KniižničarsKenovice ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ letnik 27; številka 11/12, 2017 00 ■ TI a ^ & ® HI ? Mfit ftlia <=► nSiffl < = ► v» fil * f GO 1 . IT J » TT g ® Mffl A- 1 \ ' / :©: ' 1 >> ¥ _ _ NARODNA EN ' UNIVERZITETNA PV / » ▼ * KNJIŽNICA M nlll O Kazalo 3 Knjižnice v luči nekaterih sprememb zakonodaje s področja avtorskega prava 6 Rokopisne in tiskane knjige v arhivih in knjižnicah 8 Na internetu ljudje ne iščejo brezmejne svobode, ampak OMEJITVE 10 Mreža splošnih knjižnic Sodelovanje pri razvoju digitalnih storitev in predstavljanje javnosti 12 Kakšna so prizadevanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se končno začne graditi NUK II 17 Sodelovanje Knjižnice Mirana Jarca z Zavodom za prestajanje kazni zapora Ljubljana - oddelek Novo mesto 18 Sekcija šolskih knjižničarjev v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) na srečanju z ministrico za izobraževanje, znanost in šport in dr. Vesno Čopič 20 Simpozij Johann Gabriel Seidl 22 "Pisna dediščina ima žal precej sovražnikov" Intervju z dr. Evo Menart 24 Partenon knjig v Kasslu 26 In memoriam Andreina Jejčič - Ina (1950-2017) ISSN 0353-9237 Izdala in založila: Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana Za knjižnico: Martina Rozman Salobir Odgovorna urednica: Mojca Trtnik (e-pošta: mojca.trtnik@nuk.uni-lj.si) Uredniški odbor: Branka Kerec, Meta Kojc, Bojana Medle, David Ožura, Veronika Potočnik, Sabina Šolar, Magdalena Svetina Terčon, Damjana Vovk Oblikoval in tehnično uredil: Matej Zorec Tisk: COLLEGIUM GRAPHICUM d.o.o., Ljubljana Ilustracija na naslovnici: Matej Zorec po viru https:Zsustainabledevelopment.un.org Naklada: 260 izvodov Navodila za pripravo prispevkov so dostopna na spletnem portalu Knjižničarskih novic. http:Zold.nuk.uni-lj.si/knjiznicarskenovice/v2/ObvestiloAvtorjem.aspx Za nenamerne tiskarske napake se vam že vnaprej iskreno opravičujemo. Naročila in odpoved tiskane in elektronske oblike Knjižničarskih novic knjiznicarske.novice@nuk.uni-lj.si oz. tel. št. 01/2001-148 Naročnina za leto 2016: 50,00 EUR za tiskano obliko & 1 brezplačen dostop do elektronske oblike, 30,00 EUR za dostop do elektronske oblike. Tisti, ki je goro prestavil, je začel z drobnim kamenjem. (Kitajski pregovor) Spoštovane bralke, spoštovani bralci Knjižničarskih novic! Ob statističnih analizah, ki jih knjižnice v tem času pospešeno pripravljamo za naša letna poročila, se sama nemalokrat vprašam o pomenu in poslanstvu knjižnic. Smo dovolj vpeti v družbo in ali se nanjo dovolj hitro odzivamo? Lahko vplivamo nanjo in pomagamo pri soustvarjanju boljše prihodnosti? Jaz na ta vprašanja odgovarjam pritrdilno, zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem v enem izmed prispevkov aktualne številke prebrala o pobudi IFLE o vključevanju splošnih knjižnic v uresničevanje programa Združenih narodov 2030 za trajnostni razvoj. Ker gre za zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščite okolja za sedanje in bodoče generacije, smo naslovnico in plakat z nekaterimi ukrepi knjižnic posvetili tej aktualni temi. Verjamem, da se boste knjižnice aktivno odzvale in agendo vključile v svoje programe in načrte. V upanju, da vas bodo prispevki tokratne številke nagovorili, vas lepo pozdravljam, Mojca Trtnik odgovorna urednica STROKOVNE TEME i / ■ ■ v ■ i v ■ Knjižnice v luči nekaterih sprememb zakonodaje s področja avtorskega prava Janko Klasinc Narodna in univerzitetna knjižnica janko.klasinc@nuk.uni-lj.si Razvoj spletnih tehnologij in naraščanje količine raznolikih spletnih informacijskih virov spremljajo avtorsko-pravne težave (in rešitve), ki vedno v večji meri vplivajo na oblikovanje politik knjižnic na področju reproduciranja in omogočanja dostopa do njihovega gradiva in informacijskih virov. Pretekla praksa kaže, da zakonodajnim rešitvam, ki pogosto ne dohajajo dejanskega stanja, skoraj nikoli ne uspe v celoti uresničiti pričakovanj in potreb knjižnic ter njihovih uporabnikov. Knjižnice se običajno znajdemo v vlogi zagovornikov čim bolj odprtega dostopa do znanja in informacij, vendar nam pogosto manjka strokovnega znanja s področja avtorskega prava, saj le redke razpolagamo z ustreznimi kadri za pokrivanje tovrstnih pravnih vprašanj. Ob vedno večjih delovnih obremenitvah na primarnem strokovnem področju (bibliotekarstvo in informacijska znanost), običajno tudi zmanjka časa za bolj poglobljeno spremljanje razvoja avtorskega prava. Tudi zato ob spremembah zakonodaje pogosto prihaja do polovičnih, nepraktičnih ali neuporabnih rešitev. V tem prispevku podajam le nekaj primerov, iz katerih je razvidno, vsaj glede na dosedanjo prakso NUK, da smo priča izgubljenim priložnostim za uvedbo rešitev, ki bi bile bolje usklajene s potrebami uporabnikov knjižnic, ter javnim interesom na področju prostega dostopa do znanja. Digitalizacija gradiva in uvajanje rešitev v Sloveniji V zadnjem času je prav gotovo pozitivna sprememba implementacija Direktive 2001 /29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi v slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-G), Uradni list RS, št. 56/2015 z dne 29. 7. 2015), do katere je prišlo leta 2015. Slednja javno dostopnim arhivom, knjižnicam, muzejem ter izobraževalnim ustanovam na osnovi 49. b člena dovoljuje prosto priobčitev javnosti del iz svojih zbirk po temu namenjenih zaslonih, ki se nahajajo v njihovih prostorih, brez pridobitve dovoljenja imetnikov pravic. S tem so nekoliko olajšani postopki digitalizacije, pri katerih je bilo pred navedenimi spremembami ZASP potrebno že pri izboru gradiva za digitalizacijo natančno preučiti veljavnost pravic, saj brez dovoljenja imetnikov ni bilo dovoljeno niti reproduciranje v digitalni obliki niti dajanje na voljo javnosti. Kar zadeva dostop za uporabnike, je zdaj na voljo vsaj možnost uporabe digitalnih kopij tovrstnega gradiva v prostorih knjižnic. Za uporabnika to predstavlja nekaj izboljšav, kot na primer iskanje po celotnem besedilu in hitrejši dostop kot pri naročanju fizičnih izvirnikov iz skladišča, knjižnica pa lahko tudi bolje poskrbi za fizične originale, saj jih lahko vzame iz uporabe. Kljub temu rešitev ni optimalna, saj kljub tehničnim možnostim, ki so na voljo, uporabnikom znotraj brezžičnega omrežja knjižnice ne omogoča dostopa do tovrstnega gradiva prek mobilnih naprav. Dostop je možen le prek namenskih terminalov, kar glede na trenutno prakso NUK pomeni, da so določeni računalniki namenjeni le za uporabo tovrstnega gradiva. Da bi preprečili nekontrolirano razširjanje avtorsko zaščitenih vsebin, so ti računalniki brez dostopa do svetovnega spleta in omogočajo uporabo le določenih spletnih storitev knjižnice. S stališča uporabnika je to dokaj okorno, knjižnica pa v že tako omejenih prostorskih razmerah del prostora namenja le za to, zelo omejeno uporabo, ne glede na to da so na voljo boljše tehnične rešitve. Dobrodošla so tudi nova določila ZASP o uporabi osirotelih del, ki jo omogoča Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del in s katero je nekaterim javnim ustanovam, ki delujejo v javnem interesu (npr. javni arhivi, javne knjižnice), pod določenimi pogoji omogočeno, da ta dela -kljub temu da pravice na njih še niso potekle - reproducirajo in dajo na voljo javnosti.1 Načeloma je s tem rešena problematika 'Osirotela dela so tista varovana dela, katerih imetnik pravic ni znan ali ga ni mogoče najti. http:/www.adp.fdv.uni-lj.si/blog/20i7/neuvrsceni/ knjiznice-v-luci-nekaterih-sprememb-zakonodaje-s-podrocja-avtorskega-prava/#_edni Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 3 STROKOVNE TEME V Knjižnice smo na področju avtorskega prava gotovo eden od deležnikov, zato je pomembno, da se sliši tudi naš glas. osirotelih del, vendar v praksi lahko hitro naletimo na precejšnje težave ravno pri gradivu, ki vsebuje največ osirotelih del - časopisju. Predvsem dnevno časopisje vsebuje veliko število krajših člankov in prispevkov, ki so nepodpisani ali pa so podpisani le z začetnicami imena avtorja. Iskanje teh avtorjev in razreševanje pravic je pri starejšem časopisnem gradivu zaradi obsežnosti praktično neizvedljivo. Ker je del predpisanega postopka pri obravnavi osirotelih del tudi izvedba skrbnega iskanja v predpisanih virih in vnos vsakega dela v temu namenjeno bazo, je v praksi tudi ta postopek praktično neizvedljiv, razen v primeru omejenih manjših korpusov. Reforma avtorskega prava v EU Tudi zadnji paket reform avtorskega prava v obliki predloga Direktive Evropskega parlamenta in sveta o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki jih je jeseni 2016 objavila Evropska komisija, se vsaj v nekaterih delih nanaša na knjižnice. Na prvi pogled koristni predlogi se po natančnejšem pregledu v nekaterih vidikih izkažejo kot dokaj omejeni in predstavljajo le delne rešitve. Za knjižnice je prav gotovo dobrodošel predlog tekstovnega in podatkovnega rudarjenja, ki raziskovalnim organizacijam omogoča izvajanje avtomatiziranih postopkov analize avtorskih del brez plačila, rezultate pa lahko uporabljajo v komercialne in nekomercialne namene. Težava je v tem, da je podatkovno rudarjenje dovoljeno izvajati le raziskovalnim organizacijam za namene raziskovalnega dela. Nekateri tipi knjižnic to prav gotovo niso, pri nekaterih pa je težko z gotovostjo trditi, ali jih lahko prištevamo med take organizacije ali ne. S tem je seznam potencialnih uporabnikov teh določil dokaj ozek, mnoge knjižnice pa se v negotovosti glede upravičenosti do te dejavnosti, verjetno ne bodo spustile v tveganja glede potencialnih odškodninskih tožb. Predlog torej na prvi pogled obeta veliko, v praksi pa vsaj v svetu knjižnic verjetno ne bo imel bistvenih učinkov razen morda pri tistih, ki so del raziskovalnih zavodov. Predlagano določilo o ohranjanju kulturne dediščine dediščinskim ustanovam dovoljuje digitalno reproduciranje del, ki so trajno del njihovih zbirk, vendar izključno za namen ohranjanja teh del. Določilo ne predstavlja bistvene novosti, saj slovenski ZASP že vsebuje določilo (tretji odstavek 50. člena), ki knjižnicam in drugim sorodnim organizacijam (tudi izobraževalnim in raziskovalnim) omogoča tovrstno reproduciranje iz lastnih primerkov za lastne potrebe. Od implementacije sprememb leta 2015 dalje, zakon v 49. b členu skladno z Direktivo 2001/29/ES takim ustanovam dovoljuje tudi, da del iz svojih zbirk javnosti priobčijo na za to namenjenih zaslonih, ki se nahajajo v njihovih prostorih. Trenutni predlog EU omogoča le reproduciranje za namene ohranjanja, kljub temu da bi lahko nekoliko razširil že obstoječe možnosti dostopa na že prej omenjen dostop znotraj brezžičnega omrežja knjižnice, kar bi uporabnikom omogočilo dostop do digitalnih kopij z lastnih naprav in jim tako olajšalo dostop do gradiva. Obenem bi knjižnice prihranile pri fizičnem prostoru, ki ga trenutno namenjajo terminalom za uporabo relativno omejenih korpusov gradiva. Pri predlogu uporabe del v dejavnostih digitalnega in čezmejnega poučevanja gre za izjemo ali omejitev avtorskih pravic za namene ponazoritve pri izobraževalnih Da bi dosegli čim boljšo ureditev, ki ne bo pisana na kožo le komercialnim interesom večjih zasebnih podjetij, bi bilo prav, da knjižnice zavzamemo jasnejše stališče glede svojih interesov in oblikujemo tudi strateške usmeritve. 