence srečavamo. Med drugimi se nahaja suženj Insequens, ki je naprevil nagrobni spomenik svojemu iz Efeza v Mali Aziji pohajajočemu gospodu, in Ti Claudius Favor se imenuje osvobojenca celejanskega mesta (municipii Celeta(ni) lib(ertus)): torej je tudi mesto imelo sužnje. Nekolikokrat srečavamo sužnje in osvo-bojence skupno s svobodnimi, in sicer v napisih verskega značaja. Čim so postali Rimljani gospodarji stare keltske naselbine, so brž najuglednejše in prijateljske domačine uvedli v svoje interese s tem, da so jim podelili rimsko državljanstvo. Tak smisel ima votivni kamen, ki ga je postavil C. fulius Vepo. Na njem pravi, da mu je božanstveni Augustus poklonil rimsko državljanstvo ter davčno prostost. C. fulius Vepo donatus civitate Romana viritim et immunitate a divo Augusto. Ko je potem Claudius povzdignil naselbino v municipij, je dobilo rimsko državljanstvo tudi ostalo prebivalstvo kraja, dočim si ga je podeželsko pridobivalo po osebnih podelitvah, najštevilnejših tekom 2. stoletja, dokler ni končno cesar Caracalla (211—217) vseh svobodnih prebivalcev širne države imenoval za rimske državljane. Tako so na celejanskih spomenikih kaj česta keltska imena, ki pa imajo že rimsko obliko in nastopajo deloma kot samostojna individualna imena, deloma (zlasti pozneje) kot priimki, dočim so imena (in predimena) latinska, ali tudi obratnoj Enostavna imena so: Vepo, Surus, Coviiis, Orgetes, Itto. S priponami so tvorjena : Sentonius, Duronius, Botonon, Cupitianus. Carmaeus, Albucius, Atebo-duus, Puravius, Boniatus (Boniata), Licovius (Li-covia), Finitus (Finita), Dubna, Veponia, Mogiona, Macena, Sornia, Volsaria. Manjšalne pripone imajo : Castalus, /antullus (Jantulla), Vetulla, Diastulla, Bellicina. Sestavljene besede so: Nertomarus, Mace-marus, Leucimara, Maricea, Atemeria. Razen osebnih imen kažejo na keltski živelj pod zastorom rimske civilizacije tudi pojavi v skulpturi. Tako so ženske češče upodabljali v domači noši: na glavi imajo pregrinjalo, slično naši peči, ali kapo, izpod katere viri svitek las, krog vratu nosijo brončen, srebrn ali celo zlat obroček, krilo pa jim je dolgo in speto z zaponkami na plečih in na prsih. In sloveč kip celejan-skega «noriškega vojaka» predstavlja pravega barbara z izrazitim obrazom, močnimi brki in košatimi obrvmi. Prav tako so keltska tudi nekatera imena v Celeji češčenih božanstev. Zelo verjetno je, da je med pojavi keltskega življa tudi takih, ki so pred-keltskega, ilirskega izvora, le da je ločitev keltskega od ilirskega zelo težka. Vendar pa je dobilo mesto jako hitro rimski značaj, ker so se že takoj iz početka Rimljani začeli v njem naseljevati. Saj se takoj izza prvih desetletij prvega stoletja na napisih pojavljajo poleg keltskih tudi rimska imena. Nekatera izmed njih so sc kmalu zelo razširila. Kažejo nam številnost nekaterih rodbin, bivajočih v mestu, pa tudi na njihovo sorodnost z rodovi v ItalijijTaka imena so: Aurelius, Vedius, Vibius, Antonius, Ennius, Pompeius, Saturninus, Mamilius, Petronius. V splošnem pridejo skoraj tri keltska imena na deset rimskih. Gotovo pa to ne podaja pravilnega razmerja med keltskim in rimskim živ-ljem. Večina napisov govori namreč o vojakih in družabno močnejših, ki so bili navadno Rimljani. Nadalje je morala rimska politična in kulturna premoč vplivati tudi na zamenjavo domačih imen z rimskimi; in najprej so jih zamenjali tisti domačini, ki so bili v rimski službi, ali pa so dosegli vsaj višji družabni položaj. Prihajali pa so priseljenci tudi iz oddaljenejših pokrajin države, ne samo iz Italije. Tako je neka Flavia Valeria postavila nagrobni spomenik svojemu možu, trgovcu iz Afrike (Aur(elio) Adiutori civi Afro negot(iatorl)). In na drugem stoji v latinščini, ki po svojem slogu spominja jasno na grščino, da ga je dal napraviti Aurelius Bassus iz Barathe Aureliju Maximu, svojemu iz okolice Zeugme in vasi Hennije v Siriji izhajajočemu bratu, in pa Sircu Aureliju Sabinu (Aur(elio) Maximo civis Surus ex regione Zeugma vico Hennia ... Aur(elius) Bassus Barathe vivus fecit frat(ri) et Aur {elio) Sabino civis Surus ex regione Zeugma). O rojaku iz Sirije govori tudi že gori navedeni spomenik, ki ga je postavil suženj Insequens. Izmed stanov govore napisi najčešče o vojakih, kar je spričo njihovega javnega položaja prav umljivo. Razen (že omenjenih) prokuratorjev in njihovih ter legijskih beneficiarjev srečavamo tudi vojaške doslužence (veterane), ki so v Celeji pre- življali svoja stara leta ter gotovo tvorili važen del mestnega prebivalstva. Večinoma so pripadali II. italski legiji (trije napisi), kar je prav umljivo, saj se je rekrutirala v Noriku in je tu tudi služila. En veteranski napis pripada osmi legiji (VIII. Avgusta) in eden četrti (IV. Flavta). Tuintam se je mudil v Celeji tudi vojak kakega drugega oddelka; najbrž je bil tu doma; mogoče je tudi, da je prišel v Celejo o priliki kakega pohoda svojega oddelka. Tako je bil skoro gotovo Celjan tisti ~L{ucius) Cassiu(s) Cla(udia) Maximus, stotnik ali centurio šeste legije (leg. VI. Ferrata), razmeščene v Siriji ki je postavil v Celeji dva kipa, enega cesarici Juliji in drugega Do-mitiji. Mudil se je v Celeji tudi Casius Calcinus Tertianus, primipilarij (= prvi centurio) dvajsete legije (XX. Valeria Victrix). Prav tako Dindius Respectus, vojak trinajste legije (XIII. Gemina), in P. Dindius Speratus, ki je služil v tehniškem oddelku kopačev nasipov (specini augustales). Nekolikokrat se omenjajo duhovniki, enkrat trgovec (že navedeni Afričan), na votivni plošči, bogu Vulcanu posvečeni, pa so darovalci vsekakor pripadniki kovaškega stanu, dočim so na Mercurijevi trgovci. Seveda je tudi Celejane usoda zanesla v širni svet. Navadno kot vojake. Srečavamo jih v Ptuju, Vicenzi, Ogleju, Genevi, pri Sv. Juriju ob Dolgem jezeru na Koroškem, v Mainzu in često v Rimu. Eden izmed njih je postavil v Celeji votivni spomenik, ker se ie s potovanja srečno vrnil v sveto mesto (Rim;, drugi, vojak II. italske legije, se je (brščas 1. 