Ob 25-letnici Balantičevega kresa V MAT© S® ODLOČNEJŠI ZDA ne bodo indiferentne, če Sovjeti napadejo Jugoslavijo Firme posición nacional acerca de las islas Malvinas „Nekoč bo lepo, nekoč bomo roke v prst zakopali in bomo življenja sokove spoznali; takrat bo lepo.. (Balantič, Nekoč bo lepo) Četrt stoletja mineva te dni, odkar je v ognju in pepelu končal svoje zem-sko življenje France Balantič ter se rodil še v isti noči v pesnika Balantiča, ustvarjalca Lepote in Duha nesmrtnosti. Bilo je to 23/24. novembra 1943 v Grahovem na Notranjskem. Ob tej 25-letnici se spominjamo tudi vseh tistih, katerih telesne teže so v tistih dneh padale pod svincem in nožem, da so zablesteli v večni lepoti v delih svojega srca... V resnici: nismo ga prav poznali, tihega, skrivnostnega, skoraj boječega na zunaj, ko je še hodil med nami. Njegova veličina je zrasla šele iz drobnih popisanih in sčrtanih lističev in papirjev, ko smo zvedeli za njegovo smrt v plamenih. Tih sanjač ob ognju, hrepeneč v daljne lepote, pastir ob jesenski žerjavici, daljnovidec svojega konca, prerok svoje zmage in poveličanja! „Naj bom bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori!“ Balantič je zagorel v tisto baklo, ki sveti do globine srca, ga obžarja, ogreva, razvnema. Ljubezen trosi in sovraštvo raztaplja. V temni noči je svetli kažipot, ki z dobrotno besedo in sladko mislijo kaže smer. V samotnih urah ti je neločljivi in zvesti prijatelj, ki te s sigurno roko vodi pod veličastne oboke neminljive lepote. K polnim vrčem čistega napoja... ,,Pel ti bom tam, ti večna Lepota!“ Kako neomajno je veroval v večno Lepoto onostranstva, ki sprejema v' svoje dvore, ko se strastni ognji teh dni razgorijo in použijejo, kar jim pripada! Ponudil se je, da bo pel ob mizi Gospodovi, ko mu določi izteči svoje mlade dni, ki so komaj vzcveteli v prve pomladi tostranskih let. Pevec ob Gospodu, da se mu zahvali za vse, kar mu je darovala od Njega poslana Muza. Oteli smo njegovo zemsko žetev pogube. Ali bi vse, kar se je bilo izgubilo v tistih vročih, ognjenih vojnih dneh, kaj dopolnilo njegovo pesniško vzvišeno podobo, ki jo imamo o njem ? Gotovo je ogromna škoda vsake izgubljene besede: vse, kar je lepo, večno lepo, nam je dragoceno! Povezali smo njegovo dediščino in jo v svesti si nje dragocenosti izdali, da ga rešimo poznejšim rodovom, ki bodo spoznali v njem biser in ga razdali narodu, kateremu pripada. „Dobil sem svoj dom na tujem!“ Gostoljubno smo mu ga dali in veseli smo njegove prisotnosti med nami. Kako bogatijo hranimo vsak v svoji hišni knjižnici! Pogovarjamo se z njim od blizu in čakamo dni, ko bo zmagoslavno stopil na pot v svoj domači kraj, ki ga je ljubil in mu bil predan. Nekoč se bo tudi to zgodilo: ko bodo iskali v njem le virov resnične in pristne lepote, svetov srca in bo orožje, s katerim se je boril za tostranske pravice, strohnelo popolnoma v prah. Tedaj bo vstal njegov čas: mladi rod bo videl v njem lepotnega glasnika in mu bo hvaležen tam nekje ob Bistrici pri Kamniku postavil znamenje, ki bo pričalo o njegovem času, njegovi osebni vrednosti in veličini. Njegovo zbrano pesniško delo pa bo kakor ob njega nastanku, kakor ob današnji petindvajsetletnici, tudi tedaj „kot pesniško izročilo naše tragične dobe, kot beseda človeka, ki je spoznal, kje mu je v trenju časa mesto, vzel ščit in se šel bit za bratstvo v ljubezni, bil poražen od sovraštva, a je zmagovalec — v pesmi“ (Debeljak, Uvod k zbirki 1956). Resnično: poražen od sovraštva, ki V Bruslju je bilo od 11. do 16. novembra letošnje zasedanje zahodnoevropske demokratske obrambne skupnosti NATO. Je bilo prvo po sovjetski zasedbi češko-slovaške v avgustu mesecu ter zaradi sklepov, ki so bili sprejeti za preprečitev morebitnih bodočih takih mednarodnih sovjetskih nasilnosti, med najvažnejšimi, kar jih je imela doslej ta mednarodna demokratska vojaška ustanova. V belgijski prestolnici so imeli najprej zborovanje parlamentarci 15 držav, ki sestavljajo NATO. Razpravljali so o položaju, ki ga je v Evropi in v svetu ustvaril sovjetski vojaški napad na Češko-slovaško in njena zasedba ter o ukrepih, ki bi jih naj sprejel svobodni demokratski svet, da bi v bodoče zavaroval neodvisnost držav v Evropi pred morebitno bodočo sovjetsko napadalnostjo in grabežljivostjo. O sedanjem vojaškem položaju držav, članic NATO, je poročal glavni poveljnik oboroženih sil teh držav ameriški general Lyman L. Lemnitzer. Zatrjeval je, da je s sovjetsko zasedbo Češko-slovaške ravnotežje med vojaškimi silami demokratskih in komunističnih držav v Evropi porušeno v korist sovjetov. Zato je opozarjal zastopnike držav-članic NATO, da demokratska Evropa potrebuje več čet in več orožja, če hoče biti kos vedno večji sovjetski vojni dejavnosti. Če bi NATO ; ostal še v bodoče v slabšem vojaškem položaju kot so sovjeti, bi jih naravnost vabil k napadu. Odlašati zahod ne sme nič več, ker bi se lahko zgodilo, da v primeru nenadnega sovjetskega napada, demokratske države ne bi mogle pravočasno mobilizirati niti svojih rednih vojaških sil. General Lemnitzer je tudi zahteval, da naj vse države-članice NATO uvedejo vsaj 18 mesečno obvezno vojaško službo. Glede same oborožitve sovjetov v Evropi je pa omejal, da imajo sovjeti več tankov in letal, zahodne demokratske države jih pa prekašajo s kvaliteto svojega orožja. Na zborovanju so seveda razmotri-vali tudi o vprašanju bodoče verjetnostne sovjetske žrtve v Evropi. Pri tem so omenjali Romunijo in Jugoslavijo ter Avstrijo. Prav tako Albanijo. Govorniki so zatrjevali, da bi zlasti napad na Jugoslavijo predstavljal veliko ogra-žanje varnosti zahodne-evropske obrambne skupnosti, ker bi predstavljal klin, ki bi ga sovjeti zabili med Grčijo in Turčijo na vzhodu ter ostalimi državami NATO na zahodu. Sovjetom bi omogočil tudi direktno dohod do Jadranskega in Sredozemskega morja. Zborovanju parlamentarcev zahodne obrambne skupnosti je sledilo posvetovanje na eni strani šefov glavnih štabov posameznih držav, na drugi strani pa finančnih ter zunanjih ministrov ter ministrov za narodno obrambo. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je zlasti seznanil svoje tovariše v NATO s stališčem ameriške vlade v primeru ponovitve češkoslovaškega primera. Zagotovil jih je, da ZDA ne bodo ostale indiferentne, če bi Sovjeti napadli Avstrijo in Jugoslavijo, ker hi tak napad zadel življenjske koristi Atlantske zveze. Do te Ruskove izjave ie prišlo sredi debate kako naj države NATO odgovore na vsak bodoči sovjetski napad v Evropi. Govorniki so zahtevali odločnost. Sovjeti morajo vnaprej točno vedeti, da bodo demokratske države odgovorile z že vnaprej določeno politiko za tak primer. Po eni verziji je Rusk v svojem govoru navajal, da sta Jugoslavija in Avstrija najtesneje povezani “z varnostnim vplivnim področjem Atlantske zveze”. Drugi informatorji so pa vedeli povedati, da je ameriški zunanji minister omenjal tudi Romunijo in da 'e tolikokrat seme novih ljubezni! Tedaj bo ta ljubezen že v cvetju, in to cvetje bo pognalo iz prsti mladega slovenskega rodu, in pesnik Balantič bo med mladimi ves mlad! Med zmagovalci —* zmagovalec! -jkc je zanjo dejal, da bi sovjetski napad povzročil prav tako veliko krizo v svetu, kako je bil to primer s Češkoslovaško. Na sestanku je Rusk pojasnjeval ameriško zunanjo politiko tudi za ostala področja na svetu ter je zaključil svoje naročilo z zatrdilom, da naj oodo ameriški zavezniki v Evropi prepričani, da se ameriška politika do NATO tudi pod novim predsednikom Nixonom ne bo prav nič spremenila. Ob zaključku zasedanja je NATO objavil sporočilo o tistih sklepih, ki so za javnost. V njem opozarja Sovjetsko zvezo, da bi vsaka Češkoslovaški podobna intervencija “ustvarila