Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini. (Vpliv hmeljske kulture na njegov razvoj). F r. Baš, Maribor. I. Savinjska selišča leže na terasah za Savinjo, Ložnico in Boljsko; med Šavnicami in Celjem pa na izstopu potokov iz Ojstriških hribov med Trojanami in Laškim. Selišča na terasah za Savinjo predstavlja vzhodno od vode vrsta vasi od Polzele črez Dobrtešo vas, Vrbje in Petrovče tja na Leveč, za- hodno pa veriga naselbin, katere bistveni členi so Letuš, Parižlje, Orla vas in Latkova vas. Na položni terasi za Ložnico se širijo Grušovlje, Gotovlje in Arja vas, vasi, ki se z Levcem združijo v vzhodnosavinjsko vrsto naselbin- V enem žarišču elipse Polzela—Leveč leži nad Ložnico trgovsko-hmeljarsko središče Savinjske doline — Žalec. Nad Boljsko so se razvila selišča, katera predstavljajo Gomilsko, Kaplja vas in Do- lenja vas, na terasastem svetu na vznožju Dobrovlja med Letušem in Vranskim pa polkrog krajev z Braslovčami in Kapljo. Radi morfoloških prilik se v gorovju okoli doline ni razvila kmetska vas, razen izjeme, ki jo dela Vologa pod prelazom Lipo med Vranskim in Šmartnim ob Dreti, temveč tu prevladujejo na vznožju hribovja in na terasah pred njim zaselške vasi (Podvin, Podvrh); na pobočjih pa se širijo na jugu in zahodu samotne kmetije, ki se na severovzhodnem va- lovitem svetu družijo z zaselško vasjo. Naravne poti, ki združujejo in usmerjajo človeka in promet zlasti Ojstriških hribov v dolino, so potoki. Na izhodiščih potokov iz hribovja so se razvila selišča, ki pa ne pred- stavljajo kmetskih, poljedelskih ali živinorejskih vasi, ampak koncen- tracijo posvetne in cerkvene gosposke, obrtništva in trgovine. To so izra- zite obrtne vasi, ki so se sicer kot skupina cerkve, šole, gostilen, trgovin in posameznih obrti razvile najbolj karakteristično v Slovenskih gori- cah. Značilni primeri za te obrtne vasi, ki so se razvile na izhodišču po- tokov iz hribovja večinoma ob ali na tercijarnih terasah, so Griže, Št. Pavel pri Preboldu in Št. Jurij ob Taboru. Kot največje tako selišče pa se je razvilo na stikališču poti ob Boljski, Motnišnici in preko Lipe Vran- sko, ki je zato Ločici vsililo kmetski značaj, pravtako kot ni obrtno Mo- zirje, ležeče na vstopu Savinje iz Gornje Savinjske doline v Sotesko, dovolilo vsled svoje lege na izstopu Savinje iz Soteske se razvijajočemu Letušu obrtnega značaja ali Šoštanj Šmartnu ob Paki. Splošno pa se je pred obrtnim seliščem razvila spredaj bolj v osrčju doline na odprtem polju ali na terasi kmetska vas, za kar imamo najlepše primere v Ojstriški vasi pred Št. Jurjem ob Taboru in v Dolenji vasi pred Št. Pavlom pri Preboldu. Zgodovinski obrambni momenti igrajo pri nastopu in razvoju teh obrtnih vasi nemalo vlogo. V vzhodni Savinjski dolini pa se vasi a la Ojstriška vas radi logov v prodnatem in suhem terenu ob Savinji niso mogle razviti. Pravtako pa se niso obrtne vasi razvile na severu v ozemlju Ložnice; Založe imajo kmetski značaj vsled zgodovinskih razlogov, ker je samostan Novi kio- šter in posvetna gosposka na Polzeli odvajala obrti od Založ stran. Vzrok za splošno pomanjkanje obrtnih selišč severno od Ložnice imamo v široki in močvirni dolini Ložnice, ki teče tik ob vznožju hribovja m ki je terase denudirala in razbila, tako da manjkajo tu primerne ploskve za razvoj naselbin, analogno obrtnim na jugu doline. Nastoj in razvoj na- selbin analogno onim na jugu doline pa je otežkočal tudi radijalno proti današnjemu Celju usmerjeni tok vodovja na vzhodu teh hribov in položna valovitost terena na severozahodu, ki je odprt po položnih zvezah k do- lini srednje Pake, kjer so blizu večje aglomeracije prebivalstva kot Ve- lenje in Šoštanj. Podobnih aglomeracij v bližini v Savinjski dolini ni, neglede na to, da ovira promet iz ozemlja gornje Ložnice na zahod v Sa- vinjsko dolino k Šmartnemu ob Paki Gora Oljka. Vasi, ki ležijo v dolini na terasah, so v bistvu po svojem tločrtu po- dolžne vasi, v katerih je zopet pretežno zazidana ona stran ceste, ki Je stran od pobočja terase (Gomilsko, Doberteša vas, Leveč). Vas, kjer so hiše in ostala poslopja razvrščena okoli prostora »na vasi«, predstav- ljajo Poljče; brezlika vas pa se je razvila pred vznožjem hribovja, n. pr. Grajska vas za Boljsko in Kaplja ter Rakovlje pri Braslovčah pred Do- brovljem. Na valovitem svetu med Pako in Hudinjo pa predstavlja Pod- vin primer zaselške vasi, ki se proti vzhodu križa s samotnimi kmeti- jami. Splošni značaj Savinjskih selišč je v dolini kompaktna kmetska in obrtna vas, na obrobnem hribu pa razbiti in raztreseni zaselek. Savinjske vasi, kot kmetije v hribovju, leže vedno na robu polj ob njivah. Polja, ki leže najmanj na eni strani vasi, so razdeljena po kako- vosti zemlje v razne komplekse, ki se vrstijo v enaki širini drug za dru- gim od vasi proč in v katerih ima vsak vaški posestnik svoj kos. Med- tem ko se polja vedno dotikajo vasi, pa leže travniki in gozdovi raz- lično oddaljeni od selišča, tako da je eden travniški ali gozdni kompleks površinsko ločen od drugega. Kot kompleksi pa pripadajo eni vasi, ka- tere posestniki si delijo v last posamezne dele. Dalje proč od vasi, iz- ven doline, na vznožjih hribovja pa leže vinogradniški deli vaških po- sestev. Posestva tvorijo sistematski kolonizacijski tip. Savinjska posestva predstavljajo socijalno dvoje tipov posestev, kmetska in veleposestva. Kmetska posestva so po svojem značaju pre- težno poljedelska in zavzemajo tudi večino za poljedelstvo najbolj spo- sobne zemlje. Veleposestva pa so v okolici Celja in Žalca istotako polje- delskega značaja ter so izraz modernega agresivnega meščanskega ka- pitala, ki prodira iz Celja in Žalca v agrikulturno dolino. V nasprotstvu s temi veleposestvi, s to produktivno kmetsko zemljo, ki se nahaja v ro- kah trškega ali mestnega trgovca in obrtnika, pa nosijo veleposestva, ki izvirajo iz fevdalnega upravnega sistema pred 1. 