237.) udeležil bojnega pohoda proti Da-Kom ter je pri tem poginil, in tretjega so ubili Ma-cari (Mattzari), ki so bili morda razbojniško pleme. Nihče izmed njih pa ni dosegel tolikih časti kakor Titus Varius Clemens, najslavnejši Celjan starega veka, čigar moška leta padajo v sredo 2. stoletja. Izprva je bil oficir, pozneje pa je zavzemal visoka upravna mesta. Iz napisov je razvidno, da je bil po vrsti: 1. poveljnik II. mace-donske kohorte Galcev (praefectus coh II. Gal-lorum Macedonicae), 2. višji oficir XXX. legije (tribunus legionis XXX. Ulpiae), 3. poveljnik II. panonskega konjeniškega oddelka (praefectus eguitum alae II. Pannoniorum), 4. poveljnik pomožnih čet, poslanih iz Španije v Tingitansko Mavretanijo (praefectus auxiliorum in Mauretaniam Tingitanam ex Hispania missorum), 5. poveljnik dvojnega oddelka (1000 mož) britanske konjiče (praefectus equitum alae Britannkae miliariae), 6. prokurator Glicije (procurator Augusti provinciae Ciliciae), 7. prokurator Lusitanije (procurator Augusti provinciae Lusitaniae), 8. prokurator Mavre-tanije Caesarensis (procurator Augusti provinciae Mauretaniae Caesarensis), 9. prokurator Retije (procurator Augusti provinciae Raetiae), 10. prokurator Belgije in obeh Germanij (procurator pro-vinciarum Belgicae elutriusque Germaniae), 11. cesarski tajnik (ab epislolis Augustorum — Marka Aurelija in Lucija Vera), 12. cesarski namestnik (legatus Augusti) v Dakiji, kjer je umrl okrog leta 180. Zmotna je trditev, da bi bil pokopan v Lip-nici (Flavium Solvense), kjer naj bi bili za cesarja Maksimilijana I. našli njegov grob z žaro, kostmi in pepelom ter nagrobni spomenik z njegovim imenom. Da mu je poreklo iz Celeje, je čisto gotovo — v nekem napisu stoji: T. Vario T.Fil(io) Clementi Cliaudia) Cel(eia) — in rojstno mesto ga je počastilo s tem, da mu je postavilo več napisnih spomenikov. Pa tudi prebivalci v Ger-maniji, kjer je bil prokurator, so se mu izkazali hvaležne z napisom in Mavretanci so ga proslavili z dolgim verzificiranim napisom, poleg tega so morda oni dali izvršiti za njegovo rojstno mesto kip (že omenjenega) «noriškega vojaka*, o katerem se sodi, da predstavlja Tita Varija Clementa. Češčenje bogov. Rimljani so prinesli v Celejo tudi svoje bogove. Največje češčenje je užival v mestu sam božji poglavar fuppiter. V napisih se navadno imenuje kot Ofptimus) M(aximus) — Najboljši in Največji. Tuintam pa nosi tudi druge značilne pridevke. Po enkrat se imenuje: Odvračevalec nesreč — Dep (ulsor); Arubianski varovatelj — Cons(ervator) Arubianus (Arubium, mesto v Tra-kiji); Gromovnik — Fulm(inator); Car višin — Culminalis; Božanstvo Peninskih Alp (na sedanji francosko-laški meji) — Poeninus. Poleg njega nastopajo še druga božanstva bogatih rimskih nebes. Tako bog ognja in kovaštva Vulcanus, bog trgovanja Mercurius, bog voda Neptunus, bog boja Mars. S poslednjim se tudi javljata herojski junak Herkules in Victoria, poosebljena boginja zmage. Niti na poosebljeno stalno srečo, ki se imenuje Fortuna Stabilis, niso pozabili. Zatekali so se tudi k vsem bogovom in boginjam (Deis) D(eabusque omnibus), mrtve so priporočali podzemeljskim bogovom D(iis) M(anibus) in obračali so se za varstvo do hišnih duhov (Lares), do mestnega genija (Genius civitatis) pa tudi do cesarskega (Genius Augustus). Tako v napisih. Pa tudi v plastiki se nam javljajo božanska bitja. Prelestna Sreča (Fortuna), mladostni bogovi ljubezni, Amorji, dobrohotni geniji, božanstvo meseca Luna in bržkone sam bistrovidni solnčni bog Apollo so v marmorju razveseljevali oko staroveškega Celjana. Ipak domačinom rimski božji rod ni zadostoval. Častili so tudi nekatera božanstva, ki so jih dobili od svojih keltskih dedov in so bila pokrajinskega ali pa čisto lokalnega značaja. Prešla so ta božanstva čisto v krog rimskih bogov in so jih gotovo začeli častiti tudi rimski naseljenci V napisih čitamo ime Epone, ki je bila boginja konj in je imela zlasti v Porenju razširjen kult. Srečavamo tudi sveto Norejo [Norela Sancta), boginjo pokrajine, in sveto ali božanstveno Celejo (Celeia Sancta ali Augusta). Božanstvo Save (Savus) pa je bilo češčeno vsaj v bližini, prav tako Adsal-luta, ki so jo prej smatrali za božanstvo Savinje, sedaj pa jo pripisujejo brzicam. Na Savi više Hrastnika jih je mnogo in Savus ter Adsalluta nastopata v napisih skupno. Vsekakor pa so Savinjo, nemirno in često bregove prestopajočo reko predstavljali tudi v plastiki: dva mladostna, ro-gata kipa, ki sta se ohranila, dočim sta se druga dva izgubila, sta poosebitev njene moči, pa naj je tudi v tem mišljen grški vodni bog Acheloos. Predrimskega, keltskega porekla je tudi bog sorodstva Genius Anigemius. Kakor v drugih rimskih mestih se je tudi v