SŠ	Izhaja
S po dvakrat na mesec v Ljubljani,
S kadar ga je volja, ko ga prebere S	in ne konfiseira
S	policija.
mmiHiKraifiKKftaaiifi
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 1 5 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Velja
celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za
vsacega brez ozira na stan, narodnost in vero.
—grod Kdor ga bere ln ga ni "kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. fcVp—
Kako ..Brencelj" sleda o novem Mn 1883 po sveti in prerokuje Uidem, če verjamejo ali ne.
Vselej, kedar kakoršni koli človek stopi v kaj, si reč prej nekoliko premisli. Ali stopiti v novo leto je bil vsak prisiljen, možki ali ženska, mlad ali star, minister ali strežaj, general ali zadnji vojak in celo nemškutarji, kakoršni so Sraj, Dežman, Šafarjev Dolfi itd., za ktere menda nihče več ne da. Ravno tako je po drugih naših slovenskih deželah sila veliko ljudi, ki so morali z nemčurskimi pljučami stopiti še v to leto, ker jim je to vendar še ljubše, kakor da bi jim bil ob koncu novega leta kak vrag vzel sapo. Stopili so tudi in recimo, da bodo tudi prišli še ven, akoravno so skoro gotovo v globoko lužo stopili.
Lansko leto je bila povodenj, pa ne taka, kakor so jo drugi popisovali; povodenj, če pride od vode, v političnem življenji ni toliko nevarna, kakor tista, ki se razlije kar po celih strankah. In to se je zgodilo preteklo leto v Avstriji, vladi nasprotna stranka je prišla pod vodo in če ne bo kakega vraga od kod, bo tudi pod vodo ostala; ž njo vred tudi naši nemškutarji, čeravno mi od tega dozdaj nimamo še druzega dobička, kakor da se jun smejemo ko žabam, ki kvišku skačejo, pa le zmiraj nazaj padajo. Nekdaj so Slovenci tako skakali kvišku, pa tudi nazaj odletavali, in marsikteri se je pri tem še kaj pobil. Razloček je bil le ta, da so imeli od tega vendar nem-čurji dobiček, česar pa zdaj narobe še ni. — No, pa bo že Bog dal!
Zdaj pa: kako je po drugem svetu, po kterem Slovenci ne hodimo, če nismo k temu prisiljeni?
Amerika je lepa dežela, kjer živi že marsikaj Slovencev, tudi „Brenceljnovih“ znancev in žlahtnikov, ki so se tam naselili. Gotovo je to, da so tisti, kterim se tam dobro godi, veseli, da so še tje preselili. drugi bi bili pa radi zopet doma. To bo pa zmiraj tako. Ako se Amerikanec v Evropo preseli, bo šel tudi rad nazaj, če se mu ne godi dobro. Kaj pa Amerikanci letos mislijo, „Brenceljnu“ ni znano, samo toliko ve, da v avstrijske loterije ne stavijo.
Anglež žveka zdaj svoj tobak v Egiptu; doma ga premalo pridela, zato si ga išče drugje. Če ga dobi, je potem tako miren, kakor pes pri jedi.
Avstrija — ej! Rajši nič reči. Vse pri starem, samo da se ostanki judovsko-liberalne stranke prepočasi razkrojajo v gnoj. Taaffe je še zmiraj Taaffe, Konradu bi pa vsaj Slovani peli davno radi že znano Preširnovo: „Kaj je tebe treba bilo ?“
Belgija je dobra, njen denar veljaven po vsem svetu, posebno pri nas, druzega se pa nič ne ve o nji; tudi „Brencelj“ ta denar vzame prav rad, če ga mu kdo pošlje za naročnino.
Bolgariji se tudi dobro godi, ker se „Brenceljnu“ še ni nič pritožila. Turki ne žro kristjanov, kristjani pa turkov ne in to menda obojnim želodcem dobro tekne.
Francoska je po smerti zgubila svojega Gambeto, za kar ima pa, če hoče, tožiti smrt ali pa še kako drugo žensko. Veliko ropota, pa če so Francozi kaj vredni, bodo dobili že druzega. Saj jih je veliko in vsi znajo francoski vsaj govoriti, česar se o Nemcih ne more trditi. — Težje bodo dobili generala, kakor je bil ravno
umrli Šanci; jezik brusiti zna marsikdo, sablje pa ne vsak, — to tako na Francoskem kakor drugje.
