Knjiga o vrstah književnosti za otroke
Janez Rotar: Povednost in vrsta. Pravljice, balade, basni, povesti. MK, Ljubljana 1976, 156 str. (Otrok in knjiga 6.)
Knjiga Janeza Rotarja vsebuje po spremnih besedah Vincenca Žnidarja metodične vzorce, »kako naj učitelji slovenskega jezika, upoštevajoč razvojne stopnje učencev, pri obravnavi predpisanih tekstov iz literarne zakladnice le-te tudi razlagajo ...« Razdeljena je v osem poglavij.
V prvih petih izhaja avtor pri iskanju zakonitosti in njih razlagi iz primerov različ-
nih zvrsti ljudskega slovstva — pravljice, balade, basni in umetnih predelav teh zvrsti.
Najprej avtor na primeru »zvesto po ljudskem izročilu« (10) napisane pravljice hrvaške pisateljice Ivane Brlić-Mažuranić in pravljice Mlada Breda in Deveti kralj Frana Milčinskega dokazuje, da je celotna struktura ljudske pravljice pogojena s socialno izkušnjo njenega prapripovedoval-ca. Ob tem polemizira z nekaterimi predhodnimi razlagalci pravljice Milčinskega (F. Zadravec, J. Mahnič) in trdi, da je konec v pravljici Milčinskega povsem v skladu z zakonitostmi oblikovanja pravljice.
110
čeprav se razlikuje od konca v ljudski baladi Mlada Breda.
Pri baladi gre namreč za »višjo, individu-alnejšo stopnjo oblikovanja, kakor pa je pravljica s svojo motivno tipologijo in s svojimi posplošenimi fenomeni« (17). Morda ni nevažno, da je pravljica vendarle umetna in ji ljudska balada vsaj do neke mere predstavlja le motivno izhodišče.
Pisec tudi pravi, da »je poglavitno v obravnavanih delih pač problem odraslih« (17). Otroci spremljajo samo zgodbeno plast, na katero se odzivajo predvsem čustveno. Tu se dotakne »že od bratov Grimm sem« (18) živega vprašanja o etični sprejemljivosti posameznih pravljic za otroke. Danes so predvsem problematične pravljice, ki načenjajo problem razpadle družine. Odrasli bralec bo bolj kritičen do prapripovedovalčevega položaja nasproti zgodbeni plasti. Seveda avtor takoj dodaja, da bo kritičnost spet odvisna od njegove socialne izkušnje. Morda bi kazalo bolj poudariti, da so ljudske pravljice pač nastajale od odraslih za odraslega, tedaj vsekakor naivnega poslušalca, in da je ta zvrst šele dolgo zatem postala berilo namenjeno mladim bralcem. Morda bi bilo primerno osvetliti poimenovanje pravljice v literarni zgodovini, saj je bila ta zvrst še v devetnajstem stoletju pojmovana kot del slovstva za odrasle, književnost za mladino pa je bila precej drugačna. Morda je tudi tu razlog, da so še danes mnoge ljudske in tudi umetne pravljice zaradi problemov, ki zadevajo odrasle, sporne za otroka. Avtor sicer natančno in z mnogimi primeri podkrepljeno analizira pravljice z vidika socialno-psihološke motivacije (odraslega) prapripovedovalca, tako da trditve same po sebi nakazujejo takšno li-terarnozgodovinsko dopolnilo.
V drugem poglavju pisec primerja muslimansko ljubezensko balado Smrt Omera i Merime in njeno istrsko inačico Mikula i Omerka. Najprej skrbno analizira muslimansko balado z njenimi socialnimi, regionalnimi in literarnimi značilnostmi, ki jih tu in tam primerja tudi z zakonitostmi pravljice (npr. namesto usode se v beiladi pojavlja psihološko motivirana slutnja). Nato prav tako prikaže značilnosti istrske balade in poudarjeno erotično prvino ter drugačne družbene moralne norme. Pokaže tudi, v čem vse je vidna pripovedoval-čeva navzočnost.