mednarodno krizo z nevarnimi posledicami”. To velja zlasti za Evropo in Sredozemsko morje, v katerem sovjeti neprestano povečujejo svojo vojno mornarico. V poročilu države Atlanske zveze dalje zatrjujejo, da bodo povečale svoje oborožene sile kolikor bo potrebno * za odgovor”, če bi se ponovil nevaren položaj. V njem ni omenjena poimensko nobena država, ne Jugoslavija, ne Avstrija, ne Romunija, udeleženci konference so pa zatrjevali, “da sovjeti niso bedaki; imajo zemljevide in vedo, da ne govorimo v zrak”. Pač pa poročilo vsebuje odločno obsodbo Sovjetske zveze zaradi zasedbe Češkoslovaške in resno opozorilo Atlanske zveze, da države zahodne obrambne skupnosti “ne bodo ostale indiferentne na kakršenkoli dogodek, ki bi predstavljal ogrožen j e njihove varnosti”. Zato je “jasno, da bi sleherna sovjetska intervencija, ki bi direktno ali indirektno prizadela sedanji položaj v Evropi in Sredozemskem morju, ustvarila mednarodno krizo s težkimi posledicami”. Končno NATO v svojem poročilu zagotavlja vso pomoč Zahodni Nemčiji in Zahodnemu Berlinu, ki so ga pripravljeni zahodni zavezniki braniti tudi z orožjem, če bi njegovo varnost in sedanji položaj ogrožali sovjeti. To so potrdili z velikimi vojaškimi va>ami v samem Berlinu med samem zasedanjem držav Atlantske skupnosti. Važnost sklepov zadnjega zasedanja parlamentarcev, šefov glavnih štabov, ministrov za finance, zunanje zadeve ter za narodno obrambo držav Atlantske zveze ter zlasti v tem, da ie v obsodbi Sovjetske zveze glede zasedbe češkoslovaške edin ves zahodni svet. Prav tako pa tudi v odločitvi, da je treba nadaljnji sovjetski napadalnosti napraviti konec. Kajti za take sklepe je na, zasedanju glasoval tudi francoski zastopnik, ki je zatrjeval, da mora NATO “obstojati še naprej tako dolgo, dokler bo potreben”. nasilje nad Češkoslovaško Tridnevno zasedanje Centralnega komiteja češke komunistične partije je pokazalo, da sovjeti načrtno izvajajo svoj program, da bo češkoslovaška postala strogo komunistična država po moskovskem vzoru. Že dosedaj so dosegli, da od Dubčekovega liberalističnega programa ni ostalo skoro nič več. Na pritisk sovjetov je centralni komite odložil za nedogleden čas kongres partije ter zagrozil, da bo proti protisovjetskim manifestantom uporabil zakone z vso strogostjo. Obsodil je tudi tiste, ki sedanje odgovorne osebnosti na češkem obtožujejo kapitulacije in izdajstva, ker da s tem ustvarjajo samo protisovjetsko vzdušje. To je pa vedno večje, kar so pokazale študentovske demonstracije dne 17. t. m. v Pragi, ki so na javnem trgu razvijali češke narodne zastave, zahtevali osebno svobodo ter svobodo govora in zborovanja. Obsojali so vse take politične akcije, ki niso v skladu z razpoloženjem češkega ljudstva in z Listino Združenih narodov. Nastop policije, je mladina sprejela z vzkliki „sramota“. *- Las declaraciones formuladas por lord Chalfton, ministro británico de Estado para Asuntos exteriores, quien anunció su viaje a las islas Malvinas el 23 de este mes, “para ver, escuchar y dar garantías a los dos mil isleños” han encontrado una enérgica respuesta en las siguientes palabras del canciller argentino doctor Nicanor Costa Méndez, expresadas el martes 12 del corriente, al retirarse del despacho del presidente Onganía: “El reconocimiento de la soberanía argentina sobre las islas Malvinas —dijo el canciller— no depende ni puede depender en modo alguno de una expresión de voluntad o de una decisión de la población de dichas islas”. Agregó, seguidamente, que la población de las Malvinas constituye la máxima preocupación del gobierno argentino en el asunto. “No solo se acordarán a la población de las islas todas las salvaguardias y garantías necesarias, sino que existe también el deseo de que los pobladores se sientan en territorio argentino con todas las protecciones, privilegios y formas de vida que podemos brindarles y que siempre hemos brindado en territorio argentino a todos los argentinos que viven en él”. Y agregó: “Es decir, que esos pobladores tendrán su forma de vida, su protección, sus instituciones, e incluso, ¿por qué no?, su lengua. Pero el reconocimiento de la soberanía —recalcó el ministro— en ningún caso depende de una expresión de voluntad de la población de las islas”. El reconocimiento de la soberanía sobre las islas Malvinas —finalizó el doctor Costa Méndez— es un problema de gobierno a gobierno, sin intervención de la población de las islas. Desde luego, y vuelvo a decirlo, ésta tendrá que pronunciarse sobre las garantías y salvaguardias que en su momento se le ofrezcan”. Odločno argentinsko stališče glede TBalvinskih otokov Britanski minister za prekomorske posesti lord Chalfton je izjavil, da bo 23. t. m. potoval na Malvinske otoke, da „bo videl, čul in dal zagotovila 2.000 prebivalcem teh otokov“. Ta njegova izjava je dobila odločen odgovor argentinskega zunanjega ministra dr. Nicanorja Costa Mendeza. Dal ga je po razgovoru s predsednikom države Onganijo dne 12. t. m. Glasi se pa takole: „Priznanje argentinske suverenosti nad Malvinskimi otoki ni odvisno in tudi ne more biti odvisno v nobenem pogledu od izraza volje ali odločitve prebivalstva omenjenih otokov.“ Zunanji minister je tu pristavil, da prebivalstvo omenjenih otokov predstavlja največjo skrb argentinske vlade. Nato je nadaljeval: „Ne bodo se prebivalstvu otokov dali samo vsi zaščitni ukrepi ter zagotovila, ampak obstoja tudi želja, da bi se ljudje počutili na argentinskem področju z vso zaščito, privilegiji in načinom življenja, ki jim ga lahko nudimo in ki smo ga vedno zagotavljali na argentinskem področju vsem Argentincem, ki na njem žive. Se pravi, da bodo ti prebivalci ohranili svoj način življenja, imeli svojo zaščito in svoje ustanove — in zakaj tudi ne? — svoj jezik. Toda priznanje suverenosti v nobenem primeru ni odvisno od izraza volje prebivalstva teh otokov. Priznanje suverenosti nad Malvinskimi otoki je problem med obema vladama brez sodelovanja prebivalstva otokov. To ljudstvo se bo pa moralo izjaviti o garancijah in zaščitnih ukrepih, ko bo prišel čas za to in bodo izdane. |•■■■■■■■«■■■■■■■■■BBBBBBBBBBBBBBBBBBB,!, iz tedna Kardinal Avguštin Bea, eden najvplivnejših mož II. vatikanskega koncila, je umrl v starosti 87. let. V službi Cerkve je bil polnih 70 let. Bil je znanstvenik v bibličnih vedah, spovednik papeža Pija XII, najtesnejši sodelavec papeža Janeza XXIII. v pripravi in vodstvu II. vatikanskega koncila. L. 1960 je postal predsednik tajništva za pospeševanje edinstva med kristjani. Po rodu je bil Nemec, pripadal je jezuitskemu redu. Pokopali so ga v rojstnem kraju Riedohringem v črnem gozdu v Vzhodni Nemčiji. Spopad med vero in zanikanjem vere je „duhovna, zgodovinska in politična drama sedanjega časa“ je naglasil papež Pavel VI. romarjem prejšnji teden. S tem je mislil na komunizem ter je še dodal: „Doktrine se ne morejo pomiriti med seboj, toda razprava, dialog je mogoč.