Celeji izza konca 2. stoletja jel širiti kult orientalskih bogov, zlasti solnčnega in odrešujočega božanstva Mithre. Na njegovo češčenje spominjata dva v bližini mesta najdena napisa. Eden, nepopoln, je s severnega pobočja Miklavškega hriba in se glasi: M{ithrae) /(nvicto) Ex imp(erio) Aemilia do (no) (d)edit— Nepremagljivemu Mithri po ukazu darovala Aemilia. — Drugi je bil najden sredi zapadnega pobočja Maliča, hriba med Celjem in Laškim; nahaja se na majhnem votiv-nem spomeniku iz peščenjaka in slove: /nvicto Mit(h)re Surioni— Nepremagljivemu Mithri, Sircu. Nekje v Celju ali v bližini je bil najden majhen Mithrov relief, ki se nahaja sedaj v celjskem muzeju. — Na češčenje frigijske «božje matere* Kybele spominja relief njenega ljubljenca Atysa, božanstva porajajoče se pomladi: s plaščem zastrta figura s prekrižanimi nogami se naslanja na pastirsko palico (pedum) ter z roko podpira glavo. Omenjajo se tudi duhovniki. Tako je bilo čitati na nekem v Žalcu najdenem spomeniku ime celjskega Marthovega svečenika: Mascillus Mascil-linus. In oltarje so postavili: Juppiterju duhovnik C{aius) Ruf(ius) in častilci; Mercuriju Augustu - duhovnik Julius Lucifer in častilci; Vulcanu Augustu — (duhovnik) G[aius) Mascul(inus) Lusor in častilci; Geniju Anigemiju — častilci. Za duhovnikom imenoma našteti častilci so člani bratovščine (sodalitas) dotičnega boga; Mercurijevi častilci so bržkone trgovci, Vulcanovi pa kovači, oboji so bili združeni v udruženju, imenovanem collegium. Seveda je moralo biti v mestu več svetišč. Z večjo ali manjšo gotovostjo je mogoče sklepati na Juppiterjevo, Apollonovo, Martovo in Her-culovo. Morda je tudi Mithras imel svoj tempelj na Maliču in na Miklavškem hribu, kjer so se našli njegovi napisi. Za pripovedko je pa treba smatrati mnenje o Apollonovem svetišču na Gozd-niku in o M.throvem na Vipoti. Krščanstvo. Istočasno s prodiranjem Mithrovega kulta se je v naših krajih začelo širiti tudi krščanstvo; donašali so ga vojaki in trgovci. O njegovem pojavljanju v rimski Celeji imamo le malo podatkov, za dobo pred Constantinom Velikim (313 — 337), ko je dobilo svobodo izpovedovanja in širjenja, celo nikakega. Legenda o sv. Maksimilijanu, krščanskem mučeniku iz Celeje, je iz 13. stoletja; sestavil jo je najbrž neki pasovski kanonik, ko je tarnošnji škof Bernard obnovil češčenje tega svetnika. Po njenem besedilu se je rodil Maksimilijan v Celju, bogatem in lepem rimskem mestu, «drugi Troji», kot sin odličnih in premožnih staršev. Že od otroških let vnet za vse dobro in od duhovnika Oranija poučen v krščanskih naukih, je po rani smrti roditeljev razdal vse premoženje med uboge. Kmalu je bil poklican na škofovsko stolico v mestu Laureacum ob Donavi, odkoder je za skupne vlade cesarjev Cara, Carina in Nu-meriana (283—284) obiskal svoje rodno mesto, ko je bil v njem cesarski namestnik (tyrannus, iudex) Eulasius. Ta je silil kristjane, naj darujejo Martu. Maksimilijan pa je šel k njemu in mu očital, da vodi ljudstvo v časno in večno pogubo. Razjarjeni namestnik ga je zato stavil pred odločitev, ali naj tudi sam daruje Martu, ali naj pretrpi smrt. Maksimilijan je volil drugo in na njegovem grobu zunaj mesta so se potem godili čudeži.1 — Torej tipična srednjeveška legenda brez kakršnega koli določljivega zgodovinskega jedra. 1 Po pobožnem pripovedovanju se je nahajala rojstna hiša Maksimilijanova na planoti, kjer je zdaj ktpucinski samostan. — Maksimilijanova mučeniška kri je baje padla Za obstoj škofije v Celju že v prvem stoletju krščanske svobode govori nedavno v Št. Pavlu pri Preboldu odkrit napis, ki je došel tjakaj vsekakor iz celjskih ruševin. Heksametrski verzi imajo akrostihon Gaudenti(us) in pod njimi je vklesano episcop (e?). Ker se pravi v zadnjih dveh verzih, da naj Gaudentius prosi Boga, da ne pride v njegovo čredo rjoveč lev („in tua ne veniat grege fervidus leo"), je mogoče, da je bil Gaudentius celjski škof tedaj, ko je sredi 4. stoletja arianstvo povzročalo verske zmede v sosedni Panoniji. Drugi celjski škof, čigar ime je ohranjeno, je bil Ivan, ki ga med drugimi škofi navaja zapisnik gradeške sinode iz leta 579. Sinoda se sicer ni vršila in je zapisnik ponarejen, ali ker so imena nekaterih v njem navedenih škofov historična, je tudi eksistenca celjskega škofa Ivana okrog 1.579. bolj ali manj zagotovljena. Neki škof Ivan se še dvakrat omenja, leta 590. in 599.; v prvem letu brez navedbe škofije in v drugem kot iz Panonije došli in za Novi grad v Istri imenovani škof. Prav verjetno je, da imamo v vseh treh slučajih opravka z isto osebo, s celjskim škofom Ivanom. Najbrž je Celejo zapustil že pred letom 579., kajti v teh časih so prihajali Slovenci in Obri, ki so sovražno nastopali napram prejšnjemu prebivalstvu in se jim je Ivan hotel ogniti. V jasnejši luči se nam kaže krščanstvo v na mesto, kjer je zdaj «studenec obglavljenja sv. Maksimilijana* (fons decollationis sancti Maximiliani), nad katerim je sezidana majhna kapelica. Cerkev na legendarnem mestu obglavljenja je baje zgradil sv. Rupert leta 698.; v resnici se pa mora smatrati za ustanovo iz dobe grofov Celjanov. Celeji po odkritju starokrščanske bazilike v celjskih tleh (si. 1). Ko so (1897) polagali temelj za novo poštno poslopje v bližini kolodvora, so zadeli v nasutih tleh 50 do 90 cm globoko na ostanke zidovja, mozaikov in strebrov, opeke in ožganih lesnih drobcev. Zidovje iz slabega škrilastega apnenca je tvorilo dva vzporedna 50 do 60 cm debela in do 50 cm iz prvotnih tal se dvigajoča zida: ostanek stare apside. Zunanji, poligonalni zid je tvoril pravo Orožen, Zgodovina Celja. 