Grof Thun.
Odstopil je češki namestnik grof Thun, to je jedna najvažnejših novic v notranji avstrijski politiki. Vsi časopisi so se obširno bavili s te stvarjo, dočim navadno pri-neso le kratko poročilo v „Političnem pregledu", ako odstopi kak namestnik ali deželni predsednik. Grof Thun ni bil navaden namestnik, temveč nekak podkralj na češkem, če tudi mu zakonito niso bile priznane nič večje pravice, kakor kakemu drugemu načelniku dežele. Grof Thun se je bil izgovoril, da se brez njega dovoljenja ne
v
sme ničesar preminjati na Češkem. Taaffe, Windischgratz in Kielmansegg so se ravnali po tem dogovoru, še le Badeni se je upal v zbornici poslancev povedati, da ima tudi grof Thun ravnati se po njegovih navodilih, ne pa narobe. Grof Thun je oviral odpravo izjemnega stanja. Na Dunaju so bili že davno spoznali, da ni umestno, ali grof Thun je hotel, da se obdrži, in ohranilo seje, dokler ga ni odpravil grof Badeni.
Grof Thun je pripadal tistim starim avstrijskim plemenitim rodbinam v Avstriji, ki mislijo, da imajo nekako predpravico do vladanja. Njegov oče je bil znan državnik, a tudi on je bil nadarjen in bi se bil obnesel pri drugačnih razmerah. Za ustavno dobo pa Thun ni bil primeren, kajti on se ni mogel sprijazniti z mislijo, da imajo politiko odločevati tudi ljudje, ki niso knezi ali grofi. Bil je jednako prevzeten, kakor knez Karol Schwarzenberg, kateri je v deželnem zboru takoj koga razžalil, če je le usta odprl.
Grof Thun je malo poprej, nego je bil imenovan za namestnika, se bil v deželnem zboru izrekel jako odločno za to, da se cesar krona za češkega kralja. To mu je najbrž bilo pogladilo pot do namestniškega stola. Grof Taaffe ni bil naudušen za obnovljenje češkega državnega prava, a v skrajnem slučaju bi pa le bil privolil v kro-
Politiški oddelek.
nanje, ako bi samo pri tem bilo ostalo. Na Dunaju so hoteli Čehe voditi za nos. če so zahtevali narodno jedna-kopravnost, so jim govorili o deželni avtonomiji, zgodovinskih pravicah dežel, ako so pa zahtevali uresničenje češkega državnega prava, se je pa jim govorilo o jedna-pravnosti narodov. Storilo se pa ni dosti, niti v tem niti v onem oziru. Grof Taaffe je mislil, da bodo že Čehi silno veseli, ako pride na višje mesto kak mož, ki se je poganjal za češko državno pravo, ali pa narodno jedna-kopravnost. Tako sta postala ministra baron Pražak in grof Schonborn, grof Thun pa namestnik. V resnici pa izmej teh treh za Čehe, razen prvega ni nobeden ničesa storil. Grof Schonborn in grof Thun sta kmalu pokazala, da so jim Nemci bolje na srcu nego Čehi. Zatajila sta popolnoma svoje prejšnje nazore.
Za kronanje bi se morda še bila poganjala, ko bi Mladočehi ne bili začeli izjavljati, da ni kronanje glavna stvar, temveč obnovljenje državnih pravic dežel češke krone, in pa da se pri tem mora gledati na pravice naroda, ne pa le na predpravice plemstva. Ko so zgodovinski plemenitaši slišali, da se z obnovljenjem češkega državnega prava ne mislijo obnoviti kake njih stare predpravice, zgubili so vse naudušenje za to pravo.
