851 Torzo Beležka ob pisateljevi smrti Beno Zupančič je imel neko izredno sposobnost, da se je znal »razdeliti« oz. »razmnožiti« po mnogih področjih. Bil je nenavadno hiter in kom-petenten v tem, da se je »selil« iz ene snovi v drugo, iz ene stroke v drugo. Tisto, kar me je pri njem najbolj presenetilo — temeljiteje pa sem začel o tem razmišljati v času, ko sva se letošnjo pomlad sestala zaradi intervjuja za Teleks — pa je bilo to, da je v vseh teh svojih »vlogah« ohranjal enako stališče. Dejal bi, da je z nekakšno lahkoto in prirodnostjo prestopal iz sveta v svet. V vsakem od teh svetov se je počutil doma. Hočem reči, da ni šlo za navadno »delno« delitev, ki jo bolj ali manj uspešno opravlja vsak od nas, ko dela to in ono. Zupančič je poskušal združiti vsa področja in zdi se mi, da si je posebej prizadeval, da ne bi pri tem zašel v protislovje. Iskanje ravnotežja med različnimi življenjskimi območji je bila morda njegova osnovna preokupacija in predstavlja bistveno značilnost njegovega dela. To seveda najprej velja za področji politike in umetnosti. Spominjam se, na primer, Zupančičevih predavanj na FSPN, ki sem jih pomagal organizirati. Nekoč je bil v seminarju govor o vplivu umetnosti na »neposredne proizvajalce«: šlo je za neko tovarno v južni Jugoslaviji, kjer so v halah in na dvoriščih razstavili kipe in druge likovne izdelke. Zupančič je — čeprav je bil sam pisatelj in umetnik — govoril predvsem o tem, kakšne dolžnosti ima umetnost do družbe, in kako bi lahko »materialna« proizvodnja postala bolj kulturna. Zdi se mi, da se je prav nenavadno prizadeto ukvarjal z vprašanjem, kako naj umetniki postanejo koristni za družbo in kakšna je njihova »uporabnost« zunaj kulturnih elit. Stal je torej na stališču, na katerem navadno stojijo »uporabniki« kulturnih dobrin, ne na tistem, ki je običajno za kulturne proizvajalce. Spominjam se, da sem ga javno vprašal, če ne bi bilo važno razmerje obravnavati tudi z druge plati. Odgovoril mi je tako, da mi je bilo popolnoma jasno, da hoče v tem trenutku »pozabiti« nase kot na zgolj — pisatelja. S prizadevnostjo, ki je za »kulturne kroge« navadna, je razglabljal o kulturnih potrebah množic, tistih, ki prav- 852 Dimitrij Rupel zaprav nimajo pojma o kulturi. Sad teh njegovih razglabljanj je tudi knjižica z naslovom »Delavci in kultura«. V njej se je pridružil vrsti jugoslovanskih političnih manifestov v zvezi s socializacijo umetnosti — s to razliko, da je bil med manifestanti edini pravi umetnik. Ko sem ga v intervjuju za Teleks vprašal, če misli, da je literatura socialna, oz. če ni zanjo mogoče trditi, da je v bistvu asocialna, je bil energičen: zanj je bila literatura socialna dejavnost, še več, bila je dejavnost, ki je v skladu z družbo. V stvar se nisva kaj prida poglabljala, vendar sodim — po tem, kar je sicer govoril in pisal (tudi v svojih romanih) — da je bila za Zupančiča umetnikova socialnost aksiom. Pri tem da je imel trezen pogled na dogajanja v našem političnem življenju, je politiko jemal zelo resno. V pogovoru o tem ali onem političnem dogodku nikoli nisem zaslutil distance, češ tudi to se zgodi, takšen je ta svet, ali, nekaj je treba početi, od nečesa je treba živeti. . . V tem je bil Zupančič kar se da različen od nekega drugega eminentnega slovenskega kulturnega politika — Josipa Vidmarja — s katerim sem se pogovarjal nekaj mesecev prej (za intervju v Delu). Vidmar ima — kar se politike tiče — nekaj visokih determinant: vse, kar jih ne dosega ali z njimi ni v skladu, je deležno bolj ali manj prizanesljivega nasmeška. Pri Vidmarju je — kot je splošno znano — vertikalna »dinamika« velikanska; hierarhija, diferenciacija, di-stanca so pri njem nepogrešljiva in tipična znamenja. Zupančič je bil bolj sociološko usmerjen in zanimale so ga relacije med dogodki in pojavi: ko sem ga vprašal o kulturni politiki polpreteklega časa, jo je skušal razložiti in ne kritizirati. Preprosto povedano, iz njegovih ust ni prišla »beseda zala«. Ko si ga takole opazoval, si imel ves čas občutek, da se trudi, včasih celo muči, da bi poravnal, razumel, združil- Bil je pravi mož za posredovanje med kulturo in politi ko.