3 33 steno, dočim je notranji, polkrožen in šibkejši, bržkone služil za podstavek oltarni ograji ali za sedala duhovščini. Po drugem mnenju je pa prehajal v steno tudi notranji zid in prazen prostor nad obema je služil za shajanje duhovščine na posvetovanje; na sredi tega prostora odkrita marmornata plošča naj bi bila ostanek škofovskega sedeža. Iz ostankov stebrov lahko sklepamo, da je imela bazilika tri ladje, katerih srednja je bila široka 6 m 40 cm, vsa cerkev pa 13 m. Ipak je bil odkrit samo severni del srednje ladje in še te ne v celoti, zapadna stran z glavnim vhodom je prav tako kakor južni ladijski del ostala pod zemljo. Dolgost razkrite ladje je z apsido vred znašala nekaj nad 29 m. Orientirana je bila cerkev točno od vzhoda proti zahodu. V apsidi in v severnem delu glavne ladje najdeni mozaiki so bili pestri in slikoviti, sestavljeni iz rdečih opekastih, črnih in belih apnenčastih, zelenih, rumenih in rjavih andezitnih kock, ali vseskozi dokaj slabo ohranjeni. Prepletali in obdajali so jih geometrični, rastlinski in živalski omamen ti, med drugimi spletki, listi in ptice. V velikih črkah so se javljala imena vernikov, ko so dali napraviti navedeno dolžino mozaičnih tal. Imena so deloma nečitljiva. Med čitljivimi ni več keltskih, pač pa spominjajo nekatera na grščino. Pojavljajo se: Propinquus, Maximinus, De-siderius, Antonianus, Marcelinus, Ursus, Simpli-cius, Optatianus, Honratus, Urša, Ursicina, Aman-tia, Severa, Aurelia, Optatia-, pa tudi Abrahasir, Nonnosa, Beronice. Posebno pozornost vzbujata imeni dveh cerkvenih oseb: Justinijana, diakona, in Leona, sholastika. Vendar pa ta bazilika ni bila najstarejša cerkev v Celeji. Tik ob njeni severovzhodni strani so se namreč našli ostanki zidovja podobne, toda manjše in bolje zgrajene stavbe. Očividno je bila tu starejša cerkev. Ko je postala premajhna, so zgradili novo. Zgodilo se je to v petem ali morda šele v početku šestega stoletja, torej tik pod propadom rimskega gospostva. V zvezi s to ali kako drugo celjsko staro-krščansko cerkvijo je morda tudi kamen, ki so ga našli (1907) na dvorišču trgovca Kolenca na Kralja Petra cesti in ki je zdaj v mariborskem muzeju. Nosi napis: Virgo perfpetuaj — Vedno devica. Izmed odkritih grobov in izkopanih nagrobnih spomenikov segajo gotovo nekateri v krščansko dobo, vendar se krščansko poreklo v večini slučajev ne da dokazati. Tako so mlajšega postanka sarkofagni grobovi, ki so pa zelo redki, nadalje sporadično se ponavljajoči napisi z novejšimi formulami: vix(it) an(nos), c (uravit) tit(ulum) — živel je let. . . .; preskrbel je spomenik. Kot krščanski se v starejših delih smatra sledeči, v bivši občinski hiši v Gosposki ulici št. 3 vzidani napis: I{n) h(oc) s(igno)... haec iacit quamdam Maximus i(ri) C(hristo) D{eo). — V tem znamenju ... tu leži neki Maximus v Kristu Bogu. Prav tako tudi: Petronia P. f(ilia) Maximilla hic quie-scit. L. Petronius il rs a? ... Petronius . . . Petronius il ... an XXII. Mogoče je krščanski Victor Fato na majhni kvadratasti plošči s posodo v sredi. Topografija. Podati točno topografsko sliko stare Celeje je skoraj nemogoče. Novo mesto je namreč nastalo na prostoru Starega; in zato so se v času, ko 3* 35 svet še ni imel znanstvenega interesa za arheološke predmete, zabrisali mnogi sledovi, pa tudi potem, ko se je ta interes že vzbudil, je ostalo preiskavanje bolj ali manj slučajno, odvisno večinoma od gradbenega delovanja. Tako je nemogoče, določiti mejo med skupinami rimskih hiš in ulicami. Le tu pa tam je jasno razmerje napram današnjemu stanju, jugovzhodni del Gosposke ulice n. pr. poteka nad nekdanjo rimsko, isto velja za del Vodnikove, drugod je obratno, tako so se odkrili zidovi rimske hiše nasredi Prešernove ulice pred poslopjem starega okrožnega sodišča. Z lego Celeje je v ozki zvezi vprašanje o toku reke Savinje. Marljivi preiskovatelj Celeje Gabriel Seidl je menda prvi (leta 1843) izrazil mnenje, da je tekla Savinja v rimski dobi nekoliko severneje, nekako med današnjo bolnico in železnico ter se je nekje blizu sedanje Maksi-milijanove cerkvice stekala z Voglajno. Do tega prepričanja ga je dovedlo dejstvo, da se je našlo tik ob današnji strugi in deloma celo v njej precej rimskih predmetov, tudi spomenikov, o katerih ni soditi, da bi bili izpremenili položaj. Pozneje — vsekakor pred nastankom srednjeveškega Celja — je pa Savinja svoj prejšnji tok zamenjala s sedanjim; ali tudi v rimski dobi je tekel del vode tod po ozkem rokavu, v katerega so se izlivali tjakaj nagnjeni kanali. — Izza Seidlovih časov se to mnenje stalno ponavlja. Precejšnja stopnja verjetnosti se mu nikakor ne more odrekati. Govori zanj od Seidla navedeno dejstvo nahajanja spomenikov v strugi, razmeroma nizka lega severne mestne okolice in manjkanje rimskih izkopin na tem ozemlju. Ni pa 2. Načrt sedanjega mesta z vrisanimi .Vimskimi najdbami. N> jdišča: I. oltar Eponi in sveti Celeji; 2. oltar Mercurlju; 3. mesto najdb, odkritih ob gradnji železnice ; 4. ostanki o'-zidja, oltar Neptunu flugustu; 5. Mithrov napisni kamen; 6. nagrobnik T. Claudija; 7. stebrišče rimskega templja; 8. oltar Juppiterju; 9. oltar Martu Herculu; 10. „Vrata z antikami"; 11. najdišče stavbnih ostankov in skulptur na prostoru vojašnice Kralja Petra; 12. najdišče stavbnih ostankov in skulptur na prostoru Narodnega doma; 13. K