4 STROKOVNE TEME dejavnostih v nekomercialne namene, kar pomeni, da bi lahko upravičene ustanove v okviru pouka v digitalnem okolju prosto uporabljale, prikazovale, delile oziroma razširjale avtorske vsebine. Predlog je pomanjkljiv, saj države članice EU izjeme niso dolžne vpeljati, če je mogoče od imetnikov avtorskih pravic v ta namen pridobiti ustrezne licence (ki verjetno ne bodo brezplačne) in omejiti uporabo del le na prostore izobraževalne ustanove in na zaprta omrežja ustanove. Poleg tega predlog žal velja le za izobraževalne ustanove in izpušča knjižnice, arhive ter druge organizacije s področja varovanja pisne kulturne dediščine. Tudi knjižnice namreč izvajajo številne in raznolike izobraževalne aktivnosti, ki potekajo v obliki predavanj, tečajev in delavnic, predlog pa se povsem po nepotrebnem omejuje le na izobraževalne ustanove. Potreba po jasnejših stališčih knjižničarske stroke Vsi opisani primeri predstavljajo določene korake v smeri manj omejujočih možnosti reproduciranja, razširjanja in dajanja na Poudariti gre, da še največ dosežejo največji igralci s področja založništva, medijev in drugih komercialnih ponudnikov informacijskih virov. voljo javnosti avtorskih del, ki jih hranijo javne ustanove, vendar je pri vseh še precej možnosti za izboljšave. Namen pričujočega prispevka ni bil ponuditi konkretne predloge in rešitve, ampak ponazoriti kakšne zakonodajne rešitve se sprejemajo, če smo pri postopku premalo angažirane organizacije, ki skrbimo za ohranjanje pisne kulturne dediščine. Knjižnice smo na področju avtorskega prava gotovo eden od deležnikov, zato je pomembno, da se sliši tudi naš glas. Tako na ravni EU kot tudi na ravni Slovenije pri sprejemanju zakonodaje sodeluje veliko igralcev. Da bi dosegli čim boljšo ureditev, ki ne bo pisana na kožo le komercialnim interesom večjih zasebnih podjetij, bi bilo prav, da knjižnice zavzamemo jasnejše stališče glede svojih interesov in oblikujemo tudi strateške usmeritve, s pomočjo katerih bomo lahko bolj tvorno sooblikovali slovenske in evropske politike na področju avtorsko pravne zakonodaje. Kljub morda še premajhnemu zavedanju mehanizmi za to obstajajo, zato ni razloga, da si ne bi prizadevali za predpise, ki bi bolje uresničevali javni interes na področju splošne dostopnosti informacij in znanja. V konfliktu med pravico do najširšega in čim bolj enostavnega dostopa do informacij, kar je pomemben temelj razvoja družbe znanja in demokratizacije družbe, ter pravico ustvarjalcev, založnikov in ponudnikov avtorskih del do komercialnega izkoriščanja teh del, pogosto nobena stran ni povsem zadovoljna z zakonskimi rešitvami. Poudariti gre, da še največ dosežejo največji igralci s področja založništva, medijev in drugih komercialnih ponudnikov informacijskih virov, saj lahko s svojimi obsežnimi sredstvi v večji meri vplivajo na zakonodajalce kot običajni državljani in manjša podjetja, ter javni zavodi. Zaradi tega so pogosto prikrajšani uporabniki knjižnic in sorodnih organizacij, ki jim lahko te ponudijo manj napredne storitve, kot jih omogočajo trenutne tehnološke rešitve.® Prispevek primarno objavljen na Blogu Arhiva družboslovnih podatkov http:/www.adp.fdv.uni-lj.si/blog/) Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 5 f "Ü Rokopisne in tiskane knjige v arhivih in knjižnicah Anja Dular knjižnica Narodnega muzeja Slovenije anja.dular@nms.si Leta 2015 je Center za konserviranje in restavriranje, ki deluje v okviru Arhiva Republike Slovenije, praznoval šest desetletij svojega delovanja. Jubilej so obeležili z več dogodki. Ker pa se držijo pravila »Littera scripta manet«, so mednje vključili tudi obsežno publikacijo »Konserviranje knjig in papirja 2«, v kateri so sodelovali restavratorji in zgodovinarji. V prispevkih so predstavili raziskave povezane s knjigo in njeno zgodovino, pa konservatorsko-restavra-torsko problematiko - od teoretičnih spoznanj, do konkretnih rešitev. Novembra 2017 je pri ugledni založbi Brepols izšla publikacija Bookbindings: Weoretical Approaches and Practical Solutions. Zbornik vsebuje več člankov, ki osvetljujejo dileme pri raziskovanju in restavriranju starejših vezav. Urednici drr. Nataša Golob in dr. Jedert Vodopivec Tomažič sta poleg slovenskih pritegnili k sodelovanju tudi strokovnjake iz drugih držav - Italije, Portugalske, Grčije in Finske. Morda lahko na tem mestu poudarim še, da ima serija Bibliologia, knjiga je namreč v njej izšla, ugledno mednarodno uredništvo, saj so sodelovali ali saj v njej sodelujejo strokovnjaki iz Francije, Italije, Nemčije, Anglije in Belgije. Na tem mestu pa velja omeniti še dva dogodka. Decembra smo predstavili knjigo drr. Nataše Golob Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve. Vsakdo, ki stopi v svet starih knjig, ne le rokopisov, pa naj bo arhivist ali bibliotekar, bo nedvomno nekoč naletel vsaj na fragment, foliant, ki ga je knjigovez uporabil pri svojem delu, popisani pergamenti so bili namreč cenejši od novega usnja. Ob tem se bo spraševal, kako ga opisati, predstaviti in tudi postaviti na ogled. Avtorica zajame vse od problematike kodikologije, pisnih podlag, izdelave tint, pa dp knjižnega bloka, načina vezave in zgodovine pisave. Popelje nas tudi v svet umetelno izdelanih inicial in drugega slikarskega 6 POROČILA Ali bi v prihodnjih letih organizirali še več takih tematskih simpozijev, ki bi ponudili znanja, ki jih sicer obstoječi sistemi izobraževanja ne nudijo. O tem velja premisliti, a to so naloge za prihodnost. Bîhliolûgit j 45 Ik^iilL.bivt 12r.rmi J k . J tValkJMiitr-ii Kiii.^kta "UW1 okrasja na rokopisih. Dodano je poglavje o knjižnih zvrsteh pa splošni napotki za izdelavo katalogov rokopisov in na koncu še poglavje o načinu hranjenja in predstavljanja teh spomenikov naše preteklosti. V Narodnem muzeju Slovenije je bila od decembra 2017 do februarja 2018 še razstava Na pergamentu in papirju. Rokopisi in tiski iz mariborskih zbirk. Vsi ti dogodki in dosežki preteklih let dela, raziskovanj in objav so bili torej povod, da sta se dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiv Republike Slovenije in ddr. Nataša Golob, odločili, organizirati simpozij »Rokopisne in tiskane knjige v arhivih in knjižnicah«. Na njem naj bi sodelovale predvsem avtorice prispevkov objavljenih pri Brepolsu ter nekaj drugih. Koga vabiti, kdo bo prišel, smo se spraševali še slabe pol ure pred začetkom, a v četrtek 25. januarja ob 10. uri je bila multimedijska predavalnica Narodnega muzeja Slovenije nabito polna, po hiši so iskali dodatne stole, saj je prišlo več kot petdeset arhivistov, bibliotekarjev in muzealcev iz Slovenije, pridružilo pa se nam je petnajst kolegov iz Hrvaške. In kaj smo poslušali? Pozdravnima govoroma magistre Barbare Ravnik, direktorice Narodnega muzeja Slovenije in dr. Andreja Nareda, namestnika direktorja Arhiva Republike Slovenije, sta sledili dve predavanji ddr. Nataše Golob. V prvem je predstavila namen simpozija, a ob tem je že privrelo na dan njeno temeljno znanje o rokopisih, fragmentih, njihovi zgodovini in pomembnosti raziskovanja tega dragocenega pisnega gradiva. Nekatere poudarke je dopolnila v drugem predavanju z naslovom Zgovorna molčečnost rokopisnih fragmentov. Lilijana Urlep iz Nadškofijskega arhiva Maribor je predstavila zgodovino in strukturo fonda in izpostavila nekatere dragocenosti, ki jih hranijo. Magistra Blanka Avguštin Florjanovič je spregovorila o prelomnih dogodkih, ki so povezani z organizacijo in delom konservatorsko restavratorske stroke v Evropi- na primer poplave v Firencah, pa o vodilnih trendih v današnjem času, ki jih je predstavila v referatu Dileme in težave pri minimalnih restavratorskih posegih. Anja Dular je govorila o delu knjigovezov v 16. in 17. stoletju ter pomenu teh obrtnikov v družbi. Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, je predstavila problematiko terminologije ter umestila raziskovanje dela restavratorjev v širši evropski kontekst. Zanimiva pa je bila tudi predstavitev dela širše skupine strokovnjakov iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki sta jo povzeli dr. Sonja Svoljšak in dr. Jasna Malešič. Razgrnili sta model, ki bo pomagal, da ne bo več toliko dilem ob predstavitvah starih knjig, saj naj bi tudi z računalniško podprtim sistemom poenotili našo terminologijo. Po simpoziju smo si ogledali razstavo »Na pergamentu in papirju«, po kateri nas je vodila avtorica ddr. Nataša Golob. Ob zaključku smo se spraševali, »Ali smo dosegli namen simpozija?« Odgovorimo pritrdilno, saj se predavalnica ni izpraznila niti po opoldanskem odmoru, večina pa je prisostvovala tudi enkratnemu vodstvu po razstavi mariborskih rokopisov. Edina pomanjkljivost je bila, da se ob povedanem ni razvila plodna debata. In kako naprej? Taka srečanja so očitno potrebna, interes je velik. Ali bi v prihodnjih letih organizirali še več takih tematskih simpozijev, ki bi ponudili znanja, ki jih sicer obstoječi sistemi izobraževanja ne nudijo. O tem velja premisliti, a to so naloge za prihodnost. Organizatorji in predavateljice tega simpozija pa lahko zaenkrat le zaključimo, da je uspel, saj smo poslušalcem posredovali nekatera nova spoznanja in jim pokazali pot do rešitve marsikaterega zapletenega problema, ko vzamejo v roke stare rokopise in knjige.® Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 7 POROČILA V Na internetu ljudje ne iščejo brezmejne svobode, ampak OMEJITVE Renata Vidic Valvasorjeva knjižnica Krško renata@knjiznica-krsko.si Za zadnje letošnje torkovo literarno srečanje si je organizator Dobreknjige.si zamislil temo (spletnih) bralnih klubov. Predavatelji niso v ničemer presegli svojih nastopov in v tem pogledu tudi niso z ničemer spodbudili svojih poslušalcev, z izjemo nastopa Lenarta J. Kučica, ki mi je s svojim nastopom dal kar nekaj materiala za razmišljanje: o današnjem svetu, o svetovnem spletu, o še-vedno-nekako predsodkih oz. nerodnosti in nespretnosti slovenskih knjižničarjev glede spleta, ki ga morda podtalno še obvladuje strah, da bo le-ta uničil knjige in ogrozil knjižnice kot ustanove. Kučic opozarja, da nikakor ne. Ob njegovem prispevku sem pomislila, da smo knjižnice v internetni dobi pomembne še toliko bolj - bralna kultura je na psu, na tem področju imamo veliko dela; globalno-internetne potrebe in zahteve pa nam nalagajo kvečjemu še eno smer, ki se ji moramo posvetiti. Ampak temu področju se moramo posvetiti bolj zavzeto in se zavedati pomembnosti, na katere je opozoril predavatelj. Lenart J. Kučic je novinar, ki se že od mladostnih let ukvarja z računalniško tehnologijo in internetnim svetom. Deset let je bil kot novinar zaposlen v časopisni hiši Delo, torej v togem medijskem sistemu, ki ga je omejeval ne le po svoji imanentni sistemski naravi pač pa tudi zaradi slovensko značilne togosti pri sledenju globalnim svetovnim spremembam in razvojni (ne)naravnanosti. Širino svetovljanskega pogleda je Kučic pridobival na postiplomskih študijskih obveznostih v Ameriki in v Angliji ter poslušalcem torkovega srečanja svoje sporočilo, ki se nam ga je namenil posredovati, podal s pomočjo svojih tamkajšnjih prigodnih situacij. Londonska izkušnja (nekje v letih 2006, 2007) se je močno navezovala na začetke fc-ja. Z močjo in pomenom tega socialnega omrežja se je začel srečevati na navidezno povsem običajnih glasbeno-plesnih zabavah mladih ljudi. Njegovo pozornost so najprej pritegnili Azijati, ki so na te zabave prihajali s prenosnimi računalniki ali tablicami. Ko jih je začel podrobneje opazovati, je ugotovil, da so ti ljudje potrebovali internetno povezavo, preko katere so s pomočjo fotoaparatov in računalnikov na fc-ju objavljali svoje prve selfije (mobilnih telefonov, s katerimi to počnejo ljudje danes, še ni bilo toliko). Drugo njegovo zanimanje pa so pritegnili t. i. 'metuljčki'. To so bili posamezniki, ki so na tovrstnih zabavah bolj kot ne površno krožili in si z drugimi izmenjevali vizitke oz. kontakte. Ko je nekoga od njih vprašal, čemu služi izmenjevanje golih osebnih podatkov, so mu razložili, da preko fc-ja ustvarjajo svoj 'mehurček' medčloveških povezav in je ta način za dosego širjenja njihovega 'mehurčka' učinkovitejši, kot pa ugotavljanje skupnih interesnih področij preko klasičnega spoznavanja ljudi. S pregledom fc profila veliko hitreje in lažje ugotoviš, ali te nekdo zanima, kot pa s klasičnim pogovorom. Pri tem ni šlo za to, da bi želeli spoznati prave prijatelje, pač pa za širjenje 'mehurčka' - njihove profesionalne in socialne mreže. Fb so torej že takrat uporabljali za usmerjeno širjenje svojih idej, predvsem v potencionalnem profesionalnem smislu. Londonske prigode z zabav in omenjanje 'mehurčka' je Kučic uporabil, da bi nam plastično razložil, kaj svetovni splet dejansko je. "Včasih so ga razlagali kot globalno 'mrežo', v resnici pa ne gre za 'mrežo'. Gre za 'mehurčke".' Spletne interakcije (komunikacija) se odvijajo le znotraj mehurčkov, med mehurčki pa le slučajno, poredko in po večini površno in na robu. Tisti, ki deluje na svetovnem spletu preko takšnih ali drugačnih omrežij, si mora zato prizadevati predvsem, da vzdržuje ta svoj 'mehurček" in se ga trudi čim bolj razširiti. Zgolj prazno obešanje vsebin v prostorje svetovnega spleta, brez da bi z vsemi temi vsebinami vsebinsko in načrtno delali še naprej, je brezpomensko -je predrago za nič-ali-skoraj-nič povratnega učinka. Pri vključevanju na svetovni splet si je torej potrebno postavljati tri ključna vprašanja: ^J, ZA KOGA in ^KO! Internet torej ni globalna zadeva, ki bi dosegla vsakogar, pač pa je gradnja in vzdrževanje lastnega mehurčka. 8 POROČILA "Podatki, ki jih plasiramo v svetovni splet, sami po sebi niso magični, pomembno je, kaj z njimi naredimo." Zato še enkrat: ko se s kakršnokoli vsebino vključujemo na svetovni splet, premislimo: ^AJ, ZA KOGA in ^KO! Druga napaka, ki jo lahko izkoriščevalec spleta naredi, je, da vedno znova išče nove in nove revolucionarne prijeme, s katerimi bi povečal svoj obseg delovanja oz. širjenja svojega 'mehurčka'. Vendar je neprimerno veliko bolj pomembno to, da se pozornost usmerja v izboljševanje tistega, kar se že počne. ''Včasih se pri ustvarjanju spletnih vsebin preveč časa porabi za tiste, ki jih še ni ob nas, in se pozablja na tiste, ki so že ob nas." Utopično oz. napačno je tudi prepričanje, da se bodo ljudje zaradi interneta in dostopnosti informacij lažje znašli ali pridobili na času. To ni res. Ljudje zaradi neobvladljivo razširjenega spektra možnosti, poplave informacij in vsebin toliko bolj potrebujejo OMEJITVE. Preveč vsega ('neomejena svoboda interneta') namreč porodi potrebo po omejitvah. Nadalje: "Internet kot orodje se daleč precenjuje, pri tem pa se podcenjuje pomen ljudi." Pri kakršnemkoli delovanju na spletu se moramo zavedati, da so tisti, ki stojijo za internetno vsebino (oz. neko platformo) in jo vzdržujejo, še kako pomembni, kajti oni so tisti, ki bodo zadevo ohranjali pri življenju. Oni skrbijo za esenco in vitalnost vsebine (platforme), torej prej omenjenega 'mehurčka'. Za to, da to lahko dobro počnejo (kar mora biti v interesu, če se pričakujejo učinki), potrebujejo znanje, smisel za vsebino in čas, da lahko 'gnetejo'. Pri merjenju aktivnega dometa in učinkov neke platforme pa je potrebno biti skromen in se zavedati, da 80 % vsebine prispevajo upravitelji platform, zgolj 20 % pa ljudje s svojimi odzivi. Zavedati se je potrebno tudi tega, da z vsebino vsak nagovarja (doseže) v povprečju do 10 % populacije. Tudi zato je pomembno, ponovno, da se sprašujemo: ^J, ZA KOGA in ^.KO! Tam zunaj (na spletu) so ljudje - spoštujmo tiste, ki jih nagovarjamo, in jih nagovarjajmo odgovorno. "Včasih se pri ustvarjanju spletnih vsebin preveč časa porabi za tiste, ki jih še ni ob nas, in se pozablja na tiste, ki so že ob nas." Lenart J. Kučic je s torkovimi udeleženci delil še dve drugi svoji situaciji, ki sta mu dala misliti. Ena se navezuje na študijsko nalogo, ki jo je pripravljal v Ameriki in se je navezovala na vidike svetovnega spleta, internetne kulture in pripadajočih 'pametnih' pojmov, ki naj bi se jim v tej nalogi študijsko posvetil. Ko je mentorici oddal osnutek, mu je ta obkrožila vse 'pomembne pojme', s katerimi je polnil stavke, in ga prosila, naj jih zamenja z drugimi izrazi (oz. naj vse skupaj napiše drugače). To je bila pomembna lekcija, katere sporočilo se nanaša na dejstvo manipuliranja, ki se ga v Sloveniji še kako dobro poslužujejo/mo. Obudimo situacijo: Prijavljamo se na razpis kateregakoli ministrstva, vladne službe ipd. V razpisu je določeno, komu in čemu so sredstva namenjena. Tisti, ki se prijavljajo, da bi pridobili sredstva za izvedbo svojega projekta s tega naslova, morajo torej prepričati tiste, ki izbirajo, da je njihov projekt dober. In kako to običajno poteka (če že ne ravno preko vez in poznanstev)? Tako, da vsi - tisti, ki razpisujejo, in ti, ki se prijavljajo - svoje pisne dokumente opremijo z množico praznih pojmov. (To so pojmi, ki smo jim priča tudi v medijih in v politiki.) Poznamo jih vsi: množica, globalno, sodelovanje, odprtost, demokracija, socialni kapital, emancipacija, komunikacija, napredek, svoboda, potencialni, promocija, znanje, aktivno državljanstvo/potrošništvo ... Dejansko ti pojmi ne pomenijo ničesar. Ko jih izgovarjamo, sami sebe slepimo, da se z njimi usmerjamo h konkretnim, dejanskim, živečim posameznikom. Kar ni povsem res, z njimi se bolj kot ne dotikamo abstraktnih, nedoločljivih, praznih vsebin in ustvarjamo kategorije, ki z realnostjo nimajo prepričljive (beri: dejanske) povezave. Z internetnimi možnostmi se je ta način manipuliranja še razširil in problem površnosti in zlaganosti še poglobil. Ali danes še lahko govorimo o nekom (oz. o koliko njih), da je 'zastavil' svoj glas, svojo besedo? Besede (pojmi), ki se danes uporabljajo, so izgubile na pomenu, postale so prazne in puhle. Kar posledično odseva tudi na področju vrednot, odnosov, družbe, države itd. Zato: premislimo ponovno o besedah in njihovih pomenih. Premislimo, kako iskreni smo v svojem početju. Premislimo, kdo smo in kakšni si želimo biti, kako in v kakšni družbi želimo živeti ter delujmo v skladu s pravo idejo. Začnimo morda najprej s pravimi besedami. Za 'res' gre. (lat.: res = stvar) Druga izkušnja pa se nanaša na srečanje z nekdanjim sošolcem iz Amerike, s katerim sta se slučajno, a potrebno, srečala na nočni londonski avtobusni vožnji. Američan si je Kučica zapolnil po predavanju, ki ga je imel v času tamkajšnjega študija, v katerem je govoril o tranziciji (obdobju prehoda in zmede) vzhodnih medijev in njihovih problemih prehajanja iz socialistične družbe v kapitalistično. Zapisal si je njegovo ime in ga izbrskal iz zapiskov, ker mu je njegova prijateljica, ki se je prav tako ukvarjala s temo medijev, zaupala stisko, ker prav o tem, o čemer je takrat govoril Kučic, ni vedela veliko. In ju je hotel povezati. Pa ni šlo. Ker ko je v Google zapisal Kučicevo ime, praktično ni našel nič uporabnega, niti kontakta. In ga je ob tokratnem srečanju okaral. Kučic je začel navajati vrsto razlogov, zakaj je temu tako, od neposluha medijske hiše naprej. Američan ga je poslušal in čez nekaj časa prekinil: ''Navajaš le to, da so drugi krivi, ker te ni." "V tistem trenutku',' prizna Kučic, "sem se počutil izredno majhnega in zelo slovenskega.'' To mu je dalo misliti in to ga je zganilo. Nam pa je zgodbo zaupal v opozorilo, naj tudi sami ne iščemo krivcev, zakaj nečesa nismo storili. Mimo tega, da svetovni splet obstaja, torej ne moremo. Obstaja kot dejstvo in kot način življenja. Ne gre več za nikakršno revolucijo, tudi ne za grožnjo, ki bi se v svojem bistvu razlikovala od drugih so-obstoječih groženj. To dejstvo je potrebno sprejeti in se z njim učinkovito spoprijeti. Tako, da izkoristimo tiste njegove možnosti, ki nam, našemu delu ali naši organizaciji lahko plemenito koristijo. Sicer pa se Lenart J. Kučica trenutno ukvarja s 'podkasti', katerih namen je ustvarjanje vtisa. Kot Delov