Ivan Henrik Pestalozzi. (Ob stoletnici njegove smrti.) S Pestalozzijem se začenja nova doba v Pedagogiki — 19. stoletje. ' Rodil se je namreč Pestalozzi 12. januarja 1746 v Zu= rihu v švici in umrl 17. februarja 1827 v Bruggu pri Ziirihu. Obhajali smo torej letos 12. ianuarja 181. rojstni dan ter se 17. februarja svečano spominjamo ob stoletnici njegove smrti nje= govega življenja in dela v prid in blagor človeštva na polju vzgoje in pouka. Z lastno silo in vztrajnim delom se je preril skozi stare nazore v vzgoji ter je na meji 18. stoletja, ki se v zgodovini pedago gike zove s ponosnim imenom »pedagoško stoletje« začel svojc reformatorsko delo, zlasti na polju začetne vzgoje in elcmentar= nega pouka. Bili so takrat burni časi y Ev= ropi pred prihodom Napoleona in bilo je obilo gorja in bede na svetu v vrstah, se« veda nižjih slojev. Odkrito usmiljenje z nesrečnim in tla* čenim ljudstvom, živa skrb zanj, ter ognje* yita Ijubezen do njega je bil pravi vrelec, iz katerega je črpal Pestalozzi svoje peda* goške nazore o vzgoji in pouku ter je zaje« mal iz svojih življenskih izkušenj in je vzgled samouka. S svojim požrtvovalnim delom je hotel dvigniti nižje sloje na višjo stopnjo blaginje in kulture, ne z milosrčni* mi, materijelnimi darovi dobrotnika, pač pa z bogaMmi darovi prave ljudske in poklicne vzgoje, v čemer se bistveno loči od filan= tropistov in novohumanistov, ki so se bri= gali le za višje plasti naroda s svojim delom za višje šolstvo. Pestalozzijcv vzgojni ideal je bil, iz? obražen narod, vzgojen k samopomoči. »Na? rava in cela zgodovina kliče človeštvu: pre* skrbi se sam! Nikdo te ne oskrbi in nikdo te ne more preskrbeti; najboljše kar se da storiti za člpveka je, ga naučiti, da sam stori. Človek se mora v svoji notranjosti dvigniti, če se naj revež v svo.ji zunanjosti dvigne.« Družabni red pač more pospešiti ta notranji prerod človeka, ne more pa ga ustvariti in pognati. Občestvo in država lahko nudi sredstva za dvig, a dvigniti in poboljšati ga ne more. Človek se more le z lastno silo dvigniti. Ce te sile ni, če ni čednosti, tudi ni nobe« nega preroda pri šc tako skrbni vzgoji. Po= goji za notranji prerod in povzdigo so torej v človeku samem in ne zunaj njega. »Božji in večni je zakon človekove rasti v njem samem,« vzgoja je le »umetnost vrtnarja«, kakor pravi Pestalozzi sam v svoji klasični knjigi »Lienhard in Geftrud« (1781.) (Lin* hart in Jerica ali Martin in Jera), katera knjiga ga je na mah proslavila po celem svetu; saj je bila v istini knjiga za ljudstvo, ki čudovito jasho in temeljito kaže, kako tesno je razmerje med preporodom posa« meznika in družbe. Pestalozzi potemtakem ni empirist ka« kor J. Locke, ki bi zanikal vse nravne da* rove, sile in sposobnosti, ampak je nativist. Pestalozziju je vzgojitelj le »vrtnar«, ne pa stvarnik »človeške rastline«. In kakšen cilj naj z negovanjem te »rastline« doseže »vrt« nar«? Telesne in duševne sile razviti za sa* moohrano in jih izpopolniti do najvišjih na= ravnih oblik, to je Pestalozziju ideal člove= čanstva ali »humanitas«. Pestalozzi hoče, da »berač živi kot človek«, on primerja vzgojo »z veliko hišo«, katere najvišje nadstropje sicer žari v sijajni luči, a je le malo oblju« deno. V srednjem nadstropju je že več lju* di, a jim manjka stopnic navzgor. Če pa ne* katerniki kažejo voljo, se splaziti kakor žv val kvišku v sili, jih dobe po prstih ali se jim celo odseka roke in noge. V zadnjem, spodnjem delu hiše stanuje nebrojna čreda ljudi, ki ima enako pravico do žarkega soln* ca in svežega zraka z zgornjimi prebivalci. A to maso Ijudi se prepušča samo sebi v ogabni tmini brez oken, da celo se jim oči zastre z raznimi obvezami in slepili pred pogledom v višje nadstropje.« To so krepke besede, polne socialnega duha, v katerih tiči vsa veličina Pestaloz« zija. Na drugem mestu pa zopet pravi o svojih učencih: »Predejo tako urno kakor malo katera dninarica, a njihove duše ne dninarijo,« ker čutijo delo kot svojo dolžs nost, ne pa kot breme, delajo z veseljem ter uživajo delo kot blagoslov, a na drugi stra« ni si z delom opomorejo iz svojega bednega stanja. Nikdo pred Pestalozzijem ni tako krepko povdarjal individualno vzgojo, svo« boden razvoj vseh sil individua ter pravice vseh Ijudi, tudi najnižjih do vzgoje k »člo« veku«. Na drugi strani pa zopet ni nikdo pred njim tako značilno in ostro očrtal raz* merja med posameznikom in družbo. Pe= stalozzi pravi: »Ravno nadarjenost, indivi* dualnost v otroku, njegovo samostojnost kot posameznik najti in spoznati, kako se človečnost v raznih oblikah razvija in kako se kaže znova ista človečnost v vseh posa= meznikih, kako je posameznik zrcalo ce« lote, to spoznati je prava radost vzgojitelja, kateri vrši v istini svojo nalogo, ter ve za svoje razmerje do človeštva.