Tokrat gre za primerjavo dveh ljudskih balad, ki izlušči enakost in razlike na vseh
ravneh. Korelacij z mladinskim slovstvom pa ne pokaže, kar bi morda od metodičnega vzorca pričakovali. Ce naj bi modernejši pristop pomenil »bolj odprto« možnost vstopu tistih metodoloških prvin, ki ustrezneje upoštevajo določene specifične lastnosti tradicionalnega mladinskega slovstva in literature vobče« (27), potem ob tej zapleteni formulaciji ni jasno, katere specifične lastnosti mladinskega slovstva to poglavje upošteva.
V tretjem poglavju se avtor ponovno loti vprašanja predelave ljudske balade v pravljico. Ob tem skuša pokazati, da pravljica kljub baladnemu motivu ostane zvesta strukturnim zakonitostim pravljiškega oblikovanja. Za primer vzame baladno pravljico Milčinskega Desetnico. Pri analizi ljudske balade ugotavlja, da je zanjo značilno »pripovedovalčevo čustvend naravnavanje pripovedi« (47). Pravi tudi, da je balada » ... prispodoba, prilika neke skustveno sprejete resnice« (49), to je nekih socialnih razmer, ki jih je poznal pripovedovalec. Ta v pravljici prav tako uravnava dejanje, vendar ga motivira psihološko, ne socialno, saj pravi avtor, da je »s svojim posegom Milčinski odločilno dooblikoval temo pripovedi o tragični materini krivdi nad lastnim otrokom« (61). Milčinski je ravnal v skladu z zakonitostmi »pravljiške pripovedi« (62).
Tu gre za dve zvrsti, ki sta si le motivno enaki. Balada je ljudska, pravljica pa je umetna. Balada kot vsaka ljudska zvrst razkriva nekatere socialne izkušnje ljudskega pripovedovalca, ki je pripovedoval za odraslo občinstvo.
Avtorska pravljica Milčinskega pa, resda dosledna v pravljiškem oblikovanju, je psihološko motivirana. Materina tragična krivda je človeško upravičena, kar je popolnoma v skladu z dejstvom, da je ta pravljica namenjena mlademu bralcu. Ce dr. Rotar v začetku omeni staro vprašanje o etični primernosti pravljice za otroke, potem se tu pokaže odgovor, da je tako oblikovana pravljica za otroke pač primerna. Avtor pravljico Milčinskega primerja tudi z Andersenovo Malo morsko deklico in pravi, da je tudi Andersen »umel pozitivno ovrednotiti žrtev in odpoved« (67). Andersen pa je pripovedi dodal pedagoški pragmatizem: »Očitno je ta dodatek nastal v pravljičar je vi zavesti, da bodo Malo morsko deklico brali predvsem tudi otroci« (68). Tudi Milčinski je imel pred očmi to dejstvo, kar je videti v psihološki motivaciji pripovedi,
111
Ker literaturo delimo glede na bralca na mladinsko in tisto za odrasle, glede na avtorstvo na avtorsko in anaonimno, glede na tehnični medij pa na ustno in pisano (prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija), ni mogoče dveh del, ki se razlikujeta v vseh naštetih prvinah, primerjati in vzporejati, ne da bi izhajali iz teh razlik. Upoštevanja vredna pa je prekinitev s pojmovanjem baladnega izpovedovanja, oprtega »na neki pradaven, atavistični ali celo nedokazljivi kultni kompleks« (69).
V poglavju Razložljivost basni avtor piše, da je basen univerzalna literarna vrsta, to je, da »nudi možnost komuniciranja z bralci različnih ravni« (70), česar se šolniki dostikrat premalo zavedajo in poudarjajo njeno didaktičnost. Mladi bralec ne sme ostati »na ravni dojemanja z vidika uvodne morale« (76) — pa vendar bi kazalo opozoriti, da je pojmovanje mladinske književnosti dolga stoletja sililo mladega bralca prav v to. S sodobno interpretacijo basni je treba tako pojmovanje preseči, za kar avtor nakazuje možnost z analizo strukturnih zakonitosti basni.