novinar, ki je pisal tudi za Sobotno prilogo, je imel to Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 9 POROČILA V srečo, da je lahko intervjuval zanimive ljudi (torej ne politikov in gospodarstvenikov, kot se je 'pošalil'). Ti ljudje so o svojem delu govorili zaneseno, z žarom, katerega polnost se je v zapisu, ki je iz intervjuja nastal, nujno okrnila, se bolj ali manj izgubila. In je razmišljal, kako te zanimive ljudi, živost in barvitost pogovorov z njimi, prenesti med ljudi, jim ustvariti vtis, kot bi bili soudeleženci teh pogovorov. Tako je nastala mreža podkastov MARSOWCI oz. MEMB^NJE: KNJIGE, KI SPREMINJAJO SVET. Kot kaže, mreža postaja vse bolj priljubljena, koristijo jo večinoma zaposleni ljudje, ki veliko časa preživijo v avtomobilu in želijo ta del osmisliti, ga napolniti z vsebino. Toplo priporočam, da si vzamete čas, in kateremu od podkastov prisluhnete, vmes je nekaj prav zanimivih, ki se nanašajo na naše področje, torej na knjige in literate: http:// www.marsowci.net/category/membranje/ In ob koncu kratko razmišljanje: Že od nekdaj se vsaka družba nečesa boji. Res je strah tudi naravna strategija obrambe, zaščite. Ni pa vsak strah utemeljen. Ljudje proizvajamo mnogo patoloških, nerazumnih strahov. Osebno navznoter in družbeno navzven. Vsem tem je skupno, da s temi izmišljenimi strahovi iščemo umišljene sovražnike tam-nekje-zunaj, ki jih ne znamo vedno imenovati, pokazati s prstom konkretnosti, pred katero se želimo kot-da zavarovati. In ne pomislimo, v krču, da morda teh sovražnikov v resnici ni. Da gre bolj za to, da jih potrebujemo, ker je njihov predpostavljeni obstoj edini način, da ohranjamo svojo identiteto, kakršnokoli pač. Naj gre za osebno ali družbeno. Lažje se je namreč spopadati z nečim zunaj nas, se boriti s tem, kot pa se zazreti vase. Lažje je prijeti za orožje in streljati druge (z besedami ali dejansko) kot se preobraziti. Za to slednje je potrebno več poguma, več moči, več potrpežljivosti, več časa. Kdo smo, kam gremo, kaj si želimo postati, kam želimo prispeti? Kar prevečkrat se že ponavljajo ta vprašanja ... O identitetah in umišljenih sovražnikih je literarno mojstrsko spregovoril Coetzee v romanu V pričakovanju barbarov. Prilagam kratek anotacijo in priporočam v branje: https://www.dobreknjige.si/Knjiga. aspx?knjiga=514. • Milena Bon Narodna in univerzitetna knjižnica milena.bon@nuk.uni-lj.si Mreža splošnih N. v ■ ' ižnic Sodelovanje pri razvoju digitalnih storitev in predstavljanje javnosti 11. posvetovanje hrvaških splošnih knjižnic, Crikvenica, 11. - 13. oktober: poročilo o sodelovanju, vsebini in zaključkih V zadnjih letih smo razvili dobro sodelovanje med Centrom za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (koordinacija OOK) ter Matično službo za splošne knjižnice v Nacionalni i sveučilišni knjižnici v Zagrebu. Organizirali smo tudi mednarodno strokovno srečanje predstavnikov slovenskih osrednjih območnih in hrvaških matičnih knjižnic 2016, o katerem smo že poročali (Knjižničarske novice, št. 3-4, let. 26, str. 6-7). Iz tega srečanja je sodelovanje preraslo in povabili so nas v programski odbor za organizacijo 11. posvetovanja hrvaških splošnih knjižnic z mednarodnim sodelovanjem. Soorganizatorji posvetovanja so bili Hrvaško društvo knjižničarjev in Gradska knjižnica Crikvenica. Partnerji pa NUK in ZBDS - Sekcija za splošne knjižnice. Posvetovanje je bilo razdeljeno na osem različnih sklopov: mreža splošnih knjižnic; e-knjižnica (e-publikacije, e-knjige, kultura e-branja); modeli povezovanja knjižnic v digitalnem okolju; vloga omrežij in dostop do splošnih knjižnic v javnosti; sodelovanje pri razvoju digitalnih storitev in javne predstavitve; sodelovanje, komunikacija in digitalizacija; predstavitev sodelovalnih projektov, sistemov in portalov; predstavitve dogodkov in kampanj (več na http://sznk. nsk.hr/program/). Na tridnevnem posvetovanju je bilo predstavljenih 40 referatov (plenarni, vabljeni, prijavljeni in 14 predstavitev {OMKrurn MDmitKJK PechaKucha). Iz Slovenije so bili predstavljeni prispevki: Milena Bon, Eva Kodrič-Dačic i Gorazd Vodeb, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana: Organizacija narodnih knjižnica u Sloveniji i trenutne promjene, Aleš Klemen, Mestna knjižnica Ljubljana: Izazovi i mogucnosti e-posudivanja, Vesna Trobec in Irena Bezlaj, Mestna knjižnica Ljubljana: Inovativne digitalne usluge za korisnike mrežne stranice Gradske knjižnice Ljubljana, Matjaž Kragelj, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana: Usluge digitalne knjižnice: jučer, danas, sutra, Srečko Maček, Robert Ožura in Andreja Videc, Osrednja knjižnica Celje: Kamra - 5GLNDER i Milili 6i.i!(NHJlii I 7 VFUUUNEM ■ UBllKIlli» I / 011X1X1?! 10 POROČILA digitalizirana kulturna baština slovenskih regija (2006 - 2016) - pregled. Predstavljeni sistemi organiziranosti splošnih knjižnic na Nizozemskem, v Sloveniji in Hrvaškem so pokazali veliko podobnih težav v smislu pokritosti mreže in financiranja splošnih knjižnic ter potrebe, da se okrepi sodelovanje z ustanovitelji in financerji ter da bi bilo za izboljšanje enakomernosti razvoja splošnih knjižnic potrebno zagotoviti sredstva in zakonodajne podlage na nacionalni ravni. Kot zaključek posvetovanja je bilo predlagano, da se uporabi nizozemske izkušnje pri delu splošnih knjižnic v smislu sistematične podpore inovacijam v knjižnični dejavnosti, ki jih pripravijo/organizirajo posebne strokovne skupine (primer Frysklab: knjižnični tehnološki laboratorij na kolesih, ki organizira edinstvene delavnice za otroke in mlade). Knjižničarji v vsaki od teh skupin poskrbijo za izmenjavo izkušenj na svojem področju, in na tej podlagi določiti nadaljnje aktivnosti s poudarkom na razvoju posameznih področij knjižničarstva in dopustiti možnost vključevanja prostovoljcev. Udeležencem se je zdela zanimiva ideja o proaktivni knjižnici pri predstavitvi novih slovenskih standardov predvsem z vidika vloge knjižnice pri razvoju lokalne skupnosti. Predstavljena je bila nova e-storitev, in sicer elektronsko zbiranje statističnih podatkov o poslovanju hrvaških knjižnic (http://hk.nsk.hr/), kar je v Sloveniji že dolgoletna praksa. Glede bralne pismenosti, razvoja kulture branja in oblikovanje bralcev je bilo izpostavljeno, da so knjižničarji in knjižnice nepogrešljivi. Pri tem je dobro, da sodelujejo širše, z založniki in drugimi partnerji ter pri tem uporabljajo vse prednosti, ki jih prinaša sodobna tehnologija in splet. Tu je bilo mišljeno na uporabo navedenega predvsem za promocijo splošnih knjižnic uporabnikom ter ustanoviteljem/financerjem tako raznovrstnosti knjižničnega gradiva kot storitev (»tradicionalne knjižnice« na "sodoben" način). Poudarjen je bil tudi pomen različnih kampanj, predvsem na nacionalni ravni, tako za promocijo branja kot drugih storitev splošnih knjižnic. Predstavljenih je bilo veliko inovativnih programov, projektov in storitev, ki jih izvajajo splošne knjižnice za uporabnike ožje in širše skupnosti, kot tudi modeli sodelovanja na mednarodni ravni, ki prispevajo k širjenju in ozaveščanju ter medkulturni povezanosti in spoštovanju. Premierno sta bila prikazana dva kratka promocijska filma hrvaške in slovenske splošne knjižnice kot napoved, da bo v naslednjem posvetovanju en sklop namenjen prikazu kratkih promocijskih filmov o delu knjižnic (do 2 min). Poudarjena je bila potreba po vzpostavljanju skupnih sistemov in platform na nacionalni ravni pri zagotavljanju e-storitev in prepoznavnosti knjižnice v e-okolju (vključno z digitalizacijo domoznanstva in kulturne dediščine na Hrvaškem in dostopnost do različnih podatkovnih baz v splošnih knjižnicah), zaradi pomena novih e-storitev za uporabnike, pa tudi sodelovanje hrvaških in slovenskih knjižničarjev za boljšo prepoznavnost splošnih knjižnic v e-okolju. V zaključnem delu je potekala tudi okrogla miza na temo zagovorništva splošnih knjižnic kot ključnih partnerjev pri doseganju ciljev strategije Združenih narodov Agenda 2030 za trajnostni razvoj (več na spletni strani https:// sustainabledevelopment.un.org/post2015/ transformingourworld) v sodelovanju s Komisijo za javno zagovorništvo in komisijo za splošne knjižnice Hrvaškega knjižničarskega društva. Podane so bile smernice za spodbujanje vloge knjižnic pri načrtovanju in izvajanju programa ZN 2030 za trajnostni razvoj. Predstavili so IFLA-ov Mednarodni program zagovorništva (IAP - International Advocacy Programme) in dejavnosti IFLA na mednarodni politični ravni. Program IAP pomaga zagovornikom pri spodbujanju vloge knjižnic pri načrtovanju in izvajanju programa ZN 2030 za trajnostni razvoj. Predstavljeni so cilji programa in pomen vključevanja knjižnic v nacionalne strateške načrte, povezano z doseganjem strateških ciljev ZN za trajnostni razvoj. Predstavitev dostopa na dokumente IFLA in možnosti za vse: kako lahko knjižnice prispevajo k uresničevanju agende ZN 2030, ki zagotavlja teoretični pregled vsakega izmed 17 strateških ciljev trajnostnega razvoja, s primeri dobrih praks iz knjižnic po vsem svetu. Poudarjen je pomen strateškega razmišljanja o javnem zagovorništvu in skupnem vplivu na nosilce odločanja. Cilj okrogle mize je bil povezati in okrepiti sodelovanje knjižničarjev in knjižnic skupnosti za oblikovanje kakovostnih programov, ki bodo prispevali k prepoznavnosti splošnih knjižnic kot ključnih partnerjev pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Za lažje udejanjanje ZN Agende 2030 v splošnih knjižnicah na Hrvaškem so udeleženci posvetovanja dobili prevedene cilje v hrvaški jezik. Menim, da bi bil koristen tudi prevod v slovenski jezik, morda s strani ZBDS. Med udeleženci je bila izvedena anketa, ki je pokazala zadovoljstvo udeležencev tako z izbiro tem posvetovanja kot tudi z mednarodno udeležbo in sodelovanjem s Slovenci. Izrazili pa so še velik interes in potrebo za boljšo vidnost splošnih knjižnic v elektronskem okolju z organizacijo in izvedbo različnih projektov, programov in e-storitev.