IN MEMORIAM TADEUSZ LEHR-SPLAWINSKl
Pretresla nas je vest o nenadni smrti velikega poljskega slavista, ki se je kljub njegovi visoki starosti štiriinsedemdesetih let ni še nihče nadejal. Navadili smo se njegove neizčrpne, živahne aktivnosti in pogrešali bomo njegova topla, a vendarle trezna in pronicljiva stališča v vseh temeljnih vprašanjih, ki vedno znova vznemirjajo slavistiko. Njegova domovina ga je odlikovala z najvišjimi priznanji, ki jih more doseči znanstvenik, vsi, ki imamo opraviti s slavistiko, pa se spoštljivo klanjamo razboritemu duhu, ki je v petinpetdesetih letih svojega neutrudnega publicističnega dela s preko štiristo knjigami, razpravami in članki tako globoko in učinkovito posegel ne samo v srž svoje ožje stroke, polonistike ampak tudi na vsa področja primerjalnega slovanskega jezikoslovja, slovanske etnogeneze, starožitnosti in prazgodovine.
Učenec velike poljske trojice Rozwadowskega, Loša in Nitscha, a tudi Vondräka in Rešetarja na Dunaju, se je s kombinacijo študija slovanske in klasične filologije že štiriindvajsetleten uveljavil s tehtno študijo o slovanski akcen-tologiji in se z osemindvajsetimi leti že habilitiral na univerzi v Krakovu. Njegov nagli vzpon nas spominja na našega leto starejšega Ramovša, s katerim sta bila vse življenje prijatelja in zaveznika. Po nekaj letih docenture v Poznanju in v Lvovu je pristal na matični krakovski univerzi in ostal do zadnjega duša vseh kulturnih prizadevanj tega, za slavistiko tako pomembnega središča.
Težko je v zgoščenih potezah podati vsaj bežen pregled njegovega dela. V mladosti je odlično posegel v razvoj slovanske akcentologije ter skoraj istočasno z Rozwadowskim in Beličem utemeljil nove poglede, ki jih znanost do danes še ni bistveno prekoračila. Nič manj pozornosti ni posvetil praslovanski fonetiki: njegove študije o nazalih, o metatezi liikvid, o genezi praslovan-skega ch, o praslovanskih narečjih in o klasifikaciji slovanskih jezikov so nepogrešljiva podlaga vseh trditev novejših primerjalno slovanskih gramatik. Zanimala ga je tudi cerkvena slovanščina, in njegova slovnica, ki je izšla prvič že leta 1922, je doživel« po vojni že četrto izdajo.
Pri vseh problemih, ki so ga pritegnili, se je skušal dokopati do sintetičnih zaključkov. Zato se ni omejil samo na glasoslovje, čeprav je izšel iz šole mlado-gramatikov, ampak je upošteval in skušal vrednotiti vsa fakta, ki jih je bilo mogoče pritegniti za celotno presojo. Čeprav je bil po študiju samo slavist v ožjem smislu besede, je posegal tudi v indoevropsko komparativistiko, v lingvistično paleontologijo, v prakulturno zgodovino in celo v arheologijo. Zanemaril ni nobene metode, ki bi mogla prinesti nekaj več jasnosti k vprašanju, h kateremu se je vedno znova vračal, k etnogenezi in pradomovini Slovanov. Vrh teh prizadevanj pomeni njegova knjiga O pochodzeniu i praojczy.inie Siowian leta
33
1946. Toda zadnjih petnajst let svojega življenja je delal največ na tem področju. Analize praslovanskega izraznega fonda, njegova stratigrafija, onomastiika tistega prostora, za katerega smemo z največjo verjetnostjo sklepati, da je bil zibelka Slovanov, nova, poglobljena vrednotenja vsega gradiva, ki prihaja v po-štev za praslovanske starožitnosti, slovanske migracije in oblikovanje prvih zarodkov bodočih slovanskih jezikovnih skupin in nato narodov, to so delovna področja novejše poljske lingvistike, ki ji je bil Lehr-Spiawihski duša, prvi delavec in organizator. Obenem pa je pripravljal ne novo izdajo svoje etnogeneze, ampak globlje in širše zamišljeno delo te vrste. Saj je Ibilo doslej v zgodovini slavistike redko desetletje, ko bi prišli v teh problemih tako daleč naprej.
Pri vsem tem ogromnem delu pa ni nikoli pozabil na svojo ljubljeno poljščino. Sodeloval je s Klemensiewiczem in Urbahczykom pri veliki poljski historični gramatiki. Tudi procesi oblikovanja knjižnega jezika so ga živo zanimali. Vzorne so postale v slavistiki metode, s katerimi je analiziral najstarejšo poljsko pesem o bogorodici. Zanj Poljska ni bila s plotom ograjen svet, dolgo vrsto študij je napisal o medsebojnih vplivanjih in vzporednih razvojnih procesih vseh sosednjih slovanskih narodov, od ukraji^ščine, ruščine, izumrle pomorjanščine in polabščine do češčine, Pred tremi leti je začel izhajati celo njegov etimološki slovar polabskih jezikovnih ostankov.
S tem ogromnim delom, ki ga je na kratko težko celo opisati, kaj šele oceniti, se je uvrstil med največje slaviste stoletja. Treba pa bi bilo spregovoriti o njem tudi kot učitelju, ki je vzgojil generacijo domačih in tujih delavcev, in o velikem organiizatorju, dolgoletnem predsedniku poljske Akademije. Na njegovo pobudo se je rodila vrsta inštitutov z delovnimi načrti, ki jih že poznamo iz publikacij poljske slavistike in kulturne zgodovine. Pri vsem tem pa je ostal prisrčen in zvest prijatelj vseh, ki so delali po njegovem mnenju dobro. Bil je med prvimi, ki so znali preceniti, kaj je pomembnega celo v delu 'začetnika, bedel je nad vsem, kar se je dogajalo v slavistiki, in tudi Slovenci smo našli v njem iskrenega zaveznika, ki je od prvih Ramovševih objav dalje spremljal, vrednotil in podpiral vse, kar se je v naši slavistiki dogajalo.
F. Sezlaj