\obo je je imel nekako rad. Pri ničemer ni sodeloval iz konvencije, ampak se mi zdi, da je cel čas imel v mislih neko poslanstvo, ki se mu je potem posvečal brez rezerve. To je seveda povsem nenavaden položaj, ki mu je po eni strani kopičil »sovražnike« med umetniki, po drugi strani pa ga tudi politiki niso mogli sprejeti kot sebi enakega: povsod je bil nekaj »več«. Seveda je položaj solidarnosti tako s politiko kot s kulturo Zupančiču prinašal tudi prijatelje: prijatelji so bili tisti, ki so doumeli, da ne gre za človeka z dvema obrazoma, ampak za moža, ki je skušal videti celoto. V zadnjem Zupančičevem romanu Noč in dan se beseda celota pojavlja večkrat in na strateških mestih, v začetku celo v zvezi z znanim idiomom o drevesih in gozdu. To, kar je Zupančič počel v svoji literaturi in v svojem kulturnopolitičnem oz. sociološkem pisanju, na neki način spominja na Barthesovo primerjavo v Mitologijah: pri vožnji z avtomobilom vidiš ve-trobransko steklo pa tudi pokrajino onstran njega. Z Zupančičevimi besedami- to, da si pozoren do dreves, to, da si zraven njih, ti ne sme zapreti oči za gozd. Zupančiča zanima »socializirano« drevo. V neki recenziji sem o Zupančiču zapisal, da se v marsičem — recimo pri izbiri socialnih položajev svojih junakov (teh je praviloma izredno mnogo in praviloma so »navadni« ljudje) — približuje Lukdcsevemu idealu, ki se imenuje »socialistični realizem«. Ta ideal je seveda poln problemov in reči je treba, da se je naš pisatelj teh problemov tudi zavedal. Na primer: v egalitarni socialistični družbi pisatelj ne more biti zunaj ljudstva, ampak je z njim, piše njegove zgodbe, tako rekoč zajema iz vsakdanjega življenja, v katerem so nekdanje 853 Beležka ob pisateljevi smrti »kritične« teorije realizirane, navzoče v »praksi«. Pisatelju zdaj ni treba iskati daleč in zunaj: kamorkoli pogleda, so »upesnitve vredna« dejanja. Toda na ta način se ukinja tudi položaj pisatelja: zdaj njegovo delo opravlja reporter. V Zupančičevem opisu najdemo marsikatero reportersko delo in znana je bila njegova simpatija do množičnih medijev, ki so mediji socialističnega realizma par excellence. Po drugi strani je pri Zupančiču dobro vidno prizadevanje po slogovni dovršenosti: njegova novejša dela so polna sledov modernizma, oblikovanega eksperimenta, ki je bil Lukdcsu nadvse tuj. Grmada je dovolj značilen primer takšnega modernističnega postopka. V prvi instanci se pisatelj umakne v vlogo urejevalca rokopisa Martina Dobrote, v drugi instanci pa se tudi ta »drugi jaz« umakne junaku Dobrotove zgodbe, Ferdinandu Esu. Pisatelj piše zgodbe o pisatelju, ki piše zgodbo. Ta »umik« je seveda kaj malo v sorodu s socialističnim realizmom. V Noči in dnevu je pisatelj urednik nekakšnih pisem. Čeprav na prvi pogled konstelacija kaže na opustitev pisateljske poze, seveda ne gre za nič manj kot za utrditev pisateljevega položaja. Junak je pisatelj, dejanje je pisateljevanje. Skratka, afirmacija umetniške »špekulacije«, spraševanje oz. raziskovanje pisateljskega postopka, ki je bilo in je seveda še tako značilno za moderno prozo. Zupančičev pisateljski »umik« je seveda nekaj posebnega. Kolikor je po eni strani posvečen obliki in slogu, je v končni instanci vendarle vsebina tista, ki odtehta. Lahko bi rekli, da se avtor »sredi poti« premisli in se v resnici umakne množici »navadnih ljudi«, povsem pa se prepusti »vsebini« takrat, ko gre za temeljne vrednote družbe: za revolucijo in za socializem. V tem naš pisatelj vidi »celoto«. Avtor se umakne v vlogo posrednika, medija. Beno Zupančič je bil med pisatelji politik in med politiki pisatelj: mejni človek in tujčc. Kako zavidanja vreden je bil ta položaj, kaže Zupančičev življenjski resume: plodna pisateljska kariera in nenavadno velik političen ugled. Gotovo pa je bil ta položaj povezan z velikimi žrtvami, ki jih tragično potrjujeta bolezen in prezgodnja smrt. Dimitrij Rupel