« »Humanitas« pa Pestalozziju ni bila le abstrakten in me> glen vzor za nepraktičtie in nesrečne ljudi, tudi ne zgolj poklicna izobrazba, ki ne more ustvariti in do veljave spraviti človečnosti v posamezniku. Pestalozzi se zavzema za intelektuelno in moralno=versko vzgojo, kateri se naj pod« redi poklicna in strokovna izobrazba ter slika ta ideal v 13. pismu knjige »Kako Je< rica uči svoje otroke«, naravnost pesniško. Tam tudi govori o verski vzgoji; zahteva vero s srcem in ne vere na jeziku. On vidi propast posameznika in naroda v opustoše* nem srcu brez verske in moralne vzgoje. Le tisti je v vsakem stanu in poklicu pri« praven ter vrl človek v družabnem življenju, kdor je strokovno izobražen ter nravno in versko vzgojen. Torej dvoje povdarja Pe^ stalozzi: glavna je individualna vzgoja, na katero se opira socialna in enako glavna oziroma višja je vzgoja k pravi človečnosti na podlagi nravnosverske vzgoje napram poklicni ali strokovni izobrazbi. Saj soci« alna pedagogika itak ni nova znanost, ki bi hodila popolnoma ločeno svojo pot, ona je le posebna smer oziroma naziranje v peda« gogiki, ki gleda vzgojo in znanost o njej s posebnega socialnega stališča. Človek v so? cialni pedagogiki ni osamljeno, abstraktno bitje, ampak socialno bitje — posameznik človeške družbe, ki je iz nje izšel ter je za njo določen. Brez dvoma je posameznik bitje, ki se bistveno loči od drugih po svo« jih individualnih lastnostih, ter je in ostane individualizacija glavha naloga vse vzgojne umetnosti. S tem pa ni rečeno, da se sme drugi vi« dik: človek se vzgaja za človeško družbo, popolnoma zanemariti; saj ne vzgajamo po« sameznika zase, ampak za družbo, kakor ga obratno tudi družba že od prvega začetka vzgaja telesno in duševno. Družina, šola, cerkev, poklic in država nas obdajajo neprestano z raznimi vzgoj« nimi napravami, da celo naše imetje in živs ljenje je odvisno od teh vzgojnih činiteljev, ki ne delujejo vedno v vsakem oziru dobro, temveč večkrat tudi slabo, kakoršna je pač družba sama. Vzgoja je lc v družbi možna za družbo ter po družbi. Zato ni socialne pedagogike brez individua kakor ni indivi* dualne pedagogike brez družbe. Mogočni vpliv Pestalozzijeve pedagogi* ke je bil izreden; saj so k njemu prihajali razni državniki in kronane glave po svet, da bi svoje države na podlagi vzgoje izpre* menili v kulturne države. Iz njegove zna* čajne in vrle osebnosti izhaja v prvi vrsti ta vpliv, ker je s svojim vzornim življenjem in neumornim, požrtvovalnim delom kazal brez vsake ošabnosti in napuha oduševlje« no, iskreno ljubezen do otrok — do tlačes nega naroda in vsega človeštva. Kolikokrat so se mu načrti in delo iz« jalovili, a on ni omagal, ampak začel znova in vztrajal do konca svojega življenja kot 814etni starček brez tarnanja, vnet le za blagor ljudstva. Njegovo življenje ostane na vse veke ganljiv vzor vdanosti, zvestobe, vztrajnosti ip ljubezni za vse učitelje in vzgojitelje. Potomci so mu ob prvi stoletnici njes govega rojstva postavili časten spomenik z napisom: Tukaj počiva Henrik Pestalozzi, rojen v Ziirihu 12. januarja 1746, umrl v Bruggu 17. februarja 1827. Rešitelj siroma* kov v Neuhofu, propovednik ljudstva v Linhartu in Jerici, v Stansu oče sirot, v Burgdorfu in Miinchen=Buchseeiu ustanov* nik ljudske šole, v Iverdonu (Ifertnu) vzgos jitelj človeštva. Človek, kristijan, državljan. Vse za druge, zase nič. Blagoslov njegovemu imenu. — V drugi vrsti pa tvorijo njegovi pedagoški nazori bogat zaklad, zlasti za osnovni pouk in vzgojo. N. pr. njegov najs važnejši metodični princip: pouk se mora psihologizirati, ki je dandanes znova oživel v klicu »iz otroka ven«, je dal pedagogiki celo stoletje pravo podlago. Zato je Ivan Pestalozzi poleg Čeha Ja* na Komensky=ja in Francoza Jeana Rous« seau«ja najodličnejši pedagog vsega sveta.