Portret Slavka Podlipca Spopad z malimi bogovi Samo zato, ker ni hotel snesti prej dane besede, je privolil v pogovor. »Ne vem, kaj bi labko bilo v mojem življenju takega, kar bi bilo vredno javne pozornosti?« se je skušal izgovarjati z nekakšno skromnostjo, ki ji ni šlo popolnoma verjeti, kljub resnemu obra-zu. Medtem ko me njegov pogled prek gor-njega roba očal za trenutek prikuje v dvom, se mu v kotičke okrog ust prikrade hudo-mušen nasmeh; znamenje, da sam ne misli tuko. S svojo hudomušnostjo marsikoga prvi hip zbega, je pa ta nota del njegovega zna-čaja in se mu simpatično poda. Brez nje bi ne bil tisti Slavko Podlipec, ki ga pozna pol Ljubljane ali »Lipe«, kot se ga spomi-njajo njegovi tovariši in soborci iz vojnih dni. Najbrž so mu jo vile rojenice položile v zibel že ob rojstvu. • Na svet je privekal v Zužemberku na Dolenjskem ravno pred šestdesetimi leti. Še pobič, kratkohlačnik sedmih let, se je poslo-vil od rojstnega kraja, potem ko se je oče 1929. leta zaposlil pri Hranilnici dravske ba-novine v Ljubljani in se je sem preselila vsa družina. Čeprav je ljubljanščina kmalu iz-podrinila pojočo dolenjščino in ga prelevila v pravo ljubljansko srajco, se je v mislih vedno rad vračal v slikoviti svet polj, trav-nikov, gozdov, v katerem je preživel prva leta iger in brezskrbnega otroštva. • Na mestnih ulicah je lahko zaiti na kriva pota. Slavku se to ni moglo zgoditi. Varova-la ga je stroga vzgoja, zlasti očetova, ki je bila, kakor sam pravi, v nekaterih stvareh kar pretrda. • »Kakor hitro sva z bratom Zvonetom do-volj odrasla, naju je vpisal v sokolsko telo-vadno društvo in naju tako usmeril v šport-ne aktivnosti. Postal sem navdušen telova-dec in izvrsten plavalec. Na sokolskih zletih sem nekajkrat posegel po najboljših ali pr-vih mestih.« • Pregovor, da je v zdravem telesu zdrav duh, ni izmišljen. Slavko je že kot dijak I. državne gimanzije in pozneje kot študent pr-vega letnika trgovske akademije v Ljubljani našel svoje mesto v naprednem krilu sokol-ske mladine. • Zaradi antiklerofašističnih nazorov in ak-tivnosti med sokolsko mladino ga izključijo iz Trgovske akademije, zaprta so mu vrata drugih ljubljanskih šol. Poda se v Maribor in se vpiše na tamkajšnjo akademijo. Toda to so že bili časi, ko so se nad našo deželo začeli zgrinjati temni oblaki. Mariborski nemškutarji dvigajo glave. Slavko je tudi v Mariboru v vrstah zavedne in napredne mladine. Ob sramotnem podpisu trojnega pakta ga študentje akademije imenujejo za svojega predstavnika v odbor za organizaci-jo demonstracij v Mariboru. • »Sedemindvajsetega marca 1941 smo organizirali ulične demonstracije in v sploš-nem ogorčenju smo se napotili še na stadion športnega kluba Rapid, ki je bilo leglo ma-riborskega kulturbunda ter demolirali šport-ne objekte in naprave. Med vračanjem v mesto nas je na dravskem mostu pričakala policija, nas surovo napadla in ob pretepu razgnala. S tem nastopom se je protiljudski režim še enkrat razgalil in pokazal svoj pravi obraz. Postalo je jasno, da gre za gnusno iz-dajo.« • V vrtincu vojne zmede se Slavko vrne v Ljubljano. Kapitulacijo in okupacijo do-življa ne samo kot nacionalno sramoto in ponižanje, .ampak tudi kot svojo. Zato se ta-koj julija 1941 vključi v osvobodilnor giba-nje. Osvobodilna fronta mu zaupa delo vo-jaškega referenta za rajon Rožna dolina. V teh nevsakdanjih razmerah mu profesor-ski zbor dovoli vrnitev na akademijo. Ob ilegalnem delu v šolskem letu 1943 študij konča. • V tem času se drzne akcije njegove trojke, katere član postane spomladi 1942, ta-koj po sprejetju v SKOJ, vrstijo po ljub-Ijanskih ulicah, druga za drugo. Vsaka ne-previdnost se plačuje z glavo. Včasih za las . manjka, da ne pade v pest Italijanom. Avgu-sta 1943. leta odideta oba z bratom Zvone-tom v partizane. • Vsakršna sreča je opoteča, vojna pa sploh. Še isto jesen mu v Cankarjevi