—\ BILI SO MED NAM~
Jože Mrzlikar
Sam ne vem kolikokrat sva bila skupaj: na klopi pred njegovo idilično kmečko domači-jo (na pol poti med Horjulom in Vrzden-cem), kjer sva opazovala ptice v sodovnjaku in kramljala o starih časih in ljudeh, ki jih je že zdavnaj prekrila sivina pozebe; v sonč-nem travnatem lazu le nekaj sto metrov proč, odkoder je čudovit pogled na log in so se našle gobe, kakršnih ni bilo na horjul-skem koncu; v njegovi skromni, a bogati knjižnici, kjer se je šibilo starih knjig in koledarjev, ki jih je z marljivostjo mravlje spravljal skupaj več kot pol stoletja.
Jože Mrzlikar, Bašev Jože, kot smo mu dejali, je bil poet narave in Ijudi v najžlaht-nejšem pomenu te besede. Skoraj sedem desetletij je vestno zapisoval vse, kar se je dogajalo v njegovem domačem kraju: vre-me, smrt tega ali onega sovaščana, celo to, kako je obrodila pšenica ali ajda.
Med drugo svetovno vojno je bil Jože Mrzlikar eden tistih, ki so skusili grozote intemacije. Bil je zaprt na Rabu in v italijan-skem Renicciju. Toda nikoli ni nikogar ob-toževal, njegovo orožje zoper človeško izpri-jenost in zlo je bila molitev, odpuščanje. Koliko knjig je razdal in koliko ur popravil, ne da bi zahteval plačilo. Nikoli ga nisem videl, da bi se jezil. Še ob nedavnem božiču-je je šel kljub visoki starosti - čez nekaj mesecev bi napolnil že 86 let — in očitni bolezni peš k polnočnici.
»Jeseni bo spet dosti gob, skupaj greva v Lipalico,« je bil Jože še poln načrtov malo pred novim letom, ko sem ga nazadnje obi-skal. Toda v lipaških gozdovih ga ne bo nikoli več. Tudi na mavsarijo, kamor je nje-ga dni s svojo materjo zahajal tudi Cankar, ne bo več zastavil svojega koraka. Ostal bo le še spomin na človeka, čigar dobrota in skroranost bosta zapisana z velikimi črkami. BRANKO VRHOVEC