Glavna naloga grofa Thuna je bila omejiti ali pa popolnoma uničiti mladočeško gibanje in Staročehom zopet pomagati na konja. To bi bilo tudi mogoče, da se ni lotil stvari na napačnem koncu. Pri nastopu je imel nekaj popularnosti pri češkem narodu. Gotovo bi bil marsikaj lahko dosegel na Dunaju, ker je grof Taaffe imel zaupanje vanj. V šolskem oziru imajo tudi na Češkem še Slovani marsikaj želeti. Število čeških srednjih šol ni v pravem razmerju z nemškimi, vlada bi bila lahko z večjo odločnostjo pospeševala osnovo čeških ljudskih šol v češkem ozemlji. Če bi se občine bile branile in se semtertja bile lahko osnovale na stroške dežele. Vse take pridobitve bi bile veljale za pridobitve staročeške stranke in vpliv Mladočehov bi bil od dne do dne slabši. Grof Thun se je pa naravnost zaletel v Mladočehe in to je moralo onemogočiti vspeh njegove politike.
------    32    ------
Prva stvar mu je bila, da si pridobi Nemce za borbo proti Mladočehom. To je moralo vzbuditi največje nezaupanje mej Čehi proti njemu, posebno, ker še češčine ni dobro znal. Pred vsem so plod njegovega prizadevanja nesrečne punktacije, ki so popolnoma izpodkopale staro-češko stranko. Nemci so res se povrnili v deželni zbor, iz katerega so bili izstopili, a zato je pa staročeški stranki bila odmenjena popolna politična smrt. Ko je vsled punktacij se bilo utrdilo stališče mladočeške stranke, ki je imela dobra sredstva za agitacije, je pa grof Thun porabil neke nerede v Pragi v to, da je priporočil pro-glašenje izjemnega stanja.
S tem si je pa izgubil poslednjo trohico popularnosti. Izjemno stanje je zadelo Čehe sploh in to mu je zatorej narod sploh zameril. Mislil je, da bode s tem uničil Mladočehe, a je jim še le prav stališče utrdil. Staro-češko stranko je pa pripravil ob ves vpliv, ker se je govorilo, da se je izjemno stanje njej na ljubo proglasilo. Grof Thun je kmalu spoznal, da se je motil, a je bil preveč prevzeten, da bi bil svojo napako priznal. Za to jej pa odprava izjemnega stanja počakala še Badenijevo vlado.
Grof Badeni bi bil rad ohranil grofa Thuna na predsedniškem stolu, ker bi si s tem bil zagotovil pomoč češkega plemstva. Hotel je narediti spravo mej namestnikom in Mladočehi. Grof Thun je v to bil tudi pripravljen, ker je mislil, da je najbolje za interese velepo-sestva, ako on ostane na svojem mestu. Mladočehi pa niso hoteli slišati o nobeni spravi ž njim ia so ga s svojimi demonstracijami v deželnem zboru onemogočili. Prisiljen je bil dati ostavko in vlada jo je vsprejela.
Če so Mladočehi umno ravnali, o tem so mnenja različna. Staročeški listi seveda vsi menijo, da bi bili Mladočehi pametneje naredili, da so se pobotali z grofom Thunom, ker le v sporazumljenju z veleposestniki morejo Čehi kaj doseči. To je nekoliko resnice, a pomisliti je pa, da mora mladočeška stranka tudi skrbeti za svoj obstanek.
Dosedaj je pobijala grofa Thuna, in bi jako slab utis napravilo na prebivalstvo, ko bi ga najedenkrat hvalila. Če bi jela podpirati prouzročitelja izjemnega stanja, bi jo zadela najbrž osoda Staročehov, ki so bili vladi na ljubo nastopili vso drugačno pot, kakor so jo poprej hodili. Po našem mnenju za Čehe ni škoda, da je šel Thun, kar že to kaže, da Nemci žalujejo za njim. Popolna sprava mej njim in Mladočehi ni bila mogoča, vedno bi bil jim skušal kaj škodovati. Še v zadnjem tre-notku je v deželnem zboru z vsem svojim vplivom podpiral Nemce proti Čehom. To bi se bilo vedno godilo, češki stvari gotovo ne v korist.