, Traianus (69), Hadrianus (65), Sabina, žena Hadrianova (6), Aelius, adopt. sin Hadrianov (2), Antonius Pius (98), Faustina Major, žena Antonina Pija (56), Marcus Aurelius (92), Faustina Minor, žena Marca Aurelija (37), Lucius Verus. brat in sovladar Marca Aurelija (15), Lucilla, žena Lucija Vera (12), Commodus (15), Crispina, žena Commodova (8). 164. Zlati rimski novci: Valentinianus I. (1), Flavius Julius Nepos (1). * 165. Pavze mozaikov, odkritih na prostoru stare bazilike, na Terčekovem dvorišču (sedaj hotel «Beli vol») in na vrtu sreskega poglavarstva ; Bgloffove risbe rimskih spomenikov in posnetki po njih; načrt vile na Sevcih; razne fotografije rimskih spomenikov; odlomki stenskih slikarij; drobna zlata verižica in velik zlat novec Aurelianus. Ti predmeti redno niso izloženi (Au-relianus se radi dragocenosti čuva drugje) in se samo na željo pokažejo. * Opomba. Muzej poseduje tudi zbirko 27 grških posod iz 4. ali 3. stoletja pr. Kr. Izkopane so bile v Atenah in so del večje najdbe 100 komadov, ki so večinoma prišli na Dunaj. L. 1880. so se nahajale v Zagrebu in jih je potres močno poškodoval. Material je terracotta najboljše vrste; poslikane so ali vsaj črno prevlečene. Od spodaj navzgor. I. polica :oinochoije, zajemalke (3); kylix, zdelici kot čaši v starejši obliki (2). II. polica: kylix, zdelice kot čaše v mlajši obliki (8); kar-thesion, daritvena; posoda (l). III. polica: aryba-los, vrč za dišeče olje (1); zdela za žensko lepotičje (1); pyxis, posodici za drobne predmete in denar (2); lacrimariji, solznice (5). IV. polica: leky-thos, posode z ozkim vratom, ki so se rabile za shranjevanje dišav (4). (Razen arheoloških zbirk se nahajajo v zgodovinskem delu muzeja še srednjeveški in novoveški predmeti. Največje važnosti so listine (okrožnega urada, izza dobe Marije Terezije, mestne listine, zlasti zapisniki občinskega sveta od 1720 do 1840, novejši urbariji itd.) ter novci (najdba na Jungerti, v Sevnici itd.). Vsi ti predmeti so le deloma izloženi. V prirodopisnem oddelku so na prvem mestu rudnine, hribine, terciarna favna in flora celjske okolice. RIMSKI SPOMENIKI V MESTU IN BLIŽNJI OKOLICI. Na jugovzhodnem (takozvanem «Vodnem») obzidnem stolpu: 166. Odlomek arhitektonskega okrasa s progo, ki je kombinacija akantovih listov in palmete ter odlomek nagrobnega spomenika, čigar napisna polja obdajata ob straneh dva špirilasta korintska stebriča, zgoraj pa proga, sestoječa iz bršljanove vitice. V trikomem zatrepu je Meduzina glava med dvema ptičema in v stranskih trikotnikih na vrhu sta delfina. Napis kaže, da velja Marku Vibiju Dioscoru, (njegovi ženi), osemdesetletni Juliji Concordiji, in neki T... ae .. . . Nastal okrog 1. 100. — Edino to se je do danes ohranilo na stolpu, ki ga je Seidl v svojem času imenoval »arheološki zemljevid*; bilo je tedaj na njem kar sedem napisnih kamenov. Na Slomškovem trgu. 167. Ob presbiteriju kapelice mestne sirotišnice tik pri tleh levja glava, katere obrisi se komaj spoznajo, nad glavnim vhodom v kapelanijo lepo ohranjen in dobro izdelan lev, istotam tik ob levi strani vhoda del kamenitega sedeža, in sicer nosilec sedala, z v levje telo spremenjenim prednjim robom, in v severni steni župne cerkve pobeljena, precej sirovo izdelana ženska glava poznorimskega postanka. Na Glavnem trgu. 168 Na pročelju hiše št. 11, kjer je sedaj lekarna »Pri Mariji pomagaj«, je v višini prvega nad- stropja na desni strani vzidan nagrobnik, ki ga je Marcellinus (suženj ali osvobojenec Avitov) za živa postavil sebi, svoji ženi Aureliji Bassini in hčeri Aureliji Potentini. — Marcellinu[s] Aviti v(ivus) f(ecit) sibi et suis Aur(eliae) Bassin[a)e con(iugi) car(issimae) o(bitae) an(norum) LXXX Aur(eliae) Potentin(a)efil(iae) car(issimae) o(bitae) an(norum) XXX. — Nad napisom se nahaja doprsje moža, žene in hčere. Iz 3. stoletja. C III 5256. 169. V desnem voglu iste hiše je vzidan velik in masiven votivni kamen z daritvenim vrčem ob boku; napis je zdaj skoraj čisto zazidan, ali iz prejšnjih zapiskov je znan Kamen je postavil (aram cum scriptura dono dedit) Juppiterju. Najboljšemu, Največjemu (Jovi Optimo Maximo), in njegovim častilcem (et cultoribus eius) (duhovnik) C. Rufius. Nato slede v napisu člani bratovščine Juppiterjevih častilcev: Sentonius Spectatus, Pe-tronius Marcus, Mamilius Respectimus, Antonius Saturnini (suženj ali osvobojenec), Helvius Justus, Turravius Castor, Aurelius Ciantullo ?, Boto Noni (suženj ali osvobojenec), Verus Saturnini (suženj ali osvobojenec), Sentonius Albucius, Pompeius Surus, Publicius Callistus, Mamilius Cresces, Petro ni u s Celer, Rufius Herma, Claudius Maximus, Restatus Saturnini (suženj ali osvobojenec), Jan-tullus Orgetei (suženj ali osvobojenec), Maximi-lianus Severi (suženj ali osvobojenec). Med navedenimi osebami jih je nekaj s keltskimi imeni: Tarravius_____ Ciantullo ?, Boto Noni, Jantullus Orgetei. Kamen je iz I. stoletja po Kr. C III 5191. 