V območju ljudskega slovstva ostaja avtor deloma tudi v naslednjem poglavju Pravljica ali pripoved kot prilika. Izhaja iz strukturnih značilnosti različnih pravljic. Najprej primerja dve pravljici z enim samim pripovednim jedrom —• ljudsko Hvaležni medved in Grimmovo Zvezdni tolarji. Pravi, da v Hvaležnem medvedu ni pri-povedovalčevega uveljavljanja lastnega vidika, zato tudi pravljica ne postane anekdotična pripoved, ampak ostane objektivna. »Tega drugega je v ljudskem pripovedništvu v resnici več kot pa v čistih pripovedih« (81). Otrok bo zasledoval zgodbeno plast, odrasli bralec pa bo delo pojmoval kot »golo priliko, katere sporočilo je, da žival za izkazano ptomoč ostaja hvaležna« (85). Tudi v Zvezdnih tolarjih sta »tema in motiv v premem sorazmerju. Zato smemo govoriti o goli priliki, zgod-beni prispodobi, s katero pripovedovalec ponazarja misel teme — nagrajeno dobrot-nost« (86). V tej pravljici je pripovedovalec bolj prisoten.
Prilika ali zgodbena prispodoba je avtorju torej ubeseditev neke ideje, idejno sporočilo dela. Ta ubeseditev je odvisna od pripovedne perspektive, ki pa je v ljudski pravljici drugačna kot v umetni, kar avtor tudi sam ugotavlja. Pokaže se ponovna potreba po razlikovanju ljudske in umetne
pravljice za otroke. Danes sta prav gotovo obe za otroke, razlike v perspektivi pa kažejo, da je v eni ideja manj izpostavljena kot v drugi. To opozarja na njun različen izhodiščni namen.
Avtor v tem pogledu mimogrede zapiše tudi, da današnjemu bralcu fabula ni potrebna, sklicujoč se na misel V. Desnice. Ob prejšnjih mislih, da otrok zasleduje predvsem zgodbeno plast, je ta trditev sporna.
Šele v poglavju Tezna pravljica avtor prehaja docela na območje umetnega mladinskega slovstva. Obravnava Andersenovo pravljico Kraljevi slavec. Pokaže, kako pripovedovalec osnovno tezo poglablja z negativno in pozitivno aplikacijo. Ugotavlja, da je pravljica koherentna, ker so vse prvine v njej funkcionalne.
Prav tako skrbno zastavljena je analiza Kästnerjeve povesti Dvojčici, ki pokaže na oblike in nekatere slabosti Kästnerjevega pisanja, katere se kažejo zlasti v koketiranju z malomeščansko miselnostjo. Razčlenitev je dober pripomoček učitelju, ki naj bi to »socialno povest« posredoval učencem.
Skrbna je tudi analiza Bevkove realistične povesti Učiteljica Breda. Avtor pokaže na etične vrednote povesti in na njeno vedno aktualno ui celo rastočo zgodovinsko moč. Pri tem ločuje zgodovinsko in lite-ramozgodovinsko vrednost literarnega dela in ugotavlja zgodovinsko razsežnost po tem, kako je moč delo tudi danes aktualizirati.
Pokaže tudi možnost za seminarsko obravnavo tega dela v razredu z različnih vidikov. Analizi je dodana tematska učna priprava za obravnavo, ki jo je izdelala Ana Modrijan.
Avtorjeva izhodišča so bolj utemeljena in bolj domišljena, ko razpravlja o umetnem mladinskem slovstvu, torej v zadnjih treh poglavjih. Tu je zgodbena, stilna in idejna analiza izdelana in zaključena, čeprav so trditve o zgodovinski vrednosti nekaterih literarnih del sporne. Ta poglavja bodo gotovo pomoč razlagalcu mladinske proze.
Več pa je nejasnosti v začetnih poglavjih. Kot je bilo že omenjeno, nastajajo zaradi nepreciznega razlikovanja literarnih zvrsti glede na avtorja, bralca in tehnični medij. Ob utemeljenem poudarjanju socialne motiviranosti ljudskega slovstva avtor
112
to zvrst primerja z umetno mladinsko literaturo. Tu bralec pogreša jasnejše opredelitve teh pojmov. Nejasnosti nastajajo tudi zaradi močno zapletenega stila, zlasti v skladnji, kjer so vse prepogoste težavne nominalne zveze, kar močno otežkoča branje in razumevanje knjige.
Boža   Krakar-Vogel Ekonomska srednja šola v Ljubljani
113