Pod hruško I (Kmefiška črtlca.) I g$|ŠH|/ globoki globeli, pod Počakovim je stalo domovje Komatarjevih; I fWL$j^ prijetno domovje. Vseh skupaj je bilo v njem ravno deset duš, I ^§H6/ od hlapca Lojza pa do starega Komatarja, že osivelega dedka: M oče Komatar in mati Komatarica; njuni otroci: 20letna Cilka, 181etna V Pepca, 15letni Jože, lOletni Maks in 5letni Ctril. Potem pa še pridna I dekla Majda. Kakor ločeni od sveta so živeli ti Komatarjevi. Zakaj globel, I kjer so se bili udomili njih pradedje, je bila močno globoka in komaj pri- ¦ stopna. Tukaj so bili v zatišju, na varncm, kakor v grobu. Življenje je šlo I nad globeljo vriskaje svojo pot naprej in se ni ozrlo nikdar podse v tihi I grob. 'Nobenega zvoka ni hotelo biti od tcga vriskajočega življenja v dol, I na mirno, globoko dno samuiočih Kotnatarjev . . . Ali ka} so se menili Ko- I matarjevi za življenje tam zunaj! To jim je bila deveta briga; morda bi se I bili prej zanimali za lanski sneg. Imeli so svoj tihi kotiček in zadovoljni so M bUi z njim, zatopljeni v svojo lastno zemljo ... 1 Pbnižna, s slamo krita hiša je čepela pri Komatarjevih nekoliko na I brcgu, kakor stara, pridna mačka, ki čaka ves dan na miši ali na krta pri I kakšni krtini. Na tej hiši se je razgledoval nizek, že malce nagnjen dimnik, I ki je bil znotraj in zunaj ves sajast in očrnel, kakor z grehi preobložena M duša nespokornika. Ozka, zamrežena okna pod široko vegasto streho so fl zaspano mežikala; in vežna vrata, napol polomljena, so se venomer pozi- ¦ bavala kakor omahujoč pijanček. Od vcžnih vrat je vodila preko temno- I zelenega travnička močno uhojena steza do hleva samega, od hleva pa v m vijugah do kozolca, od kozolca pa do napolrazpadle kašče, kjer jc imela ¦ mati Komatarica vedno toliko opravkov. Kraj hleva je počivala grdo dišeča fl mlaka, ob kateri so brskale kokoši, in kjer se je najraje repenčil košati pe- V telin z lesketajočim se perjem. Po sredi globeli, mimo hleva, je šumljal I ozek potoček iz studenca zadaj za hišo, v gozdu; nad tem potočkom so sc m sklanjale stare, činerikave vrbe tako leno, kakor da jim je dolgčas. Kadar M je sijalo solnce, se jc žuboreča vodica lepo lesketala v zlatih žarkih, in I takrat jc poletel preko nje gotovo kak poreden citrončck, da se je nagledal ¦ svojih sijajnorumenih kril; mnogokrat je krožil nad njo tudi kačji pastir v ¦ tako nerodnih obletih, zdaj sem zdaj tja, nad vrbami in pod njimi, nad M i^E Scdež modrosti. Jffl^ )/d (Oltarna slika v gimnazijski kapeli v Kranju.) (r\ 122 osvetljenimi valčjki, da se je zaletel časih nehote v malega Komatarčka Cirila, ki je kaj rad brodil z zavihanimi hlačkami po plitvi strugi in iskal okroglih kamenčkov. Zunaj kozolca, na vsaki strani pisane livade, pa so se v prožnem loku spenjale v breg do šustečega gozda bogate njive, s širokimi brazdami ločene druga od druge: tu je šumela rumena pšenica, tam se je težko klanjala visoka rž, dalje je sivela v ravni črti, ponosno kakor siva ravan, krepka koruza, nedaleč od nje se je v rahli sapi zibal oves ... Hej, pa se je iznad drhtečega morja pšenice od časa do časa posvetila