153
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
Ako si ogledujemo zalo lice trsatske romarske cerkve od zunaj, mislimo, da je ona razdeljena znotraj v tri ladije. Pa temu ni tako. Prestopivši njen prag vidimo, da ima ona le glavni srednji oddelek, kateremu je pri-zidana kot presvetišče natančno po dolgosti in širokosti posneta Marijna hišica, kakor sem to že zadnjič omenil. Druga ladija razširja se na evangeljskej strani cerkve, in je zaradi mnogih pod njo vravnanih rakev za stopnjo višja nego glavna; prostor za glavno ladijo na episteljski strani pa zavzema cerkvi tikoma prizidani samostan. Ko sem prestopil cerkveni prag, obustavilo je moje korake koj pod muzičnim korom zelo veliko število lepih votivnih tabel, ki romarjem kažejo in svedočijo, kako so se že mnogi mornarji borili z razjarjenimi morskimi valovi, klicali Marijo trsatsko na pomoč, in čudovito rešeni bili.*) (Zlasti Jadransko morje je zaradi svojih strahovitih viharjev na najslabejšem glasu.) Zato poleg drugih pobožnih romarjev posebno mornarji radi hodijo na Sv. Trsat na božji pot. Zraven votivnih tabel videl sem viseti nekake vence, — če se sploh tako imenovati smejo, — ki imajo nekako sličnost z okroglimi balončki. Slučajno ni bilo nikogar v cerkvi,   da bi  ga  bil vprašal,  kako  narod  te
*) Mej mnogimi drugimi votivnimi tablami zanimala me je zlasti neka ondi obešena fotografija v zlatem okviru, katero sem okolu 1.1875. pri moji tedanji navzočnosti na Sv. Tersatu že videl. Morebiti kakih par let poprej odjadrala je bila neka avstrijska ekspedicija pod poveljstvom dveh častnikov (ako se prav spominjam, z val se je eden Payer) na daljni sever iz znanstvenih namenov. Udeležnikov bilo je, ako se prav spominjam, okolu dve sto. Posrečilo se jim je bilo sicer res, priveslati in dospeti tako visoko proti severnemu tečaju, kakor pred njimi še ni bil prišel nihče, in so ono pokrajino na čast in slavo presvitlega našega vladarja in cesarja nazvali »Franc Jožefova dežela«; a severno morje navilo jim je bilo, kakor pravimo >uro« tako, da je bila vsa ekspedicija v nevarnosti, poginiti. Ladija jim je namreč primrznila v led, in ker ni bilo nobenega upa, rešiti je ledenih okovov, napotili so se peš nazaj. Preden so se poslovili od barke, fotografirali so si jo in pustili so v njej do malega vse razen obleke in živeža. Na ročne sani naložili so si male čolne in svojo prtljago, in vozili samotež po ledenih planotah; — ako so prišli do vode. spustili so zopet čolne v njo in naložili poleg sebe še sani. Lahko si je misliti smrtno nevarnost, v kateri so se nahajali. Na njih največjo srečo naleteli so bili, če se prav spominjam na neke ruske ribiče, in ti so jih oteli gotovega pogina. Eden izmed vdeležnikov te vratolomne ekspedicije je blizu Reke doma. On je zgoraj omenjeno fotografijo prinesel trsatski Majki Božji v zahvalni dar, o tej priliki poklonil se tudi čč. gg. oo. Frančiškanom, in zagotovljal jih, da bi se v enake nevarnosti ne podal nikdar več za vse zaklade celega sveta. (Ako kateri č. g. bralec »Novic« dospe kedaj na Sv, Tersat, naj ne zamudi, ogledati si omenjene fotografije)!                    Pisalec.
154
olepšave imenuje. Slišal sem, ako se prav spominjam, da se s takim nakitom ozalšajo čolni in male barčice, kadar se kot nove vprvič spustijo v morje. To je tedaj tudi nekaki djanski izraz in pobožno priporočilo vernih mornarjev v varstvo „Marije morske zvezde." Naj bi bila kli-cajočim vedna mogočna pomočnica; kajti morske nevihte in viharji niso nikake šale!
Pomikaje se po cerkvi najprej gori stala sta mi k desni steni tikoma prislonjena altarja sv. Nikolaja in sv. Janeza Nepomuka; ob vhodu v presvetišče k desnej in levej, z licem po cerkvi obrnjena, pa se nahajata lepa marmeljnasta altarja sv. Katarine in sv. Mihaela. Presvetišče loči od glavne cerkvene ladije iz kovanega železa umetno napravljena pregraja, ki sega noter gori do oboka, in je okinčana nad vraticami, skozi katera se pride v presvetišče, s cesarskim orlom. Prestopivši skozi ta vhod nahajal sem se tukaj v natančno po nekdajni nazareški in sedanji loretski sveti hišici posneti kapelici. Glavni altar je zgotovljen iz marmeljna. Dal ga je postaviti 1. 1691. zagrebški dostojanstvenik Janez Uzolini. Kakor imajo zlasti pri nas po Slovenskem v mnogih krajih veliki altarji tako zvane „troneu, v katerih se nahaja glavni altarni kip (ali pa slika), in se le o večjih praznikih in slovesnostih odpirajo ter ljudstvu v počeščenje odkrivajo, tako je vravnano tudi na glavnem altarju trsatske cerkve. Marijna slika namreč, katero jo je izmalal sv. evangelist Lukež, in so jo papež Urban V., kakor je bilo že po-pred enkrat povedano, podarili kakor nekako odškodnino trsatski cerkvi, postavljena je v „tronu" in se vsaki dan le pri eni ali dveh sv. mašah odpre in pobožnemu ljudstvu v počeščenje odkrije in pokaže; drugače pa je zakrita s sprednjo sliko. Stene in strop v kapelici so okinčane s presnimi slikarijami, ki predočujejo glavne dogodke in zgodovino sv. hišice, namreč: slike njenega prihoda in odhoda, kakor tudi slovesnega kronanja milostipolne slike v preteklem stoletji. Predmetov za ogledovanje in zanimanje nudi se tedaj človeku tu pač dovolj. Prvikrat nahajal sem se na tem slovečem Marijnem božjepotnem kraji 1. 1869., katero leto štejem kot najsrečnejše v vsem svojem življenji, in čeravno sem bil poznej menda še dvakrat kot romar v tem svetišči, nisem bil ničmanj tudi ta pot nekako ginjen in opravljal sem svojo pobožnost po mogočnosti najbolje. Saj smo vsi nekaki duševni mornarji na razburjenih valovih časnega življenja, ter pomoči od zgoraj v časovnih in duševnih zadevah čez in čez potrebni. In ravno taka mesta, kakor je sv. Trsat, pomagajo človeku povzdigovati duha v nadzemske višave.
Za čas šestoletnice bila je menda vsaki dopoldan ob 10. uri sv. maša za romarje, katere sem se vdeležil tudi jaz. Opravljala se je v stranski ladiji na lepem altarji slovečega sv. Antona Padovanskega. Po sv. maši šel sem v zakristijo, da si kupim ondi v spomin svojega romanja znameniti zgodovinski spis in ob enem molitvenik „Svetišče Matere Božje na Trsatu". L del, ki ima tudi nekoliko ilustracij, obsega 176 stranij; II. del, molitvenik, pa šteje 431 stranij.  Le škoda je, vsaj po mojih mislih,
da je oblika te knjige nekako preokorna, ker je premajhna in predebela, in je ni lahko spravljati v žep.
»         (Dalje sledi.)