brigadi samo za hip obrne hrbet in že se mu sovražna krogla s tleskom zarije skozi sklep roke v ramenu. V partizanskih bolnišnicah in v bazi v Italiji se mu rana sicer zaceli, ostane pa invalid. Kakor hitro je malo okreval, je z roko v obvezi že opravljal naloge pomoč-nika političnega komisarja bolnišnice v Pla-nini in nato Gravinni v Italiji. • Nesmisel je postavljati vprašanje, kdaj mu je bilo najhuje. Nikoli ni bilo lahko, pa vendar. Vsak preživeti dan vojne je na-ključje, ne pravilo. Za ujete, ranjene parti-zane je bilo teh naključij še manj. Tega so se zavedali tudi ranjeni borci v bolnišnici Jelendol na Rogu med sovražno ofenzivo jeseni 1943. leta. • »Nemci so se približali naši bolnišnici na vsega dobrih trideset metrov, lahko smo razločno slišali njihov pogovor. V tesnobi in pričakovanju, da nas utegnejo vsak hip od-kriti, nam je zastajal dih. Stisko smo ob-čutili toliko bolj, ker smo bili brez vsa-kega orožja. Zdelo se nam je, da so trajali tisti trenutki celo večnost. Zame so bili to najtežji, kar sem jih doživel. Zaradi skrbno kamuflirane okolice se je vse dobro izteklo.« • V njegovi pripovedi ni dramatičnega stopnjevanja glasu. Burni dogodki tistih ffni se umirjeno iztekajo v spravljivo soglasje sedanjosti. Pozabil bi jih, če bi bilo mogoče. S pogledom je obrnjen v naš čas. Zanimajo ga problemi današnje družbe. Ze nekaj let se posveča zlasti invalidski problematiki kot tajnik društva invalidov Ljubljana-Šiška, predsednik koordinacijskega odbora za inva-lidska vprašanja pri SZDL občine Siška in kot član podobnih teles mesta oziroma re-publike. • Na tem področju je še vedno mnogo črk zakona neuresničenih. On pa se itak ni-koli ni predajal nedejavnosti. Tako sva v pogovoru preskočila skoraj polovico njego-vega življenja inz njim tisti del službovanja v armadi, ki mu je še posebej pri srcu. Ko-maj mesec dni po osvoboditvi Beograda prevzame tam novo dolžnost. Preden je 1956. leta upokojen kot šestdesetodstotni vojaški invalid, je menjal, z oznako kapetana, uni-forme vseh treh rodov vojske. V vojaškem žargonu: »radi potrebe«. Bili so to lepi ča-si, pravi. Ne spominja pa se rad tistih let po upokojitvi. Deset mu jih je zagrenilo ne-rešeno stanovanjsko vprašanje. Z ženo in dvema majhnima otrokoma jih je preživljal v brezdomstvu. Mesto, kateremu se je od prvih dni upora razdajal z vso svjojo preda-nostjo, zanj ni imelo strehe. Kadar vrag koti mlade, ne skoti samo enega, težava rodi novo težavo. • V gospodarstvu takrat hudo primanj-kuje izobraženega strokovnega kadra. Pre-pričan je, da bi mu lahko bil s končano trgovsko akademijo dobrodošel. Pa se je u-štel. Več od znanja in uspešnosti velja moč odločanja vseh vrst malih bogov. »Takrat se lotiti vprašenja produktivnosti dela, de-lovne discipline, gospodarnega trošenja sredstev, odgovornosti, je pomenilo isto kot postati antisocialistični element in žagati ve-jo, na kateri sediš. Na vseh ravneh so se ukvarjali s tem, kako dohodek deliti, ne pa, kako ga ustvariti. Šele zadnji dve Jeti se ta miselnost spreminja«. S takimi pogledi ni bilo težko priti navzkriž z ljudmi odločanja. Preostal mu je samo umik z vodilnega me-sta. Čas je pokazal, kdo je imel takrat prav, to pa je tudi edino zadoščenje. • Stabilizacija? Prepričan je, da bo uspe-la, vendar pod pogojem, če se bomo zanjo zavzeli v vsej državi z enako zavzetostjo. »Delovni ljudje jo plebiscitarno podpirajo in so se pripravljeni še naprej odrekati, jasno pa jim je treba povedati, do kdaj. Prednje je treba razgrniti program uresni-čevanja stabilizacije z jasnimi cilji za vsako leto posebej. Vsekakor pa ne bo šlo brez ostre osebne odgovornosti pred vso javnostjo.« • Vse, kar misli povedati, pove brez ovin-kov. Njegovi zaključki so logični in takoj razumljivi. Bika bi znal zgrabiti za roge, ne za rep. Skoda, si mislim, da so Ijudje ta-kih značajev tako redki. Ivo Osolnik