Laška je tista dežela, po kteri je zadnjič „Pavliha“ hodil, pa bil zato konfisciran ne v Eimu (kjer zdaj vlada laški kralj), ampak v Ljubljani (kjer zdaj vlada državni pravdnik France, ki se za Pršeta piše). Iz tega se vidi, da je „Brenceljnu“ bolj varno na Laškem, kakor v Ljubljani. Če bo letos kaj poka, „Brencelj“ ne bo kriv. (Več glej na zadnji strani.)
Nemčija ali Prusija, kar je eno isto, ker je Bi z m ar k zraven. To je pa že nekaj, v kar zdaj gleda Francoz, Rus in Lah, samo Avstrijanec misli, da je vse že videl in vse ve, kar je v nji. Če pa tukaj ni nekega kotla, se pa „Brencelj" nikdar še lagal ni. Bizmarku lasje zopet, rastejo, česar se ne more reči o vsakem ministru, če je prav minister unanjih zadev in jih je bil že po večkrat in marsikje zgubil.
Rusija je bila proti koncu leta silno natolčevana, da se hoče omožiti z Lahom ter potem doto tirjati od Avstrije na obeh straneh, spodej in zgorej. Pa se je vsa ta reč skazila, kakor sploh rade možitve in ženitve, ktere delajo drugi. Doma, ima zdaj vse v redu, še tisti nihilisti so se potuhnili, poskrili ali pobegnili, morda bo mir za letos. Ruski denar velja tudi še za naprej, kolikor je vreden. Toraj nič se ne bati!
Srbija bo kovala nov denar in ta bo zlat. Da bi ga le v Avstrijo tudi kaj prišlo! „Brencelj“ ga bo silno rad vzel, kakor avstrijske cekine. Druzega nič novega menda ne bo tam, kar bi druge srbelo.
Španjska je svoja, in to je dobro, ker jo vsaj potem ,tudi drugi pri miru puščajo. Mi se nimamo od nje ničesar bati, in ničesar upati, kakor tudi ona od nas ne. Naj živi, kakor ve in zna!
O Turčiji do zdaj še vedno ni nič dobrega slišati. Bosno, Hercegovino in Bolgarijo bi gotovo rada nazaj dobila, pa je ne bo ne v tem, ne v kterem prihodnjih let. Ker tudi zgubiti nima več kaj posebnega, jo bodo menda drugi pri miru pustili. Toliko je gotovo, da sultan vojske ne bo nikomur več napovedal, najmanj pa „Bren-celjnu11.
Druge dežele in kraljestva, kakor Afrika, Azija Avstralija in razni otoki po svetu, pa tudi južne države a m e r i k a n s k e in evropske države: Švica, Danska, Norveška, Portugalska, Rumunska in vse druge enake ne bodo delale preglavic ne „Bren-celjnu" ne drugim; k večemu jih bo prihranil si kak časnikarski politikar za pasje dneve, ko bo vse drugo že prežvečil.
Sploh pa stavim goldinar na groš, da bo to leto v vsem boljše, če ne bo enako ali paše slabše, kakor ravno preteklo. Kdor hoče, naj pa stavi!
PIrkar je še deželni šolski nadzornik!
Pavliha.
Menite, da Vam bom za novo leto kaj posebnega prinesel ? Prav nič! Jaz nisem nikjer nič dobil, zato tudi nikomur nič ne bom dajal, ker samo iz svojega dajati se človek naveliča, če tudi ima. Saj pa darila za novo leto med Slovenci niso navadna, take reči so le Nemci med nas prinesli, ker so zmiraj od nas le radi kaj dobili, dali nam pa nič, in če so kaj morali dati, so pa dali silno neradi in še tisto ni bilo veliko vredno ali pa nič, morda celo škodljivo. Za slovenske otroke, naj bodejo veliki ali majhni, je sv. Miklavž; če jim kaj prinese ali ne, oboje jim je prav, še šibe ne zavržejo, ker po nji se morejo poredni otroci na pravo pot spraviti.
Veselega novega leta voščiti tudi nikomur nisem šel, ker tisti, kteri me imajo radi, že tako vedo, da jim dobro želim, tisti pa, kteri so narodu ali pa celo človečnim tv u škodljivi, vedo tudi, da jim prav rad pokažem pot v krtovo deželo, kjer muh ni.