® DECENT W0WUB i gonim; ommi ¿A i hušthikmuih I JUCMWilHCrUH tittutio KQUIMB < = ► scwuBirais UOOMWI5 Kswœaf CONSWISK Ms oo m sinwMTii s PfjICf.JUSIKt J INOSTW« fsnTunms 47 MBTNEKMPS I/ (WiHEWMS Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 11 VPRAŠANJA IN ODGOVORI V Kakšna so prizadevanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se končno začne graditi NUKII V novi realnosti je razveseljiva novica, da je v naši državi vsaj nekaj več denarja na voljo, morda celo za področje uveljavljanja neovirane dostopnosti do znanja, ustvarjalnosti in njunega predstavljanja. Sprašujem, kakšna so prizadevanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se končno začne graditi NUK II, ustanova državnega pomena, ki razvija znanje, spodbuja ustvarjalnost ter ju, najbolj učinkovito, bolj od vseh organizacij, promovira doma in v svetu. Nujnost gradnje se povezuje tudi z okrepljenimi potrebami po zagotavljanju kakovostnih pogojev za študij, med katere sodi sodobna knjižnica, ki s prostorom in storitvami prispeva k izenačevanju možnosti za kakovosten študij, k razvijanju znanja, (informacijske) pismenosti, kakovostne rabe jezika v govorni in pisni obliki ter večjezičnosti. Ne nazadnje je Narodna in univerzitetna knjižnica v knjižničnem sistemu nosilec sodobnega razvoja knjižničnih storitev, ki mora povezovati vse vrste knjižnic v učinkovit sistem proste dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij in med njenimi nalogami ni zanemarljiva ogrožena vloga hranjenja in promoviranja narodne ustvarjalnosti. Silva Novljan Ljubljana, 22.12.2017 12 I Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport si prizadeva projekt NUKII vključiti v vladni predlog nacionalnih naložb v kulturno infrastrukturo v okviru investicijske iniciative Evropske komisije (EF5I) oziroma kak drug primeren finančni mehanizem za realizacijo naložbe. Za izvedbo projekta NUK II si je ministrstvo vseskozi prizadevalo zagotoviti sredstva iz evropskih strukturnih skladov, vendar sprejeti operativni program za obdobje 2014-2020 ne vključuje možnosti financiranja takšnih infrastrukturnih projektov. Zato si Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prizadeva projekt NUK II vključiti v vladni predlog nacionalnih naložb v kulturno infrastrukturo v okviru investicijske iniciative Evropske komisije (EFSI) oziroma kak drug primeren finančni mehanizem za realizacijo naložbe. V vsakem primeru mora Slovenija ta investicijski projekt glede na njegovo vrednost (50 mio EUR) prepoznati kot projekt nacionalnega pomena in zagotoviti ustrezne vire financiranja. Aleš Tišler Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Direktorat za investicije Ljubljana, 19.1.2018 Knjižnice spodbujajo napredek 1 na vseh področjih do leta 2030 Ifl cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj \ ' / :©: ' 1 \ cu i/i >i_J 'c >M "ET -V* 9 niia GO lii 1 f ^ te » TT B 1 @ n <7 flrtM v* niili Knjižnice spodbujajo napredek cilji Združenih narode SVET BREZ REVŠČINE Izkoreniniti revščino povsod in v vseh oblikah Za uresničevanje tega cilja knjižnice omogočajo: • Prost dostop do informacij in virov, ki uporabnikom omogočajo, da spremenijo svoja življenja • Delavnice za razvoj novih spretnosti, potrebnih za izobraževanje in zaposlovanje • Nudenje informacij, ki podpirajo procese odločanja vlad, civilnih in poslovnih organizacij z namenom izkoreninjenja revščine KAKOVOSTNO IZOBRAŽEVANJE Zagotoviti vključujočo in kakovostno izobraževanje ter spodbujati priložnosti za vseživljenjsko učenje Za uresničevanje tega cilja knjižnice omogočajo: • Pomoč strokovnega osebja, ki spodbujajo pismenost in vseživljenjsko učenje • Dostop do informacij in raziskav za študente, kjerkoli se nahajajo •Vključiti dostop do prostorov, kjer cena ni ovira za pridobivanje novega znanja in spretnosti lov ter opolnomočiti ženske in dekleta a knjižnice omogočajo: : za srečanja adu s potrebami žensk in deklet, avju nformacijsko-komunikacijske tehnologije, odjetniških sposobnosti iPODARSKA RAST >lov ter opolnomočiti ženske in dekleta a knjižnice omogočajo: ridobitev veščin, potrebnih pri iskanju zaposlitve, ovna mesta ter napredovanju SKUPNOSTI vključujoča, varna, prilagodljiva in trajnostna knjižnice omogočajo: promociji kulturne vključenosti in razumevanja ščito kulturne dediščine za bodoče generacije k POD VODO orabljati oceane, jnostni razvoj ijižnice omogočajo: e o obalnih spremembah dločitve na lokalnih in nacionalnih nivojih vljanja vodnih virov n učvrstiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj jižnice omogočajo: promociji kulturne vključenosti in razumevanja ki so tesno povezane s skupnostmi, ki omogočajo n načrtom PITNA VODA IN HIGIENSKI POGOJI Zagotoviti dostop do pitne vode, dolgoročno skrbeti zanjo ter zagotoviti higienske pogoje Za uresničevanje tega cilja knjižnice omogočajo: • Dostop do informacij in podatkov o primerih dobre prakse, ki podpirajo lokalne projekte upravljanja vodnih virov in zagotavljajo higienske pogoje INDUSTRIJA INOVACIJE IN INFRASTRUKTURA Izgraditi prilagodljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter inovativnost Za uresničevanje tega cilja knjižnice omogočajo: •Široko mrežo nacionalnih in znanstvenih knjižnic ter strokovno usposobljeno osebje • Prijetne in privlačne javne prostore •Pristop k informacijski in komunikacijski tehnologiji, kot je na primer dostop do hitre internetne povezave, ki velikokrat ni dostopna na drugih mestih ODGOVORNA PORABA IN PROIZVODNJA Zagotoviti trajnostne oblike porabe in proizvodnje Za uresničitev teh ciljev knjižnice omogočajo: •Dolgoročni sistem izposoje knjižničnega gradiva, ki vpliva na zmanjševanje odpadkov OHRANJANJE ŽIVLJENJA NA ZEMLJI Zaščititi, obnoviti in spodbujati trajnostno rabo kopenskih ekosistemov, upravljanje z gozdovi, zatiranje dezertifikacije, zaustavitev degradacije tal in preprečevanje uničenja bioloških raznolikosti Za uresničitev teh ciljev knjižnice omogočajo: •Vpogled v arhivske zapise o rabi zemljišč • Dostop do informacij za odločitve na lokalnih in nacionalnih nivojih s področja lova, in rabi zemljišč ? GO Vir: https://sustainabledevelopment.un.org Prevedla Ines Grlj, Narodna in univerzitetna knjižnica Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 52 §§> & Ii (i 0 # s i HttH Fffis BI K. D. ® 8 «s i» \ ' / ©I ' I * Ä J 'lli S 8 •a PREDSTAVLJAMO Sodelovanje Knjižnice Mirana Jarca z Zavodom za prestajanje kazni zapora Ljubljana - oddelek Novo mesto Sodelovanje med Knjižnico Mirana Jarca in novomeškimi zapori se je začelo marca 2011. Kljub temu, da imajo zapori svojo knjižnico, je sodelovanje z zunanjo ustanovo, kot je splošna Knjižnica Mirana Jarca, zelo koristno in dobrodošlo za obe strani. S tem se spodbuja bralna in pismena kultura med priprtimi in obsojenimi ljudmi v zaporu, hkrati pa dobi knjižnica priložnost, da se izkaže kot stičišče kulturnega in socialnega dialoga, pismenosti, branja itd. V trenutku, ko nekdo postane zaprta oseba, to ne pomeni, da učenja in dostopa do informacij ne potrebuje več ali da se ne želi izobraževati. Kvečjemu se potreba po vsem tem poveča. Zato morajo knjižnice v zaporu razpolagati z različnim gradivom in nuditi podobne storitve, kot so dostopne posameznikom na prostosti1. Smernice za knjižnične storitve za zapornike predlagajo, da se knjižnice v zaporih zgledujejo po splošnih knjižnicah, kar pomeni, da je zapornikom omogočeno vseživljenjsko učenje ter razvijanje osebnih in kulturnih interesov. To, da zaprte osebe izhajajo iz različnih okolij, ustvarjajo večkulturno skupnost z različnimi jezikovnimi in kulturnimi področji, zahteva, da je tudi knjižnična zbirka večkulturna. V večini držav po svetu imajo osebe v zaporih velikokrat pomanjkljivo izobrazbo. S tem je povezano tudi to, da do branja nimajo pozitivnega odnosa oziroma ga ne vidijo kot možno orodje za kvalitetno preživljanje svojega časa. Prav tako se je izkazalo, da je stopnja pismenosti in delovnih navad nizka. Te osebe tudi v času, ko so bile na prostosti, knjižnic (splošnih) niso uporabljale. Tu se pokaže, kako pomembno je, da se knjižnica v zaporu poveže s splošno knjižnico in se zaprte osebe seznani s storitvami, ki so jim kot uporabnikom dosegljive. Vse to bo osebam v veliko pomoč potem, ko bodo iz zapora odpuščene, ker bodo na tak način ves čas povezane z zunanjim svetom. Predstavnik, ki izvaja dejavnost knjižničarstva v zaporu, je Metod Gradišar. Kot dolgoletnemu članu kolektiva Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto je po dogovoru z vodjo zaporov Novo mesto samo njemu dovoljen vstop v notranjost zapora. Sodelovanje poteka vsak drugi ponedeljek, skupaj s pedagogom zavoda, ki je kontaktna oseba znotraj zavoda. Gradivo, ki je namenjeno za izposojo v zavod, izbere knjižničar glede na potrebe, želje in dostopnost. Povečini gre za Brigita Lavrič brigita.lavric@nm.sik.si Metod Gradišar metod.gradisar@nm.sik.si Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto gradivo, ki ga knjižnica v zaporu nima. Poleg novejšega leposlovja in študijskega gradiva (slovarji, enciklopedije, leksikoni, znanstvene monografije ...) so jim na voljo tudi serijske publikacije (revije, časopisi) in avdiovizualno gradivo (CD, DVD, VHS). Izposojeno število enot v zaporu se giblje nekje med 130 in 180, kar je razmeroma veliko za malo več kot uro časa, ki je knjižničarju in zaporniku na voljo. Povprečno si tako vsak jetnik izposodi okoli 12 enot različnega gradiva. Obiskanost je nekje med 15 in 20 oseb, odvisno od zasedenosti zavoda in interesa za obisk ali izposojo gradiva. To pa ni edina oblika sodelovanja knjižnice in zapora. Opažamo, da zaporniki, ki imajo dovolilnico za izhod, obiščejo knjižnico tudi zaradi določene prireditve, ki jo knjižnica organizira. To so predvsem potopisna predavanja. Prav tako zaprte osebe kot skupina obiščejo knjižnico, kjer se jim ponudi voden ogled in njena predstavitev. Zanimanje za sodelovanje med Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto in Zavodom za prestajanje kazni zapora Ljubljana, oddelek Novo mesto, ostaja tudi v prihodnje. Trenutno sodelovanje je dobro in kakovostno. Potrditev tega prihaja predvsem od zaprtih oseb, ki si takih obiskov želijo še naprej, saj kot pravijo nekateri, je prav knjižnica njihovo okno v svet.® 1 Lehmann, Vibeke, Smernice za knjižnične storitve za zapornike, Ljubljana, 2008, str. 11. ■ Metod Gradišar z gradivom pripravljenim za izposojo. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 17 PREDSTAVLJAMO Sekcija šolskih knjižničarjev v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) na srečanju z ministrico za izobraževanje, znanost in šport in dr. Vesno Čopič Urša Bajda Knjižnica OŠ Tončke Čeč v Trbovljah knjiznica.ostc@gmail.com V petek, 19. januarja 2018, je ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr. Maja Makovec Brenčič, na srečanje povabila in s skupaj z dr. Vesno Čopič sprejela članice predsedstva Sekcije šolskih knjižničarjev v SVIZ-u. Srečanja so se udeježile: Nataša Kuštrin Tušek (Gimnazija Nova Gorica), Marjana Rojnik (OŠ Veržej), Urška Ščavničar Cunder (OŠ Vodice), Alja Bratuša (OŠ Polzela),Andreja Urbanec (OŠ Orehek) ter predsednica sekcije Marija Andrejčič (OŠ Dolenjske Toplice). v Šolske knjižničarke so ministrici predstavile 'žgočo' problematiko slovenskega šolskega knjižničarstva: 1. Upravljanje učbeniških skladov (US) Izpostavljeni so bili glavni problemi z novim Pravilnikom o upravljanju učbeniškega sklada (2017) ter podane možne rešitve nastale problemske situacije. Pri upravljanju US gre za veliko podcenjenega dela, kar bi lahko primerjali s tem, da bi sredi leta dali dodatni dve uri pedagoške obveze učitelju. Omalovažujoče plačilo upravljalcu za opravljeno delo bi lahko rešili z ustrezno sistematizacijo. Nespametno je vnašanje delovnih učbenikov v Cobiss, nato pa odpis in vračanje učencem. To bi lahko rešili tako, da založbe pripravijo komplete za učence, njihovi starši pa jih prevzamejo. Opažajo se tudi ogromne razlike med upravljanjem US v osnovnih in srednjih šolah. Vemo, da gre za kompleksen problem in ponujamo rešitev: dva pravilnika - en za srednje šole in drug za osnovne šole in šole s prilagojenim programom. Problematično in nerešeno ostaja tudi plačilo za opravljeno delo v preteklih letih, večinoma v OŠ (za 5-6 let nazaj), ko so takratni skrbniki delo opravili zastonj v prepričanju, da bodo sredstva, četudi nizka, prejeli, ko se situacija izboljša. Predstavljeni so bili izračuni, ki predstavijo da gre za krepko izkoriščanje naše maloštevilnosti. Poudarjeno je bilo, da si za pošteno in korektno opravljeno delo, zaslužimo korektno - povprečno plačilo. 2. Prehod na Cobiss Pri prehodu šolskih knjižnic v sistem Cobiss gre za ogromen časovni zalogaj. Poudarjeno je bilo, da je nerealno pričakovati, da se bo to zgodilo povsod v enem letu. Poleg tega so vsa dodatna izobraževanja: za vnašanje serijskih publikacij, za izdelavo statistike, za inventuro ... posebej na Izum-u in posebej plačljiva. Že ob prehajanju med sistemoma, pa šole plačujejo dvojno članarino. Menimo, da bi se to moralo 18 PREDSTAVLJAMO urediti, saj Izum spada pod Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, pa splošne knjižnice, ki so pod okriljem Ministrstva za kulturo nimajo članarine, šolske pa. Postavljeno je bilo vprašanje kdaj bodo šole prejele sredstva za dokup strojne opreme, kot je bilo obljubljeno. Načrtovanje nakupa je potrebno umestiti v letošnje finančne načrte šol, na kar mora ministrstvo nujno opozoriti vo dstva šol. Brez ustrezne stroj ne opreme ne moremo vnašati enot v Cobiss in udejanjiti kar nam nalaga Zakon o knjižničarstvu (2015). Prav tako še vedno čakamo na Pravilnik o delovanju šolskih knjižnic, ki bi moral biti sprejet že pred leti, v skladu z istim zakonom. Tudi pri plačilu za organizirano pomoč študentov oz. zaposlenih šolskih knjižničarjev ostaja problem pri plačilu, saj mora biti ob gostu prav tako prisoten šolski knjižničar, zaposleni pa lahko delajo le popoldan, tudi na problem dodatnega uporabniškega imena v bazi Cobiss, pri tovrstni pomoči, ni nihče pomislil, saj vsako novo uporabniško ime Izum dodatno zaračuna pri članarini (x2). Opozorjeno je bilo tudi, da je potrebno vzpostaviti namenska sredstva za nakup gradiva v šolski knjižnici, ki bodo strogo namenjena le temu. Prav tako še nikoli ni bilo nič dorečenega o delu šolskega knjižničarja v vrtcih. Vrtcev ob šolah je kar 226. Potrebno je vedeti, da njihovo gradivo obdelujejo šolski knjižničarji, pa to delo ni nikjer ovrednoteno. Prav tako vrtčevski otroci prihajajo na pravljične urice v šolsko knjižnico, kar je nedvomno prednost, saj se s tem olajša prehod v šolo, a nujno je ovrednotiti tudi te bibliopedagoške ure šolskega knjižničarja. Spet drugje je v vrtcih gradivo neobdelano, kar ponovno ni v redu. Predlagamo sistematizacijo za delovno mesto knjižničarja v vrtcih. Pozanimali smo se, kako je sedaj urejeno in ugotovili, da so namenska finančna sredstva, ki pa jih vodstva vrtcev razporedijo med vzgojiteljice po internem pravilniku. Lahko bi upoštevali Nacionalno strategijo o pismenosti, kjer je v pripombah navedeno delovno mesto šolskega knjižničarja v vrtcu. 3. Pedagoško delo šolskega knjižničarja in učna obveza KIZ Šolska knjižnica je prva in včasih edina, s katero se sreča marsikateri slovenski državljan, saj je le OŠ obvezna v naši državi. Nedvomno visoka usposobljenost šolskih knjižničarjev vpliva na uspehe učencev tako pri učnih dosežkih kot v bralni pismenosti ter primerljivih testih NPZ. Medpredmetno področje - KIZ pri tem igra veliko vlogo, a je le del razširjenega predmetnika, kar pomeni, da se izvaja ali ne. Šolski knjižničarji izvajamo predpisanih 4 ur na oddelek, kjer je potrebno pa tudi več, zato menimo, da bi KIZ moral biti umeščen v predmetnik OŠ. Opozarjamo pa tudi na to, da se izvedene pedagoške ure učitelju štejejo drugače kot šolskemu knjižničarju, kar je nepravično. 4. Nadomeščanja, varovanja ... Izpostavljen je bil visok odstotek nadomeščanja odsotnih učiteljev s strani šolskih knjižničarjev. To je menda pogosteje na manjših šolah. Šolski knjižničarji imajo tudi preko 100 ur nadomeščanja letno. Dostopnost knjižnice je, ko šolska knjižničarka nadomešča odsotnega učitelja, ostalim učencem in učiteljem, nedostopna. Šolskega knjižničarja v večini ne nadomešča nihče. Pogosto se v šolski knjižnici izvajajo tudi varovanja čakajočih učencev, varstvo vozačev in medtem ko se učiteljem te ure štejejo v doprinos (so nad njihovo obvezo), pa so te ure mnogim šolskim knjižničarjem kar dodeljene v rok 8 delovnih ur. Tudi to bi bilo potrebno sistemsko urediti. 5. Tako smo prešli na prisotnost šolskega knjižničarja na delovnem mestu Tako šolski knjižničarji kot učitelji pripravimo učne priprave za posamezno učno enoto, pripravimo LDN, potrebujemo čas za pripravo didaktičnega materiala, informativno spremljanje, diferenciacijo pouka glede na različne sposobnosti učencev. Šolski knjižničarji so kot učitelji prisotni tudi na pogovornih urah, roditeljskih sestankih, predavanjih, prireditvah, ki jih tudi sami koordinirajo za celotne šole, kot so: bralna značka, medgeneracijsko branje in drugi projektni oz. dnevi dejavnosti. Poleg vsega tega upravljajo še učbeniški sklad. Pri vsem tem se posamezna šolska ura učitelju šteje drugače kot šolskemu knjižničarju. Ko sta prisotna pri isti učni uri v šolski knjižnici in jo izvajata v tandemu, se učitelju šteje učna ura (45 minut) kot 1,5 delovne ure (90 minut), šolskemu knjižničarju pa gre vse v 8-urni delovnik. Prav tako, ko je bilo še mogoče, da je učitelj skrbel za učbeniški sklad, se mu je dodelilo za to delo določeno število ur, šolskemu knjižničarju gre tudi to delo v 8-urni delovnik. Predlagano je bilo smiselno ovrednotenje dela šolskega knjižničarja z zmanjšanjem delovne obveznosti glede na izvedene pedagoške učne ure ter upravljanje učbeniškega sklada. Predlagano je bilo, da se dve uri dnevno prerazporedijo na delo izven šole, kot se dejansko izvaja, saj kljub 8-urni prisotnosti, večina idej, priprav na učni proces ter sledenje novostim in prebiranje raznovrstne literature, da lahko kvalitetno svetujejo branje drugim deležnikom, kar je osnovno poslanstvo, dejansko izvajajo na vseh drugih mogočih mestih kot na delovnem (v roku 8-urnega delovnika). S spremembo normativov in predlaganimi sistematizacijami, bi bilo delo opravljeno še bolj kvalitetno in učinkovito, saj bi se porazdelilo med več deležnikov - hkrati bi se zaposlilo več šolskih knjižničarjev. Vsak problemski sklop je bil konkretno obrazložen. S problematiko je bila ministrica delno seznanjena že z dopisom, ki ga je poslala Sekcija za šolske knjižnice pri ZBDS, vendar si je še marsikaj zabeležila ter obljubila odgovore na naša vprašanja ter opozorila na vse nujne premike, ki so se zgodili v zadnjem času ali so v postopku izvedbe. Namenila nam je kar celo uro in po srečanju je ostal optimističen občutek.® Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 19 PREDSTAVLJAMO V 11 -kino obdobje, k i ga preživel v usodno vplivalo poezijo kot tudi ra dela. GabrieTSei Celje, 14. december 2017 ¡^^Mub "„¡K*1 "f-*" ■ Iv t&as-A t m Alenka Hren Medved Osrednja knjižnica Celje alenka.hren.medved@knjiznica-celje.si V letu 2016 smo se v Domoznanskem oddelku Osrednje knjižnice Celje odločili širši javnosti podrobneje približati avstrijskega pesnika, pisatelja in znanstvenika Johanna Gabriela Seidla, ki je v letih 1829-1840 poučeval na celjski gimnaziji. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje hrani bogato zbirko njegovih književnih del, v naši rokopisni zbirki pa se nahaja tudi del njegove rokopisne zapuščine. Domača domoznanska zbirka je torej predstavljala zadostno izhodišče za raziskovanje Seidlovega življenja in dela v Celju. Delne izsledke našega dela smo javnosti prvič predstavili v znanstveni razpravi z naslovom »Edina budilka je detece moje, ki sanje spodi, kadar koli zapoje. ... « in podnaslovom Prva leta družinskega življenja Johanna Gabriela Seidla v Celju 1829-18321, ki je temeljila na Seidlovem dnevniku iz let 1830-1832. Dnevnik je del rokopisne zapuščine, ki jo hrani naša knjižnica in odstira pogled v Seidlovo zasebno družinsko življenje od rojstva njegovega prvorojenca do njegovega dopolnjenega devetnajstega meseca. Spomladi leta 2017 smo v Osrednji knjižnici Celje pripravili razstavo Johann Gabriel Seidl, s katero smo predstavili pesnikovo življenje in delo s poudarkom na njegovem celjskem obdobju, zgodbo o tem, kako so se celjski meščani Seidla spominjali v preteklih dveh stoletjih in neprecenljiv pomen njegovih del za domoznanstvo Celja in širše celjske regije. V sklopu razstave je izšel tudi manjši katalog, ki smo ga razdelili našim obiskovalcem. Med pripravo razstave smo sprevideli, kako obsežen je Seidlov opus, ki s svojo raznolikostjo zajema tako poezijo, literaturo, potopisno literaturo, zgodovinske razprave, kot tudi arheologijo, epigrafiko in etnologijo. Kmalu smo spoznali, da njegov obsežen opus presega naše zmožnosti raziskovanja in vrednotenja Seidlovega dela, zato smo se v sodelovanju z Zgodovinskim društvom Celje in Pokrajinskim muzejem Celje odločili organizirati znanstveni simpozij. Namen simpozija je bil zbrati nabor prispevkov z različnih znanstvenih disciplin, ki bodo obravnavali