,     — 183 —
Za  mamico.
'          (Črtica, spisal stric Peter.l
j^^imskega dopoldneva je. Nebo zakrito s sivo plastjo ftg|| oblakov, in sneg pada v debelih kosmičih na W#» zemljo. Ostra sapa brije sem od Kamniških planin ter zaganja snežinke z vso silo prav v obraz vojaku, stoječemu na straži. Korenaški je ta vojak, rdečih lic, modrih oči, ponosnega čela, in vojaška obleka mu pristoja tako dobro. Po polji gleda -. nič se ne meni za snežinke. Vcsele misli mu rojijo   po glavi.
Domača vas vsa v veselju. Topiči pokajo, v zvo-niku pritrkavajo in zvonovi pojo tako lepo, tako veli-častno. Sem od njegovega doma se pomika v senci vitkih mlajev dolg sprevod proti cerkvi. Veselje se bere ljudem na obrazih. Kmalu so vsi v krasno okin-čani cerkvi. Zvoncc zacinglja, orglje zadonc, pevci zapojo in maša se prične . . . Glej tam v prvi klopi ono staro ženico, kako se veselja joka! Kdo neki je? Mati njegova in brata-novomašnika . . . Ah, to bo lepo, to bo veselo čez šest mesecev na bratovi novi maši!
V sladke misli zatopljen ne zapazi dveh vojakov, ki se mu hitro bližata. Eden mu zakliče:
BVidrih Josip! . . . Tu imate brzojavko od doma. Stotnik vam je že dovolil dopust, da morete domov. Kar pojdite ! Ta bo stražil namesto vas."
S tresočo roko odpre Vidiih list in prebere: Pridi domov! Mati smrtno bolni . . .
*          *
,,Prosim vojaški vozni listek do Kozjaka!" reče Vidrih na državnem kolodvoru bele Ljubljane.
,,Osemnajst krajcarjev!" odgovori oni in mu da listek. Vojak plača in stopi v železniški voz. Stroj za-žvižga, vlak se premakne ter kmalu izgine s kolodvora. V vozu položi vojak na polico culico, v katero je dal nekaj vojaškega tobaka za svojega starega očcta, sedc in se zamisli. Spomini na mladostna leta mu obja-mejo dušo.

1
— 186 —
Kot otroka ga deva Ijubljena mamica spavat. Pre-križa ga na čelu: ,,V imenu Boga Očeta", na ustnih Bin Sina", in na prsih ,,in svetega Duha. Amen. — Zdaj pa le lepo skleni roke! — Oče naš ..." in on govori za njo : nOce nas ..." — In ta dobra mati, ki ga je učila prve molitve, je bolna, hudo bolna.
In zopet drug spomin se mu porodi v glavi: Štiri bije ura v zvoniku. Šola je končana in skozi šolska vrata se usuje kakor roj bučel iz panja tropa otrok. Med prvimi je on. Domov teče, a ker ni doma mame, mora k nji na njivo:
»Mama kruha!" kriči že iz daleč.
,,Ne bodi tak!" ga zavrne ona. ,Ali ne moreš nekoliko počakati? Saj takoj končam delo."
Kmalu sta zopet doma. Ko stopita v vežo, vzame mamica iz omare kos črnega ajdovega kruha ter ga da njemu Bil je zadnji, ki ga je imela pri hiši. Pri-hranila ga je zanj, kcr je trpela rajši sama glad, kakor pa, da bi bil njen nPepček" lačen. — ln sedaj umira ta dobra mamica in mogoče je ne najdc več žive .. .
BKozjak!   Postaja Kozjak!" zavpije  izprevodnik.
*
- •     •                       *         *
Temna zimska noč. Mrzla burja brije sem od Porebra, in sneg naletava tako gosto, da se ti zdi: siva, nepred rna megla pokriva zemljo.
nTri ure je od Kozjaka do naše vasi, a jaz hodim žc skoraj štiri, pa le še nisem v fari", je tožil naš znanec — vojak, pa gazil z velikim naporom sneg, ki mu je segal malone do kolen. Silen trud ga pre-vzame in noge mu zatrepečejo. Le misel na mater mu daje še moč. A ne dolgo. Skoro obnemore popol-noma in se zgrudi v sneg. Nič več ne ve, kje da je, le nekaka sladka toplota se mu širi po telesu in spanec ga premaguje . . . Kar se oglasi v bližini zvon, glas farnega zvona. In Vidrihu se zdi, da ni še nikoli tako lepo, tako milozvoneče zvonilo svetemu Florijanu, kakor ravno tisti večer.
Gas zvona in zavest, da bo kmalu doma pri materi, ga oživi. Vse sile napne ;   no z veliko težavo
— 187 —
pride vendarle do domače hiše. Bog ve, kako je zdaj le mamici, ali ji je kaj odleglo, ali ji je še hujše?
Ko odpre vrata in stopi v sobo, pogleda ga bolnica, nasmehlja se, kakor bi hotela reči: BNo, si vendar prišel, samo tebe sem še čakala !" Hoče mu seči v roko, a preslaba je: roka ji omahne, stresne se in z vzdihom: »Jezus! Marija!" izdihne.
BMati 1" zavpije Vidrih in se zgrudi ob   postelji,
•  ¦   *                            ¦
*         *
Lep zimski dan je danes. Nebo je jasno kot ribje oko, in solnce sveti tako gorko, da se topi sneg po strehah in prisojnih krajih.
Dolga vrsta pogrebcev gre za belo pobarvana krsto in moli za dušo umrlega. Ko pridejo na poko-palKče, polože nosači krsto v jamo, izkopano poleg svežega groba, duhovnik odmoli pogrebne molitve, in ne dolgo potem pokrije krsto črna prst. Pokopali sa vojaka Josipa Vidriha. Ko je obležal na poti domov v snegu, se je prehladil, in vročinska bolezen ga je spravila v prezgodnji grob.
^Sedaj počiva", reko po pogrebu gospod župnik zbranim pogrebcem, nob strani svoje matere ki jo je toli srčno ljubil. Smrt ju je ločila, smrt ju je zopet združila."