V Ljubljano sem pa hotel vendar nekoliko pogledati, ker sem imel tudi drugih opravkov. Komaj pa sem čez šrango, že me pričakujejo glave nemčurske: Dežmanov Korelj, Šrajev Robert, Safarjev Dolfi, Jožetov Supp-ppan — ali kakor se že piše, — zadej pa Doberlet.
Se ve, da sem s temi ljudmi kmalu gotov, odpravim jih ob kratkem rekoč:
»Kaj boš ti Dežman brez grabelj, kaj ti Šraj brez mandata, kaj ti Dolfi brez veljave, kaj ti Suppppan brez — že veš, kaj mislim. Potlej imate pa vsi tudi taka nenavadna krstna imena in se tako čudno pišete, da vas Kranjec ali Slovenec še izgovarjati ne zna. Pri nas so navadni le: Jože, Jaka, Janez, France, Tone, Tine in kaj tacega, Robertov, Dolfijev in morda še kaj bolj čudnih imen pa Slovenec ne pozna, si bo vsacega prej dobro ogledal, predno bo dal kaj za-nj. Zdaj ste, to vem, ob vso veljavo, pa bi se radi zopet kvišku vzdignili, pa jaz vam v tem obziru ne bom pomagal, ker imate za sabo tako moža, ki vas more spraviti tj e, kamor imate iti in ste že napoteni.“
„Kam?“ — si upa bojazljivo poprašati Dežmanov Korelj.
Jaz se zasučem in pokažem proti sv. Krištofu, potem se obrnem do Doberleta z vprašanjem:
„Pot do sv. Krištofa ti je znana?"
„Fj, kaj pa da, saj sem že veliko ljudi in tudi velikih gospodov pokopal" — mi odgovori.
»Dobro toraj" — rečem jaz drugim, ki so zadnje besede z nekakim čudenjem poslušali; — „ne nadlegujte
Priloga „Brenceljnu“ št. 1.
mene, saj imate za sabo gospoda, ki vam bo že pokazal kraj, kamor edino še utegnete priti. Veseli pa bodite nemčurji, da imate med sabo Doberleta; ste vsaj preskrbljeni, da vas bo dobro pokopal.“
Po tem pogovoru se zasučem na peti dvakrat okoli, da te politično že tako pokopane ljudi izpred oči zgubim, ter jo vrežem proti čitalnici, ker sem mislil tam dobiti veselo družbo ali vsaj kaj znancev; pa nič ni bilo, prazno, da bi bilo volka strah. Prašam krčmarja, zakaj je tako, pa migne z ramo in reče, da domači Slovenci imajo vsak svojo gostilnico v Ljubljani, le tujec kteri še sem zaide. Tako ni bilo z družbo nič, pila sva ga liter z gostilničarjem ; potem jo pa jaz, ker nisem hotel stikati po Ljubljani in obletati vseh gostilnic, da bi dobil Slovencev, mahnil proti Parizu, ker bi bil še ves dan po Ljubljani moral dolg čas preganjati, zvedel pa sem, da je tisti Leon G a m bet a tam nagloma umrl. S tem možem sem vParizi že govoril, pa se nisva nič kaj sporazumela, ker se mi je njegov obraz zdel preveč judovski. Takrat sem zvedel, da je res tudi judovskega rodu, pa da je bil krščen; sam sem pa videl, da krstna voda ga prav nič prestrojila ni. Da je na Francoskem postal tak mogočnjak, so Francozi sami krivi; če bi bil dalje živel, bi bil morda še celo Napoleon. Leon je že tako bil, manjkalo mu je toraj še „Napo“.
Čeravno sem vedel, da bodo tega moža tudi brez mene pokopali, sem vendar mislil si: „pa stopi tj e v Pariz, da si to ogledaš, saj kmalu tj e in nazaj prideš.“ Stopil sem toraj v Pariz in ravno prav prišel k pogrebu; bil je na državne stroške in res velikansk, pa kar se je meni čudno zdelo, je bilo to, da se duhovenstvo ni prav nič vdeležilo pogreba.
