Tretja slovenska petrazrednica v Ljubljani je nujno potrebna! (Konec.) er bode pa rnestni občini vendar skrbeti za to, da spravi kam tiste svois učence slovenske narodnosti, ^ ki v prihodnjih letih ne raorejo biti sprejeti niti v I., niti v II. mestno deško petrazrednico, ji ne preostane nie drugega kakor odločiti se za to, da ustanovi III. raestno deško ljudsko šolo, ter postavi zanjo primerno novo šolsko poslopje. Za ta projekt pa govore tudi še drugi važni razlogi: 1. Prizidek, tudi ko bi bil po zakonu dopusten, bi rešil občino iz sedanje zadrege za kakih 5 ali 6 let; nova šolska stavba in ustanovitev nove III. mestne deške petrazrednice s 4, ali recimo tudi v skrajni sili s 5 vzporednicami, pa bi izdala najmanj za 20 let, in stroški zanjo bi razmerno ne bili toliki kakor za prizidek. 2. Ko se s prihodnjim šolskim Jetom sedanja sedemrazrednica v Lichtenthurnovem zavodu izpremeni v osemrazrednico in ko se dozida dekliška ljudska šola pri Sv. Jakobu, bode irnela Ljubljana z všteto vnanjo uršulinsko šolo za deklice slovenske narodnosti 3 oserarazredne ljudske šole v raznih mestnih okrajih, in potem bode možno vsaki teh treh dekliških osemrazrednic udkazati svoj okoliš, ki ga zdaj še nimajo: raestni dekliški osemrazrednici šentjakobsko in trnovsko župnijo, vnanji uršulinski šoli šenklavsko in frančiškansko, osemrazrednici v Lichtenthurnovem zavodu pa šempetersko faro. Obe sedanji raestni petrazrednici stojita daleč vun iz mestnega središča: I. v severovzhodnem, II. v južnera delu mesta. tako da je ravno mestno središče brez vsake deške ljudske šole. Kakor pa bode imela Ljubljana v kratkem tri dekliške osemrazrednice, tako je potrebno, da dobi tudi 3 mestne deške petrazrednice, ki bi bile dekliškim šolam nekako vzporedne: I. deska petrazrednica vzporedna z dekliško ljudsko šolo v Lichtenthurnovem zavodu, II. deska pefcrazrednica vzporedna z dekliško osemrazrednico pri Sv. Jakobu, III. deška petrazrednica vzporedna z vnanjo uršulinsko šolo. Ker zaradi zelo zavitih farnih inej šolskih otrok ni možno natanko po farah razdeliti, bi podpisani poročevavec nasvetoval, naj bi se novi šolski okolisi določili tako: A) Za I. mestno deško petrazrednico in za deklisko osemrazrednico v Lichtenthurnovem zavodu. Crta od južnega kolodvora po Kolodvorskih ulicah do Šempeterske ceste, dalje čez Obrežno stezo do Ljubljanice, ob Sv. Petra nasipu do Mesarskega mostu, čez raost po Kopitarjevih ulicah in Cesar- Jožefovem trgu do Mestnega doma. Ves mestni del, kar ga leži vzhodno od te erte, spadaj pod A) omenjeni šoli. B) Za II. mestno deško petrazrednico in za raestno dekliško oserarazrednico pri sv. Jakobu. Crta izpod Tranče, čez Hradeckega most, po Crevljarskih ulicah, čez Turjaški trg, čez Knežje ulice do Vegovih ulic, odfcod do Valvaz.orjevega trga in po Rimski cesti do Tržaške ceste pri Metki. Kar leži južno od te črte, spadaj v okoliš pod B) navedenih dveh šol. C) Za III. desko petrazrednico in za vnanjo uršulinsko šolo. Mestni del, ki leži med črtama pod A) in J5), spadaj pod obe šoli, navedeni pod C). S tem je pa tudi že določeno, v katerem mestnem okraju bi morala stati nova III. mestna deška petrazrednica. Stati bi raorala v frančiškanski fari: ali v bližini nove državne giranazije, ali v Gradišču, ali pa še najbolje ob novi Miklošioevi cesti za frančiškansko cerkvijo. Že I. raestno deško petrazrednico so mislili ob svojera času zidati v Frančiškanskih ulicah. Takrat se je poudarjalo v občinskem svetu, da ta prostor za šolo ni priraeren, ker bi zvonjenje bližnje cerkve preveč motilo pouk. Toda ta izgovor je docela ničev; zakaj ako še nikoli nismo slišali, da bi veliki šenklavški zvon motil pouk v bližnji višji giranaziji, ali da bi bili šentjakobski zvonovi kdaj ovirali pouk v mestni dekliški osemrazrednici, ki je bila do 1. 