702
Andrej
Medved
Corpus hermeticum
(Knjiga smrti)
In
naredila
se je svetloba.
In
bilo je sonce, udarec
luči. Nikogar ni presenetila,
nihče ni bil
zadet od nje. Nihče
ji ni bil dosegljiv. Večna
noč se začenja, večno sonce smrti.
V podkoži mojega dihanja,
v popkovini
mojega glasu je tvoja
smrt. V
moji krvi, v moji ribi je jajce tvoje krvi, strup
tvoje kože. Kača rakovica, kuga,
hropeča vkrčena
žival. Vsiljena mišičasta
ptica,
703
Corpus hermeticum
vzemljena s krvjo
mrtvih. Temna beseda smrti.
Breztelesni strah
pred jalovo nezavestjo.
V apneni
sluznici moje kože
je čista čredna kri. Ubila
si me v nemem ugrizu svojega psa.
Krč v roki. Mišičasto
trzanje v grlu.
Negibno
vstopam v labirint mrtve
vode. Vdor brezčasnega krika
v votlino vratu,
v jezik tilnika. Vzgon
neme žive svetlobe
v popkovino
oči. Svinčena otrplost
v zavoju trebuha, v žveplu
krvi. Čas, ki me dosega. Prostor, ki se zaustavlja.
Priziv v brezdno ognja,
v jajce zemlje, v drugo telo.
Prevlekli so me z lastno
krvjo, vbodli
z
lastno smrtjo, zato
zahtevam, da moje telo
postane kita, krč, deblo,
zahtevam pozabo,
odprtje krvi, dvojnost, ki je Eno.
Čas beseda.
Vbreklost molka,
zasejanost smrti. Odprtje
krvnih žil.
Izsev gladkih, skrilastih
vlaken. Gnojni izcedek kože
v svilenem
zatilju ognjenega noža.
Nihanje tenke kožne prepone,
groza
pred telesno muko, pred mučenjem,
pred kaznijo.
Otekla, črna gosenica
svetlobe, ločena v rezilu
zemlje, združena
v ostudnem poljubu krvi.
V trajanje svetlobe, v modro
vskriljeno jajce
krvi,
kača, sipa rakovica, riba.
Zviti zublji vode, zagorela
zemlja. Smrt, v smrt,
v smrt.
Znotraj nihanje krvi.
Odsotnost.
Jaz,
vsi kot jaz.
704
Andrej Medved
Corpus hermeticum Pobesneli goltanec ognja.
In
ta ogenj
se začenja v meni,
v jeziku, v trebuhu, v
jazbini moje nosečnosti.
Vbičana,
vkrčena zver,
ki noči v moji zavesti:
kopje
skrajnega ognja
v izkopanem, oteklem,
spraskanem zametku mojega jaza:
mišičasta vročica v tkanini kože.
Kajti
v ognjeni ježi, v krvi sem
gol za rojstvo, in
gol za smrt.
Jaz
ognja. Jaz krvi.
Vseeno časa, vseeno smrti. Vse
Eno. Razbranost svetlobe.
Greš
skozi, prepuščaš se uporu
krvi.
Greš skozi. Skozi smrt, skozi kri,
skozi svetlobo. Skozi vhod in zahod. Do
konca. Do
705
Andrej Medved
slepote, skozi.
Vztrajaš v zapisanost krvi, v nič svetlobe,
lakote. V zid
besede. Zid smrti.
Tebi, ki oživljaš
mrtve.
Tebi, ki si večni
glas noči, brezčasni
krik snovi,
iz katere je moje telo.
Tebi, ki si tkivo zemlje, čutnost kože,
kri.
Tebi, ki si
kroženje celic v moji koži
in njihova jalovost, njihovo izpovitje.
Tebi, ki si
kri mojega semena,
vbrizgana v snov časa, zadušeni
čutni udarec moje odsotnosti,
prisotnost in odsotnost,
strah in bojazen, zamaknjenje in skok moje zavesti.
Tebi,
ki si plodišče
moje misli in njena
zadušitev.
Tebi,
ki si krčenje moje krvi do
nesmisla, do trpljenja, do muke, do
706
707
Corpus hermeticum
mučnosti.
Tebi,
ki si neumrljivi,
brezkončni ogenj in njegovo brezdno.
Tebi,
edini in poslednji.
Tebi, večno živi,
a zaustavljeni
v utripu mojega jaza-
Tebi, o smrt.
Onkraj
preko pa se razrašča
puščava, peščeni skovir
smrti. Sipka, valujoča
odprta kita strahu v črni soteski
molka.  V
zabrisu spomina. Jalovo
leglo smrti v zatilju bega.