Mirko Kunčič:
Dete in mati.
Dete: Ali si mavrico pisano snela kot čudovite korale z nebd ? Ali si zarjico jutru ukrala?
V  tvojih očeh je sam Bogec doma!
Mati:  Kdo ti je vdihnil te sladke besede? Dete: Angel sam mi jih je šepnil v uho. Mati: Blagor ti, sinko, ki vanje veruješ! Dete: Ko pa te Ijubim tako gorko . . .
Mati: Z njimi poplačal si, sinko moj zlati, vse, kar sem morala zate prestati. Vso bol odtehta en sam tvoj smehljai: v njem vse utone . ¦ . Razcvete se raj.
Dete: Živa zakladnica luči brez dna — to pa si ti, moja mamica .. . Vsak tvoj pogled je — zvezdni utrinek, vsaka beseda — svetel eekin, vsaka solzica — biser nanizan. Kaj si jih dala že meni v spomin!
Mati: V mojih očeh se zrcali le eno, sinko: življenja skritnoslna luč.
Dete: Vem: to \e majke Ijubav neizmerna.
V  njej \e mir bošji, do rajskih sanj ključ. . .
Oba:  Vsa premostila sva pota do sebe, v večno lepoto uprla oči.
V  eno sta zlili se nafini duši:
v cvet čudodelen, ki smrti v njem ni.
90