“ Grško vojaško sodišče je izreklo stroge kazni proti atentatorjem na predsednika vlade. Aleksander Pana-goulis je bil zaradi dezerterstva in prevratne dejavnosti obsojen na smrt, zaradi poskusa atentata na predsednika vlade pa na 18 let zapora; Elevterios V TEDEN Verivakis zaradi poskusa umora predsednika vlade na dosmrtno ječo; 15 obtožencev je dobilo večletno zaporno kazen, štiri pa je sodišče oprostilo. Egiptovski diktator Nasser je razpustil parlament. Dan novih volitev še ni določen. V Pakistanu so odkrili zaroto, ki je imela namen zrušiti vlado predsednika Ajuba Kana in postaviti na njegovo mesto kitajskim komunistom naklonjeno vlado. V zaroto je bil zapleten biv. zunanji minister Zulfikar Ali Bhutto. V glavni 'skupščini ZN so z večino glasov zavrnili predlog komunističnih držav, da bi pripustili v ZN komunistično Kitajsko, odvzeli pa zastopstvo nacionalistični Kitajski. Britanska vlada je izrazila svojo željo, naj bi sovjetska vlada znižala število svojega osebja na sovjetskem veleposlaništvu v Londonu. Na njem je z „diplomatskim“ položajem 70 uradnikov ostalega osebja je pa 80. James E. Lovell, Frank Borman in William Anders so prvi ameriški astro • navti, ki so določeni za polet okoli Lune za letošnje božične praznike. Iz življenja In dogajanja v Argentini Vlada je odobrila triletni načrt 1968/1970 za graditev državnih cest v republiki. Za ta dela je predviden kredit 167.478.800.000 pesov. Državni proračun za tekoče proračunsko leto bo zaključen s primanklja-jem 48.500 milijonov, kakor je bilo predvideno. Lani je imel državni proračun 77.282 milijonov pesov primanjkljaja. V Argentini je v zadnjem času nastopilo vroče vreme tudi v Andih. Zato je po gorah letos mnogo manj snega kot druga leta. Posledica tega je, da je po rekah za 30% manj vode kot navadno, vsled česar elektrarne morejo dobavljati potrošnikom manj električnega toka. Državna petrolejska družba YPF, je pozvala stavkujoče delavstvo v čistilnicah petroleja v La Plati in drugih tamošnjih petrolejskih napravah naj se v ponedeljek 18. t. m. vrne na delo, v kolikor tega že doslej ni storilo. Sporočila je, da bo po tem dnevu na nezasedena mesta sprejela nove moči. Na nedeljskem zborovanju so stavkujoči delavci po 55 dneh stavke sklenili, da bodo stavkali še naprej. Argentinske oblasti si prizadevajo, da bi zavrle beg strokovnjakov iz Argentine v ZDA. Po podatkih iz leta 1965 se je samo tega leta izselilo iz Argentine v ZDA 140 zdravnikov, 200 raznih učiteljev, 100 raznih inženirjev, 130 tehnikov, 50 vseuč. profesorjev in drugih strokovnjakov ter 40 bolničark. SVOBODNA SLOVENIJA ................. i Z £ » Ü J E Anica Kralj IV i časa m SVET Berem: Na televiziji v Severni Ameriki so pred kratkim povabili enega največjih znanstvenikov, da naj razloži vesolje in njegov razvoj v deset tisoč letih. Na razpolago so mu določili trinajst minut! Berem: V barih (tudi v Severni Ameriki), kjer v opoldanskem odmoru kosijo uslužbenci, so posebni stolči. Videti so zelo vabljivi in tudi mehki so, ko sedeš nanje, a risar modelist jih je nagnjene narisal nalašč, da si po dvajsetih minutah želiš vstati (Preračunano, da hitro poješ kosilo). Čas, čas, čas! Brzina, brzina, brzina! Pa ne mislimo, da je samo Severna Amerika podlegla tej bolezni. Ker je bolezen nalezljiva, je prodrla celo med nas, širi se kakor prava epidemija. Hudo je prizadela, tako se zdi, predvsem starše. Dokazov za to je veliko, vedno več! Recimo: Bilo je že več prireditev srednješolskega tečaja, izletov, tombol, roditeljskih sestankov, na katerih je odsotnost staršev bila naravnost boleča. Vzrok? Pomanjkanje časa, brezbrižnost! „Oče mi je rekel: ‘Kar sam pojdi, si dovolj velik, jaz nimam časa,“ v zadregi opravičuje očeta študent. „Mama ima veliko dela, oče pa nekaj popravlja. Nimata časa,“ pravi dekle. Živahna Magda se namrdne, češ: Na argentinski šoli je vse drugače kakor tukaj. Za vsak šolski praznik pridejo tudi starši. Zato je vse bolj slovesno in veselo kakor tukaj!“ „Mladinska vez“ je nekoč napisala z grenkim očitkom, da se starši za mladinske prireditve ne brigajo, da jih ne posečajo ali pa v zelo redkem številu. Opozorila je tudi, naj se torej ne čudijo starejši, če bo na njihovih prireditvah mladina odsotna. Kje smo? Kaj je v naših žilah? Voda ? Taka ugotovitev, tak očitek in taka grožnja nase mladine bi nam morala pognati kri v glavo od sramu in nas pretresti do mozga. A pri nas, tako se zdi, ni časa za premišljevanje o velikih človeških vrednotah, ni časa za izpraševanje vesti, za kesanje in nove sklepe. Za vse to je potrebna ona globoka ljubezen, ki je zmožna največjih žrtev, katera edina odloča v razmerju med starši in otrokom. A zdi se, da za tako ljubezen ni časa — — — Morda ni premočno povedal prileten mož, ko je rekel: „Čas? Čas dobiš, če te stvar zanima. Le poglejte udeležbo „na kolinah'“, je ironično pripomnil. „Tam ni škoda ne denarja, ne časa!“ Primera je strašna. In vendar. . . In vendar, če gre tako naprej, bomo kmalu jokali. če ne spremljamo svojih otrok, če se ne zanimamo zanje, če se ne znamo z njimi veseliti, če nas ne čutijo ljubeče poleg sebe, ko jim je hudo, — ne pričakujmo od njih ljubezni, razumevanja in pomoči takrat, ko bomo ostali sami. In med najgloblje življenjske bridkosti spada gotovo ona, ki jo prenašajo od otrok zapuščeni starši. Za (enakopravnost slovenskega jezika v diplomaciji Ustavno sodišče Slovenije je poslalo republiški skupščini pismo s predlogom, naj ukrene vse potrebno, da bi državno tajništvo za zunanje zadeve uveljavilo ustavna določila o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov. Ustavno sodišče v svojem dopisu republiški skupščini navaja, da je komisija tega sodišča ob razpravi glede uresničevanja ustavnih določil, ki govore o enakopravnosti jezikov, ugotovila, da so nekateri zvezni organi in organizacije, predvsem zvezna skupščina in vrhovno sodišče, storile ukrepe, da so taka določila prišla do izvedbe, medtem, ko v državnem tajništvu za zunanje zadeve še niso storili ničesar, da bi se zagotovila enakopravnost. Upravičenost svojega predloga in zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika ustavno sodišče utemeljuje z dejstvom, da živi zunaj meja Slovenije okoli 650.000 Slovencev, t. j. skoraj Tito se znova ponuja Moskvi Kongres poljske komunistične partije je Vladislava Gomulko potrdil znova za glavnega tajnika stranke, Go-mulka pa je iz prezidija stranke odstranil zunanjega ministra Adama Rap-ckega ter oba podpredsednika vlade Evgenija Szura in Frančiška Waniolko. V centralnem komiteju so zamenjali tudi 20 članov stare partijske garde z mlajšimi močmi. Leonid Brežnjev, vodja sovjetske komunistične partije, je kongres poljskih komunistov izkoristil za utrjevanje sovjetske partije. Tako je pred delegati evropskih komunističnih strank zlasti zagovarjal sovjetsko zasedbo Češkoslovaške in jo prikazoval kot „izreden korak, ki ga je narekovala potreba.“ Po Brežnjevu je tak nastop upravičen „samo tedaj, ko direktne sovražne akcije znotraj ali zunaj kake komunistične države pridejo tako daleč, da so v nevarnosti skupne koristi komunističnega sveta.“ Med trajanjem kongresa je v tem pogledu imel Brežnjev razgovor zlasti s predstavniki francoske in italijanske komunistične partije, ki sta kot znano, obsodili sovjetsko vojaško akcijo v Češkoslovaški. Brežnjev jima je zatrjeval, da je Moskva „vedno pripravljena na razgovore.“ Delegat italijanske partije je tudi kazal pripravljenost za razgovore za odstranitev nesoglasij med komunističnimi partijami. Spričo takega bratenja med komunističnimi partijami v Varšavi je tudi Titova Zveza komunistov Jugoslavije pohitela z izjavo, da je tudi ona s srcem na komunistični strani. Odkrito so povedali, „da je ZKJ pripravljena sodelovati s Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniki na osnovi enakosti, medseboj-neg spoštovanja in nevmešavanja.