in ovrednotili Seidlovo 1Zgodovina za vse, XXII (2016), 2. ■ Razstava Johann Gabriel Seidl v Osrednji knjižnici Celje (foto: OKC) ■Tadeja Melanšek (foto: OKC) 20 PREDSTAVLJAMO ■ Dnevnik Johanna Gabriela Seidla iz let 1830-1832 (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje, MS243) življenje in delo. Na naše vabilo se je prijazno odzvalo devet predavateljev, ki so napisali in na simpoziju predstavili svoje prispevke s področja zgodovine, literarne zgodovine, domoznanstva, arhivistike, epigrafike in muzeologije. Na simpoziju, ki se je odvijal 14. decembra v prostorih Osrednje knjižnice Celje, so udeleženci v prispevku dr. Matjaža Birka in Saša Zvera z Oddelka za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru spoznali pomen del J. G. Seidla v nemškem literarnem zgodovinopisju. Alenka Hren Medved (Osrednja knjižnica Celje) je predstavila Seidlovo življenje in delo s poudarkom na domoznanstvu Celjske regije. Dr. Julijana Visočnik iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana je predstavila pomen J. G. Seidla za razvoj epigrafike na območju antične Celeie. Študentje magistrskega študija zgodovine Filozofske fakultete UM Tadeja Melanšek, Simon Očko in Uroš Turnšek so nas seznanili s finančno platjo življenja J. G. Seidla kot gimnazijskega profesorja v Celju, njihova kolega Darijan Lorenčič in Peter Gračner pa z zgodovino avstrijske himne v letih 1854-1918, katere avtor besedila je bil J. G. Seidl. V drugem delu simpozija sta se dr. Peter Weiss (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša) in Janja Jedlovčnik (Osrednja knjižnica Celje) posvetila Seidlovim in drugim potopisom Zgornje Savinjske doline in Zdravilišča Dobrna iz prve polovice 19. stoletja. Za konec pa je Taja J. Gubenšek, iz Slovenskega šolskega muzeja, predstavila državno himno oz. Cesarsko pesem, katere avtor je Seidl, kot primer učne vsebine v nekdanjem učnem načrtu in v sodobnem pedagoškem programu v Mestnem muzeju Ljubljana in Slovenskem šolskem muzeju. Svoj prispevek za simpozij pa je prispeval tudi dr. Miha Šimac (Teološka fakulteta v Ljubljani), v katerem je obravnaval Seidlovo arhivsko zapuščino doma in na tujem. Ob simpoziju je izšel zbornik povzetkov, v prihajajočem letu pa napovedujemo izid celotnega zbornika prispevkov s simpozija. Na simpoziju je po končanih razpravah stekla plodna debata med udeleženci, predavatelji in organizatorji simpozija, na katerem smo prišli do novih spoznanj, porodila pa se je tudi marsikatera nova ideja za naše delo v prihodnje.® Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 21 "Pisna dediščina ima žal precej sovražnikov Intervju z dr. Evo Menart Urška Pajk Narodni muzej Slovenije urska.pajk@nms.si V zadnjem času se veliko govori o naravoslovnih metodah (analizah), ki pomagajo družboslovcem pri njihovih raziskavah... Na primer pri določanju starosti, ohranjenosti in pristnosti oz. vrednosti muzejskih eksponatov, nenazadnje tudi knjig. Kateri naravoslovni postopki so se izkazali za najbolj učinkovite in zanesljive? Izbira postopkov oziroma metod je najbolj odvisna od tega, kateri material raziskujemo, moramo pa tudi dobro razmisliti, kaj natančno je raziskovalno vprašanje oziroma kaj nas zanima. Tako je na primer datiranje z radioaktivnim ogljikom 13C odlična metoda, kadar raziskujemo organske materiale, vendar nam pri kovinskih predmetih nič ne koristi, saj te ne vsebujejo ogljika. Podobna je situacija pri neporušnih metodah za elementno analizo kovin (npr. rentgenska fluorescenčna spektroskopija (XRF) in metoda protonsko vzbujenih rentgenskih žarkov (PIXE)), ki so za veliko muzejskih predmetov tudi zaradi svoje neporušne narave zelo dobra izbira, so pa neprimerne za raziskovanje organskih materialov. Za identifikacijo in raziskave organskih materialov, kot je na primer papir, je primerna infrardeča spektroskopija s Fourierjevo transformacijo, za katero pa v muzeju žal nimamo instrumenta. Če pa nas zanima le, ali je papir kisel ali bazičen, lahko to ugotovimo z merjenjem pH, ki je precej bolj preprosta metoda. Torej različne metode so učinkovite za različne tipe predmetov, se pa v zadnjih desetletjih daje vedno več poudarka na neporušne metode, ki predmetov ne poškodujejo, saj ne zahtevajo odvzema vzorca. Kako in v kakšni meri je ogrožena naša pisna dediščina? Kdo so njeni največji »sovražniki«? Papir je namreč sestavljen iz dolgih polimernih molekul celuloze, ki počasi razpadajo na krajše dele, kar sčasoma opazimo kot krhkost papirja. Žal je ta proces neizogiben, kot večina kemijskih reakcij pa poteka hitreje pri višji temperaturi. Tudi onesnaženost zraka lahko prispeva k razpadu papirja, vendar se je ta težava v post-industrijskem času na srečo zmanjšala. Zelo pomembno pa na razpadanje pisne dediščine vpliva njena materialna sestava, ki je žal tudi faktor, na katerega imamo najmanj vpliva. Papir, ki je že zaradi samega postopka izdelave kisel, bo propadal hitreje, zelo velik negativen vpliv pa ima na papir tudi železo-galno (ali železo-taninsko) črnilo, ki papir sčasoma dobesedno razžre. Na našo smolo pa je to črnilo v zgodovini zapisov najbolj razširjeno. Na ogroženost seveda vpliva tudi kakovost nosilca zapisa. Kakšne so prednosti in pomanjkljivosti ročno izdelanega papirja v primerjavi z industrijskim? Kakšno prihodnost ima današnji papir? Kakovost papirja je ključnega pomena, res je. Ročno izdelan papir je neprimerno bolj kakovosten od industrijskega in tako se pogosto zgodi, da so dokumenti, ki so stari več-sto let, v neprimerno boljšem stanju od dokumentov z začetka 20. stoletja. Zgodnji industrijski papir je namreč precej bolj kisel od ročno izdelanega, kar vodi do hitrejšega razpada, pa tudi sama lesna celuloza je v primerjavi z npr. celulozo iz bombaža, kakršna se je uporabljala v ročni izdelavi papirja, slabše kakovosti. Ker danes že vemo, da kislost papirja na njegovo obstojnost vpliva zelo negativno, mu že med izdelavo dodajajo bazične snovi, ki nevtralizirajo kisline, ki med staranjem v papirju nastajajo ali pa papir pride z njimi v stik iz okolja. Današnji papir je tako precej obstojen in z izjemo rumenenja, ki običajno ni posledica kemijskega razpada celuloze, še dolgo ne bo razpadel. V Arhivu republike Slovenije so konservatorji restavratorji opravili naravoslovne raziskave Valvasorjevega osebnega izvoda Slave vojvodine Kranjske (hrani Metropolitanska knjižnica v Zagrebu) in precej poškodovan izvod Slave, ki ga hrani SAZU. So bili rezultati presenetljivi in nepričakovani? V sami raziskavi nisem sodelovala, tako da težko rečem, kakšne rezultate so pričakovali raziskovalci v Arhivu, se pa vsaj meni rezultati zdijo presenetljivi. Najbolj zanimivo je, da je bilo za današnji čas tako pomembno delo natisnjeno na ročno izdelan papir nižjega cenovnega razreda. Za Valvasorjev osebni izvod je bilo uporabljenih celo več različnih papirjev, ki se med seboj razlikujejo po debelini, homogenosti, hrapavosti, nečistočah ipd., kar nakazuje možnost, da je šlo za izvod, sestavljen iz poskusnih odtisov. Bi poleg teh dveh slovenskih knjižnih draguljev izpostavila še kašnega, ki bi ga bi bilo potrebno še posebej zaščititi ali pa bi bil zanimiv za temeljitejše proučevanje? To je morda bolj vprašanje za kakšnega zgodovinarja ali arhivista, jaz se s 22 INTERVJU ■ Eva Menart je na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani študirala kemijo in že zelo zgodaj se je začela zanimati za povezavo med kemijo (naravoslovjem) in kulturno dediščino. Že med študijem je pripravila raziskovalno nalogo o analizi zgodovinskih črnil, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Študij je nadaljevala v Angliji na University College London, kjer je leta 2013 zagovarjala doktorsko disertacijo na temo razpadanja papirja pod različnimi okoljskimi pogoji in modeliranja življenjskih dob arhivskega materiala (torej papirja) v odvisnosti od različnih ukrepov preventivne konservacije. Nato je nekaj let kot raziskovalka delala na Kemijskem inštitutu, konec leta 2016 pa se je zaposlila v Narodnem muzeju Slovenije na Oddelku za konserviranje in restavriranje, kjer je zadolžena za naravoslovne raziskave. Zelo rada bere, potuje, obožuje živali in še vedno prisega na papirnate knjige. Foto: Nataša Nemeček tem, kateri predmet je bolj zanimiv ali pomemben, ne ukvarjam, saj to ni moje mesto. Moje strokovno znanje se nanaša na sam material in njegovo predvsem preventivno konservacijo, torej kako s kontroliranjem okoljskih parametrov zaščititi vse predmete naenkrat. Če podaljšamo t.i. življenjsko dobo vsem, bodo v prihodnosti tudi možnosti za raziskovanje večje. Kaj je po tvojem mnenju prioritetna naloga vseh, ki varujemo pisno kulturno dediščino? Mislim, da je najbolj pomembno zavedanje, da pogoji, v katerih pisno dediščino hranimo, ključno vplivajo na njeno dolgoživost. Pa tudi ozaveščanje javnosti, da pomembni dokumenti, umetniška dela ipd. na papirju ne trajajo kar za vedno. Razpadanje papirja, t.j. krajšanje celuloznih verig v papirju, je neizogiben proces, ki ga ne moremo ustaviti. Lahko pa ga seveda upočasnimo, če papir varujemo pred svetlobo, hranimo v nižjih temperaturah in čistem zraku. Najbolj pomembne predmete je z raznimi konservatorskimi intervencijami sicer možno do neke mere »rešiti«, so pa taki posegi nemogoči za velike količine materiala, kot so kilometri arhivskih polic. Se ti zdi, da Slovenci pravilno ravnamo s knjižnim gradivom? Imaš kdaj občutek, da se še vedno preveč knjig znajde v smeteh oziroma na odpadnih deponijah? To težko komentiram, ker o količini odvrženih knjig nimam podatka. Mi je pa zelo všeč ideja izmenjevalnice knjig, ki je v zadnjih letih precej popularna - torej kakšno knjigo prineseš, kakšno odneseš oziroma malo bereš in vrneš. Če je že nujno, naj se knjige vsaj reciklira, saj za to, da končajo na deponiji, res ni nobene potrebe. Nisem pa po mojem knjige še nikoli vrgla »v koš«. Rada bereš? Ti je naslednja misel blizu: »Tisti, ki bere, živi tisoč življenj. Kdor ne bere, pa zgolj eno samo.