1895. nastanjena prav poleg cerkve, in ako dalje pomislimo, da zvonovi pojo navadno sarao zjutraj, opoldne in po četrti popoldanski uri, tedaj ob času, ko ni nobenega pouka, potern se nara tudi ni bati, da bi šolski pouk trpel kaj škode, ako se eventualna III. mestna petrazrednica postavi za frančiškansko cerkev. Ako z ozirora na zgoraj nasve.tovane tri šolske okoliae razdelimo učence na podstavi letošnjega kataloga I. in II. mestne deške petrazrednice, tedaj bi prišlo, kako kaže temu poročilu priloženi izkaz : 1. Na I. mestno deško petrazrednico 415 učencev 2. „ II. „ „ „ 429 ,, , 3. „ III. „ „ „ 269 , Iz teh številk se vidi, da bi na raestnih slovenskih ljudskih šolah nastale spet normalne razmere; zakaj a) bi I. mestna deška petrazrednica dobila 415 učencev, t. j. toliko, da bi imela poleg 5 osnovnih razredov (namesto sedanjih 6) sarao tri vzporednice. Zdaj izpraznjena .soba za učila bi se lehko izročila spet svojemu prvotnemu nainenu in vrhutega. bi se na tej šoli lehko odprla že zdavnaj dovoljena in založena, a doslej zaradi nedostatka prostorov opuščena prepotrebna delarna za deška ročna dela; b) bi II. raestna deška petrazrednica njej prideljenih 429 učencev lehko spravila v svojih 8 učilnic, tako da bi se opustili obe učilnici v nekdanjih garderobnih sobah, ki za ta narnen nikakor nista priraerni; c) bi imela nova III. deška petrazrednica takoj prvo leto toliko učencev, da bi se lehko odprlo 5 moonih razredov, a v malo letih bi tudi ta petrazrednica tako narastla, da bi iraela poleg 5 osnovnih razredov najmanj še 3 vzporednice. 3. Inkorporacija bližnje Šiške je le vprašanje časa. Ze zdaj šišenski otroci pritiskajo v mestne šole; a doslej se jih iraa c. kr. raestni šolski svet vsaj pravico braniti. Kadar pa se Šiška združi z Ljubljano, se teh otrok ne bo moči ubraniti. Mestna občina bo inorala sezidati ali v Ljubljani, ali v Šiški novo ljudsko šolo. S prizidavo na I. mestni deški petrazrednici se tedaj to pereče vprašanje samo zavleče, nikakor pa ne spravi raz dnevni red. Ako se mestna občina že zdaj odloči za to, da postavi novo šolsko poslopje, bode tudi za ta slučaj varovana vsakega preseneoenja in vsake zadrege, ker bi tiova III. raestna deška petrazrednica tudi šišenske učence sprejela pod svojo streho. 4. In naposled bode mestni občini vendar enkrat že poskrbeti za tiste šolske otroke, ki še po dopolnjenem 14. letu hodijo v raestne ljudske šole ter v Ljubljani ustanoviti vsaj dve meščanski šoli, eno za dečke, drugo za deklice. Pri sestavljanju stavbnega programa za dekliško ljudsko šolo pri Sv. Jakobu se je ta okolščina vzela v poštev, a vpoštevati jo bode tudi pri zidanju nove III. raestne deske petrazrednice. Seveda bi bilo poprej obema poslancema deželnega stolnega mesta naročiti, da izposlujeta pri deželnera zboru premembo člena IX. zakona z dne 19. grudna leta 1874. drž. zak. štev. 37, po katerera iraajo vse stroške za meščanske šole nositi šolski okraji,v tem zmislu, da bi se tudi meščanske šole prevzele na normalnosolski zaklad. Razlogi, s katerimi se je lani deželni zbor ognil temu vprašanju, so tako slabo podprti, da se dado opravičiti sarao z izgovorom, da je irael lani deželni zbor z uredbo učiteljskih plac preveč posla. Z ozirora na to izvajanje se usoja podpisani poročevavec predlagati: Slavni c. kr. raestni šolski svet skleni: 1. Naraeravani prizidek pri I. mestni deski petraz- rednici ni pri obstoječih šolskih razmerah v našem mestu niti primeren, niti praktičen. 