“ Obsodba suradi vohunstva Agencija UP je te dni poročala iz Beograda, da so tam obsodili pravoslavna duhovnika Janka Staniča in Aleksandra Pipilovskega. Prvi je dobil 4 leta in 6 mesecev, drugi pa 2 leti prisilnega dela. Sodišče ju je obsodilo, ker da sta poslala v inozemstvo poročilo o sedanjem položaju v državi in v pravoslavni cerkvi. Carinski funkcionar .Joviča Stevlič je za isti postopek dobil 7 let prisilnega dela. Mxonove 'priprave za Belo hišo Novoizvoljeni ameriški predsednik Rihard Nixon je v izjavi naglasil, da predsednik Johnson v sedanjih mednarodnih političnih odločitvah govori tudi v njegovem imenu, ker je o vseh važnejših vprašanjih poučen. V ta namen je izbral poklicnega ameriškega diplomata Roberta Murphyja, ki je Nixonov zastopnik v državnem tajništvu za zunanje zadeve. Smer Nixonove bodoče ameriške zunanje politike je na zadnjem zasedanju Atlantske obrambne skupnosti nakazal republikanski senator Jakob K. Javits, ko je zatrjeval, da se Združene države Amerike v bodoče ne bodo več same zapletale v tako vojno kot je sedaj v Vietnamu brez popolne podpore in sodelovanja mednarodnih ustanov za obrambo. GORIŠKA IN PRIMORSKA Spomenica slovenske skupnosti italijanskemu predsedniku Saragatu venskega prebivalstva; ureditev razla-ščevanja, da ne bi več industrializacija in urbanizacija spreminjali etničnega značaja Slovenskih krajev, in končno kazenska določila za žalitev narodnih Italija vsako leto praznuje 4. november kot dan zmage. Je to spomin na razsulo avstro-ogrske armade leta 1918 na italijanski fronti, ki je omogočilo, da je italijanska vojska brez bojev zasedla Trst, Istro ter slovenske kraje vse do Rakeka. Italijani so hoteli iti še naprej, pa jih je, kot znano, pri Vrhniki ustavil srbski častnik švabič ter jih vrnil proti Rakeku. Letos je minilo od tedanjih dogodkov 50 let in so to obletnico v Italiji še posebno slovesno praznovali. V Trident in Trst je prišel na slavnosti celo predsednik republike Saragat in na njih tudi govoril. Značilno za predsednika italijanske republike je, da v svojem govoru v Trstu ni niti z besedico omenil, da v teh krajih živi poleg italijanskega naroda tudi slovenski, kaj šele, da bi Slovencem za bodoče zagotovil pravičnejše postopanje italijanskih oblasti z njimi. Zato mu je Slovenska skupnost poslala spomenico, v kateri ga opozarja, „da se ne izpolnjujejo v celoti tista določila ustave, ki se nanašajo na narodne manjšine“, ter predvidevajo zaščito narodne manjšine kot celote in posameznikov. Slovenska skupnost italijanskega predsednika opozarja zlasti na dve boleči točki: V znatni meri še ni bila popravljena škoda, ki jo je povzročil fašizem z namenom, da Slovence uniči, še danes se čutijo za Slovence škodljive gospodarske posledice, dalje posledice v določeni protislovenski miselnosti in v določilih nekaterih fašističnih zakonov, ki še danes niso bili odpravljeni. Druga točka pa je delitev Slovencev v Italiji na tri kategorije: na Slovence na Tržaškem ozemlju, ki uživajo sorazmerno največ pravic, na Slovence v goriški pokrajini, ki imajo že manj zaščite, in na Slovence v videmski pokrajini, ki sploh niso priznani kot narodna manjšina in nimajo priznanih nobenih jezikovnih ter etničnih pravic“. Slovensko politično predstavništvo v Italiji je predsednika Saragata tudi opozorilo na tale še nerešena vprašanja: Uporaba slovenščine v krajevnem življenju, v odnosih z organi in uradi javne uprave, ki imajo sedež v deželi; uporaba slovenščine na sodišču in zemljiškoknjižnem uradu; namestitev sorazmernega števila ■ Slovencev v javne urade, zlasti tiste, ki imajo opravka s slovensko javnostjo; toponomastika; dokončna ureditev slovenskih šol; prispevki za kulturno delovanje in zaščita zgodovinsko-kulturnega bogastva slo- manjsm. Goriška Mohorjeva družba V kratkem bodo izšle naslednje njene knjige za leto 1969: Koledar 1969; Mirko Kunčič: Pisani vrtiljak, pesmi za mladino in Vesele zgodbe za mlade ljudi; Lojze Kožar: Pajkova mreža, povest; Misijonski škof I. Friderik Baraga. Na razpolago bosta tudi še dodatni knjigi: Matija Trstenjak: Hoja za človekom in V. Kavčič:- Začarani vrt. Iz neobjavljenega gradiva pride sem še Vedno manj slovenske zemlje. Zunanja podoba Boljunca.. . Slovenska prosveta v Trstu ima po zadnjem občnem zboru tale odbor: predsednik prof. Marij Maver, podpredsednik dr. Zorko Harej, predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov, tajnik Glavko Petaros, blagajnik prof. dr. Maks šah. V ožjem odboru so še: prof. Jože Peterlin, dr. Stanko Janežič, Franko Volpi in Marijan Kravos. V nadzornem odboru sta Josip Podobnik in Stanko Zorko. Občni zbor so pozdravili v imenu Slovenske skupnosti dr. Matej Postovan, deželni svetovalec dr. Drago Štoka, v imenu goriške zveze ps. dr. Kazimir Humar. Vedno manj slovenske zemlje Zunanja podoba Boljunca se je v zadnjem času bistveno spremenila. Cvetočih vinogradov in oljčnih nasadov pred vasjo ni več. Morali so zginiti, da bo tu nastalo tovarniško podjetje Grandi Motori. Graditelji novega tovarniškega obrata niso mogli počakati, da bi ljudje pospravili letošnji pridelek. Sedaj prizadetim ljudem obljubljajo, da jim bodo plačali odškodnino. Pa kaj si bodo z njo pomagali. Tega, kar so imeli doslej, lastne zemlje, ne bodo imeli več. Tako se sedaj maščuje nad bednim ljudstvom začetni pristanek krajevne uprave. V zvezi s sedanjim dogajanjem v Boljuncu je dolinski župan nedavno po -zval ljudi: „Nihče od naših ljudi ne sme storiti ničesar, kar bi lahko škodovalo našim splošnim narodnim koristim. Posamezniki naj ne prodajah majhnih zemljišč, da bi tujci na njih gradili svoje stanovanjske hiše in nas tako prej ali slej presegli.“ Goriški Kat. glas k temu pozivu pristavlja-„Lepo bi bilo, če bi se tega vsi držali ne samo odslej naprej, ampak tudi doslei. Pregovor namreč pravi: Prepozno je zanira+i stajo, potem ko so se ovce že razbežale.“ ■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i OB DEVETI OBLETNICI SMRTI DR. GREGORIJA ROŽMANA Ne obupavati, posebno ne v katastrofah, iz katerih ni videti izhoda. Upanje je žarek, ki iz ljubezni očetovske previdnosti božje sveti v temo našega življenja. Pa ne samo žarek, ki nam pusti dlan prazno, ko sežemo po njem marveč vrv, s katero nas hoče Bog iz stisk in nevarnosti potegniti k sebi. Takega upanja, močno trdnost želimo Slovencem vsem, v domovini in tujini, da nobenemu ne bo manjkala svetloba in moč od zgoraj. Dr. Gregorij Rožman, Zbornik Svobodne Slovenije 1956, str. 12. tretjina vseh Slovencev. To dejstvo nalaga matični -Sloveniji posebne obveznosti do rojakov. Slovencem zunaj meja države je le v malokaterem jugoslovanskem diplomatskem predstavništvu omogočeno sporazumevanje v materinščini, čeprav so države, v katerih so slovenski izseljenci v večini, je le malo uslužbencev diplomatskih in konzularnih zastopstev, ki govore slovensko. To je po zatrjevanju ustavnega sodišča v nasprotju z določili čl. 131 zvezne ustave. Ustavno sodišče Slovenije je mnenja, da bi se položaj popravil, če bi v vseh jugoslovanskih (veleposlaništvih in drugih konzularnih zastopstvih poslovali v vseh jezikih narodov Jugoslavije. Predvsem bi bilo treba zagotoviti takšno poslovanje v tistih predstavništvih, pa tudi v vseh drugih zveznih ustanovah,' ki imajo ali bi utegnile imeti pogostejše stike s Slovenci in Makedonci. Končno Ustavno sodišče Slovenije tudi ugotavlja, da slovenskega jezika še vedno ne upoštevajo dosledno tudi pri sklepanju in ratifikaciji mednarodnih pogodb. Prav tako tudi priloga Uradnega lista SFRJ „Mednarodni ugovori i drugi sporazumi“ izhaja samo v srbohrvaščini. BRALI SMO „V Pragi da, v Ljubljani ne“ Pod gornjim naslovom je goriški Katoliški glas dne 7. novembra t. 1. objavii članek o zadržanju sedanjih komunističnih oblastnikov do slovenskega narodnega praznika 29. oktobra. Med tem, ko je „uradna Slovenija“ 29. oktober doma povsem ignorirala, je komunistični tisk obširno poročal o proslavah enakega narodnega praznika pri Čehih. Kat. Glas ob takem zadržanju slovenskih komunistov ugotavlja naslednje: Ljubljansko “Delo” je posvetilo pet- Srbov, Hrvatov in Slovencev, niti ne desetletnici obstoja češkoslovaške republike mnogo pozornosti in se je je spo-minjlo s toplimi besedami. Takole smo brali: „Češkoslovaški narodi slavijo 50-letnico ustanovitve republike... Letos praznujejo prvič po vojni 28. oktober tako slovesno, saj je poprej veljalo, da je republika, ki je bila ustanovljena pred petdestimi leti, le meščanska tvorba. Sedaj, ko so dobili dogodki ves svoj zgodovinski in družbeni pomen, pa slave 23. oktober kot dan, ko je dobilo ljudstvo Češkoslovaške svobodo, samostojnost in neodvisnost... Predsednik Svoboda, oblečen v uniformo armadnega generala, je opozoril na zgodovinske in druge razmere ob nastanku Češkoslovaške in govoril o petdesetletnem razvoju. Izrekel je priznanje za zasluge, ki jih imajo za republiko, nekdanjim predsednikom države Tomažu Masary-ku, Edvardu Benešu, Klementu Got-waldu in Antoninu Zopotockemu.