List 14.
Imenitno za svilorejce.
Svilorejcom (židorejcom) je znano, kakošna škoda jim dohaja od kužne bolezni svilnih črvičev. Vsem priporo-čanim sredstvom vkljub se čedalje bolj širi ta huda bolezen. Ako o tej zadevi nekoliko globočeje segamo in premišljujemo, moramo potrditi, da ta bolezen izvira iz nenaravne klaje, po kteri se v črvičih nezdrava tvarina (materia) pridružuje.
Resnico tega mnenja poterjuje živalsko in rastlinsko življenje. Kakorsna koli žival, od človeka do najmanjše živalice, hujša in hira po vžitku nenaravnih jedil. Nektero jed vživa žival z veseljem, se tudi po videzu dobro redi in počuti; al vendar kvari njeno naravo, ji bolezen in smert donaša.                                                                                         •
Tako si tudi že dolgo časa ubijamo glave: od kod pride, da so žita pogostoma sentive, ali da zbledijo, pa ne pomislimo, da sejemo žita po njivah, na kterih jim potrebnega živeža primanjkuje. Ce tudi to ali uno žito videzno plenja, pa vendar nima lastnosti dobrega žita, zlasti pa mu primanjkuje zdravega živelja (popolnoma plodne moči).
Tako se godi s krompirjem. Vedna skrb poljodelcev je, obilo debelega krompirja pridelovati. V ta namen gnojijo njive na vso moč brez prevdarka, kakošen gnoj pristje krompirju. Pridelek je res obilen, krompir debel; toda je pregnan; njega sostavki niso v naravni meri; iz tega pa izvira njegova bolezen.
Ravno   tako  je   bolezen   svilodov   ali   svilnih   črvičev najbrž e edino iskati v nenaravni klaji.
Znano je, da oni vživajo samo murbino perje. Murb je pa več plemen:
1.  Divje murbe, ki donašajo bel, višnjev ali črn sad; vse imajo zobato perje;
2.   cepljene murbe, ki imajo podolgasto nezobato perje, tudi bel, višnjev ali črn sad; perje njih je debeleje, mastneje in bolj vodeno od perja divjakov;
3j murbe filipine, ki imajo sila veliko perje pa zlo vodeno z malo sladkorjem  in belakom:
4) murbe more ti a ne, ki najbrže izvirajo iz semena filiplnk, oplodenih po divjakih ali cepljenih murbah.
Vseh teh murb perje uživajo svilodi, toda vsako perje jim ne tekne enako.
Moje velikoletne skušnje so me popolnoma prepričale, da svilni črviči, rejeni s perjem divjih murb, se najbolje ohranijo, najmanj bolehajo in najtrje mešičke predejo, — da pa rejene s perjem pitanih ali cepljenih murb sicer naglo rastejo, pa rade bolehajo, najbrže ker se prepasejo. Da rejene s perjem od filipine kasno rastejo, zlo cepajo, in mehke mešičke predejo, se godi najbrže zavoljo nedostojne piče.
Veselilo me je v časniku „Neueste Erfindungen" str. 6. 1862 brati, da se ta moja skušnja vjema s skušnjo v Trientu na Tiroljskem. Ta časnik pravi: „Tridentinci se malo pečajo s cepljenimi murbami, pokladajo svilodom zgolj perje od divjih murb, in še niso imeli bolnih. Njih mešički (galete) so više cenjeni od drugih, tudi tridentinska svila je dražja od drugotne".
To zvedbo razglašam z namenom, da se za svilorejo uneti gospodarji vejo ravnati po nji.
Toda še pristaviti moram , kako je treba divje murbe gleštati, da niso tmaste , ktere namesto obilo perja skor zgolj sad donašajo.
Kakor vsako drevo, raste čvrsto tudi murba le v dobro obdelani zemlji, zatega voljo se mora vsako leto okopavati in močno obrezavati.
Tako gleštana divja murba bo dajala vsako leto obilo perja, ne bode trnasta, in tudi ne bo donašala sadja.
Dr. Orel.