Zemljepisje v ljndski soli. Zemlja je okrogla. Štirji kraji sveta. Letni časi; dan raste in se krajša. J. Kako pa je to, da se zvečer solnce skrije, zjutraj pa se zopet prikaže? kam pa po noči solnce denejo, da ga ne vidimo? ali mar tačas, ko se za goro skrije, ugasne, kakor svetilnica, kedar ji olja zmanjka? 0. Solnce, ko se nam zjutraj prikaže in zvečer skriva, nareja noč in dan, in kedar se nam skrije, pa sveti po zamorskih krajih, in zjutraj, ko se odpočijemo, se solnce zopet iz za gore prikaže, in nas budi na delo. J. Rad bi šel na uni hrib, iz za kterega solnce vzhaja, da bi bolj na tanko pogledal to svetlo in veliko luč. 0. Pa pojdeva jutri na hrib, da boš vidil solnce vzhajati: samo zjutraj zgodaj boš mogel vstati, kajti solnce nas ne bo čakalo, in če se kaj zamudiva, nama bo prišlo naproti. Drugo jutro dobro zarano se napotita oče in sin na hrib, iz za kterega solnce vzhaja. Zvezda za zvezdo zatone na nebu; pred solncem sveti danica, napovedovavka belega dneva, začne se svitati. Janezek stermo gleda v dol, iz kterega uiisli, da bo prišlo solnce, kar solnce pokuka iz unega daljnega hriba, kterega je iz očetove hiše komaj v oblakih vidil. Močno se teniu čudi, in pravi: Danes se je pa solnce prpmaknilo in izšlo iz unega daljnega hriba, kako je vendar to? 0. Ko bi ti zoppt jutri šel na uni hrib , pa bi bil ravno tako dalječ od solnčnega vzhoda. Nam se prikaže solnce iz za gore, in sp tje skriva; prebivavccm na neizmernih planjavah solnce iz zeiulje vzhaja in Ijc zatone; tistim pa, ko se vozijo po velikem inorji, se solnce prikaže iz globokega morja, in se v vanj skrije, in tako noben človek ne pridp Ije, kjer solnce vzhaja ali zahaja. J. Vendar, če kdo pride na konec sveta, kjer se npbo, na kterem so pripete solnce, luna in zvezdp, na zeniljo naslanja, tam bo gotovo prišel do kraja, kjer solnce vzhaja. 0. Na konec sveta nihče ne pride; to so že Ijudje skusili; šli so za solncem, kjer zvečer zahaja, in so po dolgi vožnji, pomorji, prišli zopet v svoj kraj, pa po drugi poti, po tej namreč, od koder zjutraj solnce vzbaja. 11* J. Kako je vendar to mogoče? 0. Le pazno poslusaj, boš kinali slišal. — Kedar v daljni kraj potujemo, zagledamo naj prej cerkvene stolpe in naj višja poslopja; čez nekoliko časa še le nižje reči. Mornarji, ktpri se po morji vozijo, zagledajo od kopnega iz pervega naj višje verhove gora, s časouia njih osredje, in potem še le podnožje, in kedar se barka bliža kopnemu, se kaže naj prej jamborov veršič, potem jambor in jadra, in še le čpz nekaj časa se vidi vsa barka. Iz tega so pa Ijudje spoznali, da je svet okrogel, in da tedaj nihče ne pride do konca sveta. J. Se ve, da iz daljinp naj višje reči naj prej vidimo; če pa pridemo bližeje, pa vidimo tudi bolj nizke reči; to ni nič posebnega.y 0. Ce se barka na morji skrije, so tedaj naše oči preslabe; bi jo pa lahko vidili z daljnogledi, ko bi bil svet ravan; ali barka se nam popolnoma skrije iz prizorja; Vplikpga voznika prebivavci južnih krajev ne vidijo na nebu, mi pa npkterih zvezd ne, ktere uni vidijo. lz tega pa tudi sklepamo, da je svet okrogel. J. Ako je pa svet okrogel, kakor pravite, bi pa tisti, ki so pod nami, padali v neznani prepad, ter bi ne mogli na zemIji se obderževati. 