2. Ustanovitev nove III. raestne deške petrazrednice za središče inesta in sezidanje posebnega novega šolskega poslopja je nujna potreba. 3. Sklepa pod 1. in 2. je takoj po raestnem magistratu prijaviti slavnemu občinskemu svetu v primerno uvaževanje. V Ljubljani, dne 24. listopada 1898. Fr. Levee, s. r. c. kr. okrajni šolski nadzornik. Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. (Dalje.) 35. Kranjsko šolstvo od 1. 1775. clo najnorejše dobe. ~ selej, kedar se je v Avstriji kaj potrlo, moral je pritr Ip. iz Nemškega zdravnik. da je zopet spravil v red potrto stvar. Šolstvo v Avstriji bilo je v prejšnjera stoletji na tako nizkern stališči, da je moral priti iz Neraoije raož, da je je zopet podprl, nainazal in olikal, da se je moglo zopet pokazati pred svetom. Avstrijski Neinci niso razpolagali takrat s takim veščakom, zato hajdi na Nemško po njega. In prišel je iz Nemčije mož, na kojega so ponosni še dandanes vsi Nernci: opat Pelbiger. Ta mož je reformiral v Avstriji šolstvo od 26. grudna 1747 do 31. prosinca 1778. Ne glede na to, da so v Avstriji prebivali Slovani, Ogri in drugi nenemški narodi, odredil je kar kratko in raalo, da se iraa ves pouk po vseh šolah v Avstriji vršiti na podlagi neraškega jezika. Za Kranjce pač to ni bilo ravno nic novega, zakaj v tej kronovini je tekla tako od parativeka vsa raodrost in učenost iz nemškega lijaka. Tekla bi bila še tudi dalje, ako bi se na Kranjskera ne bil našel mož, ki se je uprl terau početju. Ta mož je naš slavni rojak Blaž Kuraerdej z Bleda dorna. Rodil se je 1. 1738. in umrl 1805. Oa je sestavil tedanji cesarici Mariji Tereziji predlog, kako naj bi se poučevalo kmečko ljudstvo, da bi se izobrazilo v čitanji in pisanji slovenskega in nemškega jezika. L. 1775. uvela se je tudi na Kranjskem tako imenovana norraalna šola, in obenem imenovana je bila tudi za Kranjsko zopet tako zvana šolska komisija, v ko.jo je prišel tudi Blaž Kumerdej. On je pomagal Japeljnu poslovenjati sveto pisrao, in sara je spisal ,,Primerjajočo slovnico", v koji je primerjal slovenščino z drugimi slovanskimi jeziki. Delo bi bilo velikansko, toda preden je je završil, prehitela ga je srart. Hvala Bogu tudi, da Kumerdej ni bil osamljen v oni dobi. Podpiral ga je v njegovem delovanji Janez grof Edling, rodom iz Ajdovščine. Tudi ta mož iraa zasluge za Kranjsko šolstvo, ki se v oni dobi ne morejo preceniti. Izdal je prestavo nemškega ,,Methodenbuch"-a in ,,Malega katehizma", in leta 1778. obelodanil je še y nemškem in slovenskera jeziku: ,,Kaj se tirja od učiteljev na trivijalnih šolah." Po 1. 1775. so jele kar rasti iz tal na Kranjskem nove šole. V Ljubljani, v Kranji, v Rudolfovera in Idriji so se ustanovile norraalne šole, kojim je bil še dodan tečaj za izobrazbo učiteljskega naraščaja. Trivijalne šole zasnovale so se v Ljubljani v Trnovem in pri sv. Petru, v Loki, v V Tržiči, v Selcah, v Poljanah pri Loki, v Krašnji, v Zireh v Kranjski Gori, v Postojini, Vipavi, Senožečah, Loži Kočevji, Krškem, Kostanjevici, Lašičah, Loškem Potoku, na Krki, v Ratečah, Ribnici, Šmarji, Šmartnu, St. Rupertu, Št. Vidu, Žužemberku, Trebnjem, Višnji Gori, Metliki in v Črnomlji. Kar je pričela Marija Terezija glede šol, to so nadaljevali pridno njeni nasledniki. Med avstrijskimi pedagogi slovita posebno ob konci prejšnjega stoletja in v začetku sedanjega dva Kranjska rojaka: Anton in Jožef Špendou. Rodila sta se v Mošnjah na Gorenjskem, prvi 1739 in drugi 1757. Jožef Špendou je sestavil namreč znaraenito delo: ,,Politische Verfassung der deutschen Schule", ki je izšlo 1. 