To se meni res čudno zdi, zato poprašam Parižana, ki se mi po obrazu pošten vidi:
„Zakaj pa pri tem pogrebu ni duhovnov, kakor pri pogrebu poštenih ljudi, če so kristjani ?“
„Ej veš, ali ne veš: dandanes so tisti ljudje na Francoskem najimenitnejši, ki se ne boje ne Boga ne hudiča, ampak le upnikov in svojih ljubič."
„Kako je to ?“ — prašam jaz.
„No, ugani, za kako boleznijo je umrl Gambeta?" „Menda za vnetjem ev“ — rečem jaz, ker sem kaj tacega slišal med potom.
„Ej kaj še“ — pravi on — „umrl je za neko pri nas in tudi drugje že navadno boleznijo pri možeh, ki na vero nič ne drže.“
„ K ter a pa je ta bolezen ?“
„Ljubica“ — odgovori Parižan.
„Pri nas se to nekako drugače in veliko grje reče, pa jaz tiste besede ne maram izreči, ker se sliši le tam, kjer kvantajo. Kaj mu je pa storila ta ženska?"
»Obstrelila ga je, da niso mogli več krogle izleči mu iz života. Potem so se vnela čeva in umrl je."
„Pa kar tako, kakor živina, je li?“
„Kaj pak! Duhovna ni maral videti ne pred smrtjo
pred sabo, čeravno ga je mati prosila, ne po smrti za sabo, zato jih tudi ni za pogrebom."
„Oj srečna Francoska, ki take ljudi slavi" — rečem jaz, se zasučem na peti in si domu grede marsikaj mislim. Drugi pot kaj druzega.
Pirkcr ist imch Landesschul-iaspektov!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj"!
Najprvo dobro srečo Ti, ko stopiš v XV. leto, potem Ti pa moram brž sporočiti nekaj, kar je zdaj našega, pa tudi še vašega Bleiweisa veselilo, akoravno je dobil vmes nekaj pelina. Gotovo vganeš, da pišem o shodu županov ljubljanske okolice, ki je bil po sv. Treh Kraljih v čitalnici.
„No, vendar se je to zgodilo, kar sem želel, čeravno ne doživel" — je rekel očak; in ko je zvedel, da se je toliko ponosnih županov zbralo in da so bili skoro vsi narodnega duha, je pristavil: „No, ti in še drugi so bili moji volilci, ponosen sem na-nje še zdaj, ko me ne morejo več voliti."
Vse mu je bilo dobro všeč, o čemer so se menili in kar so sklepali župani. Kar na enkrat skoči pokonci, ko bere poročilo, pa reče:
„Ta Koščak iz Grosuplja, kterega pač nikdar nisem poznal, je pa res čuden mož! Gre nasvetovat, da bi se najdenišnica, v ktero so slabe ženske nosile svoje otroke, zopet napravila! Kaj sem si jaz prizadjal, da sem jo odpravil ! Saj vendar ta mož sam nima nič v tak zavod poslati ! Če bi odprava te škodljive in deželi drage najde-nišnice ne bila koristna, bi nas druge dežele ne bile tako posnemale v tem. Od tega Koščaka bi imel pa res rad sliko ali fotografijo, da bi ga poznal."
No, pa saj se je ta nasvet zavrgel in Koščak ga je menda nesel domu, da ga obesi v dimnik za drugo leto. To je tudi očaka tolažilo, ker je sprevidel, da ne-ktere vrste ljudje, nemčurji in Slovenci, podirajo to, kar je on s takim trudom zidal, pa jim to — hvala Bogu — še vedno spodleta. Kar so pa župani obravnavali druzega, mu je bilo dobro všeč, posebno to, da so osnovali si poseben »izvrševalcu odbor", ki bo nekaka velika oblast, da županom ne bodo mogli vmes segati tisti ljudje, ki hočejo vedno le zapovedovati in se za malike postavljajo. Živijo toraj župani ljubljanske okolice in naj jih posnemajo drugi!