0. Povsod na sveti, kjcr Ijudje stanujejo in se živad veseli svojega življenja, je zemlja pod nogami in nebo nad nami, tedaj nihče ne stanuje zgoraj, nihče spodaj, in nikdar se še ni zgodilo, da bi kamen, kterega v zrak veržemo, gori obtičal; vse reči padajo po svoji teži na zemljo nazaj. J. Tako smo pa mi na zpmlji podobni tistim malim živalicaoi, ktere lazijo po stropu, pa sc vendar nikdar ne prpkucnejo doli. — Pa še nekaj! Govorili stp poprej nekaj od južnih krajev; kteri kraj se pa tako iinp.nuje? ali jp mar tam doraa tisti gorak veter, ktprega spomladi prav tpžko pričakujemo, da nam led taja in sneg topi ? 0. Solnce nam zemljo ogreva; naznanja pa tudi kraje sveta. Kdor pozna okolice sveta, se povsod zaveda (orientira). Kraj, kjer solncc 21. sušca in 21. kimovca vzliaja, se imenuje jutro ali vzhod, in tisti, kjer zvečer zatone, večer ali zahod. Kraj, kauior opoldne, ko solnce nad našo glavo stoji, senca pada, se imenuje polnoč ali sever, in čc se tačas tako obprnemo, da imauio na levo jutro in na desno večer, gledamo na jug ali poldne, in za Iierbtom imamo polnoč ali sever. Po teh štirih krajih sveta imenujemo tudi vetrove in kraje, kteri so od nas na eni ali drugi strani sveta. J. Kako pa je to, da solnce nima po zimi te inoči, kakor po letu; vzrok temu, kaj ne, so pa nierzli vetrovi in pa merzla zima ? 0. Ali še nisi zapazil, da se po zimi solnce Ie bolj ob kraji neba plazi, poznpje vshaja in prej zahaja, kakor po Iptu. Ta čas nam je solnce skoraj navpik nad glavo; inianio dolge dneve in kratke noči, po zimi pa, kakor veš, so pa dnevi kratki in noči dolge; o božiču imamo naj krajši dan, in komaj 8 nr dolg. Nekaj dni ostane pri tem, in solnce obstanp. 0 novem letu se že presuče, in o sv. treh kraljili jp že dan toliko daljši, kakor petelin čez pragskoči; dan raste čedalje bolj, tako sta o Šmarnem v postu še noč in dan enako dolga; dan pa le še raste, in o sv. Vidu pravimo, da se noč in dan vidi; solncp je zemljo sogrelo; vročina se začenja, dan jenekaj časapo 15 in pol ure dolg, ker tudi solnce nekaj drii zmirom na istem kraji vzhaja in zahaja. To pa ne terpi dolgo; solnce se nam zniirom bolj umikuje nazaj proti jugu, tako da sta jeseni o sv. Matevžu noč in dan zopet pnako dolga, ali 21. kimovca, kakor spomladi 21. sušca. Vpndar to ne obstane; dan sp čedalje bolj krajša, ker pozneje vzliaja in prej zahaja solnce, in se čedaljp bolj od nas odmikuje. 21. dan grudna imamo zopet naj krajši dan, kakor sino ga imeli leto in dan o tem času. To sp Ipto za letom ponavlja, in nam oznanuje božjo vsemogocnost, kakor piše raodri Sirah v 43. bukvah XL11I. pogl. v 1. — 3.: ,,Tprdina na višavah je božje veličasti lepota; podoba neba sp vidi v veličastvu. — Solncp, ko se pri vzhodu pokaže, oznanuje; ono je čudovitna posoda, delo Najvišega".