1848., predvsem gozdar- ski značaj- Njih sedež je na velikih, pretežno gozdnih kompleksih dilu- vijalnih in tercijalnih teras, odkoder se ne širijo toliko v poljedelsko do- lino, ampak predvem v gozdnato hribovje (Zaklošter, Žovnek, Ojstrica, Prebold i. dr.). Ker se na veleposestvih vrši strokovnotehnični obrat z različno uporabljenimi in plačanimi delovnimi silami, kar jim daje pečat latifundij, ne pridejo ona narodopisno v poštev. Narodopisno pride v poštev samo savinjsko kmetsko posestvo, sa- vinjska kmetija, na kateri se življensko udejstvuje poedina kmetska rodbina. Socijalno in kulturno življenje savinjskega kmeta se je do za- četka 20. stoletja razvijalo pod močnim vplivom veleposestnikovega vzgleda ter stoji danes pod izredno močnim gospodarskim in kulturnim vplivom mesta; vsled teh izrednih vplivov se kulturno savinjski kmet relativno malo samoniklo udejstvuje, temveč sledi veleposestvu, mestu in strokovno organizacijskemu vodstvu. In ravno tu, kjer so tuji vplivi na kmeta večji kot v katerikoli drugi pokrajini Slovenije, se je pred očmi zadnje generacije izvršil v literaturi še nezabeleženi proces, ki je na podlagi hmeljske kulture in na podlagi dvignjenega življenskega ni- voja ustvaril iz gospodarskih kmetskih poslopij nove tipe in nove oblike. To preoblikovanje in razvijanje se je izvršilo pod kulturnim in gospo- darskim, torej geografskim vplivom Savinjske doline. Geografsko pa sledi iz tega, da imamo lahko kje drugje iste ali slične transformacije, da pa je njihov gospodarski vzrok drugi. V vseh takih slučajih lahko proučimo vzročnosti v eni ali drugi pokrajini in različne temelje za slične pojave z geografsko narodopisno metodo. Stilno si podobni pojavi pa imajo svoj izvor zunanjih oblik v široko na isti šolski bazi organizira- nem današnjem stavbarstvu. Forme tvorijo zato del stavbarstva ali ar- hitekture kot tehnične discipline, narodopisno pa ugotovimo vzroke in presnavljanje v zvezi s preoblikovanjem samim- Te vrste študije, kjer je snov narodopisna, metoda pa geografska, vežejo geografijo z njeno pomožno vedo etnografijo. V svoji pretežni večini in povprečnosti predstavlja v dolinskih vaseh savinjsko kmetsko posestvo površinske enote od 10 do 30 oralov. Večja posestva začno prevladovati v zaselškem tipu selišč na terasah na črti Vransko—Celje, pod Dobrovljem in na črti Založe—Ostrožno, odkoder se nadaljujejo v hribovja. V dolini imamo povprečno površinsko manjša, v hribovju pa večja posestva, kar izhaja iz precejšnje rodovitnosti tal — izvzemši loge na aluvijalnih prodih ob Savinji — v dolini in iz maj- hne v hribovju. Radi morfoloških terenskih razmer je obdelovanje zem- lje v dolini mnogo lažje kot v hribovju. Vsled tega tudi prevladuje v dolini poljedelstvo in pokrivajo travniki samo mokra, povodnjim izpo- stavljena zemljišča, medtem ko je v hribovju najbolj produktivna živi- noreja in gozdarstvo. V preteklih dobah pred hmeljarstvom, ki se je v Savinjski dolini razširilo koncem XIX. stoletja1), je dolino živilo žito in ji je nudila glavni izkupiček pšenica; isto vlogo je v hribovju igrala po- leg gozdarstva živinoreja. Posledica raznolike usmerjenosti gospodarstva, poljedelstva v do- lini, živinoreje in gozdarstva — katero pa pride za nas manj v poštev — v hribovju, je bilo različno gospodarsko poslopje v dolini in raz- lično v hribovju. II. Hribovje goji že od nekdaj pretežno govedo; ta živinoreja pa je terjala od kmeta velike enoprostorne hleve, v katerih so bili voli, krave, telice, deloma medsebojno ali ločeni po vhodih, ali pa navezani na go- tove stene. Iz tega, da je bila živina ob vseh stenah, je sledila nujno pro- stornost hleva na vse strani. Govedo se živi od maja do novembra od »prelast« imenovane sveže trave in paše, od novembra do maja pa od suhe senene in otavine krme. Nimamo niti tradicije, niti pisanih poročil, niti stavbarskih znakov, da bi se v naših krajih nahajala živina, kot je to še danes slučaj na Balkanskem polotoku ali v Severni Ameriki, preko zime na prostem. Ker je v zgodovinski dobi pripravil človek ži- vini prezimovališče, potem ko mu v gotovem ozemlju ni bilo več mo- goče nomadsko premikanje, kot so ga do zadnjega časa vršili balkanski Aromuni, je moral preskrbeti tudi krmo za živino in zato tudi prostor za krmo. Medtem pa, ko imamo v podravskih senenih in slamnatih ko- pah znake, da je človek pustil zimsko krmo za živino na prostem, po- dobni znaki v Savinjski dolini in obrobnem hribovju popolnoma manj- kajo. To je dokaz, da je Savinjčan že davno prej zavaroval krmo za ži- vino v poslopju. Najbolj praktično pa krmi gospodar živino, ako ima krmo shranjeno nad hlevom na prostoru, »nadhlev« imenovanem. Iz nadhleva se krma najlažje poklada živini v jasli skozi za to pripravljeno odprtino, na drugi strani pa greje sena in otave polu nadhlev v zimskem mrazu hlev in živino- Na ozemljih, kjer so kope nepoznane, prevladujejo enonadstropna gospodarska poslopja, kjer so kope običajne, pa pritlična. V prvem primeru, kot v Savinjski dolini, oziroma nad njo, mora kmet, da dobi mesto za krmo preko zime, podstrešje dvigniti, s čimer ravno nastane nadstropje, v drugem primeru, kot v Slovenskih goricah ali na Dravskem polju, kjer se del suhe krinc ostavi na prostem in spravi sa- Geografski vestnik 1925, p. 42. e. s. mo drugi del pod streho, zadostuje za to podstrešje samo, ne da bi bilo potrebno dvigniti streho. Hlev se je naslonil na pobočje, kjer je na nad- hlev najlažji dostop z vzpenjajočega se pobočja preko takozvanega mosta, preko katerega dospe na skedenj tudi težji vpreženi voz z živino. Poleg nadhleva in z njim se je razvil Skedenj, ker je slama bistveni del živinske klaje. Na hribovju nad Savinjsko dolino se je razvil hlev, ki ima v pritličju hlev v ožjem smislu besede, v prvem nadstropju pa nadhlev, prostor za krmo in škedenj. Mokra zgodnja poletja ne dovoljujejo v Savinjski dolini sušenja žita na prostem. V ozemlju s povprečnimi padavinami od 1200—1400 nun in pri tem še z maksimom padavin v juniju, torej v pozni pomladi in zgod- njem