Druga zelo važna reč, ktero smo zvedeli, je iz ljubljanske ali kranjske hranilnice, ki seje skoro samo iz slovenskih grošev izredila. Tam so nemčurji gospodarji, akoravno jo je ustanovil slovensk duhovnik. Odbor tega društva se redi sam od sebe in po sebi naprej, kakor uši, in dokler bo še kak neinčur v Ljubljani, ga bodo
Volil v odbor, naj bo škiljast, kraljev ali gluh; saj zdaj že po penzijonistih segajo. Če ne bo vlada prav s trdo roko segla vmes, bo to vedno nemčurska baharija in zavetje za ljudi, ki drugam nikamer ne morejo. Kaka moč je taka, si vsak lahko misli. Samo tistim narodnjakom privoščimo, da so jili ti nemčurji na tarčo djali, ki vedno le cincajo in se skušajo pogoditi z nemčurji; zdaj vsaj vidijo, da z nemčurjem ni nikjer in nikdar bilo nikake pogodbe in je ne bode. Kdor ni narodnjak, ni se nadjati nič dobrega od njega; akoravno morda koj ne popade, marveč se laska in dela prijaznega, bo tem huje šavsnil, ko bo dobil dobro priložnost k temu.
Tretja reč, ktero bom pa le prav v kratkem omenil, je izvolitev udov za okrajne šolske svete po deželnem odboru, ki še zmiraj gospodari na Kranjskem. To so pa res možje, da jim jih ni para! Kjerkoli je Šrajev deželni odbor zvedel za kacega nemškutarja ali vsaj pol nemškutarja, liajd ž njim v okrajni šolski svet, da bo delal v njem za ponemčevanje slovenskih otrok, kolikor mu tega drugi ne bodo branili. Metliški prošt gosp. Trček se ima najbrž Tebi, »Brencelj", zahvaliti za to čast, ker brez Tebe, ki si ga malo opikal, bi Šraj in Dežman morda za-nj še zvedela ne bila, ali vsaj bi ne bila vedela, kake barve je. Vidiš, Ti si tudi v marsičem koristen, zato bi Ti moral kak hudo opikan poslati ravno tako kaj za darilo, kakor je to storil metliški prošt s čutaro vina.
Pa dosti za danes. Le to še, da mi tu gori pričakujemo naznanila, daje deželni zbor kranjski razpuščen. Nekaj smo o tem že slišali, pa ne verjamemo prav. Dobro pa bilo, da bi se o prihodu cesarja kranjska dežela po vsem pokazala slovensko, kakoršna je. Če bo marca razpuščen, imate maja že lahko volitve, junija je sklican in potem si voli naroden deželni odbor, da bo cesar videl, da so tudi v Ljubljani le Slovenci. Pa do tje — saj Ti bom še kaj pisal.
Da si mi zdrav!
Ves Tvoj
Miroslav.
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
He pravdajte se, kmetje!
Resnična povest, kmetom v poduk.
Sta bila dva kmeta, Jože in Janez, kakor je Janežev in Jožetov po Slovenskem veliko. Bila sta še celo soseda, ker drugače bi se ne bilo zgodilo to, kar bo tu povedano.
Predno pa se ta povest prične, je treba povedati, da sta bila oba prav poštena možaka in, kar je več, prav dobra prijatelja, ki sta med seboj marsiktero rekla in uganila, pa pri krčmarji Boštjanu tudi kako merico spila, pa le v nedeljo popoldne, drug dan ni šel nobeden k Boštjanu. Da pa ni tako ostalo, krivo je bilo drevo, ki je stalo na meji, — in zdaj se prične povest.
Ravno na meji namreč je stala košata lipa, pod
ktero sta oba večkrat, posebno o nedeljah in praznikih, sedet hodila; ob delavnikih so pa obeli posli včasih kosili in južinali pod njo, ker je bila senca res obširna. Pegava je ta lipa, ni nihče prašal, marveč vsak je legel pod njo in bil vesel njene hladne sence.
Prav tako se snideta nekega dne — bil je praznik — Janez in Jože pod tem drevesom, ko sta prej obhodila in ogledala svoje polje. Dan je bil vroč in ko stopita pod košato drevo, si obrišeta pot in se oddahneta; kar pravi Janez:
„Oh, kako dobro je, da imam to lipo, da se lahko tu ohladim v senci, če grem malo po polji!"
„Kaj praviš" —• se oglasi Jože, — „da bi bila ta lipa tvoja? Kaj pa blodiš? Kdaj je že naša, se reče: moja!11
„Ne bodi no siten" — odgovori Jože — „saj jaz po očetu vem, da, kar pomnijo, je bila ta lipa naša, ne pa vaša, in zdaj je moja.11
»Moja je11 — reče zdaj Janez odločneje.