v solncu rdeča ruta, zalesketal se je srp! Brhka Komataričica Pepca je žela pšeničico; tudi Cilka je žc prihajala od doma, v roki srp, vihrajočo ruto okrog vratu, dolgi kiti po hrbtu .,. To je bilo poleti kaj veselo življenje pri Komatarjevih!... Ob času žetve je bilo, žvenčali so med pšenico srpi, Pepca se je držala na smeh, žarel je Cilkin obraz, in mati je bila vesela, in vesel se je odpravljal z vozom proti njivi oče, vriskal je pod kozolcem Jožc, in Maks se je smehljal od zadovoljnosti, — stari Komatar, sivi dedek, je pa ležal pod hruško za hišo, na mehki tratici, v ustih pipo, iz nje se je pa vil gost oblaček dima. Prijetno je bilo v senci pod košato hruško, in stari Komatar je bil kakor v nebesih, Ali vendar so bila dedkova lica mrka, ko so se ozirale njegove oči proti polju in so poslušala ušesa radostno vriskanje mladih ljudi. »Tudi jaz sem bil nekdaj tako mlad in tako vesel!« — je presunilo starca. »Ali vse je minilo ... mladost in veselje.,. Zdaj so tako slabe moje nogc, da ne morem dalje kakor iz hiše do te hruške. Kmalu še tako daleč ne bom mogel; lepega dne ostanem v sobi na postelji.,. in potem me poneso v grob ...« Bridko se jc storilo dcdku, ko je tako pomišljal. In vendar je prc-mišljal še dalje, kakor na ukaz. »Nekdaj sem tudi jaz obdeloval to zemljico domačo, pojil jo s potom svojega obraza, in bil vesel, kadar je rodila obilo, ter žalosten, kadar mi je bila nehvaležna za moj trud ... Zdaj je pa v drugih rokah; ima jo moj Blaž, in od Blaža bo kmalu prišla v Jožetovc roke ... Hoj, kako sem vriskal nekdaj, ko sem mlad in čil nalagal težke snope na voz!...« Ali kmalu je dedovih žalostnih misli konec; kajti izza hleva po stezi pride Cirilček, razposajenček, poniglavi vnuček. »Ej, dedek!« »Kaj je, Cirilček?« »Metulja sem ujel.,.« sMetulja?!... Pokaži!« Skakljajoč dospe Cirilček pod hruško in sede na trato kraj dedka. »Daj, pokaži metulja!« »Koj pokažem!« — Fantiček tišči obedve roki tesno skupaj, kakor v molitvi. »Kako me ščegeta!« — de z veselimi, razsmejanimi očmi in po-gleda deda. 123 »Ali je še živ?« »Živ!« — In kar naenkrat razpre Cirilček rokci; omahovaje sfrfota metulj po zraku. »Citronček je« — reče ded. »Pa šc lep!« — Razposajenček je pa koj spet na nogah in v teku po travniku za izpuščenim citrončkom, »Oha! Oha!... Stoj!...« A mctulj beži dalje, malo meneč se za dečkovo klicanje. Dcd se nasmehne. »Cirilček! Nazaj pojdi, sem k meni...« Toda fantiček deda šc čuje ne in teče za citrončkom naprcj proti kašči... Stari Komatar puhne parkrat nagosto dima iz svoje pipe in se po-pravi na ležišču. V toplem vetriču se veje na hruški zdajpazdaj zganejo, in na tla pade zrel sad. »Še enkrat bi bil rad otrok, še enkrat tak poniglavček kakor Ciril-čekf« — si zaželi stari Komatar in gleda zadovoljno za vnučkom, ki šc vedno lovi metulja na travniku. »Kako hitro tečejo letai... kako prehitro pretečejo leta mladosti!... Tudi Cirilček bo enkrat dorastel ter enkrat morda osivel polegal pod to-le hruško, kakor zdaj jaz ...« Iz hleva kriče prižene z bičem v roki hlepec Lojz težka, marogasta vola, da gre ž njima gor na požeto njivo po naloženi voz. >D-i-i-i!. .. Stopita no ...