poletju, ter s splošno precej celinsko izraženim podnebjem sploh je sušenje in deloma shranjevanje pridelkov na prostem gospodarsko ne- mogoče in izključeno. Vsled tega, pozneje tudi vsled gnojenja kultur, n. pr. detelje, ki se ne morejo sušiti na prostem, ker se pri preobračanju listi preveč zdrobijo, je bil kmet primoran, da pripravi poslopje, kjer bo lahko sušil v prvi vrsti žito tudi v deževnem času. Ker pa je v vzpetem hribovitem terenu vedno težavno prevažati žito v snopih iz enega po- slopja v drugo, je kmet lese za zlaganje žita postavil ob hlev in to ali pod zatrep ali pa, in to navadno, ob podolžno stran hleva. Nujna posle- dica tega je bila, da je moral kmet odmakniti kap dalje proč od les in podsek povečati. Tehnično to delo ni bilo težko, ker so veliki podseki pri slamnati strehi lahko delo. Lese, ki so dolge 4—5 m in visoke za eno nadstropje, so bile prvotno blizu sten. To pa, ker so imele dvoje nalog; poleg sušenja žita so bile zunanja opora zaopaživanja. Skozi lesene stene prodira mraz v hlev. Da se v zimskem času, ko so lese nezaposlene, to prepreči, je nabasal kmet med leso in leseno steno listja, praproti, vresja ter je s tem steno zaopažil. Zaopaživanje je bil pa tudi način shranjevanja stelje. Za hudo zimo je je bilo dovolj v hlevu samem ali pod pokritim mostom; po pustu pa je s pojenjajočim mrazom uporabljal kmet za pod živino zaopažilo, ki je tako do časa toplote in žetve izginilo, nakar so lese zopet prevzele svoje poletno delo. Radi mraza in vetra v zimskem času je kmet kljub obilici lesa opu- ščal čisto leseno poslopje- Pa tudi drugi razlogi so ga silili k temu. Hlev stoji navadno radi dostopa na škedenj v pobočju. Proti zemlji ali hribini pa se radi preperevanja ni hotel in ni mogel zavarovati z lesom, temveč je to storil s kamenjem, s čimer je nastal hlev z zidanim pritličjem. To mu je omogočala tudi obilica apnenca. Potreba zaopaživanja je pri zida- nem hlevu v ožjem smislu odpadla. Da pridobi z zidanim hlevom prostor za steljo, so bile lese postavljene dalje, 3 m in več proč od sten in streha raztegnjena preko les. Med lesami in hlevom je nastal širši prostor, ki je služil in še služi kot shramba za steljo in pa kot shramba za vozove, ki so bili prej na mostu ali pa tudi pod njim. Kakšno vlogo igra stelja in kakšno zopet vozovi pri nastoju listnice sploh je težko ugotoviti; sigurno je, da je predstavljalo oboje gonilno silo, ker dejstvo je, da pomenja v Savinj- ski dolini beseda kolar(n)ica isto kar listnica. Nadhlev ima v sredini skedenj; od njega se proti obema pročeljema hleva širita na eni strani prostor za slamo, na drugi pa prostor za črno krmo. Kot tak je škedenj pozimi najprikladnejši prostor za delanje rezanice, t. j. mešanice zrezane slame in črne krme. Hlev v širšem smislu besede je v hribovju poleg hiše edini sestavni del kmetije. Zelo pogosto se je hlev raztegnil v dolžino vsled prizidave svinjakov, kar je pri lesenih hlevih bolj redko. Večinoma leže kmetije na policah ali ravnah, kjer se lega in medsebojno razmerje hiše in hleva ra- vna po morfologiji terena. Kozolec nastopa v hribovju kot samostojno go- spodarsko poslopje samo tam, kjer leži kmetija na večji ravnini; kjer pa leži kmetija na pobočju ali na mali ravni, tvori kozolec vedno eno po- dolžno stran gospodarskega poslopja. Vzrok temu je v tem, da se je mo- goče kretati z vozom okoli kozolca samo na kolikortoliko ravnem terenu; pri strmo ležečih kmetijah pa se snopje in drugo za zlaganje namenjeno podaja iz listnice med lesami in hlevom v ožjem smislu. V hribovju so se obdržale vse vrste gospodarskih poslopij do danes v bistvu, kakršne so bile, radi tega, ker je gospodarstvo obdržalo precej stari značaj in ni hmelj gospodarskega ustroja posestva izpremenil tako revolucionarno kakor v dolini. Drugačen je bil razvoj v dolini. Živine je bilo na tukajšnjem manj- šem in predvsem poljedelskem posestvu prvič manj in drugič je ta ži- vina različna: konji in govedo. Prostor za živino vsled tega ni bil v dolini tako obširen, prav tako pa tudi ne enoten; prostor za konje je bil ločen od prostora za govedo- Vsled tega je hlev v dolini manjši iti dvoceličen. Razlika pa je tudi glede materijala. V dolini je bilo gradbeno kamenje precej od rok, pač pa je bilo na bližnjih diluvijainih in tercijar- niii terasali ter v logih ob Savinji na razpolago dovolj lesa. Z izjemo kamenitega temelja, katerega so tvorili vogelni in vmesni kameni, je na- stajal v dolini lesen hlev. Gozd na terasah pa se je krčil prav tako koi v logih ob Savinji; mesto njega so zrastli iz tal travniki in njive, proces, ki se zaključuje šele danes (Spodnje Gorče, Kamenče, Poljče), ko se gozd pridrži na najmanj produktivnih logih ob Savinji in na mestih s pe- ščeno ilovico na obrobnih terasah. V glavnem pa se je to krčenje') kon- čalo že sredi XIX. stoletja. In sredi XIX. začne med lesene hleve prodi- rati podzidani hlev; kajti izvor stavbnega lesa se je odmaknil k vznožju gorovja in s tem je postalo apnenčasto kamenje kot gradbeni inaterijal enakovredno lesu. ') Po ustnem izročilu v Kamenčah, Kaplji, Vrbju, Gotovljah in Levcu. Meteorološke in klimatske prilike sploh so v dolini podobne onim v gorovju in v zvezi s tem je bila tudi rešitev vprašanja, kako shranjevati vozove, poljsko orodje in sušiti žito, medsebojno slična. Da bi shranjeval in sušil savinjski kmet žito okoli hiše, kot vidimo to pri viničarijah in malih želarijah v Slovenskih goricah, ni mogoče, ker so podseki pri hiši služili za shranjevanje drv in posode, pri gospodarskem poslopju ali hlevu v širšem smislu pa za shrambo vozov in poljskega orodja. Morfološke prilike omogočajo v dolini popolnoma drugačno, svobo- dno kretanje človeka z žitom kot v gorovju. Kmet radi tega ni bil pri- moran, da postavi lese k relativno majhnemu gospodarskemu poslopju, temveč je, ako je imel okoli hiše dovolj zemlje, postavil lese v bližino hiše in hleva, v drugem slučaju pa na polje na rob njiv. Prvotno se je tudi