Aleš Šteger
Zajezitev praznine
V začetku skrivala tema temo je. Vsa voda je bila nerazločljiva. (Himna o Bivanju in Niču)
ZAJEZITEV PRAZNINE
Globoko brezno vode je v nebu. In mi? Sem jaz med nami? Je naše oko Postalo moje oko, da vidi lomljenje
Globine? Da vidi dvigovanje kamnov iz ust Slepih na ravnino duše? In je postalo Moje oko oko vseh zato, da se spomni
Ko je vse opazovalo, kako nastaja vse iz Sebe? Globoko brezno vode je v nebu; In nebo je padlo skozi tla, da bi bilo pri
Sebi. Skozi mene je padlo; in slišal sem: Odpri si kri in jo posuj s kvarteti časa. In slišal sem: Tekel boš; in krog boš, ki drži
Svetlobo. Med tabo in tabo se bodo gradili Templji sna. Reke molka bodo vračale Jezik k jeziku; razdaljo v pot. Okrog sebe
Boš tekel kot okrog Babilonskega stolpa. Ptice bodo vzletale z njegovih strmih streh, se Utekočinjale, in s sabo polnile odtise
Tvojih bosih nog v prahu, ki so tekle tam, Kjer smo mi bili spočeti; nekje med začetkom in Koncem, v globokem breznu vode, v katerem se
Ponovno dvigujejo in sestavljajo ruševine neba.
ROJSTVO SNA
Tvoje telo je še spalo v tebi, ko si Odhajala, in sanjalo, kako sem v sanjah Trikrat umrl, da bi lahko bil ponovno
Rojen v tvojih ustih. Kako sem tri-Krat zrasel v drevo, da bi videl ogenj Ki je na nebu sežigal svoje obraze.
Oči na nebu so se zaprle od silnega Vetra; in grom se je s koreninami iz svetlobe Zarasel v zemljo in zlepil pepel nazaj v il
In prah v prst. Pričel je padati dež, in Trikrat rodil vodo. Po tebi se je vzpela Svetloba, a še vedno si spala; in vse
Je spalo skozi tebe. Gozdovi in reke in Veter so spali. In ti sama; tvoje telo Je spalo in sanjalo v tebi. Odhajala si
Ko sem se rojeval tretjič v snu. /.rak je Pričel govoriti, in jaz sem kot z besedami trkal Z vejami in listi po gorečih stenah tvojih zob.
SPOČETJE TVOJIH DLANI
V zaprtem očesu morja, ki te opazuje, Boš spočet. Dihanje ti bo zraslo med Enačaji časa, in kamni bodo potopljeni Vate. Skozi hodnik tvojega rojstva bodo vstopile
Vedeževalke, in ti prišile zdrobljene črte Smrti na prazne dlani. Smeri tvojih obrazov Ti bodo dale, in iglo, shranjeno v tvoj prebodeni Jezik. Prvo oko ti bo vžgano po vzoru vode
In drugo po vzoru spanca. Sam boš in delil se boš, da bi ostajal cel; drsel Boš, da bi miroval. Tvoja usta bodo ubijala Da bi postala nežna. Tvoj govor, tvoje besede
Bodo morile z rezili molka; bodo molile s Hostijo, spečeno iz peska peščenih ur, med zobmi. In tvoje telo bo topilo vpitje in dvigovalo šepet Po nekogaršnjem nareku, dokler ne bo ogenj izlil
Visečih vrtov tvojega čela v morje, ki natančno In mirno prešteva selitve tvojih dlani.
SREČEVANJE DVEH PROSTOROV
Zaklenjena sva med udarce najinih Prostorov; med usta najinih besed. Najini Sapi sta napolnili nebo, in kjer se Dotikata, se lomi zrak in razmikajo Obrazi. Oči se zapirajo iz strahu,
Da bi videle drugo jutro prvega dneva; Morda poslednji trenutek pred neizrekljivostjo Luči. Odpiram vrata neskončnih I lodnikov, pritiskam na kljuke vek In zmeraj znova vstopam, da bi te
Srečal klečečo v praznini. Da bi te srečal In te razločil kot ljubezen od ljubezni; Kot usta od besed. Zaklenjena sva, da najine zenice prežgejo kožo, ki jih pokriva, in stopijo stene mojega časa
S stenami tvojega. Poznati hočem mero Zraka tvojih ust, visoke jezove tvoje Duše, da bi razumel tvoj prostor kot prostor Rojstva in prostor zrenja. Da bi razumel Sikajoče klobčiče noči, ki se zvijajo skriti med
Tvojimi dlanmi, zakamenelimi v molitev. Iz mojih besed teče voda in pada sol. V tvojem molku je kri, in so slapovi, Ki padajo name in me celijo 7. bolečino. Zaklenjena sva med udarce najinih
Prostorov; med meje, ki razlikujejo isto Besedo iz ust nikdar razumljenega sna.
USTA
Zlomila so se ti usta, da so ti besede popadale Z zdrobljenimi očmi nazaj na jezik. Skozi rane Se je svetloba izžigala iz prostorov tvoje duše. Temne stene so se premaknile v votlinah
Preteklosti, in voda je odprla dlan, da bi se Upepelila ob dotiku resnice. Peščena ura je Obrnila svoje telo, in pesek ti je pričel polniti Prste, da so lahko šteli čas in nosili
Ogenj obrazom, ki si jih sanjal. Obrazom Ki bodo pojemali ostre delce ustnic iz Tvojega glasu, ki ne prihaja več iz tvojih ust; Kajti ti več nimaš ust. V vsakem drobcu;
V vsaki črepinji imajo tvoja usta sedaj tebe.