Leop. Podlogar:
Iz zgodovine kranjskih trgov.
14. Ribnica.
(491 m, 1014 prebivalcev.)
Malo krajev je na Kranjskem, ki bi bili križem sveta tako znani kakor Ribnica, Ribniška dolina in nje prebivalci, Ribničani. Ponosno poje sam o sebi Ribničan:
»Sem Ribničan Urban po celem svetu znan: prav bistre sem glave in žlice imam nove.«
Neštevilno je smešnic o Ribničami. Nekatere omcnjajo njegovo pre-tkanost in bistroumnost, druge njegovo preprostost. Ko bi bile vse zbadljive smešnice   resnične,   bi   Ribničan   ne   bil   tako   znan   širom   sveta,   in   reči
Ribniški gracl in reikev.
smemo po vsi pravici, tudi spoštovau: med Slovani iu Italijani, med Neraci in Madjari — povsod so ga (vsaj pred vojno) kot poštenjaka vedno radi sprejemali. Pa seveda — Nemci imajo svoje Sehiltbiirgerje in Abelsbergerje, katerim obešajo vse svoje neumnosti: Slovenci pa tudi v tem oziru nisntn marali zaostati za Ijubijni Nemci, ko smo si izbrali po njih vzorcu Ribuičana. da mu prtimo razne budalosti na nedolžne in potrpežljive rame. Po ribniške se pa spakuje rad marsikdo, ki pristnega Ribničana še živ dan ni slišal. Dokler niso vozile še železnice širom Avstrije, je bilo srečati Ribničana povsod na cesti: s »fuksom«, »švorcom« ali »liščkom« prevažajočega lonce ia sklede ali oprtanega z visokim tovorom »siihe robe«: rešet, sit, ret, žlk- i. dr.
40
Kakor kozolec visoke vozove, obložene s škafi, brentami, bariglami in drugim blagom so vlekli krasni pari proti Hrvaški, Trstu in clrugam. S tem je splošno že označena ribniška obrt ali obrtnija v Ribniški dolini.
Kakor smatra Vipavec Vipavsko dolino za »posebno deželico«. ki ji je središče Vipava, kateri pravi kratko »Trg«, tako dela tudi Ribničan. Trg Ribnica, središče Ribniške doline, mu ni trg Ribnica, ampak »Trg«. Ta stoji sredi Ribniške doline. Skozi teče Bistrica, ki deli trg na dva dela. Vežeta ju dva zidana mostova in dve leseni brvi. Levi del ima za podnožje odrastke »Male gore« in nima v sebi nobene vode. Desnemu bregu je pa podnožje odrastek »Velike gore«, in je bogat vode. Že v Valvazorjevem času je bil trg Ribnica precej velik, in kakor kaže njegova slika, ograjen z zidom. Bil je trg trdnjava proti Turkom, ki so pridrli večkrat skozi to dolino v Kranjsko deželo.