170. Na južni strani dvorišča hiše št. 16 (na Glavnem trgu) je vzidan med 1534 in 1550 v strugi Savinje najden votivni kamen: Marti Herculi Victoriae Noreiae. Martu Herculu, Victoriji in No-reji. C III 5193. Na „Vratih z antikami" in ob njih (si.30). Vrata se nahajajo v Gosposki ulici 16. Dvorišče hiše s to številko je poprej neposredno prehajalo v ozko Zagato. Pred sto leti je pa tedanji lastnik profesor Kfittel dal zgraditi vmes visoka vrata, kamor so se vzidale nekatere antike. Odtod ime. 171. Na vzhodni steni dvorišča je že izza 16. stoletja vzidan nagrobnik. Napis pravi, da ga je postavila Flavia Valerija svojemu možu Aure-liju Adiutorju, Afrikancu in trgovcu. — Fla{via) Valer{ia) Aur(elia) Adiutori civi Afro negot(iatori) o (bito) an(norum) XXXV con (iugi) c (arissimo) titulum posuit. Že v 16. stoletju (za Appiana) je bil kamen na tem mestu. 172. Na notranji strani vrat je vzidan nagrobnik triindvajsetletnemu legionarju. Napis slovi: D(iis) M(anibus) Aur(elio) Justino militi leg{ionis) II Ita-l(icae) o(bito) in exp(editione) Daccisca an(norum) XXIII Aur(eluis) Verinus vet(eranus) et Mess{ia) Quartina parentes fecerunt. — Spomenik so torej postavili roditelji, veteran Aurelius Verinus in žena Messia Quartina, svojemu triindvajsetletnemu sinu Aureliju Justinu, vojaku II. italske legije, ki je padel na pohodu proti Dakom. To se je zgodilo najbrž 1.237.; poprej se ni moglo, kajti II. italsko legijo je ustanovil šele Marcus Aurelius. Nad napisom vidimo mladega vojaka, upodobljenega v ploskem reliefu. Gologlav je in odet s tuniko, preko levega ramena mu visi vojaški plašč (sa-gum). Z levico drži meč, na katerega polaga steg-njena dva prsta desnice. Za njim je na levi ščit, čigar notranja stran je vidna, na desni pa kopje 30. Vrata z antikami. (pilum). Napis je znan že izza 18. stoletja (Duel-lius), najdišče pa ni ugotovljeno. C III 5248. 173. Ob prehodu skozi vrata z antikami na levi strani rogato vodno božanstvo (Savinje?), slično tistemu v muzeju, ali manj dovršeno in deloma pokvarjeno. Na zunanji strani Vrat z antikami: Na desni zgoraj: 174. Relief: Ainor in Psyche. Psychina krila odlomljena. Na desni spodaj: 175. Nagrobnik z vokvirjenim napisnim poljem, z Meduzino glavo v zatrepu in delfinoma v sklepnih trikotnikih. Napis: Atiougus Ittonis lib(ertus) an(norum) C et Boniata con(iunx) LX Saturnius f(ilius) Itton(is) lib[ertus) ? Genialis Ittoli a(nnorum) L Finita It[t]oli a(nnorum) XL Saturnina Saturn ... — Postavljen vsej rodbini: stoletnemu Atiogu, osvobojencu Ittonovemu, in njegovi šestdesetletni ženi Boniati, sinu Saturninu, tudi Ittonovemu osvobojencu, potem Genialiji in Finiti, Ittolijevima osvobojenkama (sužnjama) in Saturnini Saturn ... Nagrobnik je iz I. ali II. stoletja. Imena starejših oseb so vsa keltska (Atiogus, Itto, Boniata, Itto-lus). C III 5242. Na levi zgoraj: 176. Relief: Dva proti desni korakajoča moža tipične nizke in čokate rimske postave. Gologlava, prvi je oblečen v tuniko in ogrnjen s togo, preko desnega ramena drži dolgo palico, drugi je v tuniki z rokavoma, do kolen segajoči. Na levi spodaj: 177. Votivni spomenik, ki ga je leta 1804. odkril neki kmet na vrhu Vipote, ga spravil potem domov in obdal z ograjo. Pri njem ga je 1.1815. našel profesor Zupančič. — Napis: [I(ovi) Olptimo) M[aximo) Po[e(nino)} G[aius) Bellicius Ingenuus duovir Cl(audiae) Cel(eiae) et Aurelia con{i\unx pro salute sua suorumque omnium. — Za svojo in vseh svojcev blaginjo sta ga Juppiterju, Najboljšemu, Največjemu, Penincu, postavila Gaius Bellicius Ingenuus, duovir Claudije Celeje, in žena Aurelija. — Ime Poeninus je dobil Juppiter po Peninskih Alpah na ta način, da je prešlo nanj češčenje nekega tamkajšnjega lokalnega boga. 178. Nad sredino vrat: orjaška glava, predstavljajoča mladostno božanstvo Appolonovo (?). 179. V Ipavčevi ulici na zunanji strani hiše št. 9 vzidan odlomek votivnega kamena, ki ga je na svoje stroške Fortuni postavil Caius Vettius [de sua pecu[nia) faciend(um) cu[ravit) C(atus)... [Vet[tiu{s)7\). C III 5156. 180. Na dvorišču Narodnega doma lepo in dobro ohranjeno oglavje nagrobnika: med delfinoma Meduzina glava, med psoma proti levi bežeč zajec in napis D[iis) M(anibus). 181. Na Ljubljanski cesti na dvorišču hiše št. 6 odlomek nagrobnika, ki ga je Secundus, Marcel-lov sin, za živa postavil (Secundus Marcelli f(ilius) v(ivus) f(ecit)) nekemu dvainpetdesetletnemu možu. C III 5270. Na severni steni cerkve sv. Maksimilijana: 182. Arhitektonski okrasek: slop, okrašen na ozki strani z eno, na široki z dvema bršljano-vima progama in z dvema korintskima glavicama. 183. Nagrobnik z napisom: D(iis) M(anibus) Aur(elio) Saturnino vet(erano) o[bito) an[norum) XLV et Aur[eliae) Secundin[a)e con(iugi) o(bitae) an(norum) XXXV et Aur{elio) Secundino fra(tri) o {bito) an(norum) VII Decimia Quaeta Ania Aurelius) Crescentius parentibus carissimis. — Decimia Quaeta Avia in Aurelius Crescentius sta ga postavila srčno ljubljenim staršem, veteranu Au-reliju Saturninu, umrlemu v starosti 45 let, Au-reliji Secundini, umrli v starosti 35 let, in umrlemu sedemletnemu bratu. — V zatrepu krilata Medu-zina glava, v gornjih voglih do en delfin. Na tem mestu že v začetku 16. stoletja. C III 5219. 