Mladenič z lilijo.
Pred tri sto petdeset in osmimi leti je bil rojen otrok iz imenitne rodbine Gonzagov, in krstili so ga za Alojzija. Umrl je v starosti tri in dvajsetih let, in letošnjega leta zadnji dan bo dve sto let, odkar je bil po&tavljen v oltar.
Če poznamo grajskega dečka iz Kastiljone, kako je bil izza mlada ves moiat in resen v božjih rečeh; če opazujemo teiki boj med ponosnim, svetskim očetom in odločnim, po Bogu hrepenečim sinom zavoljo vstopa v preprost, siromašen red; če spremljamo življensko pot Alojzija Gonzage od takrat, ko }e ponavljal kot nerazumno dete v taboru za vojaki nedostojne šale, pa do njegove svetniške zadnje ure, tedaj spoznamo: Milost nam ga je dala; božji dar je bil in zgled, da je svetil svoji dobi, kakor sveti luč v temo; božji dar in zgled bo, dokler bo živela v srcih Ijudi želja po čisti lepoti v Bogu in po življenju ž njim. Cvetka, ki je vzbrstela tam pri Mantovi, se je razrastla v rožo-mogoto.
AU poznaš, moj deček, Alojzija, svetnika z belo lilijo in z licem kakor lilija?
Ali veš,  kako  živo je varoval to lilijo sleherne oskrumbe?
Ali veš, kako je živel ves v samozataji on, ki so mu v zibelko položili botrino kneza-vladarja?
Ali veš, kako je bil velik v pokorščini, zvestobi in vdanosti?
Ali veš, kako je bil poln žareče, velike vere?
Ne rečem ti: pojdi in bodi, kakor je bil veliki tvojvzornik! Kar je bilo dano njemu in se je izpolnilo v Alojziju, to se v enem izpolni v času stoletij. Zaio, da sveli luč skozi temo. Ali vsaj oddaleč pojdi za njim; posku&aj slediti njegovim stopinjam! In ob uri preizkušnje ne zabi, da imaš zaščitnika pri Bogu.
A. Žužek.