« Vola otepata z repoma in sklanjata glavi pod neprijetnim jarmom, Lojz pa ju venomer pridno naganja: »Lajseb ... la-a-ajseb ... Ne tako počasi...« »Tudi jaz scm nckoč tako-le poganjal!« — se spomni stari Komatar in zre za plečatim hlapcem, dokler mu ne izgine za ovinkom izpred oči. S polja, po stezi proti domu, v prožni, skočni hoji nenadoma prihiti Pepca po malico, da jo nese žejnkn in lačnim domačinom na njivo, Ko grc mimo hruške, obstane, »Boste tudi vi pili, dedek?« »Tudi bi, Pepca ...« »Kaj pa?« »Prinesi mi polič tolkovca, tistega sladkega ... veš!« »Pa tolkovca, dedek! ...« In Pepca odhiti skozi odprta vrata v hišo tako poskočno kakor ve-verica... »Hoj, mladost, kako si lepa!« — se nasmehne stari Komatar. »Tudi jaz sem hodil nekdaj tako prožno ... Zdaj pa še počasi komaj prestopim nekaj korakov ... Anka moja, kmalu bom prišel za tabo v grob ...« Pri spominu na umrlo ženo se možu nehote orosi oko, kakor da je temna senca zakrila njegovo dušo. 124 Pepca se ročno vrne in postavi polič s tolkovcem na tla krai dedka. »Tukaj.. , Zdaj si ga le privoščite!« »Kako si pridna, Pepca ...« »Pridna ali nepridna ... zdaj moram koj nazaj na njivo, kjer me že čakajo...« Popravi si jerbas na roki in izgine z malico za košatim sadnim drevjem. Stari Komatar se dvigne na obadva komolca in se vsede; ¦& težko. »O ti presneta starost ti!« — Smehljaje prime za polič in ga prinese tresoč se k ustom. »Kako težko sedim... Res nisem za nikamor več kakor za grob ...« Napravi par požirkov, postavi polič kraj sebe in se spet zlekne nazaj na mehko trato. Topel veter poboža dedkova lica, ki so bila zgubančena in vela kakor preperela skorja. Nad njim pa, na hruški, v gostem vejevju, žvrgole svar tovsko oblcčeni liščki, in njihovi veseli pesmi odgovarjajo ravno tako ve-selo rumeni strnadi. Cirilček se je vrnil; to pa tako nenadoma in tako polahkoma, da dedek njegovih stopinj niti čul ni. Glavo nekoliko nagnjeno, naročje polno modrih, ljubko smehljajočih se spominčic, se je pritihotapil k dedu, prav tikoma; tcdaj pa je zavrisnil glasno: »Nikarte dremati, dedek!« Počasi odpre stari Komatar trepalnice. »Ali si ti, Cirilček?« »Jaz sem ,,,« »Kje imaš pa citrončka?« »Ga nisem dohitel... Prinesel sem vam spominčic ... ali jih ne vi-dite? Tam pri potoku sem jih natrgal..,« Spet zapre stari Komatar trepalnice. Cirilček pa sede kraj njega; počasi stresa iz naročja spominčicc in potrosi ž njimi dedka od nog do glave, tako da je namah ves moder od cvetic, Tudi na obraz mu natrosi Cirilček spominčic, na lica, na ustne, na oči in na čelo. Nato leže še sam na tratico in z dedkom vred zadremlje .., Polagoma se solnce niža, v globel pa lega mrak. Od nekod iznad gozda se vršaje vzdignejo šoje in lete nizko preko sadnega drevja, nad tihim Komatarjevilm domovjem, na drugo stran potoka ter izginejo v gošči za logom, Še vcdno zvenče na njivi svetli srpi pridnih žanjic. Po brcgu navzdol, proti domu, pelje hlapec Lojz nažeto pšenico. Glasno zavrisne, da napolni ta vrisk vso globel in se razleže šc daleč čez holme. Cvetinomirski .