Karl Mays Zaklad v Srebrnem jezeru. CDaljc.) »Katerega rodu si?« »Tonkawa.« »Tonkaw —?« se je režal cornel. »Torej k tistemu rodu spadaš, ki se boji vsake mačke, razumeš, vsake mačke, pa če je tudi mačica! S takimi Ijudmi opravim čisto na kratkol Torej, boš pil?« je pridjal grozeče. »Ne pijem ognjene vode.« »Ognjena voda« pomeni v izrazoslovju Indijancev žganje. Mirno je odgovarjal. Cornel pa je zamahnil in mu dal krepko zaušnico ter kričal nad njim: »Tule imaš plačilo za žalitev, rdeči strahopetnež! Drugega maščevanja nisi vreden! Prenizkoten si mi!« V hipu sta bila Indijanca vsa drugačna, njuna krotkost in pohlevnost je izginila, kot da je upihnjena. Mlajšemu je šinila roka pod odejo, najbrž je segel po orožje. Obenem je bistro pogledal po očetu, kaj bo storil. Starejšemu se je spremenil obraz, da ga skoraj poznati ni bilo več. In zrastel )z, se je zdelo, za celo glavo, v očeh se mu je grozeče zabliskalo, vse mišice so bile napete, vsak hip, se je zdelo, bo planil. Pa le za trenutek je trajala sprememba. In spet mu je upadlo telo, vkup je zlezel, povesil oči in na obraz mu je legla ponižnost in skromnost. Vsega tega rdečelasi ni opazil. »No —!« je izzival. »Kaj porečeš k taki zaušnici?« »Hvala!« je dejal Indijanec skromno. »Tako —? Všeč ti je —? No, če so ti zaušnice všeč, — saj ti lahko še postrežem!« Spet je zamahnil. »Tule imaš!« Več ni povedal. Tudi zadel ni Indijanca. Ta se je namreč po bliskovo umaknil in izzivalčeva roka je trdo zadela po deskah omare. Votlo je zabobnelo. Pa zgodilo se je še nekaj drugega, kar je ves položaj nepričakovano preokrenilo. V omari je ostro, kratko zarenčalo, neka žival ie pihala, kakor piha razdražena mačka, in renčanje je narastlo v divji, grozen krik ter se končalo s takim silnim, grmečim tuljenjem, da se je zdelo, vsa ladja se je stresla od strašnega glasu, Cornel je odskočil, izpustil kozarec in v smrtnem strahu kriknil: »Za božjo voljo —! Kaj je to —? Kaka žival pa tiči v omari —? Ali je dovoljeno voziti divje zverine na osebnem parniku —? Kar kap bi zadela človeka od strahu —!« V čudnem nasprotju je bil njegov strah z njegovim bahavim obnašanjem —. Strah pa je popadel tudi druge potnike. Vse je plašno šinilo okoli in kriknilo. Le štirje niso trenili, črnobradati, ki je sedel na prednjem krovu, orjak, ki ga je nameraval cornel povabiti na drink, in pa Indijanca. Tetn vsaj je bilo videti, da ne poznajo strahu. Iz kabine so privreli zaspani gospodje in dame. Prestrašeno so kričali, vse je bilo zmedeno, Izbrano oblečen človek srednjih let se je ril skozi plašno gnečo, stopil pred potnike in pravil pomirjajoče: »Saj ni nič, spoštovani gentlemani in dame! Samo panter je, majhen panterček, ljubčkan panterček! Le da je črn, črn je, moja gospoda!« »Kaj —? Črn panter —?« je vreščal majhen možič z velikimi očali na nosu. Poznalo se mu je, da se bolje razume na knjige ko na divjad. »Crn pan- ter —? Najnevarnejša zverina —!? Večji in daljši je ko lev ali tiger —. Iz same krvoločnosti trga in mori ljudi in živali —!« Pogledal je po sopotnikih, kako je učinkovalo njegovo znanstveno predavanjc. Pa nihčc se ni zmenil za njega. Obrnil se je k izbrano oblečenemu. »Koliko pa je star?« »Samo tri leta, sir! Ni starejši.« »Samo —?« se je zgrozil možic. »Samo —? Tri leta so pri vas za tako žival ,samo tri leta' —? Ali ne veste, da je črn panter s tremi leti že dorastla roparica —? O Bog —!« je vil roke. »Taka nevarna žival je na krovu —? S tako zverino potujemo na eni in isti ladji —?« In strogo je nagubal čelo. »Povejte, po čigavi odgovornosti je prišel tale črni panter na naš krov? Kdo je dovolil tak škandal?« »Na mojo odgovornost je bil vkrcan, na mojo, sir!« je dejal izbrano oblečeni. »Kdo pa ste pravzaprav?« Vljudno se je mož priklonil družbi, ki se je nagnetla okoli omare. »Dovolite, da se vam predstavim, cenjene dame in cenjeni gentlemani! Lastnik sem slavnega cirkusa, tvrdka Jonatan Boyler, družba z omejeno zavezo. Žc nekaj tednov gostujemo v Van Burenu. Naročil sem za cirkus tegale črnega panterja, te dni sem prejel obvestilo, da je prispel v New Orleans, pa sem se podal s svojim najizkušenejšim krotilcem na pot, da ga prevzamem in odpremim v podjetje. Kapitan tegalc izvrstnega parnika mi je — seveda le za izredno visoko odškodnino — dovolil, da smem žival vkrcati na njegov krov. Pa stavil je pogoj, da potniki ne smejo zvedeti, v kaki družbi potujejo. Zato sem krmil panterja vsikdar le ponoči in mu — by god! — vsako noč dal celo tele, da bi se do sitega nažrl in prespal dan v lenobi in sitosti. In bi tudi nihče ne bil zvedel za njega. Ampak seveda — če s pestmi bijete po omari! Tako obnašanje še črn panter zameri, prebudil se je in se oglasil. Upam pa, da mi cenjena gospoda ne bo zamerila navzočnosti črnega panterja. Saj vas prav nič ne bo motil!« Mož z očali je krilil z rokami. »Kaj —? Ne bo motil —? Ne zamerimo vam ga naj ne —? Reči moram, da kaj takega še živ človek ni zahteval od mene —! Na eni in isti ladji se naj vozim s tako nevarno zverino —? Ne! Pravim vam, ali pojde on ali pa jaz —! Izberite! Vrzite zverino v vodo —! Ali pa postavite omaro na suho!« " »Ampak, sir —!« jc miril lastnik cirkusa. »Saj ni nevarnosti, prav nobene nevarnosti! Le poglejte si tole izredno močno omaro, ki —.« »Ah, kaj omara —!« se je razburjal možic. »Tole omaro sam razbijem, kaj šele da bi je ne razbil panier!« »Dovolite —!« je miroljubno razlagal lastnik. »Dovolite, da vam povem! V tejle omari tiči železna kletka in v njej šele je panter! In tiste kletke niti deset levov in panterjev ne more razbiti!« »Je res —? Ne verjamem!« »Pa si po^lejte!« je ponudil mož in sam zakrivil nesrečo, ki se je zgodila. »Pokažite nam kletko!« In koj se je oglasilo dvajset trideset potnikov. »Da! Pokažite nam kletko — pokažite natn kletko!« Menda niso bili toliko radovedni na železno kletko ko na črnega panterja —. Lastnik cirkusa jc bil yankee, — pristen anglosaški, v »Državah« rojen Amerikanec. Nemudoma je zagrabil priliko, da pri stvari tudi kaj zasluži. Saj občinstva, in še radovednega, je bilo dovolj —. (Dalje sledi.J