184. Nagrobnik rodbine Cupitianus. Razdeljen v tri polja. Na podstavku dva delfina, z glavama spodaj. Nad napisnim poljem bršljanova proga, nad njo v vdolbini tri osebe. Na desni je mož, ki drži v levici svitek, znamenje civilnega uslužbenca, na katerega polaga prve tri prste desnice (prisega ?), druga dva pa ima skrčena. Na levo sta dve ženi, prva ima v levici posodo s kadilom, v desnici granatno jabolko (simbol zakona), druga pa v levici koraljo in v desnici jabolko. Napis: D(iis) M(anibus) Cup (itius) Cupitianus o(bitus) an(norum) LX et B{a)ebia Maximina (coniux) o{bita) an(norum) L Fla(vius) Decoratianus b(ene-ficiarius) et Cup(itia) Juliana coniux vi(vi) pcr(en-tibus car(issimis) fa{ciendum) cur(averunt). C III 5221. 185. Nagrobnik rodbine Secundianov. Nad napisnim poljem arhitrav z bršljanovo progo in nad njim vdolbina z doprsji treh oseb. Desna je Aurelius Secundinus, ki drži v levici svitek, na katerega polaga prve tri prste desnice, druga dva pa ima skrčena. Leva oseba je njegova žena, ki ima rožo v desnici. Med obema je sedemletni sinček z odprto knjigo v desnici in pisalom v levici. Napis: D(iis) M(anibus). Aurelius Secundi-anus et Aur(elia) Valentina con(iux) vivi fec(erunt) sibl et Aur(elius) Secundianus fil(ius) o(bitus) an(norum) VI. Crudeles parentes facere cur{ave-runt). — Užaloščena roditelja Aurelius Sekundi-anus in Aurelia Valentina postavila svojemu sedemletnemu sinčku Aureliju Secundijanu in sebi. Že v 16. stoletju na istem mestu. C III 5246. Tudi v notranjosti cerkve je pri velikih vratih vzidan majhen arhitektonski okrasek, prav tako v bližnji kapelici obglavljenja sv. Maksimilijana. 186 Pod stolpom cerkve si/. Miklavža je že izza 16. stoletja vzidan votivni spomenik, čigar napis je močno pokvarjen. Postavil ga je Jup-piterju, Najboljšemu, Največjemu, Calcinius Ter-tianus, rodom iz mesta Condate v Britaniji, bivši prvi centurio (primus pilus) in poznejši vojaški tribun XX. legije, s svojo ženo Patronijo Tertijo zase ter za otroke, in sicer vsled zaobljube. jiovi) O(ptimo) M(aximo) C(aius) Calcin[ius] Con-d(ate) p(rimus) p(ilus) tr(ib... mil] leg(ionis) XX. V(aleriae) V(ictricis) c[um) Petronia Terti[a] uxore [pro\ se et filiis vot{um) [so/v(/f)]. Petronia Tertia je bila najbrž Celjanka, ker je, po čestih napisih sodeč, živela tu rodbina Petronijevcev. C III 5184. 187. Istotam je poleg vrat na obeh straneh vzidan po en venčni kamen, sličen tistim s stav-bišča Narodnega doma, samo manjši. 188. Na zatrepu četrte kapele na Kalvariji je vzidana nagrobna plošča, ki jo je žena Tertia za živa postavila svojemu sedemdesetletnemu možu Mattiju Ursulu in triindvajsetletnemu sinu Ursinu (Mattio Uršulo an{norum) LXX et Ursino f(ilio) an (norum) XXIII Tertia con{iux) viva fec(it)). C III 5243. Na bivšem «Hrvatskem» mlinu, sedanji Maj-dičevi tovarni na Spodnji Hudinji: 189. Votivni kamen, posvečen sinu Constan-tina Velikega, Flaviju Claudiju Constantinu. Čita se: [D[omino) n(ostro) Fl{avio) Cl(audio) Constan-tino nobilis[simo) [Caes(ari] filio d(omini) n(ostri) Constantini Maximi victoriosissimi semper Aug(usti) nepoti M(arci) Aurelii Maximiani et Fl(avii) Con-stanti Divorum et Divi Claudii abnepoti Norici Mediterranei devoti numini maiestatique eorum. — Gospodu našemu Flaviju Claudiju Constantinu, najplemenitejšemu Caesarju, sinu našega gospoda 31. Korintsko oglavje. * /T, , <<#4 - - . ' Constantina Velikega in vedno zmagovitega flugusta, vnuku Marca Aurelija, Maximiana in Flavija Constan-tijaterpravnuka božanstvenega Claudija darovali Sredozemski Noričani iz vdanosti Njihovemu Božanstvu in Veličanstvu Iz početka 4. stoletja. C III 5207. 190. Ob vhodu v Lemaičevo vilo v Aškerčevi ulici (nasproti nekdanji cerkvi sv. Andreja) korintsko oglavje, odlomek oglavja in vojaški relief, najdeni I. 1927. pri gradnji vile. Oglavje (si. 31) ima kot redko posebnost moško glavo med dvema izmed štirih volut. Lepo delo in fini stil pričata o visoki starosti (konec 1. ali početek 2. stoletja). Relief (sl.32) prikazuje nago vojaško postavo, ki drži v levici kopje, v desnici pa ima neki predmet (čelado?), dočim ji ščit sloni ob desni nogi. Ker se nahaja na desni bočni strani okrasek (proga) in ker sta zgoraj vidni dve vdolbini, je gotovo, da je bil \ M; 32. Vojaški relief. relief pritrjen v kakem voglu. Mogoče je del vojaškega nagrobnega spomenika. Opomba. V starejših delih se pripisuje rimsko-kršCansko poreklo napisu, vzidanemu na dvorišču hiše št. 3 v Gosposki ulici. Pravi se v njem, da tu poCiva neki Maximus (haec iacit quandam Maximus). DRUGAM ZANESENI CELEJANSKI NAPISI. V Gradcu (Joanneum). 191. Na kvadratni bazi se nahajajoč napis: Victor Fator. Postavljen nekemu zmagovitemu cesarju in najden na domnevanem foru ob Kralja Petra cesti. C III 5210. Opomba. V Joanneju se nahaja tudi bronast kipec sedeče in okronane osebe, po Knablu boginje Celeje, po W.Schmidu boga Helija (solnčnega božanstva). Lepo delo, najdeno pri Marijini (nekdaj minoritski) cerkvi. Tam je tudi nekaj keltskih novcev z Lemberga pri Dobrni. Na Dunaju. 192. Neptunu Augustu posvečeno; postavili Celejani na javne stroške (Csleiani publice). Nekdaj v zunanji steni pri kapucinih; Garellius (med 1733—1739) poslal na Dunaj. V stopnišču Narodne knjižnice. C III 5197. 193. Cesarju Vespasianu (imp. Vespasiano Cae-sari). Iz leta 79. Najden v Savinji. Garellius poslal na Dunaj. V stopnišču Narodne knjižnice. C III 5201. 194. Cesarju Nervi [imp. Divi Ner. f. Nervae Traian{i) postavil Grupius Moderatus Junianus Juncinus. Nekdaj v zunanji steni pri kapucinih. Garellius poslal na Dunaj. V stopnišču Narodne knjižnice. C III 5022. 