v Savinjski dolini zlagalo žito v ostrve in lese. To lahko s sigur- nostjo sklepamo na temelju današnjih prilik na Dravskem poliu in v Me- žiški kotlini. Na Dravskem polju zlaga še danes kmet žito v ostrve in lese, v Dravski in Mežiški dolini, kjer pa kozolec ni nepoznan, žito v ostrve, deteljo, repno zel pa v lese. In ravno današnji kmet ustvarja na Dravskem polju s tem, da daje lesi skromno streho iz lesa, kozolec, ka- terega označujem s savinjskim izrazom lesa. Da ni kozolec pri nas ne- kaj prastarega, kot meni Rhamm3) glede Germanov, dokazuje tudi dej- stvo, da savinjski kmet ne zlaga enega najstarejših žit, prosa, v kozolce, ampak v stave, da zavaruje žito pred dežjem s stavami i. dr- Iz ostrv se je preko les razvil naš kozolec s tem, da je lesa dobila streho. Vsled morfologije tal je kozolec v hribovju postal sestavni del hleva, v dolini pa poleg hiše in hleva tretji sestavni del kmetije, ki je stal včasih v bli- žini hleva in hiše, večkrat pa na polju. Kmetija v hribovju je enota dveh, v dolini pa treh poslopij; hlev v hribovju je združen s kozolcem in pred- stavlja s tem drugačen tip kot v dolini. Mejo obeh tipov hleva kot tudi kmetij z dvema v hribovju in tremi sestavnimi poslopji v dolini — ostale stavbe imajo značaj pritiklin — tvorijo terase na vznožju go- rovja, tako da pade ta, deloma že historična meja skupaj z mejo eksten- zivnega in intenzivnega gospodarsko prevladujočega hmeljarstva. Raznolikost poslopij sploh odvisi od geografskih, kulturnih in soci- jalnih predpogojev. Geografske prilike so bistvene za naznolikost med hribovjem in dolino. Vsled pridelovanja gotovih kultur, prikroji človek poslopja pridelovanim kulturam. Svilarstvo stavi popolnoma druge zahte- ve na poslopja, pri katerih razvije nadstropja za shranjevanje bub, kot vinarstvo, ki razvije kletarstvo in s tem prizemski in podzemski del go- spodarskih poslopij. Socijalno trdno stoječi kmet bo zgradil po razvr- stitvi in obliki popolnoma drugačno stavbo kot oni, ki se bori za golo 3) Po Dachlerju v Ztsch. f. o- VK. XX., p. 7. življenje. Po 1. 1886. se je začela v Savinjski dolini širiti in utrjevati kul- tura hmelja. Z njim in pa vsled splošnega dviga kmetske civilizacije v drugi polovici XIX. stoletja, se je izvršil preobrat tako v zunanjosti kot v notranjosti, v kompoziciji in konstrukciji gospodarskega poslopja v Sa- vinjski dolini, pri čemer mislimo na dolino med Sotesko pod Mozirjem in Celjem. Doba, ko prodira hmelj na kmetska posestva, je doba, ko se vsled razredčenih dolinskih gozdov kot gradbeni materijal vedno bolj uveljav- lja kamen in v zvezi ž njim opeka, ki se žge na ilovnatih diluvijalnih in tercijarnih terasah. Z zidano hišo se uveljavljajo tudi mestni stavbarski in arhitektonski vidiki. Pritlična zidana hiša z vežo in kuhinjo v sredini, s hišo in kamro na eni, malo hišo in kletjo na drugi strani, poriva v ozadje leseno, s slamo krito hišo, v kateri je zidana veža in visoko obokana kuhinja in v kateri imamo poleg veže in kuhinje samo še en sam prostor, to je hišo kot sobo. Vse kmetsko gradbeno udejstvovanje je osredoto- čeno na hišo, hlev in kozolec stojita v ozadju zanimanja in se nanovo naredita samo pri bolje stoječih gruntarjih- Pri hlevu je kmet samo pri- delal kako uto ali postavil manjše poslopje za drvarnico, svinjake, shram- bo itd. Gospodarska poslopja se množijo, razbijajo, ker pač kmet večjih gradbenih investicij ne zmore. Kot ena prvih pritiklin je nastala kot po- daljšanje hleva ali kot preureditev govejega ali konjskega hleva listnica; v zadnjem slučaju se je hlev v ožjem smislu premestil v novi podaljšani del poslopja, tako da je listnica, ki je nastala za shranjevanje stelje, vozov in poljskega orodja, prišla v sredo med goveji in konjski hlev. Ta proces je ob nastopu hmelja že končan, prav tako tudi pretvar- janje kozolca-lese v kozolec-plašivec. Plašivec (slika 1) je nastal istotako kot rešitev vprašanja, kam shraniti vozove in poljsko orodje. Dokler je bilo to orodje primitivno, ni predstavljalo nobene posebne vrednosti. Ko pa se začno v začetku XIX. stoletja med našim kmetom bolj in bolj definitivno uveljavljati železni okovi na vozovih, železni plugi itd., takrat je začelo to orodje vsled pomanjkanja denarja predstavljati vedno večjo vrednost, katera se ne sme vmes med zaopažilom izpo- stavljati padavinam. Po svojem bistvu pa spada poljsko orodje od hleva stran in to na mesto, kjer ni večnega prometa in s tem večne izpostav- ljenosti poškodbam, kar velja tudi za vozove. Vsled tega je kmet po- daljšal na eni strani lese streho in jo v gotovi oddaljenosti (ca 4—5 m) podprl s polovično visoko leso. S tem je bil pridobljen pokrit prostor, v katerega je kmet shranjeval vozove in poljsko orodje; nastal je iz lese plašivec. Ta je, sklepajoč po imenu kolar(n)ica za listnico, mlajši od list- nice, ki tvori ob prihodu hmelja že dolgo sestavni del hleva. Plašivec se je razvil najprej tam, kjer je tvoril sestavni del kmetije; sledila mu je lesa na polju, tako da moramo ob prihodu hmelja ugotoviti lego ko- zolca deloma pri kmetiji, kjer je razvit kot plašivec, deloma pa zunaj na polju, kjer stoji kot lesa. Slika 1. Rakovlje (Pianka). Foto: K. Vollmaier. Danes leži vas v gozdu sadnega drevja, ob prihodu hmelja je stala kmetija ob nekaterih sadnih drevesih in je bila vas konglomerat ločenih skupin drevja in poslopij. K »marof« imenovanemu hlevu in k plašivcu, ki stoji večinoma pri kmetiji, ali zunaj na polju se v drugi polovici XIX. stoletja pridružijo kot vzporedni deli kmetije še svinjaki (doslej združeni z govejim hlevom), ki so bili podobni današnjim v Prlekiji in iti so danes v Savinjski dolini že izredno redki, nadalje »kašta« imenovano manjše leseno poslopje, kjer se je shranjevalo žito, sadje, železnina in pijača. Stiskalnice za sadje so bile redke in so se družile s kašto; pajštve so v dolini danes nepoznane, nepoznane tudi ustnemu izročilu ter se omeju- jejo samo na hribovje- Kmetija predstavlja torej