“ 29. oktobra 1918, torej prav tako pred petdesetimi leti je bila v Ljubljani sestavljena prva slovenska vlada in oklicana samostojnost slovenskega naroda. Brez tega dejanja bi bili bržkone Slovenci zgubili za vselej možnost za uveljavljanje svojih pravic kot suverenega naroda. Brez 29. oktobra bi ne bilo prišlo do poznejše Jugoslavije v sedanji obliki, Slovenci bi bili ostali razdeljeni med tri države: Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Zgodovina Slovencev kot samostojnega naroda se torej ne pričenja s 1. decembrom 1918, ko smo se vključili s Srbijo v kraljevino z 29. novembrom 1945, ko je postala Jugoslavija „Ljudska demokratična federativna republika“, ampak prav 29. oktobra 1918. Naravno bi bilo zato, da bi slovenski komunisti, ki- so našli v svojem dnevniku “Delo” tako tople besede za češkoslovaški 28. oktober 1918 in za ustanovitelje te države Masaryka in Beneša, prav tako proslavili tudi 29. oktober 1918 ter može kot so bili dr. Janez Evangelist Krek, dr. Anton Korošec ali škof dr. Anton B. Jeglič, ki so nemalo pripomogli k izstopu iz avstroogrske monarhije in k ustanovitvi prve slovenske vlade v Ljubljani, s hvaležnostjo omenili. Toda ne! Kar velja za Prago, se ne sme povedati v Ljubljani. V Ljubljani se ves čas po vojni 29. oktober ne sme praznovati, ker še vedno velja, da je bila slovenska vlada pred 50 leti le „buržoazna“ tvorba in nič več. Za slovenske komuniste 29. oktober še vedno ne velja za dan, ko je dobilo slovensko ljudstvo svojo svobodo, samostojnost in neodvisnost. Med slovenskimi komunisti se še ni pojavil general Svoboda, ki bi bil toliko pogumen, da bi dal priznanje tvorcem slovenske suverenosti pred petdesetimi leti. V tem oziru so- sedanji vodniki v matični državi še daleč za češkoslovaškimi tovariši. Daleč za njimi pa je tudi naš slovenski zamejski tisk, ki iz čudne solidarnosti do Ljubljane ni smatral za potrebno, da proslavi petdesetletnico dneva, ki pomeni afirmacijo slovenske suverenosti. Se je treba tega mar sramovati ali kali? Janko Hafner B ir k a i Z objavo odločitve NASA z dne 12. nov., da se bo začel polet Američanov Franka Bormana, Yamesa Lovella in Williama Andersa proti Luni 21. dec. 1968, je dirka do Lune postala stvarnost. Prav na sveti večer se bo Apolo 8 približala Luni; z raketnim motorjem strojnega dela bo zmanjšala svojo hitrost na 1400 m na sekundo (ali dobrih 5000 km na uro) ter začela krožiti okrog Lune. ki bo za nas v prvem krajev;. V višini 100 km bo v 20 urah desetkrat obkrožila Luno. Pri tem obkro-ževanju bodo fotografirali nekatera za pristaja)išča določena mesta, po televiziji pa prenašali poglede na Luno. Zanimivi bodo zlasti pogledi na nevidno n! at Lune. Morda se kdo sprašuje, če so sedaj tudi Američani prevzeli grdo navado sovjetov, ki so že večkrat skušali pre-vpiti naj več ji praznik krščanstva s kako vsemirsko senzacijo. Pri današnjem stanju raketne tehnike še ne moremo poljubno izbirati dneve za polet do Lune. Odločiti se je treba za tiste dneve, ki so po zakonih o gibanju nebesnih teles najugodnejši, ki zahtevajo najmanj raketne sile in ko omogočajo polet z manjšimi popravki. Vsak mesec sta to le dva dneva, sledita si v razmaku 14 dni. Za odlet proti Luni prihajajo v poštev dnevi: 24. november, _______________________________________ o Lune noč med 7. in 8. decembrom ter 21. dec. 10. november je bil tudi tak dan in tedaj so sovjeti pognali proti Luni Zond 6. Ti nepremakljivi datumi so krivi, da se že sredi novembra kopičijo dogodki in senzacionalne objave. Če bi hoteli Rusi odnesti Američanom za božič napovedani veličastni polet posadke okrog Lune, imajo za to le še dva dneva: 24. november in noč med 7. in 8. decembrom. Glede na to, da je Zond 6 pristal samo 7 dni pred 24. novembrom, je izključeno, da bi Rusi v enem tednu mogli do podrobnosti pregledati Zond 6, napraviti potrebne zaključke in izpeljati potrebne popravke na kakem Zond 7, da bi mogel odleteti že 24. novembra. Ostane torej le en sam datum, 7./8. december, pa naj piše časopisje, kar hoče. Če pogledamo malo nazaj, lahko ugotovimo, da tudi Rusom ne gre vse vedno po sreči, štiridnevni polet sovjetskega kozmonavta Beregovoja konec oktobra v Sojuzu 3 je bil le delen uspeh kljub triumfalnemu sprejemu v Moskvi. Saj ni dosegel sklopitve s Sojuzom 2, ampak se mu le približaval. Pristanek na Zemlji z raketnim zaviranjem je bil nekaj novega, a ne opravičuje vsega poleta. Ker je bil v Sojuzu 3 le en sam kozmonavt, je bil delovni program go-(Nad. na 3. str.) jBBBSOl. V Gornjih Ključarovcih v Slovenskih goricah so 20. oktobra odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši pisatelja Franca Ks. Meška. Pobudo in sredstva za odkritje plošče je dala občina Ormož. Na njej je tale napis: „V tej hiši se je rodil in preživel otroška leta Fran Ksaver Meško, slovenski pisatelj. 213. 10. 1874 — 11. 1. 1964. Prebivalci občine Ormož.“ V prvi letnik mariborskega bogoslovja se je letos prijavilo 27 abiturien-tov, kar je rekordno število v zadnjih 50 letih. Mariborska škofija je pred vojno zunaj mesta proti Kamnici zgradila moderno opremljeno bogoslovje. Ko so prišli na oblast komunisti, so poslopje zaplenili. Vsi dosedanji poizkusi, da bi škofija dobila nazaj svoje poslopje, so ostali brez uspeha. Zato se je škof dr. Držečnik odločil za zasilno rešitev: mestno župnišče je dal zvišati za eno nadstropje, v katerem bodo stanovanja za bogoslovce zadnjih dveh letnikov, medtem ko bodo prva štiri leta študija morali imeti mariborski bogoslovci še naprej v Ljubljani. „Naše planine v slikah“ je bil naslov razstavi akvarelov prof. Pavla Kunaverja v praznovanje 75-letnice ljubljanskega Planinskega društva. Razstavo so odprli 5. oktobra. Zvezna komisija za določanje semenskih sort je potrdila novo vrsto pšenice Marinka, ki so jo vzgojili na kmetijskem inštitutu Sovenije. Nova vrsta pšenice je odporna proti polega-nju, prenese močno gnojenje z dušikom, da več ali pa vsaj toliko, kot doma razširjene tuje vrste. Umrli so. V Ljubljani: Jelka škof roj. Vidmar, Marija Deu, Ivanka Kunc roj. Goričan, ing. Josip Viržinkovsky, Samo Marčič, rezervni poročnik, Karlo Per, Jožefa Benulič roj. Dekleva, Edvard Debevc, štukaterski mojster, Marija Šuštar, bolničarka, Ruža Hribernik roj. Bizjak, Lojze Roš, gospodarski svetnik v p., Janez Jeraša, v. žel. uradnik v p. Avgust Kalan, Frančiška Jurglič, Janez Trontelj, pismonoša, Lojzka Selan, šivilja, Maks Senica, dipl. tekstilni tehnik, Lado Skrušny, šef gledališke slikame, Jerica štarkel in Jože Belec. upok. v Stranski vasi, Karel Vrenko, biv. mesar v Rogaški Slatini, Ignac Zorko v Savi pri Litiji, Franc Jančar v Količevem, Anica Kukovičič roj. Pečnik v Krškem, Fani Müller v Domžalah, Rudolf Ornik, upok. v Slov. Konjicah, Ivan Jerše, koroški borec v žužembergu, Matevž Govekar v Idriji, Janko Ločnikar v Podutiku. Franc Kovač v Celju, mr. ph. Andro Posavec v Celju, Martin Potrpia, veterinarski tehnik v Zagorju, Feliks Goropečnik, mlinar v Biščah, Janez Mlakar, kovinar v p. na