MIŠKO KRANJEC, PISATELJ
Oral je ledino
S tovarišem Kardeljem smo izgubili veli-kega človeka, komunista, revolucionarja, učitelja delavskega razreda, ki je oral ledino sveta s svojimi naprednimi velikimi idejami. Izgubili smo človeka, njegov svetal spomin ne bo nikoli ugasnil med slovenskim delov-nim ljudstvom. Spoznal šem ga še kot učite-ljiščnika, takrat je bil še mlad pa že ves predan napredni miselnosti, kasneje sva se še srečala nekajkrat, posebno ko je zamislil svojo Ljudsko pravico in mi jo zaupal, da jo jaz urejam.
Te Ljudske pravice se je zelo veselil in je eno leto izhajala takorekoč kot legalni delav-ski list, dokler jo niso zatrli.
Po vojni sva se srečala često, saj sva bila oba poslanca v zvezni skupščini in smo se vozili v Beograd, tam pa smo se videvali bodisi v klopeh, bodisi na hodniku in se pogovarjali. Zanimal se je za kulturo in sploh je bil za vse radoveden. Po osmih letih aktivnega političnega dela sem ga zaprosil, če bi me lahko oprostili nadaljnjega politič-nega dela, da bi se posvetil samo pisanju, kar mi je odobril in sem se od tedaj res lahko posvetil samo pisateljevanju. Kasneje sva se še  večkrat srečala in  vedno je bil enako
radoveden, za vse se je pozanimal, za V8e vprašal, bil je neverjeten človek v tej svoji širini, znal je oceniti človeka in je znal po-slušati, kar sem mu pripovedoval. Če je imel svoje mnenje, svoje mišljenje, je to potem povedal s tako doslednostjo in s tako popol-nostjo, tako da ni bilo tnogoče ugovarjati.
Potrpežljiv, kritičen sogovornik
»Pred vojno sem se srečaval z njim, ven-dar ne veliko, ker sem tedaj živel v Veliki Polani, on pa seveda ni bil prepogosto v Prekmurju. Toda lahko rečem, da je od vsega začetka kazal neko posebno človeško toplino, mirnost, s katerima je poslušal so-govornika prav do konca. Šele potem je povedal, kar je mislil _ in proti temu ni bilo več mogoče ugovarjati.«
»Zakaj ne, vprašujete? Ker je bilo v nje-govem govoru vse tako zgoščeno, pretehta-no, jasno in argumentirano, da te je prepri-čal. In zdelo se je, ko je govoril, kot da ta človek sploh ne more poznati sovražnika, toliko je bilo v njem neke posebne človeške pozornosti in razumevanja. Tudi to je spada-lo k temu, da te je prepričah«