ob prihodu hmelja sku- pino poslopij, izmed katerih pa so redno med seboj ločeni hiša, hlev in kozolec. Lega enega kot dmgega izmed poslopij v kmetiji je negotova ter se ravna po morfologiji in produktivni kakovosti tal. Na terasah za Savinjo in Ložnico kmet ni izpostavljen opasnostim povodnj: zato je lahko prosto postavil poslopja, pri čemer je upošteval samo površino svojega lastnega ozemlja. V tamkajšnjih obcestnih vaseh se je razvila kmetija, kjer stoje hiša in gospodarska poslopja eno poleg drugega v podolžnem podaljšanju hiše, ali pa eno ob drugem vzpo- redno. V vaseh pa, ki leže na vznožju hribovja na diluvijalnih in terci- jarnih terasah, je bilo pri razvoju kmetije vedno upoštevati vodo, ki po- vzroča na teh terasah manjše močvare, poleg tega pa precejšnjo valo- vitost terena. Vsled tega je oblika kmetije tu v daleko večji meri amorfna kot na terasah v osrčju doline, ne glede na to, da je kmetija — izvzemši nekdaj kozolec — povsod kompaktna. Povsod je kmet z obliko in lego kmetije uravnaval poslopja po stanju vode v dobi suše in povodnji- Splošno pa se pojavlja povsod stremljenje in to danes kakor nekdaj, ko je bil kozolec deloma še na polju, postaviti gospodarsko poslopje tako, da leži s hišo ali vzporedno, ali v nadaljevanju njene dolžine, ali pa pra- vokotno na njen konec. Bistvena za obliko kmetije je lega hiše in hleva, medtem ko kozolec sistematičnost oblike kmetije ali podpira, ali pa dviga njeno amorfnost. Osvoboditev kmeta od fevdalnih bremen 1. 1848. je pokazala pozi- tiven sad predvsem pri večjem kmetu, ki producira za trg in ki ne upo- rabi svojih pridelkov za sebe. Tak večji kmet je bil nosilec gradbenega dela, ki je ustvarjalo nove sezidane hiše in podzidavalo hleve v drugi polovici XIX. stoletja. S podzidavo je postal hlev samo prostornejši, sicer pa je ostal kot je bil (slika 2). Slika 2. Kamenče (Plavc). Foto: K. Vollmaier. Značilna je lega hlevov. Izredno redki so slučaji, kjer bi ležala fronta proti severu, torej v senci. Izmed solnčnih strani pa, ki nudijo prostorom svetlobo in toploto, od česar odvisi zdravje pri živini in možnost sušenja koruze ter poznih jesenskih pridelkov, prevladuje južna stran, kateri sle- dijo vzhodna in zahodna. K svetli in solnčni nebesni strani odprt hlev je na enem koncu imel prostor za govedo, na drugem za konje, v sredi med konjskim in govejim hlevom pa je bila listnica. Na enem ali obeh pročeljih pa je nastala uta, ki je služila kot shramba za prelast, pri starih hlevih tudi za listnico, drvarnico in ki se kot z deskami obiti plašivec priljublja hlevu. Ker so se leseni hlevi v jeseni zaopažili, so bili ali brez oken, ali pa so imeli le majhne line (20X30 cm) v bližini vrat- To zna- čilnost lesenih hlevov je prevzel na sebe tudi v pritličju zidani hlev (slika 2). Na lesenem prvem nadstropju so v bistvu zopet trije deli, in to parna ali prostor za slamo, ki leži nad hlevom za govedo, in pa prostor za črno krmo, za seno in otavo, ki se nahaja nad hlevom za konje; vmes pa je škedenj — prostor za mlačvo poleti in za delanje rezanice pozimi. Pro- stor nad uto stoji navadno v neposredni zvezi z bližnjim delom nadhleva ali pa s hodnikom in se v tem slučaju uporablja za kak specijelni namen, n. pr. kot shramba za svinjsko skuho. Med pritličjem in nadhlevom je hodrik, ki nikdar ne prekorači širine 2 m, temveč se obratno po navadi zadosti s širino 1 m; nanj vodijo na onem koncu, ki je bližji hiše, stop- njice. Hodnik je odprt pred Skednjem na mestu, kjer se meče na nadhlev žitno snopje, seno in podobno. Druga polovica XIX. stoletja je reformirala na večjih posestvih hlev s tem, da je podzidala pritličje in mu tako dala stalno obliko. Človek XX. stoletja iz pred- kot povojne dobe je moderniziral poslopje le s tem, da je nadomestil slamnato streho z opeko, obenem pa razširil prostor za črno krmo na ta način, da je streho podaljšal črez na pročelje naslonjeno uto in uto dvignil do hlevove strehe, obenem pa razdelil z lesenim tlom pri- tličje ute od nadute. Te vrste končni razvoj se je vršil na srednjih in večjih posestvih, ki so po značaju svojih gospodarjev konservativna ali pa tam, kjer je bilo z ozirom na nove potrebe hmelja dovolj drugih po- slopij in prostorov na razpolago. Ta hlev predstavlja kmeta, ki ne po- stavlja iz temeljev novih gospodarskih poslopij, ampak vzporedno z razvojem lastnega gospodarstva popravlja, izboljšuje, nadomešča staro z novim in s tem vzdržuje in polagoma razvija svoja poslopja in svojo kmetijo. Splošno pa predstavlja ta hlev in ta razvoj življenje in delo večjega kmeta iz dobe pred hmeljarstvom. III. Vsled malih množin produciranega hmelja je lahko prvotno, do konca XIX. stoletja, sušil savinjski kmet hmelj na zraku tako, da ga je razgrnil po Skednju in drugih prostorih, ali pa na solncu na takozvanih hmeljskih lesah. Ko je produkcijo hmelja dvignil, pa ta način sušenja ni zadostoval in mu je vsled tega grozila opasnost, da se hmelj pokvari, če se ne posuši pravočasno. Zato je prešel koncem XIX. in začetkom XX- stoletja od sušenja hmelja na prostem k sušenju hmelja v hiši ali pa — redkeje — je pozidal za to primeren prostor k svinjakom ali k hlevu. V ta prostor je v eden kot postavil peč, ki se je kurila od zunaj. Iz peči pa je napeljal ob stenah pločevinaste cevi, ki so grele ves prostor in se končavale v krušni peči — v slučaju, da je bila sušilnica prirejena v hiši —, drugače pa v zidu in v dimniku. V tem prostoru je do stropa postavil stojala, na katerih so ležale hmeljske lese in na njih hmelj. Oba načina še predstavljata avtarktno samopomoč, vendar pa stavi drugi že kolikortolike zahteve po urejenem, smotrenem sušenju, ki se ne ozira na nobeno vreme. Suhi hmelj pa je shranjeval Savinjčan na škcdnju, pa tudi nad kašto, nad hišo, ali na kozolcu. Shranjevanje nad kašto, nad hišo, nad drvarnico, kakor so te pritikline obstojale koncem XIX. stoletja., predstavlja primitivno ravnanje s hmeljem, ne pa na zračnem škednju ali na še