„Ni res, moja je“ — se zatogoti Jože.
Konec tega je bil, da sta se prav do hudega sprla in maloAda ne stepla.
„Bom že videl, čegava je lipa11 — se slednjič zagrozi Jože; — ,Jutri grem k doktorju prav nalašč, da ti pokažem, da je moja prava. Za drevo mi ni toliko.11
»Meni tudi ne11 — rohni Janez — „pa vendar grem tudi jaz k doktorju samo za to, da te vženem, naj stane kolikor koli."
Tako razprta gresta vsak na svoj dom, drugi dan pa v mesto in si poiščeta vsak svojega advokata. Vsak pove, kaj in kako, in da advokatu desetak naprej.
Pravda se vije in vije, zdaj jo dobi Jože, zdaj Janez, slednjič pa je razsodba ta, da mora iti komisija ven, ki naj po katastralni mapi (zemljiščnem obrisu) natančno premeri mejo in določi, najiegavi zemlji stoji drevo, na Jožetovi ali Janeževi. Komisija pride in najde, da drevo stoji na Jožetovi zemlji; toraj Janez zgubi pravdo in ima plačati vse stroške.
Ali Janez je zdaj še le prav hud. Gre k svojemu advokatu in mu naroči, da se pritoži proti temu in zahteva drugo komisijo. Ta pride in določi, da je drevo na Janeževi zemlji, toraj zgubi zdaj Jože pravdo.
Tretja komisija pa, ki pride po sodnijski naredbi, spozna, da meja zemljišča gre ravno čez sredo drevesa, da je toraj lipe pol na Janeževem, pol na Jožetovem posestvu. Po tem spoznanji tudi sodnija razsodi, da je pol lipe Janeževe, pol pa Jožetove, stroške pravde pa ima plačati vsak svoje.
Ta razsodba ni bila všeč ne Janezu in ne Jožetu; vsak bi se bil še rad pritožil, pa ni šlo dalje. Prav jezna gresta domu in Janez drugi dan odžaga in oklesti veje lipe na svoji strani ter jo hoče tudi kar po dolgem odžagati. Ko ga Jože vidi, prileti in se temu ustavlja.
»Kaj hočeš ?“ — pa pravi Janez — razsojeno je, da je lipe pol moje, pol tvoje. Svojo polovico bom jaz posekal, ti pa s svojo polovico stori, kar hočeš; saj je tako dosti drago to drevo.11
Jože res tega ni mogel braniti in lipa je bila na pol odžagana in preklana. Se ve, da se je potem jela naglo sušiti tudi druga polovica in Jože gre tožit Janeza za odškodovanje, ker mu je njegovo polovico lipe končal. Zopet je pravda dolgo tekla, ker sta imela oba prav, in morda bi je še danes ne bilo konec, če bi imela kmeta še kaj. Ali zapravdala sta vse premoženje in noben advokat ju ne mara več zagovarjati. Kjer je lipa stala, zdaj ni nič, obe posestvi ste pa v rokah drugih gospodarjev. Jože je umrl, Janez je še živ, pa revež.
Tako se utegne pripetiti, če se kmetje pravdajo.
Drobnice.
*	Celjski glasoviti list z imenom „ Kmetski prijatelj" (po nemški „Bauernfanger“), ki je osnovan za to, da bi kmete na limance lovil, si bo zdaj, ko je to ime njegovo že tako slabo znano po svetu, da si nobeden pes ne mara naročiti ga, to ime spremenil in se imenoval „Celjski butelj", da bodo vsaj ljudje verjeli, da ni nevaren. Dobival se bo tudi zastonj, rabil za škrniceljne in kdor ga zastonj ne bo hotel, se mu bo zavila klobasa ali kos sira va-nj, če se o pravem času oglasi.
*	Nekdo je postal silno čmern in siten, da je bil neprenosljiv vsem ljudem; lotila se ga je tudi bolezen, da sam sabo ni bil zadovoljen. Nobeno zdravilo ni pomagalo nič in že je obupal sam nad sabo, kakor drugi nad njim. Kar mu znanec svetuje, naj si naroči „Brenceljna“. Mož to stori in glejte! Komaj je prebral prvo stran, zdrav je bil, postal je vesel in vljuden in to je še zdaj. Samo enkrat ga je bil pozabil plačati, pa mu je bilo brž slabše.