195. Titu Variju Clementu, T ... . sinu, rodom iz Claudije Celeje (Cl[audia) Cel(eia)), cesarskemu prokuratorju provinc Retije, Mauretanije Caesa-rensis, Lusitanije, Cilicije, poveljniku dvojnega oddelka Britancev (praef(ectus) al(ae) Britannicae Miliar(iae)), poveljniku pomožnih čet, poslanih na ekspedicijo v Tingitansko Mavretanijo (praef(ectus) auxiliorum tempore expeditionis in Tingitaniam missorum), poveljniku II konjeniškega oddelka Pa-noncev (praef (ectus) eq(uitum) al(ae) II. Pannoni-orum), tribun XXX. legije (Ulp(iae)), poveljniku II. kohorte macedonskih Galcev (praef(ectus) co-h(ortis) II. Gallorum Macedon(iae)). Postavila Va-lerius Urbanus in Licinius Secundinus, dekuriona vojnih oddelkov Mauretanije Caesarensis (decu-riones alar(ium) provinc(iae) Mauretan(iae) Caesarensis). Že v 16. stoletju v dolnjem gradu. Zdaj v stopnišču Narodne knjižnice. C III 5211. 196. Sličen napis, ki so ga Titu Variju Clementu postavili v Retiji bivajoči rimski državljani iz Italije in drugih provinc (Cives Romani ex Italia et aliis provinciis in Raetia consistentes). Najden okrog leta 1553. pred severnimi (Graškimi) mestnimi vrati Zdaj poleg prejšnjega. C III 5212. Sličen napis, ali razširjen z naslovom procurator Ger-maniae Superioris in Germaniae Inferioris je bil na den na Lipniškem polju pri Gradcu. Postavilo ga je mesto Trier najboljšemu predsedniku (civitas Treverorum praesidi op-timo). Z njim so bili baje najdeni tudi telesni ostanki Tita Varija Clementa. Na vrtnem hodniku Narodne knjižnice. V graškem muzeju posnetek. C III 5215 Prav tako je bil najden napis temu Celjanu tudi v Metzu (postavili so ga meščani Augustae Treverorum — Trierja) in drugi nekje v Panoniji (postavili rimski državljani iz Italije in drugih provinc, bivajoči v Panoniji. Zelo zanimiv je napis, najden leta 1866. v nekdanji Lambesi v Mavretaniji. Izklesan je na trivoglatem stebru Orožen, Zgodovina Celja. 9 129 in v številnih verzih pripoveduje o pogrešeni gradnji vodovodnega prodora za mesto Saldae, ki ga je po naročilu Tita Valerija Clementa, cesarskega prokuratorja, srečno dovršil librator (inženir) Nonius Datus. Ta mož je napis tudi sestavil. 197. Pompeius Agilis za živa postavil sebi, ženi Pompeji Primigeniji, hčerama Pompeji Spec-tati in Curiji, Sextiji Seputi in sinu Vitaliju. Nekdaj nad pokopališkimi vrati pri sv. Danielu, zdaj v stopnišču Narodne knjižnice. C III 5261. 198. Atilius Secundus staršem, C. Atiliju Se-cundianu, edilu celejanskemu, in Veponiji Bellicini, ter Calu ... Tutorini, prečednostni ženi. V 16 stoletju nad Ljubljanskimi vrati. V stopnišču Narodne knjižnice. C III 5225. IZGUBLJENI NAPISI. Z votivnih spomenikov. 1. Juppiterju, Najboljšemu, Največjemu, Gro-movniku (fulmina(tort\), vsem bogovom in boginjam je v svoje in svojih zdravje postavil spomenik T. Mattius. Za Seidla je bil vzidan na dvorišču neke hiše Pred grofijo. 2. Božanstveni Celeji (Celeiae Aug(ustae)) je drage volje in pristojno izpolnil zaobljubo P. Aelius Verinus, konzularni beneficiarij. V 18. stoletju je bil pri vhodu v župnišče. C III 5154. 3. Kamen z upodobitvijo Mercurija; s črno marmornato kroglo vred je bil najden v 18. stoletju na nekem vrtu v bližini izliva Voglajne. Napis pravi, da ga je postavil božanstvenemu Mercuriju (Mercurio Augiusto)) duhovnik Julius Lu-cifer, C III 5196. Nato sledijo imena članov bratovščine: Viator Cetul-i, Avitus Magn-i, Spectatus Sext-i, Secundinas Secund-i, Finitus Magn-i, Crescens Nertomari, Ma-ximus Quint-i, Calvinius Martialis, Aemilius Spec-tatu-s, Avitus Secund-i, Maximus Viatoris, Ma-ximus Tert-i, Julius Secund-i, Aemilius Firmus, Cassius Senilis, Secundin. Maxim-i, Presens Re-spect-i, Saturnin. Viatoris. 4. Božanstvenemu geniju (Genio Aug(usto)) in domačim bogovom (et laribus) sta postavila spomenik P. Ursinus in Cassia Censoria. V 16. stoletju pri sv. Uršuli. C III 5158. 5. Velikim bogovom (Diis Mag(nis)) je posvetil spomenik Statius Saturninus, Titov sin, iz zaobljube C. Statija Seiana. V 16. stoletju se je nahajal v (minoritskem) samostanu (?). 6. Odlomek napisa, posvečenega vsem bogovom in boginjam, je videl Zupančič pri kmetu na Vipoti. C III 5190 Napis na majhnem stebrovem podnožju: Vir-iuti (Kreposti). C III 5198. 7. Odlomek napisa razjarjenim bogovom (Diis Iratis) (?). 8. Odlomek spomenika, ki so ga meščani postavili na svoje stroške (oppida(ni) de sua pecu(nia) faciund(um) cufraverunt)). V prvi polovici 19. stoletja je bi! vzidan na Glavnem trgu. C III 5156. 9. Odlomek, s katerim sta izpolnila svojo zaobljubo Quintus Rufius. Tatija Cana, suženj ali osvobojenec, in Quintus Rufius Hiero. Najden leta 1845. pri gradnji železnice ob Savinji na Bregu. C III 5199. S spomenikov znamenitim osebam. 10 Cesarju Nervi (imp(eralon) Divi Nervae j. Nervae Traiano). V 16. stoletju vzidan v cerkvi sv Maksimilijana. C III 5203. 9» 131 11. Cesarju Marcu Aureliju (imp{eratori) Caes-(ari) M(arco) Aurelio) (?). V 16. stoletju v hiši nekega čevljarja. C III 5205. 12. Cesarju Constantinu postavil Martianus, praeses Sredozemskega Norika (D(omino) neostro) Fl(avio) Constantino Clementissimo atq(ue) Vict(o-riosissimo) Aug(usto) Martianus v[ivus) p(osuit) praeses provinc(iae) Norici Mediter(ranei) D(ivo) nu(mini) m(aiestatique) eius). V 16. stoletju na hodniku minoritskega samostana. C III 5209. 13. Constantinu, sinu cesarja Constantina D(o-mino) n(ostro) Fl(avio) [J)u[l(io)] Constantio [nob (ilissimo)) [C]a[