bolj zračnem širokem kozolcu, katerega pa so poznali samo večji posestniki. Z ozirom na ostalo gospodarstvo pa je sušenje in shra- njevanje hmelja ostalo brez posledic, dokler je bila produkcija hmelja majhna. Ko pa se je produkcija hmelja začetkom XX. stoletja vedno bolj stop- njevala, je nastalo vprašanje, kako sušiti hmelj, ker sušenje v sobah ni več zadostovalo. Še aktualnejše pa je postalo vprašanje, kje in kako ga shranjevati. Vprašanje shranjevanja hmelja je kmeta težilo še, ko je imel sušilnico za hmelj v sobah. Hmelj namreč leži v shrambi od obiranja, oziroma sušenja do časa prevzema po kupcu, to je od srede avgusta do konca (najmanj) septembra. V tem času pa se na škednju omlati s cepmi zadnje žito, žanje proso, kosi otava itd. Proso se po približno 14d»ev- nem sušenju v stavah na polju spravi na škedenj, kjer čaka metve. Otava pa pride zopet ali na škedenj ali pa na nadhlev na vrh na seno. V teh primerih je škedenj zaprt za hmelj, ako pa se škedenj uporabi za hmelj, pa za poljske in travniške.pridelke. Na drugih poslopjih pri naraščajoči produkciji za hmelj kmet enostavno ni imel prostora. Nujna potreba je nastala, da ali razširi prostore na nadlilevu, ali na kozolcu, to je na pla- šivcu, ali pa, da prikroji samo za hmelj, torej za sušenje in shranjevanje hmelja, kako pritiklino Radi velike produkcije hmelja je bilo sušenje po sobah prepočasno in vsled tega nezadostno. Če je hotel kmet s pridom posušiti svoj hmelj, je moral pripraviti tovarniške ali po vzorcu tovarniških po obrtnikih pri- krojene in izdelane sušilnice za hmelj. Te sušilnice sestoje iz dveh delov. Pri tleh je velika peč z močnimi, deloma litimi, deloma pa pločevina- stimi cevmi. Peč razvija toploto, ki se po posredovanju horicontalnih cevi dviga po pokončni prizmi navzgor. Prizma ima različne dimenzije od stranice kvadrata po 1 m do stranice pravokotnika ali običajno kva- drata s stranico 3 m ter ima v vrhnem delu dvojna obračala in spodaj pod njimi iz prizme pregibljive predale. V tem trodelnem gornjem delu sušilnice, ki je v celoti izključno samo zidana, se hmelj suši od toplote, ki se dviga od peči preko cevi v višino. Ako je torej hotel kmet praktično uporabiti tovarniško ali obrtniško sušilnico, jo je moral vzidati, oziroma postaviti v zidano prizmo, kar ravno znači v savinjskem pojmovanju su- šilnico. To prizmo je prizidal kaki pritiklini (slika 3) ali pa hlevu, ker samostojno ozka, a visoka stavba ni mogla obstojati; h kozolcu pa radi opasnosti ognja sušilnice ni mogel postaviti, pa tudi radi tega ne, ker so v dobi razvoja sušilnic prehajali plašivci v kozolce v ožjem in pravem pomenu besede, tako da kozolec v dobi razvoja sušilnic še daleko ni splošen. V zvezi s postavitvijo sušilnice pa je moral kmet rešiti tudi vprašanje shranjevanja hmelja, tako da je reševal večinoma na en mah dva problema. Slika 3. Glinje (Marine). Foto: K. VoIImaler. V slučaju, da se je sušilnica priključila kateri pritiklini, kašti, svi- njakom ali drvarnici, je bila prva posledica prizidave povišanje poslopja. Kajti sušilnica sama je normalno visoka do 10 m in hmeljar mora imeti pred vremenskimi neprilikami zavarovan prostor na vrhu. kjer se vsiplje sveži hmelj na sušilnico, kot tudi v višji sredini, kjer se jemlje iz sušilnice suhi hmelj. V zvezi z izvršitvijo teh potreb pa je bilo najbolj praktično, ako je hmeljar prizidal sušilnico kaki pritiklini, da je takoj dvignil celotno poslopje, s čimer je dobil takoj prostor za shranjevanje suhega hmelja (slika 3)- Kar se tiče materijala, je dvignjeno poslopje deloma leseno, obito z deskami, deloma pa zidano. Jezikovno je zanimivo, da izgubi v tem trenutku pritiklina svoje dosedanje ime in se imenuje po pridelavi celo poslopje, pa tudi posamezni oddelki ali nadstropja poslopja z enotnim imenom sušilnica. Tako je iz pritlične kolibe nastalo solidno poslopje z geografsko in etnografsko važno obliko, in sicer s poslopju na enem pro- čelju prizidano prizmo, ki je danes ena najbolj bistvenih značilnosti Sa- vinjske doline. Etnografsko zanimiva kot forma, geografsko kot pokrajin- ski izraz kulture hmelja predstavlja prizidana prizmatična sušilnica ana- logon značilnostim, kot so n. pr. viničarije za Slovenske gorice ali Ha- loze ali pa planšarske koče v visokih Alpah. V slučajih, kjer je nastala iz pritikline sušilnica, se je hlev razvijal kot smo to že omenili. Pritikline kot take so se pa lahko razvile samo tarn, kjer je bila posestna meja od hiše, oziroma od kmetije dovolj oddaljena. Tam pa, kjer je bila posestna meja tik za kapom hiše ali hleva, se radi pomanjkanja prostora pritikline naravno niso mogle razviti. Zadnji slučaj je bil tudi eden evidentnih razlogov, zakaj se ni pri vseh kmetijah razvil kozolec že z obliko lese na kmetiji sami. Kajti vsak kozolec, pa naj si bo že lesa, plašivec ali kozolec v ožjem pomenu, stremi za meridijonalno lego, s katero je vsaka stran izpostavljena solncu, ena dopoldne, druga pa popoldne. Ker je torej kozolec radi nujnosti svoje meridijonalne lege rabil obilo prostora, je ravno on preprečeval razvoj pritiklin. Vsled tega je v slučajih, kjer se je kozolec razvil kot sestavni del kmetije, razvoj pri- tiklin nadomestila koncentracija pritiklinskih prostorov k hlevu in k hiši. Kjer pa so se razvijale pri kmetiji pritikline, pa je moral kozolec ostati tudi še z razvojem plašivca zunaj na polju. Deloma navedeno dejstvo, v isti meri pa tudi praktično-gospodarski razlogi, da bodi n. pr. listnica koli- kor mogoče blizu svinjaka ali pa shramba za žito kolikor mogoče blizu Skednja itd., so rodili težnjo, da se združijo pod eno streho razne pritikline, ki bi se, kar je zopet praktično, enotno uporabljale in enotno popravljale. In v zvezi z mislijo priključiti hlevu sušilnico, deloma pa tudi brez tega, ako je bila sušilnica samostojna, je ostala misel združiti vse pri- tikline — razen kozolca — skupaj s hlevom pod eno streho. Hmeljarstvo pa ni z zahtevami po prostoru valilo na kmeta samo