Jesenicah, Pavla Andolšek na Ortneku, Milica Bauer roj. Globočnik v Železnikih, Justina Vever v Kopru, Alojz Govekar v Smledniku, Lojzka Wagner roj. škrt v Kranju, Ivan Berdnik v Dobrovi, Marija Jakoš roj. Kukoviča v Polju, Ivan Štern upok. v Kranju in Anton Udir v Kamni gorici. Ivan Oven — 50-letniU * jät áüBIl SLOVENCI V BUENOS AIRES Obisk dr. M. Kreka v slikah. Nad 100 različnih fotografij z obiska predsednika NO dr. M. Kreka je na ogled v pisarni Svobodne Slovenije v Slovenski hiši na Ramón Falconu 4158. Slike kažejo' sprejem na Ezeizi, polaganje venca pred spomenikom v Slovenski hiši, tiskovno konferenco, slovesno večerjo, polaganje venca pred spomenikom San Martina, nedeljsko proslavo narodnega praznika in razne skupine. V pisarni slike lahko tudi naročite. f Jože Pahor V Boulogne sur Mer pri Buenos Airesu so se dne 11. t. m. iztekli dnevi njegovega življenja. Rajni Jože Pahor je bil primorski rojak. Pred 80 leti se je rodil v Orehov-ljah pri Gorici. L. 1915 se je poročil na Rovah pri Kamniku z Justino Jerman, županovo hčerko, teto rajnega misijonarja Andreja Jermana. Z ženo sta si na Homcu pri Kamniku zgradila lep dom. V srečnem zakonu sta se jima rodile tri hčerke, od katerih je ena doma, ena je umrla, gdč. Majda pa živi pri svoji ge. mami v Boulogne sur ARGENTINI Mer. Sin Jože je bil kot domobranec vrnjen ter so ga komunisti ubili. Rajni Pahor si je s svojo izredno pridnostjo postavil prijeten dom tudi v novem kraju. Bil je vse življenje mož dela. Kljub visokim letom je vsak dan dopoldne hodil pomagat v župnišče v župnijo Santa Rita k g. župniku .Albinu Avguštinu, popoldne pa je vrtnaril pri gospodarju, kjer je v službi njegova hčerka gdč. Majda. Zadnji dan njegovega življenja je bil god njegovega očeta Martina. Zato ;;e je napotil k sv. maši. Sredi poti mu je postalo slabo, vrnil se je domov, kjer je pa kmalu med svojimi najdražjimi umrl. Na mrtvaškem odru je ležal v svojem domu, kamor so ga kljub delovnemu dnevu prihajali ljudje kropit od blizu in daleč. O njegovi priljubljenosti med ljudmi je pričala številna udeležba na pogrebu, ki ga je vodil 12. t. m. msgr. Anton Orehar ob asistenci g. svetnika Alojzija Košmerlja, g. župnika Albina Avguština ter kaplana g. Matija Borštnarja. Msgr. Anton Orehar se je od rajnega Pahorja poslovil z lepim nagovorom v cerkvi, na pokopališču pa je pred grobom izrekel rajnemu Jožetu Pahorju tople poslovilne besede g. župnik Albin Avguštin. Za rajnim Pahorjem žalujejo v Argentini njegova žena ga. Justina, hčerka gdč. Majda ter nečak Ludvik z družino; v domovini pa hčerka Silva, zet Ljubo, vnuka Majda in Mitja, vnukinja Jožica z možem in pravnukinja Anica. Vsem ob izgubi dragega moža, očeta 'n starega očeta izrekamo iskreno sožalje; duša rajnega naj pri Bogu uživa rajsko veselje, njegovo truplo pa mirno počiva v argentinski zemlji. Ko mu je na zadnji predstavi Meškove drame “Na smrt obsojeni” v Našem domu v San Justu govoril gospod Janez Špeh k 50-letnici, je še marsikdo zvedel, da ima že pet križev na svojih ramah. S svojo močno, zdravo postavo jih namreč prav nič ne razodeva. Vemo da mu ne bo prav, da njegov življenjski jubilej omenjamo tudi v listu. Pa mož zasluži, da se ga spomni tudi Svobodna Slovenija zaradi njegove dejavnosti v Našem domu v San Justu. Draveljčan je po rodu. Po končani šolski izobrazbi je postal elektromeha-nik pri Kranjskih deželnih elektrarnah s službenim mestom v Kranju. Smisel za organizacijsko in društveno delo ter ljubezen do gledališkega udejstvovanja je dobil v katoliških mladinskih, prosvetnih, zadružnih in političnih organizacijah. Saj je postal član Orla že s šestimi leti. Tako doma, kakor v bližnji Ljubljani je imel veliko priložnost, da se je usposobil za tako delo. Zato je takoj po prihodu v Argentino poprijel za organizacijsko in kulturno delo tudi v San Justu. Ta dejavnost je v tem kraju od vseh počet-kov, odkar so se tu naselili slovenski nasljenci po drugi svetovni vojni najtesneje povezana z njegovim imenom. Bil je med prvimi možmi v tem kraju, ki so začeli z akcijo za zgraditev skup nega slovenskega doma. Bil je prvi tajnik Našega doma in njegov ustanovni član. Od tedaj naprej v Našem domu ni bilo prireditve, pri kateri ne bi bil sodeloval Ivan Oven. Pa ■ naj so bile to vsakoletne slavnosti ob obletnici blagoslovitve Našega doma, proslave narodnih jubilejev, nastopi domače fol- klorne skupine ali gostovanje takih skupin drugih slovanskih narodnosti, zlasti pa gledališke predstave. Pri vsah je organizator Ivan Oven kot kulturni referent Našega doma. Pri srcu so mu zlasti gledališke predstave, če ni bilo za nastope pripravnega besedila, ga je velikokrat napisal sam, zlasti za večje 'zborne deklamacije. Za delo v Našem domu, za delo med slovensko mladino, da jo pripravlja za nastope, da med njo vzbuja smisel za društveno ter organizacijsko življenje, da jo veže na slovensko okolje, da med njo vzbuja ljubezen do slovenskega jezika in s tem ohranja med njo slovensko narodno zavest, žrtvuje vse. Se mu pač pozna, da je izšel iz tistih katoliških slovenskih mladinskih in prosvetnih društev in organizacij, na katerih je slonela vsa prosvetna in na-rodnovzgojna dejavnost med Slovenci pred vojno. To veliko ljubezen do vsega, kar je slovensko, je prinesel od doma in to ljubezen jubilant neprestano prenaša na slovenski živelj v izseljenstvu. Zato ob njegovem življenjskem jubileju prosimo Boga, naj bi nam ga ohranil še dolgo let. da bi mogel z enako vztrajnostjo in odločnostjo nadaljevati prosvetno in narodnovzgojno delavnost med slovensko izseljensko skupnostjo ter jo pomagal še naprej ohranjati narodno in versko zavedno v korist novi domovini ter v čast in ponos Sloveniji. Čestitkam jubilantovi 50-letnici pa pridružujemo tudi najtoplejša voščila k še njegovemu družinskemu prazniku. Ivan Oven je namreč skupno s svojo 50-letnico praznoval tudi srebrno poroko s svojo življenjsko družico go. Ivanko roj. Berlič. Naj jima Bog naklanja tudi v bodoče obilje svojega blagoslova ter ju ohranja v zdravju še mnogo let, da bo sreča njunega lepega družinskega življenja spremljala življenjsko pot tudi njunih šestero otrok! Bog naj ju živi oba! aaaaanaBaaaaaBaaaasaai t Jože Modic N o vica o njegovi smrti dne 14. nov. se je raznesla že v jutranjih urah ne samo po j naselju San Nicolás v Sun Justu, kjer je rajni . tomi-šeljski Jiupan živel pri svoji hčerki Francki in zetu Bogdanu Kosančiču, ampak tudi po ostalih krajih, kjer žive Slovenci. Rajni Modic je spadal med najstarejše slovenske naseljence v Argentini. Dočakal je 84 let življenja. Bil je mož iz tistih časov in rodov, ki so doma krepko držali na deželi slovensko narodno in katoliško stvar, prijeli za de-o kjerkoli je bilo treba, in vztrajali 'dločno na mestih, ki so jim bila zaupana. Tak je bil Jože Modic iz Tomiš-lja, ki se zlasti kot župan te velike lovenske občine ni strašil nobenih naborov in žrtev, ko je šlo za reševanje mož in fantov iz strahotnega taborišča mrti na Rabu.