V trgu Ribnica je okrajno sodišče, ki spada pod kočevsko okrajno glavarstvo. Občina Ribnica šteje približno 2500 prebivalcev. Občina obsega poleg trga še vasi Breg, Dolenji Lazi, Gorenja vas, Goriča vas, Hrovača, Lipovec, Makoše, Otavice in Žapuže. Župnija ima 5300 duš. Oskrbuje jo dekan z dvema duhoraima pomočnikoma. Šola je šestrazredna deška in šestrazredna dekliška, vsaka s tremi vzporednicami. Obe osnovni šoli obipkuje okoli 500 otrok. Razen teh je v trgu tudi štirirazredna mešana meščanska in obrtno nadaljevalna šola za dečke.                                           i
O najstarejši zgodpvini Ribnice je težko kaj zanesljivega povedati. Veliki papež Gregop VII. (1075—1085) je začel boj s cesarjem Henrikom IV. (1056—1106). V tem boju je hotel papež osvoboditi katoliško Cerkev od svetne oblasti in narediti konec korupciji, ki se je ob pomoči svetuih vladarjev vrivala v Cerltev. Cesar je pa dobil na svojo stran oglejskega očaka Sigerharda (1068—1077) s tem, da rnu je dal furlansko grofijo in pozneje še istrsko grofijo in kranjsko marko (leta 1077.). Kot svetni vladar je očak izročil upravo svojih dežel posameznim plemičem in jim je nakazal dolofčeno mero sveta. Vso pokrajino okoli Ribnice, to je Ribniško dolino, so vladali v očakovem injenu Ribniški gospodje. Katerega rodu so bili, se ne da z gotovostjo reči. Najbrž so biji pradedje mogočnih Celjskih grofov, ki nastopajo kot plemiči Sovneški. Njih rod izvira iz rodu grofov Plajenskih, ki so bili mejni grofje v Savinjski marki. Ti so bili prvi znani Ribniški gospodje. Z dovoljenjem očakovim so smeli podarjeni svet podeljevati ali odprodati tudi v druge roke. Sovneški so odstopili Ribnico, Vinice in Sodražico, tri graščine, Turjaškim leta 1083. Tega leta je poročil Konrad Turjaški (1067-—1107) Katarino Sovneško, ki mu je prinesla za doto omenjene tri graščine. Konrad je umrl 1. 1107. o sv. Juriju in je bil pokopan v Rdbnici, v cerkvi sv. Štefana.1 To poročilo je za Ribnico velevažno. Pove nam, kako so prišli Turjaški v Ribnico in da je bila takrat že cerkev, gotovo župnijska. Kdo jo je ustanovil, ni znano.
Konrada Turjaškega sin Pilgriin (1085—1160) je omožil 1. 1140. svojo ličer Nežo s Henrikom Ortenburškim. Za doto mu je dal nekaj sveta v ribniškem graščinskem gospostvu. Iz tega -zakona sta nam znana dva sinova, Oton in Herman. Oton je zahteval po smrti svojega strica Pilgrima II. 1. 1160. zapstalo materino doto. Ker se mu pa menda ni točno ustreglo. je prihrul s svojo vojsko nad Turjak ter ga razrušil. Tako se je začel dolgo-trajen boj rned Turjačani in Ortenburžani. Večkrat je ležal Turjak v razvalinah. Da bi se Oton lažje branil pred Turjačani, je sezidal ]. 1161. dve trdnjavi, Ortnek in Otenstcin.
1 Schumi, Archiv II. 240. — Schonleben. Gencnlopia Auersp.
41
Otoua Ortenburškega stric, Engelbert II., se je podal leta 122". v Sveto deželo. Ker je bil njegov zakon brez zaroda, je prodal Ribnico, \inice in Sodražico gospodom  iz Loža:   Karlu,  Rupertu  in  Albertu.1
Loški gospodje pa niso uživali dolgo teh. treh. graščin. Že leta 1263. so imeli spet Ortenburžani v posesti ribniški grad in patronstvo nad župnijo. Po raznih darovnicah od strani očaka oglejskega so ustanovib; veliko orten-burško posest, imenovano po glavnem gradu »ribniško gospostvo«. Segalo je od grada Oušperk pa do reke Kolpe. V 14. stoletju je bila komaj polovica te zemlje obdelana, in sicer le gorenji del okoli Ribnice in Dobrepolja; vse drugo so pa pokrivali gozdovi. Središče teh posestev je bila Ribnica.