novih težkoč. Hme- ljarstvo je gospodarsko postavilo savinjskega kmeta na tako solidno go- spodarsko bazo, da je bil s tem podan gmotni predpogoj za izvršitev kmetskih gradbenih načrtov. Par let po nastopu XX. stoletja se začne v Savinjski dolini gradbeno udejstvovanje, ki je vso dolino popolnoma pre- novilo, kar je zavrla šele velika vojna In če je za drugo polovico XIX. stoletja značilna kot novo nastajajoče poslopje zidana hiša na mesto prej- šnje lesene, je za začetek XX. stoletja poleg širokega kozolca značilno zidano gospodarsko poslopje, hlev, združen z drugimi pritiklinami pod eno streho. Splošno je Savinjčan največkrat priključil sušilnico hlevu, s čimer je bila takoj podana nujnost ali vsaj potreba po koncentraciji vseh pri- tiklin- Priključitev sušilnice hlevu se je izvršila na ta način, da je bila vzidana kot gradbena prostorna enota h kakemu drugemu prostoru, v eden vogelni del poslopja, ali pa, da se je priključila hlevu na pročelje kot v zgoraj navedenem slučaju kaki pritiklini. V zvezi s tem pa je bilo potrebno pripraviti prostore za shranjevanje hmelja. To pa je povzročilo isto kot Doprej podzidavanje lesenih hlevov, namreč povečavo prostor- nosti. To se je izvršilo s tem, da se je s priključitvijo sušilnice hlevu hlev podaljšal vsaj za eno prostorninsko enoto in to prav tako v pritličju kot v nadhlevu. Dimenzije enega prostora starega podzidanega hleva se su- čejo po stranicah okroglo med 4.5 m in 5 m v luči, pri novih pa 6—7 m, tako da se s prizidavo sušilnice in s koncentracijo pritikjin podaljša hlev za 5—7 m, če pri tem tudi ne upoštevamo dejstva, da se je pri novih prostorih tudi širina povečala za 2—6 m. Koncentracija pritiklin pod eno streho pa se je nanašala le na pritikline kot take, ne pa na sestavne dele kmetije, kot sta hiša in kozolec, ki se kot samostojni edinici razvijata pod vplivom hleva, a vendar samostojno. Z izvedbo koncentracije pro- storov je postal hlev s sušilnico za hmelj centralno poslopje kmetije; po- prej je bila to hiša v zvezi s kašto. Izvedba koncentracije pritiklin in hlevov je izredno zanimiva in preprosta. Dolžina celotnega poslopja se menjuje od 16 m do 30 m, širina pa od 6—10 m, h kateri se vključi še prostor pod hodnikom, imenovan ve- liki plat, ki zopet znaša 4—5 m. V slučaju velikega plata ali širšega hodni- ka sploh nimamo nikoli maksimalne, temveč srednje ali minimalne širinske dimenzije hleva v ožjem smislu. Posamezni prostori, kot hlevi, listnica, obsegajo večinoma kvadrate s stranicami od 4.5 m do 7 m. Za škedenj je najobičajnejša dimenzija kvadrat s stranico 6 m. Poleg razširjenja hleva v dolžino vsled dozidave sušilnice, je kmet iz stremljenja po razšir- jenju prostorov ustvaril novi razširjeni prostor s tem, da je povečal ši- rino hodnika, oziroma pokritega prostora pred prednjo fronto hlevovega zida (slika 4). Ta prostor, ki predstavlja širinsko razširjeni hodnik, in pro- stor pod njim se zovc veliki plat ter se uporablja kot pomoč kozolcu in pa za izvrševanje pomožnih kmetskih del v deževnem času. Veliki plat je najznačilnejši del v dobi intenzivnega hmeljarstva v Savinjski dolini razvitega hleva (slika 4) in tvori ekvivalent prostoru med lesami in hle- vovo podolžno steno pri še s slamo kritem hlevu v obrobnem hribovju. Razlika med obema obstoja bistveno v tem, da so v hribovju v lesah late in da niso lese zvezane po podu z nadhlevom kot takim, kakor pri no- vem poslopju v dolini, ki daje vsej prednji strani značaj hodnika. Zna- čilna za novo blagostanje pa je zunanja impozantna, ponosna oblika po- slopja, ki je v pritličju zidano iz kamenja, zgoraj pa iz opeke. Stene iz opeke karakterizirajo iz opeke izdelane in živo, a enotno barvane mreže; streha je redno pokrita z opeko- Ne glede na materijal in arhitektoniko in nje izvedbo, ki je različna, pa predstavlja hlev z velikim platom samo prestavitev hleva z lesami na solnčni podolžni strani iz hribovja v do- lino. Kakor je terjala živinoreja v hribovju velike prostore in s tem ustvarila prostran širok hlev, je postavil iste zahteve v dolini hmelj ip ustvaril kot posledico isto, namreč hlev z velikim platom. S hlevom z velikim platom je oblikovna etnografska razlika med hlevom v hribovju in v dolini izginila, ostala je samo dekorativna raznolikost in raznoli- kost materijala. Geografsko pa je hribovje in dolina postala z istoličnim hlevom ena geografska enota; nekdanja fizijogegrafsko in antiopugeo- grafsko utemeljena razlika je vsled kulture hmelja izginila, hribovje irt dolina sta se ix> istem tipu hleva strnila tudi v etnografsko enoto. Slika 4. Kamenče I Gregi). Foto: K. Vollm«ier. Obenem s tem pa so izginile s kmetije razne pritiklinc, ki so se razen drvarnice združile pod eno streho s hlevom v eno enoto. Pa tudi pri starih moderniziranih hlevih (slika 2) se je v najnovejši dobi pod vplivom razširjenja prostorov povečal del, ki predstavlja že priključeno pritiklino, n. pr. uto, in sicer s tem, da se dvigne v višino ter s tem raz- širi nadhlev. Koncentracija prostorov pod eno streho pa je šla pri novih poslopjih tako daleč, da so nastali zlasti v bližini sušilnice tudi stanovanj- ski prostori; sobe predstavljajo višek stremljenja po koncentraciji pro- storov, ki se je lažje izvedla z novimi hlevi kot pa z razširjanjem ali pre- novljenjem starejših zidanih hiš. S tem pa, da so nastale na hlevih sobe, so se na zunaj mreže morale umakniti oknom. Pod veliki plat se je pogosto namestila stiskalnica, znak vzporedno s hmeljem razvitega sadjarstva. Pri dosedanjih slučajih smo ugotovili dejstva, da razširi kmet pri- tiklino v sušilnico in da prizida sušilnico klevu in ga razširi s prireditvijo shrambe za hmelj; povsod pa obstoji težnja po koncentraciji prostorov. Ostaneta v bistvu še dve možnosti. Prva predstavlja slučaj, da je kmet hlevu prizidal sušilnico, ne da bi s tem poslopje razširil. V tem slučaju je uporabil tisti del nadhleva, kjer se je shranjevala slama, kot prostor za manipuliranje s