— ' Politično je pripadal slovenski ljudski stranki. Po njegovem delu so ga poznale najvidnejše osebnosti v stranki, prav tako škofa dr. Jeglič in dr. Rožman. Med komunistično revolucijo je bil na protikomunistični strani. L. 19'45 je s svojo družino — ženo Frančiško roj. Gabrovšek, sorodnico rajnega msgra. Franceta Gabrovška, in otroki •— odšel v begunstvo na Koroško, odkoder je prišel leta 1948 v Argentino. Tu je živel z ženo pri hčerki Francki in njenem možu Bogdanu Kosančiču. Pred letom dni je izgubil življensko družico, kar ga je zelo potrlo. Vsa leta je kot najstarejši član SLS med nami z živim zanimanjem spremljal njeno delo v emigraciji, pa tudi vse ostalo življenje slovenske izseljenske skupnosti. Redno je prebiral vse njene publikacije. Nedeljsko slovensko mašo v San Justu je smatral za tako sveto, da je ni nikdar opustil. V vsej sreči je zaživel, kadar je imel zbrane okoli sebe svoje otroke in vnuke. V zadnjem času so mu začele življenjske moči pešati. Dober teden pred smrtjo je hotel urediti svoje račune z Bogom. Krajevni slovenski dušni pastir g. Janko Mernik mu je podelil sveto popotnico ter zakrament sv. poslednjega olja. Dobro pripravljen za DIRKA DO LUNE (Nad. z 2. str.) tovo obsežnejši, a je bil prekinjen iz neznanih razlogov. Zond 5 je na pomlad odnesel Američanom rekord: povratek prvega vozila na Zemljo, potem ko je obkrožilo Luno. Pa niti Zond 5, niti Zond 6 nista upihnila Lune Američanom. Značilno je, kaj so Sovjeti zamolčali: da so poslali v Zond 5 okrog Lune dve želvi, nekaj žuželk, rastlinja in semen. Povedali so to šele potem, ko so Američani napovedali božični polet okrog Lune. Ne zato, da bi oplašili ameriške astronavte in znanstvenike, ki dobro poznajo nevarnosti vseh sevanj na poti do Lune, ampak zato, da bi zasolili splošno navdušenje po svetu nad božičnim podvigom. Na kratko povedano je smisel te objave, po kateri so tako trdožive želve zgubile na poti kar desetino teže (morda v breztežnosti niso znale jesti) in pridobile nekaj okvar zaradi sevanja (kako ali kaka slabo so bile zavarovane, niso povedali!), tak: Počakajte še malo, da vas bomo mogli mi prehiteti! Nevarnosti sevanja na poti do Lune so že zdavnaj znane in po satelitih točno izmerjene. V vsem Apolo programu je bila ta nevarnost upoštevana in bila s primemo graditvijo tudi odstranjena. Niti kozmično sevanje, niti hiter prelet Van Allenovega pasu okrog Zemlje ne moreta resno oškodovati posadke ,r Apolo kabini. V nedeljo, 10. nov. so Sovjeti pognali proti Luni Zond 6, ne da bi v kratkem obvestilu Tassa povedali kake podrobnosti. V četrtek 14. nov. so prekinili molk: ta dan je Zond 6 obkrožil Luno v najmanjši razdalji 2420 km, pri čemer je z avtomatskimi meritvami ugotavljal fizikalne lastnosti najbližje Lunine okolice. Kabina je bila ves čas v brezžični zvezi z Zemljo in v njeni notranjosti sta bila pritisk in temperatura normalna, kakor je bilo predvideno. še pred rusko objavo je Sir B. Lo-vell v Angliji sporočil svetu, da Zond 6 obkrožuje Luno. Zdi se, da je polet Zond 6 nekakšna ponovitev poleta Zond 5. Možnosti sta dve: a) izkustva s poletom Zond 5 niso bila v celoti zadovoljiva in je torej Zond 6 na nekakšnem popravnem poletu, b) lahko pa je Zond 6 drugačna kabina in drugače opremljena ter je torej na prvem poskusnem Poletu. Sovjetski znanstveniki poudarjajo, da za polet posadke proti Luni še nimajo zadosti izkustev in da zato potrebujejo še nekaj časa za razne poizkuse. Sovjeti so sporočili, da je Zond 6 v nedeljo, 17. nov. v redu pristal v Sovjetski zvezi. Observatorij v Bochu-mu, Nemčija, ki tudi z najmodernejšimi napravami' zasleduje satelite, pa vztraja pri mnenju, da je strojni del Zond 6 padel v Indijski ocean, potem ko je zavrl kabino. Ta pa je lahko pristala v Rusiji. V soboto, 16. nov. so Rusi pognali na krožnico okrog Zemlje v višini med 255 km in 495 km doslej svojega najtežjega satelita, Proton-4. Tehta 17 ton Tn nosi s seboj I2V2 ton strojnih naprav in instrumentov za študij sevanja v teh višinah. V resnici je sevanje v teh- višinah že dokaj točno ugotovljeno. Dvojni Van Allenov pas sevanja se začenja šele v višini 800 km in sega do 65.000 km. Notranji pas sevanja ima višek v višini 5000 km, zunanji pas pa v višini 16.000 km. Ker Proton 4 tega sevanja ne bo mogel meriti, ima gotovo še druge naloge, o katerih sovjeti molče. 17 ton na poletu okrog Zemlje je lepa teža, a ne pozabimo, da je 16 ton tehtala kombinacija Apolo 7, s katero so se vozili trije ameriški astronavti sredi oktobra 11 dni. Rekord z najtežjim satelitom imajo Američani; pognali so že pred dvema letoma okrog Zemlje 29 ton. Ameriški Saturn 5 —• veleraketa za polete na Luno — pa zamore pognati na polet okrog Zemlje celih 500 ton, torej V2 milijona kg. Čeprav še ne vemo, če sovjeti vendarle ne bodo poskusili odnesti Američanom kak rekord pri dirki na Luno, je že jasno, da bodo Američani po sedanjih objavah prvi stopili na Luno. Stisnili so nadaljnje načrte na najkrajši možni čas, izpustili nekaj poskusnih poletov in sporočili svetu, da bo že posadka kabine Apolo 11 stopila na Luno. Načrt za 1. 1969 določa za konec februarja polet Apolo 9. Ta kabina bo krožila s posadko le okrog Zemlje in bo preizkusila ekspedicijsko kabinico za Luno s pristajalnim štirinožnikom (LM). Če se bo na poletu posrečila presklopi-tev kabine Apolo 9 z ekspedicijsko kombinacijo LM (lunar module) in če se bosta dva člana lahko pretelovadila iz Apolo 9 kabine v LM in nazaj, bo zagorela zelena luč za polet Apolo 10. Izvedli ga bodo v drugi četrtini leta 1969 s posadko Thomas Stafford, John Young in Eugene Cernan. Leteli bodo do Lune, kjer bo Apolo 10 v približni višini 100 km nad Luno krožila. Dva člana posadke bosta zlezla v ekspedicijsko kombinacijo LM, se nato ločila od Apolo kabine ter se v eliptičnem tiru približala Lunini površini na 15 km! Opazovala in fotografirala bosta iz bližine za pristanek izbrana mesta. Ko bosta to opravila, se bosta z raketnim motorjem pognala nazaj h krožeč! Apolo kabini in se bosta z njo sklopila. Po opravljeni sklopitvi bosta zlezla nazaj v Apolo 10, nakar bodo odvrgli vso pristajalno kombinacijo LM. Nato bo le Apolo 10 s svojim strojnim delom začel povratek na Zemljo. Če bo tudi polet Apolo 10 potekel v redu, bosta v poletju 1969 z Apolo 11 in pripadajočo kombinacijo LM dva astronavta stopila na Luno. Vsah teden ena PESEM O KLASU Josip Murn Kot z zelene gore cesta, ravno polje, kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh brez polje in volje tako daleč čez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse za naše dni! Sebi v slavo in čast tudi klas nam zori. Da obvaruje Bog da povsodi okrog hudih ur ga, vetrov, zlije svoj blagoslov! Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli lepe letine — da neznan glas noči ko s temo govori, da nam daleč zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da za klas Bog usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš; naj se dnevi vrste kot svet pisan z gorč — Prepelica, hej, čez polje, hitri veter, zavej čez gore! srečanje z božjim Sodnikom, je čakal trenutka, ko ga bo povabil pred svoj prestol, kar se je zgodilo 14. novembra ob pol enih zjutraj. Na mrtvaškem odru je ležal v domači hiši, kamor so ga hodili kropit številni rojaki. V četrtek ponoči so med drugim prišli molit za pokoj njegove duše ter izrazit sožalje pokojnikovim otrokom ter ostalim sorodnikom tajnik NO Miloš Stare, član NO dr. Tine Debeljak, gl. urednik Sv. Slovenije Joško Krošelj ter šolski nadzornik Aleksander Majhen, v petek dop. pa član NO Rudolf Smersu. Pogreb rajnega Modica je bil v petek 15. t. m. ob enajstih dopoldne. Molitve za rajnega je na domu izmolil g. Janko Mernik, nakar se je razvil pogrebni sprevod v San Justo, kjer je bila v župni cerkvi pogrebna maša, nato pa je bil pogreb na pokopališču Villegas, kamor je rajnega Modica spremilo veliko rojakov in poslovnih pri- ' jateljev Kosančičevega tekstilnega podjetja v San Justo. Rajni zapušča v Argentini hčerki Francko por. Kosančič, Marijo — s. Alojzijo, sina Jožeta z družino, nečaka Ivana Modica z družino; v ZDA sina Jakoba z družino in v domovini sina Franceta z' družino ter ostalo sorodstvo. Vsem ob bridki izgubi dragega očeta in starega očeta, izrekamo iskreno sožalje, rajnemu pa želimo večni nir in pokoj. + Ivana Šmalc. V ponedeljek, 18. novembra je v 71. letu starosti zapustila ta svet in se preselila v srečno večnost ga. Ivana Šmalc iz