1806. na Dunaji, ki je bilo merodajno za avstrijsko šolo do 1. 18^., v kojem letu je bil sklenjen sedanji šolski zakon. ^f 36. Kranjsko šolstvo v francoski dobi. Kakor vemo že, je postala Kranjska dežela 1. 1809. kos francoske provincije Ilirije. Prancozi prevstrojili so upravo in šolo po svojem. Zabilježiti pa moramo, da ta prevstroja je bila le koristna našemu jeziku in naši narodnosti. Prancozi so bili prvi, ki so uvažali našo govorico, oni so bili prvi, ki so dali slovenščini ono mesto, kojo ji je pripadalo vedno na Kranjskem, oni so bili prvi, ki so jo vpeljali v šolo. Poglejmo to stvar raalo natančneje. Šole pod Francozi so se delile: v tako imenovane centralne šole, ki so bile nekake akademije za medicino, kirurgijo, zemljemerstvo in za pravništvo, in v liceje ali gimnazije. Učni jezik v teh šolah je bil francoski in laški. Razen tega je bilo tudi ukazano, da se mora ustanoviti v vsaki občini tudi ljudska šola. Učni jezik po teh zavodih je bil pa edino leslovenski. Ta ukaz razjaril je pa tako tedanjega ravnatelja norraalne šole v Ljubljani, da je 1. 1811. ostavil službo in Ljubljano, zakaj rekel je, Bda pri tacih okoliščinah ne more več koristiti doraovini." — Dobro je bilo to, a še boljše je bilo to, da so postavili Francozi na njegovo mesto prvaka slovenskih pesnikov, našega Valentina V o d n i k a. Vodnik ni bil samo pesnik, on je bil tudi odličen šolnik. Za šole spisal je nastopne knjige: 1. Abeceda za prve šole, 1. 1811. 2. Abeceda ali Azbuka za prve šole. 3. Kršcanski nauk za ilirske dežele, vzet iz katekizraa za vse cerkve francoskega cesarstva, 1. 1811. 4. Pismenost ali graraatika za prve šole, 1. 1811. — Ta knjiga je posebno važna, zakaj s tem delom podal je Vodnik slovenskemu narodu prvo v slovenskem jeziku spisano slovensko slovnico. Čudno se bode dozdevalo to marsikorau, a vendar ni drugače. Saj verao, da za nas Slovence ni veljelo do Napoleona nikdar ono pravilo: Otrok izobražuj se na polagi svojega materinega jezika. — Napoleon je šele spravil pri nas ta rek v porabo. Toda ko je on odšel, zgubilo je to pedagogično pravilo zopet svojo celo veljavo. Vodnikova pismenost se je rabila na raalih šolah namreč sarao toliko casa, dokler so bili Francozi v deželi. 5. Početki gramatike, to je pisraenosti francoske, ki je bila narnenjena latinskira šolam v Iliriji, in je izšla tudi 1. 1811. S temi deli pa ni koristil Vodnik samo šoli, arapak priporaogel je tudi jako ranogo, da se je okrepil naš mili, do tiste dobe povsod zaneraarjeni slovenski jezik. Vodnik je bil oče umetne slovenske pesni, oče slovenskega časnikarstva, oče pismenosti slovenske. Zraven tega je pa on še oče veličastne ideje, da srno Slovenci potomci starodavnih Ilircev: ,,Od nekedaj tukaj Stanuje moj rod; Ce ve kdo za druz'ga Naj reče od kod." Po odhodu Prancozov začelo se je pa zopet nemškovuti po naših šolah. — Na kakem stališči je pa šolstvo Kranjsko dandanes, o tem bora govoril v naslednjih poglavjih. Zalibog, da je tako: Kranjski Slovenci bi bili vredni boljšega šolstva. (Dalje prih.)