hmeljem in s su- šilnico. Lahko je to storil vsled tega, ker je z naraščanjem produkcije hmelja produkcija žit, kot rži, ječmena, pšenice padala in s tem tudi množina pridelane slame. Seveda razmerje novonastalih potreb iz hme- ljarstva še daleko ni bilo izenačeno vsled manjše množine pridelane sla- me. Praktično manjša produkcija slame ne pomeni nobenega dobička na prostorih sploh, ker se je v dobi razvoja hmeljarstva močno stopnjevala produkcija detelje vseh vrst. Vsled tega je bilo potrebno najii prostor, ki bi nadomeščal v poznem poletju in zgodnji jeseni za hmelj uporabljeni škedenj in nadhlev sploh, in zato je kmet razširil tisto gospodarsko poslop- je, kjer se črna krma radi zračnosti najlepše suši in obvaruje, to je kozolec. Na drugi strani pa je Savinjčan do zadnjega časa prideloval več vrst kvalitativno različnega hmelja, od katerih sta najvažnejša zgodnji (gol- ding) in pozni (tettnanški) hmelj. Radi očividne razlike je mešanje obeh vrst nemogoče in je vsled tega shranjeval eno vrsto hmelja na škednju ali na hlevu, za shranjevanje druge vrste pa je pripravil kozolec. Iz teh dveh razlogov se je konkretno razvil iz plašivca kozolec v ožjem pomenu besede ali široki kozolec (si. 5). Ta obsega dvoje vrst vzporednih les, med katerimi se je v višini plašivčevega podstrešja raz- vilo prvo nadstropje, zgoraj pod kozolčevo streho pa podstrešje. Pod- strešje loči pod od nadstropja, tako da je nadstropje kot podstrešje enota za sebe. S tem pa, da je postal kozolec shramba za krmo in hmelj, je se- daj služil v isti meri trojnemu namenu: sušenju žita, kot shramba za polj- sko orodje in vozove ter kot prvenstvena shramba za črro krmo in hmelj. Dosedanji kozolci so bili kot lesa samo za sušenje žita, detelje, zeli in krme, kot plašivec poleg tega še shramba za orodje in vozove, tako da začne kozolec šele kot široki kozolec služiti kmetu kot vsestran- sko uporabljivo gospodarsko poslopje. In ako se je kozolec že ? nastaja- njem plašivca začel pomikati s polja h kmetiji in to ravno kot shramba za vozove in poljsko orodje, tako se je široki kozolec delinitivno preselil kot shramba za črno krmo, hmelj, vozove in poljsko orodje ter kot vse- stranska sušilnica za poljske pridelke s polja h kmetiji. Slika 5. Kamenče (Baš). Foto: K. Vollmaitr. Kar pa se tiče druge možnosti, so redki slučaji, ko se prizida sušil- nica k širokemu kozolcu, ali pa — kar je ravno tako redko — k hiši. Ako predstavlja kozolec poglavitno shrambo za hmelj, kar je precej pogosto, tedaj jo vrši kot široki kozolec, ki zamenja v razliko od zgoraj omenjenega slučaja svojo vlogo z vlogo škednja. Končno pa moram poudariti še izredno važnost psihološkega polo- žaja savinjskega kmeta. Savinjčan je efektist v svojem umetniškem, zlasti oblikujočem gledanju in premotrivanju. Njegovo estetsko doživlja- nje razvija predvsem to, kar je impozantno, torej veliko, masivno in pro- storno. Vsled tega tudi izpremcni, če mu in v kolikor mu to dovoljuje socijalno, oziroma gmotno stanje, svoja poslopja v duhu efektizma. To psihološko dejstvo pa je utemeljeno v ekstenzivnem gospodarskem sta- nju in stremljenju savinjskega kmeta, ki tako glede prostora, kot glede poslopij stremi in gleda, da ne bo »na tesnem«, ter da si ustanovi pro- storno posestvo in na kmetiji prostorne stavbe. Tej prvotni, primarni težnji po prostornih stavbah šele sledi naslednja, razširjene prostore tudi okrasiti. In ko je hmelj v zvezi z zahtevami po prostoru gospodarsko omogočil izvedbo tudi v kmetski efektistični duševnosti zasidranega pro- stornega gospodarskega poslopja, takrat so se poslopja in prostori raz- širili ne samo z ozirom na faktično nujne potrebe, temveč pri manjših posestnikih enostavno po vzgledu večjih. Danes v Savinjski dolini iz- razito prevladuje razen kozolca zidano, z opeko krito prostorno gospo- darsko poslopje. Skoraj izginili so leseni hlevi in lese in v zvezi s tem podira danes veter zadnje plašivce- IV. Na osnovi prevladujočih velikih posestev in živinoreje se je v ob- savinjskem hribovju razvilo prostorno, v pritličju zidano in enonadstrop • no gospodarsko poslopje, ki je združevalo hlev in kozolec. Kot samo- stojna stavba se je kozolec razvil, kjer mu je to dopuščala morfologija terena. V dolini, z manjšimi posestvi s produktivnim poljedelstvom, se je razvil manj prostorni, leseni in enonadstropni hlev na kmetiji poleg hiše, kozolec pa kot lesa za sušenje žita na kmetiji ali zunaj na polju. V Savinjski dolini je kozolec vsled obilnih padavin geografska nujnost. V dobi, ko se uvaja v Savinjski dolini hmelj, se pritličja hlevov na večjih kmetijah podzidavajo in hlevi s tem širijo (si. 2), lese pa se pre- oblikujejo kot sušilnice za žito in shramba za vozove v plašivec (si. 1). S kulturo hmelja se je z racijonalnim sušenjem hmelja pojavila potreba, razširiti prostore gospodarskih poslopij. Hmelj je to raz- širjanje gmotno tudi omogočil, tako da so nastali v dolini hlevi z velikim platom (si. 4), ki so oblikovno združili tip hleva v hribovju s tipom hleva v dolini, obenem pa ustvaril koncentracijo pritiklin pod hlevovo streho. Hmelj je nadalje razširil in zgradil že obstoječe razširjene tipe hlevov (si. 2) kot zidane. Kjer se je sušilnica združila s pritiklinami, se je ta raz- širila in dvignila v enonadstropno poslopje (si. 3). Kozolec pa se je preko plašivca razvil vsled potreb po prostoru v široki kozolec (si. 5), kateri se je kot sušilnica za poljske pridelke in shramba za vozove, črno krmo in Innelj preselil s polja na kmetijo. Resume. Les batiments d'exploitatlon dans la vallee de la Savlnya. L' auteur a caracteris6 d' abord en peu de mots les colonies de la vallee de la Savinya, ensuite il a montre le developpement du hangar jusqu' a la forme que nous prčscntc la fig. 1, et le developpement de i' etable jusqu' a la forme presentee par la fig. 2. — Par la suite 1' auteur a ebauche 1' influence que la culture du houblon a exer- cee sur 1' architecture paysanne de la valloe