Slovenske vasi. Rajna je bila ena izmed tistih mater, ki so bile in so še v ponos slovenskemu narodu. Na Bregu pri Ribnici na Dolenjskem sta si z rajnim možem Matijem ustvarila lep dom. Rodili so se jima štirje otroci: Ivanka, sedaj redovnica v Beogradu; Matija, ki je obiskoval že osmo gimnazijo v Ljubljani in so ga komunisti ubili; Janez, ki je bil z domobranci _ vrnien in ubit ter najmlajši n Ludvik, ki si je v Slovenski vasi ustvaril nov dom. Begunska leta je preživela v raznih italijanskih taboriščih. V Argentini je žila najprej v San Luisu, nato v Mar . Sud, od prezgodnje smrti moža Matija pa v Slovenski vasi. Kljub vsem križem, ki so jo spremljali, je bila polna krščanskega upa-nia. Z vero svetopisemske žene je sodelovala pri vsem dobrem. V dobroti je bila neprekosljiva. (Na zadnji poti jo je spremljalo ve-h \0 rojakov. Od nje se je poslovil v imenu vikarije g. vikar Janez Petek. * a hvalil se je za njeno vzorno versko življenje že o pričetku in vse doslej v slovenski vasi. Njeno telo počiva na pokopališču v Lomas de Zamora. Njena duša pa. upajmo, da že uživa plačilo pri Bogu, kateremu je z nedeljivim srcem služila. Osebne novice Krščena je bila v Slovenski kapeli Danijela Lilijana Javoršek, hči Vinka in Danijele roj. Lunder. Krstil jo je g. Danijel Vrečar SDB, botrovala sta gdč. Jožefa Koprivnikar in g. Jože Lunder. Družinska sreča. V družini Boga Urbančiča in njegove žene ge. Mance roj. Skvarča so dobili hčerko. Družino Andreja Selana in njegove žene ge. Marije roj. Mehle je razveselila hčerka Andreja Kristina. Hčerko so dobili tudi v družini Franceta Mehleta in njegove žene ge. Milke roj. Kuhar. Krščena je bila na ime Adrijana Slavka. Botra °ta bila Brigita Bohinc in Jože Mehle. Družino Stanka Finka in njegove žene ge. Marije roj. Ponče ie pa razveselil sin Robert. Srečnim družinam naše čestitke. Dr. Jure Adlešič umrl Dr. Jure Adlešič je bil v predvojni Jugoslaviji v Sloveniji znana osebnost ne samo v katoliškem taboru, kateremu je pripadal, ampak tudi v gospodarskih in kulturnih krogih. Bil je zelo izobražen mož z lepim in uglajenim nastopom. Pred vojno je bil ljubljanski župan. Na tem položaju so ga zatekli tudi vojni dogodki. Ko je prišel italijanski okupator v Ljubljano, je od Ad-lešiča zahteval, da mora dati podreti spomenik kralju Aleksandru v ljubljanski Zvezdi. Dr. Adlešič je to zahtevo odločno zavrnil ter je odstopil. Po vojni je živel kot politični emigrant v Severni Ameriki. Pred leti je začel bolehati. Tedaj se je odločil, da hoče zadnja leta svojega življenja preživeti doma ter tam tudi umreti. Odšel je domov ter živel v rojstnem kraju Ad-lešiči v Beli Krajini, kjer so se mu nedavno tudi iztekli dnevi življenja. Zadnje zemsko bivališče je dobil na domačem pokopališču 30. septembra t. 1. N. p. v m. Se nekaj o uvrstitvi jugoslovanskih š ortnikov na olimpiadi v Mehiku. V ženskem peteroboju je Marjana Lubejeva med 31 tekmovalkami zasedla 12. mesto s 4.726 točkami. Svetovna rekorderka na 800 m Vera Nikolič je v polfinalu na 800 m pri 300 ni brez ka-kega vzroka odstopila. Njeno ravnanje so močno obsodili ostali jugoslovanski olimpijski tekmovalci. Bila je namreč edina favoritinja za zlato medaljo. Posa..!-;} je priznala, da ni sposobna za velika 'tekmovanja, češ da ima presla-iv-ee. Na 100 m prosto se je Split-co.nka Mirjana šegrtova prav dobro u- vrstila--na 7 mesto s časom 1,01,3. V skoku v višino str Kranjčan Milek in Todosijevič preskočila na treningu 216 cm, toda v tekmovanju se Milek ni uvrstil v finale, Todosijevič pa je s 206 cm zasedel zadnje, 13. mesto, v’ orodni te-lovadbi se je jugoslovanska vrsta, ki so jo sestavljali Cerar, Brodnik, Ker-snič, Vratič, Šrot in Anic uvrstila na odlično 6. mesto s 650, 75 točkami. Prvo mesto je zasedla Japonska s 575 točkami; slede SZ 571,10; Vzh. Nemčija 557,15; ČSSR 557,10; Poljska 553,40. Nastopilo je 14 ekip. Med posamezniki, je Miro Cerar, ki je dobil zlato medaljo za vaje na konju z ročaji, zasedel 9 mesto s 113,30 točkami. Prvi je bil Japonec Sawao Kato s 115,90, dragi pa Voronin (SZ) s 115,85. Ostali slovenski telovadci so se med 117 tekmovalci takole uvrstili: 23. Brodnik 110,75; 30. Kersnič 109,85; 42. Vratič 108,90; 84. Šrot 104,80. ŠAH V Lugano v Švici se je 7. novembra končala XVIII. Šahovska olimpiada za pokal Hamilton Russel. Sovjetska zveza je devetič zaporedoma osvojila ta pokal s 39,5 točkami. Drugo mesto je zasedla Jugoslavija z 31 točkami, tretje mesto je pripadlo Bolgariji, ki je v zadnjem kolu premagala ZDA in jo potisnila na četrto mesto, na petem mestu je Zah. (Nemčija, 6. je Madžarska in 7. Argentina, ki je premagala Jugoslavijo z 2,5:1,5 in tudi Bolgarijo. V Sovjetski ekipi so igrali Petrosian, Spaski, Talj, Korčnoj, Stein in Polugajevski, za Jugoslavijo Gligorič, Matanovič, Lukov, Matulovič in Parma, argentinsko ekipo pa so sestavljali Najdorf, Panno, Sanguinetti, Rossetto, Garcia in Ru-binetti. OBVESTILA Sobota, 23. novembra 1988: V Našem domu ob 21. prijateljska večerja. V Slovenskem domu v San Martinu ob pol 8 zvečer tranijski sestanek. Nedelja, 24. novembra 1968: V Slovenski hiši žegnanje. Sobota, 30. novembra 1968: Zaključek šolskega leta Slov. srednješolskega tečaja združen s proslavo narodnega praznika. Misli bo podal g. arh. J. Vombergar. Vabljeni tudi starši. Nedelja, 1. decembra 1968: Zaključna proslava šole A. M. Slomška ob 18 s sv. bašo. Sobota. 7. decembra 1968: V Slovenskem domu v San Martinu zaključek slovenske šole in zvečer mi-klavževanje. Nedelja, 8. decembra 1968: Prihod sv. Miklavža na Pristavo ob 19. uri. 12. redni tabor Društva slovenskih protikomunističnih borcev na Pristavi s sv. mašo. Takoj po maši tabor, opoldne asado. 1 * &r. Tone žužek ADVOKAT a ■ • j Lavalle 2327/33, p. 5o. Of. 10 | T. E. 47-4852 a Ena kvadra od podzemske postaje Pasteur » Uraduje ob torkih in četrbkih : od 18. do 20. ure DRUŠTVO SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV sklicuje 12. REDNI TABOR ki bo v nedeljo 8. decembra ob 10. na Pristavi v Moronu. tam sv. maša junake. Opoldne asado. CARAPACHAY vabi na sobotno večerno ZABAVO dne 30. novembra ob 20 THE GOLDENTONES Br. FRANC KNAVS ODVETNIK Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12) Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516 V petek in soboto od 9.—13. ure. SDO SFZ Vabi vso mladino na sledeče prireditve: 1. decembra ob 17. uri v Slovenski hiši MIKLAVŽEVANJE 8. decembra ob 19. uri v Slovenski hiši PROSLAVA BREZMADEŽNE sv. maša in proslava 15. decembra ob 6. uri sv. maša v Slovenski hiši IZLET Kraj bo objavljen v naslednjih številkah NAŠ DOM SAN JUSTO JAVNI NOTAR FRANCISCO RAUL CASCANTE Escribano Público Pta. baja, ofic. 3 Cangallo 1642 Buenos Aires T. E. 35-3827 ESLOVENIA UBRE Editor responsable: Milos Stare Redactar: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Correo Argentino j Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 955.451 v soboto, 7. decembra. zaključek šolskega leta 1968 in prihod sv. Miklavža Zastopstvo sv. Miklavža bo- uradovalo od 15 dalje DRUŠTVENI OGLASNIK Pošto naj dvignejo v pisarni Zedinjene Slovenije: Roza Ivančič, Ivan Ko-račič, Jože Muri, Franc Zidarič, Franc Žumer. Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1968: za Argentino $ 2.500.— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 USA dolarjev za pošiljanje z navadno pošto. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213 Vsi lepo vabljeni šolski odbor ! Je to Vaš problem? Kje dobiti posojilo? Kam naložiti denar? Predno se odločite, vprašajte v SLOVENSKI HRANILNICI z. z C. C. SLOGA Ltda. Z* Bartolomé Mitre 97 T. E. 658-6574 Ramios Mejia Uradne ure: torek, četrtek, sobota od 16 do 20. Pravna posvetovalnica, ki jo vodi