SEZNANJENOST BOLNIKA Z DIAGNOZO TN ZDRAVLJENJEM Matjaž Zwítteľ Res je, da je bolnikov s pljučnim ľakom mnogo, da so si večinoma sami krivi za bolezen in da je napoved izida bolezni le ľedko ugodna. Vse to pa nas ne bi smelo napeljati k neosebnemu ali podcenjujočemu odnosu. Na kľatko bomo spregovorili o bolniku kot osebnosti, poudarili bomo, da bolnikova krivda pri nastanku bolezni ne daje podlage za diskľiminacijo in predstavili bomo glavna vodila za pogovor z bolnikom. Prispevek sem pripravil na osnovi svoje zdravniške izkušnje, ki pa bo, upam, zanimlva in uporabna tudi za druge zdľavstvene delavce. V uvodu le še opomba, da zaradi tekočega stavka (in ne morda zaradi diskriminacije) govorim o zdravniku in bo|niku, misel pa seveda velja tudi za zdravnico in bolnico. 1. Bolnĺk kot osebnost Vsak pogovorje najpĘ pogovor dveh ljudi' šele nato pogovor med zdravnikom in bolnikom. Vsakdo si v letih izoblikuje svoj način pogovora. Sam najľaje pogovoľ pričnem pri vprašanjih, ki za suho medicinsko odločanje niso pomembna. Kaj je po poklicu, od kod prihaja, kako in s kom živi - odgovoľi na ta vpľašanja mi pomagajo k vtisu o bolnikovi osebnosti' Ko z bolnikom najdeva skupnęznance,znane kraje ali podobne interese, nama to v veliki meri pomaga doseči zaupanje in ublaži napetost ob poznejšem pogovoru o zdravljenju. Da naj bo bolnik ob pogovoru oblečen, najbľž ne bi bilo treba posebej poudarjati' Marsikje, tudi v ambulantah onkološkega inštituta, je bila praksa dolga leta drugačna: da bi prihranili kakšno minuto' so številni zdravniki pľvo besedo z bolnikom spregovorili, ko je bil ta že slečen do pasu. Doc. dr. Mątiaž Zwittet dr med., onkoloŠki inštitut Liubliana 2. Pljučni rako kajenje ĺn kľĺvda Za devet od desetih bolnikov s pljučnim rakom velja, da so si bolezen prislužili sami. To dejstvo pa ne sme vplivati na naš odnos do teh bolnikov: kajenje pač ni zločin in če odmislimo naše neodobravanje kajenja, so kadilci povsem prijetni, prijazni ljudje. Tudi stroške zdravljenja so si kadilci z davki na tobak Že vnaprej plačali. Nobene osnove toľej ni za diskľiminacijo kadilcev pri zdravljenju in kruto bi bilo pretiľano poudarjanje krivde bolnika pri nastanku bolezni. Povsem drugačen je položaj, ko se zdravnik pogovarja s svojci bolnika s pljučnim rakom, še posebej z mladimi. Tu ima zdravnik lepo priloŽnost' da jim jasno pokaže, kakšne tragedije l4 prinaša kadilska zasvojenost, kajti osebna izkušnja je mnogo učinkovitejša od časopisnih prepričevanj. 3. Dĺagnoza bolezni, pogovor o možnostih zdľavljenja in pľognoza Najpomembnejši del pogovora je, ľazumljivo, namenjen medicinskemu problemu' Pri tem moľamo vedeti, da so ľedki bolniki, ki ne bi že po svojih teżavah in po medicinskih postopkih vsaj slutili' zakaterobo|ezen gľe. Prikrivanje diagnoze v prizadevanju, da bi bolnika obvarovali pred spoznanjem o rakavi bolezni, lahko zato v praksi izpeljemo le tako, da se z bolnikom sploh ne pogovarjamo. Ne gre toĘ za vprašanje, a|i naj bolniku povemo' da ima raka, temveč ali naj se z bolnikom pogovarjamo. Celotne informacije o bolezni ne moremo podati naenkrat. Postopno, kot bomo s pľeiskavami razkrivali naravo bolezni, bomo bolnika seznanjali z ugotovitvami. Ko smo diagnostični postopek pripeljali do točke, ko se Že lahko odločamo o zdravljenju, paje potreben daljši in poglobljen pogovor. Bolniku tedaj predstavimo moŽnosti zdravljenja in mu v ľazumljivem jeziku pojasnimo uspešnost, tertudinezaželene sopojave posameznih načinov zdravljenja' Pogovor naj se ľavna po naslednjĺh vodilĺh: Dober in sočustvujoč zdravnikje bolniku dostopen in si zanj vzame čas. Pogovor z bolnikomje proces in ne dogodek. Pogovoľ naj ne bo monolog, pač pa dvosmeren pretok informacij, misli in vprašanj. Pozornost moramo torej nameniti tudi poslušanju, ne le svojemu sporočilu' Jasno zastavljeno vprašanje teĺjajasen in iskren odgovor. Lagati se ni le nepošteno, ampak tudi kľatkovidno. Bolnik bo namreč pľavo informacijo lahko dobil drugod' predvsem pa mu bo resnico razkril poznejši razvoj bolezni. Resnica včasih boli, toda |ażrani huje. Laž prizadene dostojanstvo bolnika in močno omaje zaupanje, ki naj bi bilo temelj odnosa med zdravnikom in bolnikom. Šalaje prijetna popestritev pogovoľa' ni pa pravi odgovor na resna vprašanja. Z informacijo o bolezni bolnika ne smemo posiljevati. Res je, da zdravljenja ne moremo dobro izpeljati, če bolnik ni vsaj v osnovi poučen o priporočenih postopkih in njihovih ugodnih in neprijetnih ali nevamih posledicah. Res pa je tudi, da se nekateri bolniki z zaupanjem popolnoma predajo zdravniku in se ogradijo s ščitom zanikanja bo|ezni. Pľetirano vsiljevanje infoľmacij bi ti bolniki upravičeno doživeli kot neprijetno in ogrožajoče. a a a a a t5 a Bolniku skušamo predstaviti realne cilje zdľavljenja' Kadaľ ozdravitev ni verjetna, bomo pozornost usmerili na lajšanje in prepľečevanje tetav, ki jih bolezen prinaša, toľej na kakovost Življenja. V vsakem obdobju bolezni je prostor za sočutno besedo in za upanje. Napoved boleznije vedno negotova. Izkušen zdravnik se zato v pogovoru z bolnikom in s svojci ogiba pretiľano točnih napovedi; zaveda se, da statističnih podatkov o pľeŽivetju ne moremo kaľ pľenašati na ľaven posameznika. Ni toĘ napak, če zdľavnik prizna, da prihodnosti ne zna napovedovati. Hkrati naj bolniku pove, daje izid bolezni v nemajhni meri odvisen tudi od njega samega. Primerna telesna aktivnost, opustitev kajenja, dobra telesna higiena, primema prehrana' prav tako tudi ustrezno lajšanje bolečin in drugih bolezenskih tegob - vse to v veliki meri vpliva tako na dolžino kot tudi na kakovost boInikovega življenja. l6