*	V neki šoli poprašuje učenik učence po škodljivih živalih in ko so učenci povedali jih že veliko, popraša slednjič še: „Kdo mi ve še kako škodljivo žival? — „Jaz“ — se oglasi zadej Janko. — „No povej mi jo!" — reče učitelj. „Lahon in nemškutar" — se odreže Janko.
*	Stotnik pride in ogovori svoje vojake tako: „ Jutri pride general, vi dobote vsak po G krajcarjev več ko navadno. Pa to vam povem: Če se mi bo kdo upijanil ali še druge napajal, bo druga pela“.
Bva £xgledau
I.
(Pred cerkvijo v nedeljo, ko k mašj zvoni.)
A.	Kam greš prijatelj ? V muzej ?
B.	Ne, motiš se.
A.	A, ti kavelj ti, že vem, k svoji Tončki!
B.	Tudi ne.
A.	Potem v gostilnico na pivo?
B.	Tudi ne,
A.	No, potlej pa res ne uganem. Mar mi povej, kam greš!
B.	V cerkev.
A. (molče in poparjen popiha).
n.
(Pred čitalnico med dvema „narodnjakoma“.
A.	Kam greš?
B.	V gostilnico.
A.	K Tavčarju ?
B.	Ne.
A.	Toraj k „cesar,u“.
B.	Tudi ne.
A.	K Ferlincu morda?
B.	Še manj;
A.	I, pa vendar ne v Šiško ?
B.	Kaj še! Mi je predaleč.
A.	Zdaj pa res ne uganem. Mar mi povej!
B.	V čitalnico.
A. (se maline po čelu pa jo popiha.)
Pirker ist nocli Las&dk‘sschul-iusipektor!
Vidite, da pomaga!
Lansko leto se je „Brencelj“ potegnil za krvave in jetrne klobase, to je za to, da bi smeli ljubljanski krčmarji doma klati. In zdaj jim je to dovolila narodna večina na »rotovži", akoravno so nemčurji bili zoper to. Iz tega se vidi, da nemčur ne mara za nič narodnega, tudi za klobase ne. Menda Suppppan in Šafarjev Dolfi mislita, da ,,klobasati" imajo v Ljubljani le nemčurji pravico.
,,Brencelj11 piše:
Gosp. J. T. v K. Radi hi Vam vstregli, pa no gre; državni pravdnik zmiraj za nami gleda in je ravno zadnji list konfiseiral.
Gosp. J. Ž na B (in drugim, ki so poslali kaj za Žefo). Žefa v tem listu ni prišla na vrsto, zato potrpite. Kar se bo dalo porabiti in ni nevarno, pride prihodnjič.
Gosp. V. Š. v St. L Ker — kakor pišete — so že Vam žugali s tožbo, si tudi mi ne upamo tiste reči na rešeto djati, ker take reči so jako, kočljive, če tudi večkrat zaslužijo, da bi jih zvedel svet. Toraj ne zamerite!
Gosp. F. N. v S. S tistim listom prepira iskal „Breucelj“ ne bo; če bi pa oni lotil so ga, mu bo pa tudi „Pavliha“ z marelo domu posvetil.
Z današnjo številko prične „ Brencelj“ XV. leto svojega brenčanja z nado, da mu bodo ne le vsi stari naročniki zvesti ostali, marveč še novih pridobili, ker, da bo mogel veselo brenčati, mn treba krepke denarne podpore. Zato se obrača do svojih prijateljev, naj bi list razširjali in priporočali posebno, ker bo odslej izhajal po dvakrat na mesec.
Kakor pa po eni strani prosi podpore, tako opominja na drugi strani prijazno, a ostro vse tiste, ki mu še niso poslali zaostale naročnine, naj to brž store; nekterim je znesek že naznanjen, drngim se bo naznanil. Ramo tako naj se brž oglasi vsak, kdor hoče imeti povesti iz domačega življenja, ker jih bo dobil le, kdor se je naprej oglasil za-nje.
Ta številka se pošlje še vsim starim naročnikom, kdor se ne misli naročiti, naj jo pošlje nazaj.
Laško „irredentdvsko“ vprašanje.
Dokler je bila kača tako majhna, se zd-njo nista menila ne Lah, ne Avstrijec; _______
zato je pa tako zrastla, da sta se je vstrašila oba.