« (Ameriški pisatelj in scenarist George Raymond Richard Martin)? Berem rada, a priznam, da v prostem času premalo oziroma manj kot bi si želela. Strokovna literatura je seveda druga stvar, brez tega tako ali tako ne gre. Se pa z navedeno mislijo gotovo strinjam, za širjenje obzorij in razumevanje sveta, pa tudi čisti eskapizem je branje nepogrešljivo. Če že citiramo Georga R. R. Martina pa naj omenim samo še, da sem že nekaj let malo jezna nanj, saj rahlo zanemarja svojo vlogo pisatelja, zvesti bralci pa na njegovo naslednjo knjigo zato že nekoliko predolgo čakamo. S katerimi knjižnimi prijateljicami si večkrat v stiku - z elektronskimi ali tiskanimi? Kar se tiče prostočasnega branja absolutno s tiskanimi. Rada imam občutek »fizične« knjige in začasni odklop iz omrežja. Pa občutek imam, da sem bolj pri stvari, če berem s papirja in da me bolj sprosti. Verjetno ima pa vse to tudi kaj opraviti s poklicno deformacijo. Za konec nam zaupaj še to... Si se v življenju največ (na)učila v knjižnih hramih ali v različnih laboratorijih, navsezadnje se naravoslovci oz. kemiki tam počutite kot ribe v vodi? To je pa težko vprašanje. Dejstvo je namreč, da je za delo v laboratoriju (vsaj če želiš razumeti, kaj tam počneš) treba ogromno prebrati in se naučiti iz knjig. Šele na teh osnovah se lahko začneš učiti iz samih procesov, ki se tam dogajajo, in raziskuješ naprej. Skratka oboje gre z roko v roki, gotovo pa brez veliko ur za knjigami ne gre.« Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 23 Partenon knjig v Kasslu Nena Skerlj Biblioteka SAZU nena.skerlj@zrc-sazu.si Vsakih pet let je v Kasslu na ogled Documenta, sto dni trajajoča razstava sodobne umetnosti, imenovana tudi »Muzej 100 dni«. Arnold Bode jo je leta 1955 zasnoval (takrat še ne v petletnih intervalih) kot razstavo umetnosti, ki je bila v času nacizma preganjana, sčasoma pa je postala eno svetovnih prizorišč sodobne umetnosti. Direktor Adam Szymczyk je štirinajsto po vrsti naslovil Learning from Athens - Učiti se od Aten, saj so lani prvič sodelovale Atene, kjer je bila odprta od 8. aprila do 16. julija, v Kasslu pa od 10. junija do 17. septembra 2017. V Kasslu je bilo 35 prizorišč in eno zanimivejših, verjetno najbolj prepoznavni simbol, je bil Partenon knjig. Zgled zanj je bil Partenon, tempelj Atene Partenos in hkrati glavno svetišče atenske Akropole, ki predstavlja estetske in politične ideale prve demokracije na svetu. Zgrajen je bil v 5. stoletju pr. n. št. na pobudo Perikleja in pod nadzorstvom Fidija, kasselskega pa je dala postaviti argentinska umetnica Marta Minujin (roj. 1943, Buenos Aires), ga nekoliko poenostavila (nima notranjih stebrov ...), sestavljale pa so ga prepovedane knjige, ovite v prozorne folije. Kurator kasselske postavitve Partenona knjig je bil Pierre Bal-Blanc. Prepoved in cenzura knjig obstajata, odkar obstajajo knjige. Zaradi najrazličnejših razlogov so se mnogi avtorji in njihova besedila znašli na seznamih prepovedanih tekstov. Partenon knjig je predstavljal nasprotovanje prepovedovanju besedil in preganjanju avtorjev. Marta Minujin je s skupino sodelavcev zbirala prepovedane knjige, torej tiste, ki so bile v kateremkoli času ali kraju prepovedane ali so še vedno, pa tudi njihove ponatise. Vabila je k donaciji teh knjig, ki so tako postajale del umetniške instalacije. Partenon knjig je bil postavljen na Friedrichsplatzu, pred Fridericianumom in v bližini Documenta Halle, Ottoneuma, Oranžerije in mestnega parka Karlsaue. Kopija atenskega templja se je tako nahajala na mestu, kjer so v 20. stoletju že dvakrat gorele knjige, prvič v času vzpona nacizma 1933 (ok. 2.000 knjig) in drugič ob zavezniškem bombardiranju 1941 (ok. 350.000 knjig).1 Svoj daljni začetek ima v letu 1983, ko je umetnica postavila El Partenon de libros v Buenos Airesu iz 25.000 knjig, ki jih je dobila iz raznih kleti, kamor jih je zaklenila vojska,2 leta 2011 pa je tam postavila Babilonski stolp iz ok. 30.000 knjig, ki jih je spet dobila kot donacije in jih ob zaključku razdelila med zainteresirane. To je bilo načrtovano tudi po zaključku kasselske postavitve.3 Že od leta 2016 so vabili avtorje, založnike in lastnike kadarkoli kjerkoli prepovedanih knjig k donaciji. Donirane knjige so postajale del razstave. Objavljen je bil 24 seznam knjig, ki zaradi obsežnosti ni zaključen, vključuje pa stare, modernejše in sodobne publikacije, originalne izdaje in njihove ponatise, v poštev pa so prišle tudi dvojnice. Donatorji so hkrati z darovano knjigo izpolnili obrazec in oboje skupaj oddali na posebej temu namenjenih mestih. Marta Minujin, ekipa Documente 14, profesorji (Nikola Roßbach, Florian Gassner) in študentje Univerze v Kasslu so sestavljali (dopolnjujoč se) seznam prepovedanih knjig s celega sveta, ki je v času razstave vseboval več kot 120.000 naslovov in je dostopen na spletu. Hkrati so objavili tudi krajši seznam bolj poznanih in dostopnih del,4 na katerem so na primer Biblija in vsa ali posamezna dela avtorjev, kot so Balzac, Boccaccio, William S. Burroughs, B. Brecht, J. A. Brodski, Dan Brown, Lorca, Lewis Carroll, Casanova, Cervantes, Geoffrey Chaucer, Darwin, Diderot, Dostojevski, Einstein, B. E. Ellis, William Faulkner, Ana Frank, Freud, Goethe, brata Grimm, Hemingway, Hobbes, Joyce, Ka&a, Kant, Kundera, Lenin, Luther, Rosa Luxemburg, Machiavelli, ^omas Mann, Marx, Henry Miller, Neruda, Nietzsche, Orwell, Beatrix Potter, J. J. Rousseau, J. K. Rowling, Salman Rushdie, Marquis de Sade, Antoine de Saint-Exupéry, J. D. Salinger, Mary Shelley, Jonathan Swift, Tolstoj, Čehov, Voltaire, H. G. Wells, Oscar Wilde ... Tudi v knjižnicah so bili seznami prepovedanih knjig dokaj običajni in ne preseneča, da je angleški pisatelj John Aikin že v 19. stoletju priporočal tistemu, ki želi najti dobro knjigo, naj pogleda na seznam prepovedanih knjig.5® 1http:/www.documenta14.de/en/calendar/106i/groundbreaking-for-the-parthenon-of-books (dostop 17. 11.2017) 2Pierre Bal-Blanc: Marta Minujin, Saturday 17. june 2017, v: Documenta 14 : daybook, Athens, 8 April - Kassel, 17 September 2017, Munich, London, New York : Prestel, 2017, str. [138-139] 3Poleg Partenona knjig so bile na Documenti 2017 razstavljene še druge publikacije: knjige o umetnikih, knjige umetnikov, stare in novejše izdaje knjig, časopisov in revij, originalni rokopisi in ilustracije, originalni parazitski (kombinirani) teksti, ilustracije in knjige za otroke, zbirka nezakonito pridobljenih knjig judovskih lastnikov, zbirke publikacij raznih umetnikov, slike in kipi knjig, na ogled pa je bilo tudi nekaj knjig s stalnih postavitev s prejšnjih Document. 4Oba seznama sta dostopna na: http:Zwww.documenta14.de/en/news/1601/call-for-book-donations (dostop 17.11.2017) 5»To choose a good book, look in an inquisitor's prohibited list ...« Aikin, Lucy: Memoir of John Aikin, M. D. with a selection of his miscellaneous pieces, biographical, moral, and critical, London, 1823, vol. 2, str. 278 Knjižničarske novice; letnik 27; 11/12, 2017 25 IN MEMORIAM Andreina Jejčič - Ina (1950-2017) Andreino Jejčič, na kratko smo ji rekli kar Ina, sem spoznala že, ko sem kot gimnazijka in kasneje kot študentka zahajala v Študijsko knjižnico v Novi Gorici, kot smo rekli tistemu oddelku Goriške knjižnice Franceta Bevka, ki je zapolnjeval vse desne pritlične prostore stavbe novogoriške občine. Naučila me je, kako si lahko sama poiščem gradivo po kataložnh listkih abecednega in UDK kataloga, izpišem potrebne podatke, ona pa ga je šla iskat v tiste posvečene prostore »tam zadaj«, kamor seveda obiskovalci nismo imeli vstopa. Nikoli nisem pomislila, da bova kdaj tudi sodelavki. In ko sem se leta 1991 zaposlila v Goriški knjižnici, prav v študijskem oddelku, je bila Ina moj mentor. Takrat je sicer že delala na domoznanskem oddelku, a tudi v študijskem oddelku je bilo večkrat potrebno priskočiti na pomoč. Potem, ko je Ina diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenščine in etnologije, je najprej poučevala na TPSEŠ Piran. Leta 1977 se je zaposlila v Goriški knjižnici. Večkrat mi je povedala, kako je zgledalo njeno prvo delo v študijski knjižnici, kjer so bile knjige v skladiščnem pristopu razvrščene po formatu in še po »numerus currens«. Poleg tega, da se je naučila vseh knjižničarskih strokovnih opravil (inventarizacija, katalogizacija, izposoja gradiva...), je morala knjige tudi »stepat«: »V nečkah (manjši leseni prenosni polici) sem jih nosila na okno in jih tam stepala in prezračila.« Prioriteta takratnih pokrajinskih in študijskih knjižnic je bilo tudi zbiranje, evidentiranje in hranjenje gradiva pomembnega za njihovo območje. A šele sredi osemdesetih let so se pripravila Izhodišča smernic za domoznansko dejavnost v slovenskem knjižničnoinformacijskem sistemu. Na podlagi tega je skupina strokovnjakov pripravila Smernice za slovensko domoznansko dejavnost. Leta 1986 so v Goriški knjižnici sistemizirali dve delovni mesti za domoznansko dejavnost in tako je Ina postala »domoznanka« in skrbela za domoznansko dejavnost Severne Primorske vključno z zamejstvom. To območje pokrivajo Goriška knjižnica Franceta Bevka, Lavričeva knjižnica Ajdovščina, Knjižnica Cirila Kosmača iz Tolmina, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija in Knjižnica Damira Feigla v Gorici. Njeno delo je bilo nabava domoznanskega gradiva s pomočjo knjigotrških katalogov, bibliografij, raznih objav v periodičnem tisku, nakupi v knjigarnah in antikvariatih . in ga seveda obdelati, pa tudi prezentirati in promovirati. Pripravila je vrsto razstav z domoznansko tematiko, dragocene pa so tudi njene bibliografije (npr. Slovenska tiskana beseda v tiskarnah na Primorskem 1607-1918, Bibliografija izdaj Goriške matice 19191940, Bibliografija Zorka Jelinčiča.). Bila je natančna, zanesljiva, strokovna, z bogatim leksikografskim znanjem o Primorskem prostoru. Za svoje delo je leta 1989prejela Priznanje Občine Nova Gorica, leta 1990pa tudi stanovsko nagrado - Čopovo diplomo. Ina je bila po naravi skromna in tiha, vendar je svoje bogato strokovno znanje in izkušnje z veseljem delila tudi z drugimi. V letih 1987/1988 je bila za šest mesecev imenovana za v.d ravnatelja knjižnice. Leta 2010 se je upokojila, je pa znala ljubezen do knjižničarskega poklica prenesti tudi na hčerko Ireno. Hvaležna sem ji, da mi je odprla vrata v knjižničarsko stroko in me navdušila za domoznanstvo. Zdenka Žigon Lavričeva knjižnica Ajdovščina 26 rcn »Na Zemlji moramo kmalu ustvariti nebesa, v nasprotnem nas čaka pekel. Časa imamo za dve generaciji.« (Louis Adamič, Standard Star, New Rochelle, N. Y, 4. 3. 1936) m V dežel lands Ob 120. obletnici rojstva Louisa Adamiča ^¡¡glBingHIgllgOg^ llZSELJENSKA MATICA U.S. Embassy Ljubljana ÍÚ GO A-i 1 & ® f MM "V* nlii nSiffi < Z ► Iii . ti m iïi ' 1 >> <=? GO 1 Iii & ■ Mtíi & & ' 1 >> Iii o- O CO 9 Jis