Ko so 1. 1420. izumrli Ortenburžani, je pripadla bogata njih dediščina Celjanoin. Toda tudi celjska zvezda je hitro zatonila. Leta 1456. je padel pod mečem zarotnikov zadnji Celjan, grof Urh. Zapustil je toliko posestcv, cvetočih mest, trgov in gradov, da jih nahajamo v takem obsegu le redko-kdaj v oblasti kakega kneza ali vojvoda. Vsled dedinske pogodbe, ki jo je sklenil cesar Friderik III. s Celjani leta 1443. je pripadlo vse to posestvo Habsburžanom. Preden je pa dobil Friderik III. vse to v mirno posest, se je moral trdo vojskovati, pred vsem z Urhovo vdovo, grofico Katarino, za katero je šel v boj vojskovodja celjske grofije, češki plemič Jan Vitovec. Njemu in Katarini so prisegli celjski podložniki zvestobo. Ribničani so se pa podvrgli cesarju in mu prisegli zvestobo. Cesar je nato ustanovil v Ribnici (1457) bratovščino svetega Rešnjega Telesa in ji daroval pol kmetije.2
Do leta 1916. so oskrbovali ribniško graščino cesarjevi oskrbniki: Lam-bergi (Andrej Lamberg je zidal grad na Bregu, ki so ga dobili pozneje Verneki, Vincenštajn, nazadnje Kobenclji — ti so graščino združili z ribniško), Mažgoni in Burgstalli. Leta 1619., 1. marca, je prodal Ribnico cesar Ferdinand II. Ivanu Jakobu Kizelj pod pogojem, če bi jo njegov rod kdaj postavil na prodaj, je prvi kupec habsburška hiša. Leta 1641. je prodal Jurij Jernej Kizelj Ribnico Andreju grofu Trileku. Od Trilekov so jo kupili grofje Kobencelj. Obdržali so jo do leta 1810. V tem času je bil ribniški graščak grof Ludovik Kobencelj. Bil je zvest Avstrijec in ni mogel trpeti francoske vlade, ki se je takrat ustalila na Kranjskem. Bil je ta Kobencelj poslednji iz te rodovine. Leta 1810. je prodal ribniško graščino Antonu Rudežu. Njegova rodovina jo ima v lasti še danes.
Okoli ribniškega gradu se je razvil trg Ribnica. O kakšnih posebno starih trških listinah ni sledu. Uničil jih je najbrž požar, ki je tolikokrai razdejal ribniški trg. Vendar je ribniška »siiha roba« izpričana v 15. stoletju, dasi gre njeno izdelovanje daleč nazaj. Cesar Friderik je izdal leta 1492., 23. oktobra, v Lincu za Kočevarje in Ribničane posebno pismo, s katerim jim dovoljuje, da smejo uvažati živino, platno in razne lesene predmete, ki jih sami doma izdelujejo, na Hrvaško in druge obmejne dežele.* Kakšni so bili ti leseni izdelki, nam pripoveduje Valvazor: hišni krožniki, sklede, škafi. vedra, rešeta in mnoge druge drobnarije. Ta domača obrt je bila navadno postransko kmetovo delo. Pečal se je z njo takrat, ko je počivalo kmetovanje in tudi živinoreja ni dajala preveč opravila. Pomočnikov pri tem delu Ribničan ni imel, razen svoje domače: ženo, hčere in sinove. Ti so potem isto rokodelstvo naučili svoje potomce.
Cesarja Friderika listina je napravila za Kočevje in Ribnico neko izjemo. Drugod so imele pravico do rokodelstva le zadruge po mestih in trgih.   Sicer  je  bilo   drugačno  trgovanje  po   deželi   prepovedano.   Kmet   ni
1 Richter,  Fiirsten  und  Grafen  von  Auersperg.  Arcliiv   1830/600. - Dimitz G. Kr. I. 274. 3 Dimitz G.Kr. 1.310.
42
j-mel s svojimi domačimi izdelki prosto kupčevati, tudi ne na trgu izpostaviti na prodaj svojih izdelkov: le rokodelci po mestih in trgih so imeli to pravico. To nam pove dosti jasno, zakaj je v začetku novega veka povsod domača obrt prenehala. Izjemo so imeli le Kočevarji in Ribničani. Turška sila in druge nezgode so namreč te kraje tako izžele, da je vlada sama spoznala: Ijudstvu brez domače obrti in svobodnega trgovanja ni živeti. Od tod tako dolgo ohranjena in negovana domača obrt, ki še dandanes največ redi to prebivalstvo.
(Konec prihodnjič.)